Papež Pij XI. (1922 – 1939). Mogoče tudi njegov naduti pogled pove nekaj?!

 

Počastitve nezasluženega Pija XI.

Kdo se boji rimskega papeža?

Bodimo si odkriti, njegovo papeževanje je bilo Primorcem usodno

Po njegovi krivdi se je med nami širil komunizem

 

Ob obletnici Lateranskih sporazumov (1929) med papežem Pijem XI. in Mussolinijem, zaradi katerih je nastala cerkvena državica Vatikan, mednarodno priznana, so se spet razpisali nekateri listi. Tisti, ki se še posebej trudijo, da bi svojo naklado povečali na račun vernih bralcev. Povzdigovali so Pija XI. v nebo, češ da je bil »nasprotnik totalitarizma«. V resnici ne ravno vnet, saj je bolj ali manj odkrito sodeloval z Mussolinijem. Navajali so njegovo učenost in Bogve kaj še. Slabe strani so seveda zamolčali, zato da bi se verne ovčice ne pohujšale in bi v Cerkev še naprej slepo verjele. Ne smejo namreč vedeti, da je ta lahko tudi grešna in to prav pri vrhu, kar je bila v veliki meri prav pod Pijem XI.

 

Na bomo navajali na tem mestu, kaj vse je Pij XI. - Achile Ratti naredil dobrega, saj to že tako ali tako navajajo vsi. In še preveč! Radi bi o njem povedali tisto, kar skoraj vsi zamolčujejo, in sicer, o njegovem odnosu do slovenskih ljudi na Primorskem in v Istri, ki sta bili med obema vojnama pod fašistično Italijo. Pri tem nas ne vodi noben povračilni namen. Radi bi le opozorili, kaj se je dogajalo in kaj se več ne bi smelo, a se še vedno! Na škodo vernikov in njihove vere!

 

Divjanje fašistov, ki je bilo na splošno usmerjeno proti Slovencem, se je sredi dvajsetih let usmerilo še posebej na goriško Cerkev. Trn v peti je bil namreč fašizmu Frančišek Borgia Sedej, nadškof v Gorici, ker je bil pač Slovenec. Po večletnem divjanju, pisanju sramotilnih gesel na nadškofijsko palačo, nagajanju pri dušnopastirkem delu in splošnemu terorju je papež Pij XI. poslal v Gorico svojega človeka, da bi preveril dejansko stanje.

 

Frančišek Sedej, nadškof v Gorici, 1931 ga je Pij XI. odstavil († 1931). Kot nadškof ga je nasledil nesposobni Carlo Margotti († 1951).

 

Tip je šel najprej na prefekturo in na kvesturo pa na fašistični sedež. Nazadnje je prišel še k nadškofu Sedeju in mu sporočil »željo« papeža, naj odstopi. Toda tega naročila dejansko ni imel. Papežu poslušni nadškof je takoj napisal odstopno izjavo. Pij XI. jo je sprejel, ne da bi se pozanimal o njenih okoliščinah.

 

Še huje! Upravo nadškofije je poveril rektorju koprskega semenišča po imenu Giovanni Sirotti (Sirotich), ki je bil viden član fašistične stranke, šovinist, paranoičen do vsega slovenskega. Slovence je naravnost sovražil. Boris Pahor, ki je bil kot mladenič v tem semenišču, se je še spomnil, da gojenci niso dobili večerje, če so med sabo govorili slovensko. Giovanni Sirotti je kot apostolski upravitelj v Gorici najprej odpustil iz semenišča vso služinčad slovenskega porekla. Teroriziral je slovenske duhovnike, naj bi uvajali italijanščino in še in še. O tem pristojni seveda ne poročajo, ker mora ostati Cerkev v očeh javnosti »poštena«.

 

Leta 1934 ga je nasledil na novo imenovani nadškof Carlo Margotti. Ta je divjanje svojega predhodnika sicer ublažil, toda razmeram v škofiji je bil popolnoma odtujen. Tudi on je Slovencem napravil precej krivic († 1951). Tako je v nekoč cvetoči nadškofiji začelo upadati zaupanje v Cerkev in vera v Boga. Številni primorski ljudje so zaradi tega pričakovali rešitve od »slovanske« matere Rusije in njenega Stalina. Primorska je po zaslugi Cerkve oziroma Pija XI. postajala komunistična.

 

 

Ivan Trinko, voditelj beneških Slovencev. Opozarjal je Pija XI. na prepoved slovenskega pridigovanja v Slovenski Benečiji in na usodne posledice tega za dušno pastirstvo.  Brez haska!

 

Cerkveni kriminal pod Pijem XI. se je nadaljeval v Videmski škofiji. Avgusta 1933 so karabinjeri iz Čedada šli po cerkvah Beneške Slovenije, zaplenili vse slovenske katekizme in prepovedali vse pridige in molitve v slovenskem jeziku. V ozadju je bil videmski nadškof Giuseppe Nogara, očitno podtaknjen od fašističnega režima, da ga je Pij XI. leta 1928 imenoval na to mesto. Umrl je leta 1955. Zelo verjetno je bil prostozidar, kot kažejo njegova dela.

