Prapor in grb Pomorjanske, danes Kašubija

 

Kašubija

in njeno pozabljeno ljudstvo

 

Kašubi so danes z njihovim jezikom skromen ostanek svoj čas večjega naroda Pomorjancev in njihove dežele, ki se je raztezala ob obrežju Baltika, od Visle na vzhodu do Odre na zahodu. Njihovo središče je bilo mesto Štetin ob izlivu Odre. V njem je bil tempel boga Triglava. Na svojem misijonskem potovanju leta 1125 ga je dal porušiti škof Oton iz Bamberga, ki je Pomorjancem prinesel krščanstvo.

 

Pomorjanska je od tedaj poznana kot kneževina, ki je bila zaveznik Poljske. Vladarska rodbina, ki se začenja z Vratislavom I. (1134 – 1148), je imela za svoje znamenje heraldičnega grifa in jo po njem imenujejo Grifi. Leta 1164 si je deželo podredila Saška. Toda cesar Friderik I. Rusobradec je leta 1181 povzdignil kneza Boguslava I. v državnega kneza. Z njim je rodbina Grifov postala dinastija Pomorjanske. Razdeljena je bila kasneje na več vej.

 

Pomorjanska, 17. stol., njen grif je imel tedaj barve Brandenburga.

 

V naslednjih stoletjih je Pomorjanska doživljala nemške vpade s Saške. Saški naseljenci so gradili na pomorjanskem ozemlju svoja utrjena mesta. Toda dežela je ostajala še vedno pretežno slovanska. Okoli 1450, ko je vladal Boguslav X. (1474 – 1523), je bila še enotna. Pod njegovimi nasledniki pa je bila že 1532 razdeljena na dva dela, tistega zahodno in tistega vzhodno od Odre.

Takrat je Pomorjansko zajela tudi reformacija.

 

Knez Boguslav XIV. († 1637) je deželo 1625 spet združil v enotno kneževino. Bil je zadnji vladar iz dinastije Grifov. Ni imel moškega naslednika, temveč le hčer Ano. Kmalu nato je izbruhnila 30-letna vojna, v kateri je bila Pomorjanska neutralna. Toda kljub temu ji ni bilo prizaneseno. Zasedli so jo, med drugim, tudi Švedi. Njihova zasedba je prenehala šele 1806. Nato je pripadnost dežele nihala med Dansko in Švedsko. Leta 1815 jo je priključila Prusija, z njo je kasneje prešla v združeno Nemčijo.

 

Ozemlje kašubsko govorečih v času 30-letne vojne.

 

Ob koncu druge svetovne vojne jo je zasedla sovjetska armada in njeno zemlje do Odre s Štetinom je bilo priključeno Pojski. Takrat so se pred rusko armado umaknili pomorjanski Slovinci, ki so bivali na območju severo–zahodno od Gdanska. Njihovo slovinsko narečje je s tem ugasnilo.

 

Pruska statistika je leta 1910 naštela 108.920 kašubsko govorečih. Danes cenijo njihovo število na okoli 150.000 ali celo na 300.000. Najnižje število je okoli 50.000 in najvišje okoli 500.000. Težava je v tem, ker jih statisika ne ugotavlja po nekem enotnem merilu. Po ljudskem štetju iz leta 2002 je navedlo kot kašubsko narodnost le 5.100 ljudi, kašubščino kot domač jezik pa 51.000. Veliko jih je navedlo poljsko narodnost in kašubsko etnijo.

 

Šol v kašubskem jeziku ni. Imajo pa v poljskih šolah na kašubskem ozemlju tudi ure kašubskega jezika. Kašubščina je za poljskim drugi jezik v deželi. Leta 2005 je bila kašubščina prvič predstavljena kot izpitni predmet na srednjih šolah. Prijavljenih je bilo sicer skromno število dijakov, vendar je bil narejen korak naprej na poti k priznanju jezika v javnosti.

 

Današnje kašubsko ozemlje z mešano kašubsko – poljsko govorico. Prebivalstvo predela Slovinsko je ob koncu druge vojne pobegnilo pred rusko armado. Njegova govorica je s tem ugasnila.

 

Poljska javnost Kašubom ni naklonjena. Mnogi poljski jezikoslovci imajo kašubščino za poljsko narečje. Toda kašubski jezik ima, podobno kot slovenski, mnoga narečja. Prav to dokazuje, da gre za star jezik.

 

Iz zgodovine in arheologije povzemamo, da je bila na Pomorjanskem razširjena kultura Oksywie (2./1. stol. pr Kr.), ki je pripadala tamkajšnjemu venetskemu ljudstvu. Iz njega izhajajo Pomorjanci. Na njegovo izvirno venetsko korenino kaže naziv Slowinzen in Winden pri nemških sosedih. V južnih poljskih predelih se je širila kultura Przeworsk (2. stol pr. Kr. do 4. stol.). Iz nje izhajajo Poljaki. Na ozemlje te kulture se je priselilo mnogo (celinskih) Keltov. Ti so govorili prav tako tkm. slovanski jezik, imeli pa so precej drugačno narodno strukturo in kulturo. Zaradi tega nazivajo nemški sosedje Poljake še danes Lechen (Lahi, Kelti).

Prva knjiga v kašubskem jeziku je luteranski katekizem iz leta 1643. Ponovno je bil izdan leta 1752 in leta 1828. Kašubski jezik sta preučevala jezikoslovca Cristop C. Mrongovius (objave 1823, 1828) in ruski Hilferding (objave 1859, 1862). Kasneje tudi Biskupski (1883, 1891), Bronisch (1896, 1898), Mikkola (1897)... Stefan Ramult je napisal pomembno delo Słownik jezyka pomorskiego, czyli kaszubskiego, 1893, F. Lorentz pa več del: Slovinzische Grammatik, 1903, Slovinzische Texte, 1905, and Slovinzisches Wörterbuch, 1908.

