Karel Peršolja – Darko

 

 Junak, ki je še danes označen kot narodni izdajalec

 

2. del

Od našega sodelavca

 

 

Proslava na Kremancah (Renče) 16. septembra 2006:. "NOB na Primorskem ni bil nikdar ideološka", je med drugim poudaril Janez Stanovnik v svojem govoru in pozval, naj se dogajanja med in po vojni znanstveno raziščejo in naj se objavi skupno poročilo slovenskih in italijanskih zgodovinarjev. (Pesek v oči).

 

Ne samo na Primorskem, temveč tudi drugod v Sloveniji, boj partizanov samih ni bil ideološki (to je, za komunizem). Bil je boj za svobodo slovenskega naroda, ki pa sta ga partija in prostozidarstvo, ki je bilo za njo, zlorabila za komunistično revolucijo. Danes se vrh ZZB NOB v svojih govorih in nagovorih izogiba omembi komunistične revolucije, za katero so izrabili partizane. Izogiba se tudi navedbi jugoslovanskega komunističnega režima, ki je prišel po vojni in poudarja le boj za svobodo in s tem »čisto partizanstvo«, kot da v njem ne bi bilo srbskih poveljnikov in likvidacij zavednih slovenskih borcev. Na drugi strani pa prikazujejo predstavniki nekdanjega SD (slovenskega domobranstva) in SNVZ (primorsko domobranstvo) in ves protikomunistični tabor partizane kot komunistične razbojnike in tolovaje. Iz študije našega sodelavca, ki jo tukaj objavljamo, pa je jasno razvidno, kdo je dejansko odrejal likvidacije med partizani, pa pomore in napade na slovenske vasi. Nikakor ne partizanski borci, ki so imeli v svoji duši in mislih edinole boj za svobodo in za samostojno slovensko državo. Prav zato so postali - ne samo junaški Darko – žrtev velesrbskega in prostozdarskega terorja. Njihovi grobovi so še danes neznani. Nočemo jih pozabiti. Njihov junaški boj spoštujemo in se klanjamo njihovemu svetlemu spominu.

 

Novembrska ofenziva

 

Potem, ko so Srbi prevzeli poveljniško strukturo nad vsemi enotami, ki so branile Kobariško republiko, so hoteli njene borce še zdesetkati. Slovenska vojska je bila številčno močna in s tem Srbom nevarna. Zato so partizanske enote pošiljali nemškemu okupatorju v naročje. Nemški okupator je po reorganiziranju partizanskih enot in spremembi taktike bojevanja, ki so jo izvedli srbski poveljniki, pa tudi zaradi odvzemanja boljšega orožja našim borcem, toliko lažje vpadel v Kobariško republiko.

 

Sledila je tako imenovana nemška »novembrska ofenziva«. Huda novembrska ofenziva na območju Kobariške republike je razpršila na vse strani tudi beneške borce. Mnogi so se vrnili domov, le nekaj jih je še ostalo v enotah, ki so se umaknile na območje na levi stran Soče, do reke Idrije. Druga Soška – Bazoviška brigada je doživela najhujši udarec na Matajurju.

 

Ko so Nemci po večdnevnih bojih zasedli tudi Breginjski kot, se je Franjo Bavec – Branko s svojimi enotami na ukaz štaba Goriške divizije, ki so ji poveljevali Srbi, umaknil čez Nadižo na področje Matajurja, kjer so jih Nemci od vseh strani obkolili. Bilo je 9. nov. 1943. Iz tega je razvidno, da so bili izdani in poslani naravnost v nemški obroč. Nastala je strašna bitka, ki je trajala ves dan, v njej je padlo mnogo naših borcev.

 

Preživeli v tej bitki so se, ker ni bilo več poveljstva, zatekli na njihove domove. Zaradi tega je sodišče Bazoviške brigade, v katerem so bili prav tako srbski poveljniki, obsodilo političnega komisarja 1. bataljona Bazoviške brigade, Antona Kocuta – Sočenka, na smrt z ustrelitvijo. Likvidirali so ga 12. nov. 1943.