 

Ohranjeno je pismo, ki ga je Ivan Trinko, beneško slovenski duhovnik in voditelj, napisal Piju XI. o stanju v cerkvah Slovenske Benečije po tej prepovedi. Papež pa se je na vse to – da tako rečemo - požvižgal. Nadškof Nogara je bil tako pokvarjen, da je slovenske duhovnike nameščal v Furlanijo, v Slovensko Benečijo pa furlanske, ki niso znali slovenskega jezika. Pa ne zaradi pritiska fašizma, saj se je to dogajalo tudi po njegovem padcu in še po drugi vojni.

 

Isto je namreč po smrti Nogare počel njegov naslednik Giuseppe Zaffonato, ki se je šele 1972 umaknil († 1988). Po njegovi smrti je njegov naslednik poskušal sicer popraviti zločin svojih prehodnikov, toda duhovnega razdejanja, ki sta ga zapustila, ni bilo mogoče več izboljšati. Slovenska Benečija je začela umirati gospodarsko in duhovno. Po vojni jo je vzela pod nadzor tajna služba Gladio, ki je preganjala zavedne beneške duhovnike in posameznike.

 

 

Luigi Fogar, škof v Trstu, 1936 ga je Pij XI. odstavil. Bil je eden najbolj izobraženih in razgledanih cerkvenih dostojanstvenikov na Primorskem. Obvladal je odlično slovensko in nemško. Porinili so ga potem v Lateran, kjer je životaril do smrti († 1971).

 

Pod papeževanjem Pija XI. je prišlo še do naslednjega kriminala, v katerem je bil vmešan tudi on sam. Podpisal je leta 1936 na pritisk fašistične vlade odstavitev Luigija Fogarja, škofa v Trstu. Luigi Fogar namreč ni hotel blagosloviti spomenika italijanskemu »patriotu« z imenom Nazario Sauro. Slednji je bil pod staro Avstrijo obsojen na smrt, ker je pripravjal atentat na cesarja. Škof Fogar je po vseh cerkvenih pravilih odklonil blagoslov, ki ga je hotel od njega izsiliti tržaški prefekt Tiengo. Nastal je spor s fašistično vlado in kompromis s Pijem XI., tako da je moral škof Fogar zapustiti Trst.

 

Primorski duhovniki, ki so se v času Pija XI. obračali na Vatikan za pomoč ob fašističnem nasilju, so največkrat naleteli na dva funkcionarja, ki sta bila pomočnika kard. Eugenia Pacellija (kasneje Pij XII). Eden je bil Domenico Tardini, drugi Giovanni Battista Montini. Kasneje oba kardinala, zadnji tudi papež, izvoljen 1963 z imenom Pavel VI. Odgovor, ki so ga dobili, pa je bilo retorično vprašanje: Ali se vaše ljudstvo vse do danes ni naučilo moliti po italijansko? Kamarila Pija XI. in zatem Pija XII. v svoji rimski zatohlosti ni imela nobene predstave o dostojanstvu nekega naroda. Usoda Slovencev in njih vera jih ni brigala. Jezusov nauk: Pojdite in učite vse narode... so čisto preprosto obesili na klin.

 

Takšno sramotno početje Pija XI. v njegovem kompromisarstvu s fašističnim režimom je bilo usodno glede zaupanja Slovencev oziroma Primorcev do katoliške Cerkve. Drugod po Sloveniji je zaupanje takrat še ostalo, saj jih usoda primorskih in istrskih rojakov ni posebno brigala.

 

Claretta Petacci, ljubica Benita  Mussolinija, njen oče je bil osebni zdravnik Pija XI. Dokaj verjetno ga je zastrupil on.

 

Ponekod navajajo, da je Pij XI. blagoslavljal tudi italijanske vojake, ko so šli na vojno v Abesinijo. Mi o tem nimamo zanesljivih poročil. Leta 1939 je Pij XI. umrl v sumljivih okoliščinah. Pripravljal je, kot navajajo, obsodbo fašizma. In zelo verjetno je, da je bil zaradi tega zastrupljen. Njegov osebni zdravnik je bil namreč Francesco Petacci, oče Clare Petacci, Clarette, ljubice Benita Mussolinija. Sumijo, da je ta zastrupil Pija XI. (Podobno kot je bil zastrupljen Janez Pavel I., ker je pripravljal odstavitev masonov v svoji okolici).

 

Pobožne duše, ki verjujejo v »papeže« in ne v prvi vrsti v Boga, poskušajo za vsako ceno polepšati njihova dejanja, tudi kadar tega niso vredna. In tudi za ceno ponarejanja in pobožnih laži, ki naj bi v javnosti naredile dobro ime Cerkvi. Ko gre za dobro papeža, naj bi bilo dovoljeno vsakršno sprenevadanje in ponarejanje? Spomnimo se le organizirane laži, češ da je Vatikan »prvi« priznal Slovenijo. S kakšno vnemo so jo širili.

 

Naj povemo odkrito, resnici na ljubo! Sramotno papeževanje Pija XI. je ostalo v spominu primorskih in istrskih ljudi. Imeli so poprej radi Cerkev, duhovnike, škofe. Ko je npr. novi škof Fogar potoval v Trst, so mu na Proseku veselo vzklikali: »Pozdravljen g. škof!« - Po vsem tem se naši kranjski sosedje naivno čudijo, zakaj so Primorci tako »komunistični«. V njihovi veri in zaupanju do Cerkve jim je zabil nož v hrbet prav Pij XI., ki se je pajdašil s fašizmom. Torej papež, ki naj bi bil »namestnik Kristusa«, »sveti oče« itd., Vatikan pa »sveti sedež« itd. Kakšna neokusna komedija!