Kašubska noša in dvojezičen poljsko kašubski krajevni napis.

Florian Ceynova je bil pobudnik kašubskega narodnega gibanja. Med njegovimi deli najdemo prenovitev kašubske abecede in slovnico iz leta 1879. Napisal pa je tudi zbirko etnografsko zgodovinskih povesti o življenju Kašubov: Skórb kaszébsko-slovjnckjé mòvé, 1866 – 1868. Mlado kašubsko gibanje je vodil Aleksander Majkowski. Napisal je razprava "Zrzësz Kaszëbskô" kot del skupine "Zrzëszincë". Ta skupina je dala pomemben pripevek k razvoju kašubskega knjižnega jezika. Od leta 1908 dalje je Majkowski izdajal revijo »Gryf«.

Leta 1956 so ustanovili pisateljsko društvo »Zrzesznia Kaszubskego«, ki od leta 1957 izdaja revijo »Kaszebe«. Kašubščina danes nima kake jezikovno politične vloge. Recimo, da bi bila na kašubskem ozemlju tudi uradni jezik. Kašubsko ljudstvo je jezikovno razcepljeno med domačim in poljskim jezikom. (Podobno kot Slovenci v zamestvu ali kdaj v prihodnje tudi v Sloveniji.)

Bogata zgodovina Pomorjanske je bila in je še za narodni dvig premalo. Potrebna je enakopravnost kašubskega jezika, ki ga ima poljski upravni aparat očitno za manjvrednega. Toda sčasoma se marsikaj preobrača. Malim narodom v Evropi je pomemben zgled Slovenija. Prav zato je ta izpostavljena nenehnim poskusom spodkopavanja, ne samo od nekdanje balkanske temveč tudi na evropski ravni.

Osebnosti

Najbolj vidna osebnost v zgodovini tega naroda je bil nedvomnao Erik Pomorjanski. Roje je bil leta 1382 in krščen na ime Boguslav. Njegov oče jebil Vratislav VII., vojvoda  kneževine Pomorjanska-Slupsk (Pomerania-Stolp), mati je bila princesa Marija Mecklenburg-Schwerin. Ko so očeta leta 1394 umorili, mu je sledil na prestolu († 1459). Njegova teta je bila Margareta I., kraljica Norveške, Danske in Švedske.

 

Erik Pomorjanski (1381 - † 1459)

 

Leta 1389 je bil Erik izvoljen za kralja Norveške na zboru v Trondheimu. Potem je v Oslu leta 1392 prejel krono. Leta 1396 je postal tudi kralj Daneske in Švedske. Leta 1397 je bil kronan kot kralj treh nordijskih dežel v stolnici v Kalmaru. Tedaj je bila tudi podpisana pogoda o Kalmarski zvezi. Priljubljena kraljica Margareta I. pa je še kraljevala, vse  do 1412.

 

Leta 1440 so ga odstavili na Danskem in na Švedskem. Nasledil ga je nečak Krištofer Bavarski. Norveška pa je Eriku ostala zvesta, vendar se je umaknil tudi od tam. Od leta 1449 je Erik Pomorjanski vladal vojvodino Slupsk (Stolp), ki je bila del stare Pomorjanske. Umrl je leta 1459 v mestu Darlowo (Rügenwalde), kjer je tudi pokopan.

 

Günter Grass, nemški  pisatelj, kipar in slikar, je kašubskega porekla

 

Günter Grass (* 1927 v Gdansku, Danzig) je nemški pisatelj kipar in slikar ter grafik. Ima kašubske prednike. Ko je imel 15 let, se je prijavil v monarico Tretjega Reicha. Toda, ko je prejel pismo z okrožja, se je zavedel, da bo moral obleči uniformo SS. Leta 1945 je bil v vojski ranjen. Postal je ujetnik Američanov in je pristal v taborišču. Danes velja za enega najbolj pomembnih sodobnih nemških književnikov in leta 1999 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

 

Iz primera Pomorjanske je razvidno, kako lahko stara zgodovinska država razpade v boren ostanek etnične Kašubije. Najprej je bila razdeljena na štiri vojvodine v smislu fevdalnega nasledstva. V 17. stol. je njeno jezikovno območje razkosala 30-letna vojna. Velenemštvo je prevladalo, tako da je danes kašubščina omejena le še na ozemlje južno od Gdanska. Njeno ozemlje je jezikovno mešano s poljskim govorom. Vendar pa kašubščino poučujejo v osnovni in srednji šoli. Približno usoda Koroške.

 

Vse to bi se lahko v zgodovini dogodilo tudi Slovencem (Karantaniji). Nekdanja Karantanija je bila prav tako razdeljena na več dežel (imenovane potem avstrijske), toda nahajala se je pod eno vladarsko rodbino, pod Habsburžani (do 1918). Od 19. stol. dalje je Slovence ogrožalo pangermanstvo, pred njim pa jih »reševalo« panslovanstvo oziroma južno slovanstvo. Oboje z jasnimi imperialističnimi nameni. Kot vse kaže, pa je bila slovenska trdoživost močnejša. Dosegla je celo formalno samostojno in mednarodno priznano Slovenijo. Vendar pa še ne končne zmage, zaradi  ekspanzije velesrbstva in prostozidarstva, ki sta nasledila nekdanje pangermanstvo. Danes se poslužujeta vseh mogočih plačancev - seveda slovenskih, da bi se prikrila izničevanje slovenske zgodovinske, kulturne in etnične identitete. Bodo plačanci in njihov gospodar v ozadju prevladali?