 

Likvidiran je bil iz istega razloga tudi Jožef Ipavec s Kambreškega, ki se je po italijanski kapitulaciji vključil v enote, ki so branile Kobariško republiko, in je sodeloval v bojih novembrske ofenzive. Kot mnogi drugi borci, ki so ostali brez poveljujočega kadra, se je tudi on umaknil na svoj dom. Zaradi tega so ga VOS-ovci likvidirali v okolici Miščka ob reki Idriji. Bilo je še več takih primerov, vendar bi bile o tem potrebne podrobnejše raziskave.

 

V novembrski ofenzivi je 1. Soška - Gregorčičeva brigada dobila podoben udarec na področju Kolovrata. Borci so bili jezni na srbske poveljnike, ki so reševali predvsem svojo kožo in niso mislili nanje.

 

Novembrska ofenziva na Gorenjskem in na severnem Primorskem, novembra 1943

 

Med novembrsko ofenzivo so srbski poveljniki, poleg tega, da so Nemcem izdajali položaje partizanskih enot, hoteli izvajati tudi čistke v njihovih vrstah.

 

O tem govori naslednji primer: V začetku novembra 1943 je 1. četa 1. bataljona Gregorčičeve brigade hotela obkoliti skupino oboroženih Nemcev pri vasi Vrhovlje v Brdih, vendar je s pripravami zamudila in Nemci so ušli. Kriv za to naj bi bil poveljnik čete Žorž Dorče in na zahtevo Vladimirja Kneževića so Žorža obsodili na smrt z ustrelitvijo. Ko je naslednjega dne v Višnjevku v Brdih zbranim borcem vseh bataljonov Peršolja kot član sodišča prebral obsodbo, so vsi borci enoglasno protestirali, tako da je Peršolja obsodbo spremenil in je bil Dorče pomiloščen.

 

Drugi primer govori o škodi, ki so jo delali srbski poveljniki: Nemalo politične škode so naredili srbski poveljniki enot, ki so samovoljno izdajali ukaze o nasilnem odvzemanju obutve domačinom. To se je dogajalo po domovih, na cesti, kjerkoli. Neupravičeno in samovoljno so preiskovali hiše in zaplenili razno blago, odeje in vojaške obleke, ki so jih domačini prinesli od vojakov. To se je začelo dogajati leta 1943, med novembrsko ofenzivo in tudi po njej.

 

Po novembrski ofenzivi se je formiral nov štab Gregorčičeve brigade. Njen štab, z Jožetom Vodnikom na čelu – komandantom, v.d. političnega komisarja je bil Lojze Švagan in pomočnik politkomisarja Jelko Humar.

Novo ustanovljeni štab je s spremstvom dne 6. 12. 1943 prekoračil Sočo in prišel v vas Žarščina. Tu so zvedeli presenetljivo novico, da se tam že nahaja partizanski bataljon, ki je zbral skoraj vse skupine partizanov, ki so prišle iz Beneške Slovenije, kjer je divjala sovražna novembrska ofenziva.

 

Novo ustanovljeni Briško – beneški bataljon

 

Ta bataljon je ustanovil Karel Peršolja med novembrsko ofenzivo, ko je bil v vasi Zapotok, nasproti Benečije. V tem, na novo ustanovljenem bataljonu, so bili borci iz vseh enot Goriške divizije, največ pa iz Gregorčičeve brigade. Naloga novega vodstva Gregorčičeve brigade je bila namreč zbrati vse borce, ki so se razpršili v novembrski ofenzivi. Vodstvo brigade je bilo presenečeno, saj je bataljon imel čez 125 borcev in bork.

 

Bataljon je deloval po četah, ki so imele svoja taborišča na pobočjih Sabotina. Politično aktivnost bataljona sta usmerjala Jože Peršolja – Filip in Ladislav Marovt – Lado. V enote tega bataljona sta v vlogi brigadnih funkcionarjev prihajala Karel Peršolja in Franc Ogrin. To vlogo sta pred novembrsko ofenzivo tudi dejansko opravljala in so ju zato bataljonski poveljniki kot taka sprejemali in jima zaupali.

Novi štab Gregorčičeve brigade je poveljstvu novega bataljona napovedal sestanek. Povabil je nanj tudi druge poveljnike in aktiviste OF, še posebej pa Karla Peršoljo in Franca Ogrina. Sestali so se 9. 12. 1943 v vasi Žarščina. Sklenili so, da se iz bataljona oblikujejo trije bataljoni 2., 3., in 4., ki naj spadajo v Gregorčičevo brigado.

Dne 24. decembra 1943 so tukaj ponovno ustanovili Briško – beneški odred (BBO) iz borcev, ki so ostali na terenu. Odred je uspel v prav kratkem času organizirati kar 5 bataljonov in 2 sabotažna voda na območju od Brd do Rezije. Komandanti so bili Jože Gačnik, Franc Uršič – Jožko in Zvonko Vodopivec, brez Srbov. Dne 1. septembra 1944 je štab 9. korpusa BBO ukinil.

 

Iz partizanske literature je mogoče razbrati, da sta v času od ustanovitve Kobariške republike pa do konca leta 1943 deloval med partizani dva tabora: na eni strani partija s svojim funkcionarji in srbskimi poveljniki, ki jih je poslal prostozidarski Titov štab, na drugi strani pa so bili tigrovci in ostali slovenski domoljubi.

 

Darko se zoperstavi srbskim poveljnikom

 

Karel Peršolja Darko ni priznaval prišlekov – srbskih poveljnikov. Z njimi se je vseskozi prepiral, do skrajnih mej. Oznanjal je drugim borcem, da so srbski poveljniki prišli okupirat našo vojsko in ne v pomoč našim partizanom, kot so trdili. Obtoževal jih je slabega vodenja, kar je imelo za posledico veliko nepotrebnih žrtev, pa tudi nesmiselnih povelj, ki niso bila v skladu s smernicami OF.

 

To je navajal tudi v svojih poročilih nadrejenim. Obtoževal je zlasti načelnika štaba Goriške divizije, Radojico Ignjatovića, kapetana nekdanje jugoslovanske vojske. Obtoževal je srbske člane štaba Gregorčičeve brigade, predvsem Vladimirja Kneževića, pa tudi srbske načelnike štaba Gregorčičeve brigade: Vidačić Nikola, Dapčević Milutina, Miljović Vlastimirja in Čakarević Milenka, kot tudi Đenadija Sretena, ki je bil namestnik poveljnika Gregorčičeve brigade, in Đurović Milovana, ki je bil brigadni sanitetni referent, ter Mijić Dušana, ki je bil namestnik člana sodišča v omenjeni brigadi.

 

Napake in slabosti srbskih poveljnikov je prikazoval tudi borcem, našo slovensko vojsko pa predstavljal kot zdravo silo, ki se bori proti takim slabostim, za kar pa pri štabu ne najde razumevanja. Po vsem tem so srbski poveljniki sklenili, da Darkota likvidirajo.

 

To pa ni bilo enostavno, saj je Karel Peršolja pri borcih užival velik ugled. Poleg tega je kot poveljnik in član brigadnega sodišča imel tudi vpliv nad samim dogajanjem. Zato so Srbi najprej lansirali lažnive govorice, da je Peršolja nemški ovaduh. Te govorice so širili predvsem zaupniki srbskih poveljnikov (srbska Kos), pa tudi nekateri pripadniki VOS-a.

Iznesene govorice o Darku so delovale negativno in porajale sumničenja v vodstva NOG. Tako je okrožni komite partije vzel vso zadevo v preiskavo. Člani komiteja, zlasti Ladislav Marovt – Lado, so se odločili za podrobno in sistematično preiskavo ter spremljanje Darkotovega obnašanja in gibanja, tudi pred vstopom v NOG. Po končani preiskavi so prišli do sklepa, da Peršolji ne morejo ničesar očitati in še manj dokazati.

 

Zaradi tega so se srbski poveljniki odločili, da zadevo vzamejo v svoje roke. Sestali so se, na čelu z Ignjatovićem in Kneževićem. Določili so, da Kneževič, ki je bil predsednik brigadnega sodišče, obdolži Peršoljo za domnevno dezerterstvo. Kot glavni greh so mu šteli zapuščanje štaba brigade ter odhod v Goriška Brda. Obdolžili so ga tudi kot glavnega krivca za poraz 17. brigade Simona Gregorčiča med novembrsko ofenzivo. Obdolžili so tudi Franca Ogrina, ki je bil blizu Karlu Peršolji.

 

Nato je Knežević, ki je bil predsednik brigadnega sodišča, izrekel za Peršoljo smrtno kazen, toda brez zakonite utemeljitve. Tako je sodišče Gregorčičeve brigade, kateremu je predsedoval, obsodilo Peršoljo na smrt z ustrelitvijo, čeprav mu ni bilo ničesar dokazano. Še več, Knežević je s tem kršil vsa pravila o sodnem postopku, ki so izhajala iz naslednjih dejstev.

 

Dne 30. avgusta 1943 je namreč sodni odsek glavnega štaba NOV in POS izdal navodila za njihovo delo. Krivda je morala biti popolnoma dokazana in ugotovljena, sodbo pa so po dokazanem postopku in tajnem posvetovanju sodišča morali sporočiti tudi obtožencu in jo utemeljiti... Dne 16. oktobra 1943 pa je sodni oddelek glavnega štaba NOV in POS določil pravilnik, v katerem nalaga rednim brigadnim sodiščem tri člane in njihove namestnike ter tožilca in njegovega namestnika. Vsaj en član je moral biti diplomirani pravnik. Če tega ni bilo, so imeli na razpolago potujoče sodne inštruktorje - pravnike.

 

Darkota so pozvali, naj pride v štab divizije. On pa se ni hotel ukloniti srbskim zahtevam, ker je vedel, kaj ga čaka. Svojo italijansko brzostrelko, je imel stalno pri sebi in bil zmeraj v pripravljenosti. Okrog 15. dec. 1943 se je še vedno izmikal patruljam VOS, ki je zbirala o njem podatke in obenem s tem širila tudi vse mogoče lažne govorice.

 

Štab divizije z Igjatovićem na čelu je uvidel, da je nujno uporabiti silo, zato je 22. jan. 1944 poslal vsem enotam ukaz, naj Darkota aretirajo in ga pod stražo pripeljejo v štab, ker bo za svoja dejanja odgovarjal.

 

Spomenik na mestu, kjer je pod vasjo Žarščina stala baraka

 

Tako je štab divizije naročil tudi Jožetu Krajcu in Ladotu Marovtu, naj ga čimprej privedeta na sedež okrožja v baraki pod Žarščino. Znani podrepnik srbskih poveljnikov, Janez Učakar – Škarje, ki je bil tudi komandant VOS-a za Brda in Benečijo, jima je poročal in izročil zapise o obnašanju in o ravnanju Darkota Peršolje.

 

Toda onadva nikakor nista mogla priznati verodostojnosti zbranega gradiva, še manj pa verjeti lansiranim govoricam o partizanu, kakršen je bil Darko. Zahtevala sta preverjanje vseh obtožb, zlasti še tistih, ki so navajale, da je Darko usmrtil kar nekaj partizanov. Tudi v.d. komandanta Gregorčičeve brigade, Jože Vodnik, je soglašal z njima. Dopustil je možnost, da so vse govorice glede Darka delo sovražnika. Tudi drugi borci so menili, da je skoraj neverjetno, da bi bil Darko sposoben sovražne agenture in izdajanja.

 

Janez Učakar – Škarje, načelnik okrožne komisije VOS za Benečijo od oktobra 1943 do januarja 1944 . Slika nastala v Goriških Brdih jeseni 1943

 

Kranjc in Marovt sta sklenila, da povabita Darka na pogovor. Darko Peršolja je prišel v barako pod Zarščino k starima znancema. Pogovarjala sta se z njim dva dni. Skupaj so prišli do ugotovitev o nameri srbskih poveljnikov. Zato sta Krajc in Marovt sklenila, da ga ne izročita štabu Goriške divizije. Napisala sta poročilo Ignjatoviću, v katerem navajata, da bi bilo Peršoljo skrajno tvegano voditi čez Sočo v štab divizije.

 

Karel Peršolja Darko je bil končno zajet v vasi Zapotok. Ujeli in likvidirali so ga prav tam dne 24. jan. 1944 pripadniki VOS-a na ukaz Ignjatovića, s tihim privoljenjem Kneževića in drugih srbskih poveljnikov. Njegovo truplo so odpeljali neznano kam. Potek njegove likvidacije je spremljala še živeča Kovačič Branka, ki pa o tem ne daje nobenih izjav.

 

Po njegovi likvidaciji se Darkota ni smelo nikjer omenjati in še manj o njem pisati. Na nasprotni strani je njegovo likvidacijo omenil lublanski dnevnik Slovenec dne 1. apr. 1944, ki je zapisal: Partizani so ubili svojega komandanta brigade Darkota, zato ker jim ni bil po volji…

 

Tehnika Matajur, pod Žarščino, spomladi 1944 (foto F. Prajs). Od leve proti desni: Lado Marovt , član okrožnega komiteja KP, Tone Jeršin, vodja tehnike, Živka Brecelj, sekretarka partijske celice, Francka Ponikvar, tipkarica, Sočan, intendant, Pepi iz Brdic, Milko Gravnar – Mladenko, razmnoževalci, Tonček iz Velendola, Tina izpod Roba, Žarko, kurirji.

 

V seznamu borcev brigade Simona Gregorčiča ni Karla Peršolje, kar je nedvomno sramota. Glej knjigo »Štirikrat čez Sočo« (Borivoj Lah, 1998). Za svoja hrabra dejanja bi si Karel Peršolja – Darko zaslužil priznanje narodnega heroja. Namesto tega so ga razglasili za narodnega izdajalca, za kar velja še vedno.

 

V danes dosegljivi partizanski literaturi je Karel Peršolja - Darko sicer omenjen, vendar dosledno kot izdajalec. Očitno je, da je bil to edini način, s katerim so ga pisci v povojnem terorju sploh lahko ohranili v spominu. O njem, kot komandantu brigade, ni več nobene slike, očitno so bile uničene.

 

Iz vsega tega je razvidno, da je tudi pri usodi Karla Peršolje – Darkota šlo edinole za to, da srbski poveljniki prevzamejo popolno poveljstvo nad slovensko partizansko vojsko, čemur se je Darko odločno upiral. Svojo predstavo o slovenski državi in njeni vojsko je plačal z lastnim življenjem. To pa ni bil osamljen primer.

 

ŽALOSTINKA ŽRTVAM

 

Sprejmi zemlja, žrtve vase

V hrame svojih korenin.

Naj se kost v kali prerase,

Tvojih večnostnih prvin.

 

Mehko ji pokri vse rane

Z našo svobodno prstjo.

Dvignila nas je tlačane

V sonce s srcem in krvjo.

 

O, sklonite se zastave

Žrtve v poslednji san

Za svobodo srce pravo

Ne boji se tisoč ran.

 

Mi pa spet obljube žrtvam

Ponovimo v kri in prah.

Le svobodni ali mrtvi,

Za svobodo zadnji dah.

 

Tone Seliškar

 

 

Pomor družine Bevčar

 

Likvidacija Karla Peršolje takrat ni bila osamljen primer. Srbski poveljniki so namreč sklenili, da je potrebno največje likvidirat slovenske domoljube na Primorskem, ker so nasprotovali velikosrbskim ciljem. Tako so likvidirali tudi vse, ki so tesno sodelovali s Peršoljo. Navajamo primer družine Bevčar, s katero je Peršolja imel tesne stike že pred kapitulacijo Italije.

 

Andrej Bevčar iz vasi Bevčarji je bil med prvimi na Kambreškem, ki je že leta 1942 organizirano deloval za osvoboditev teh krajev izpod fašizma. Tudi njegove štiri sestre, Antonija, Marija, Jožefa in Frančiška, so po potrebi s preprosto vprego in prevozi večkrat nudile pomoč osvobodilnemu gibanju. Bila je to domoljubna družina, ki se je vključila v partizansko gibanje, z namenom, da po svojih najboljših močeh pomagajo premagovati sovražnika. Sodelovali so z organizacijo TIGR, pa tudi s komandantom Karlom Peršoljo. Prav Peršolja je bil tisti, ki se je večkrat mudil pri družini Bevčar, saj je imel pod njihovo vasjo tajno skrivališče orožja. Tako so s skupnimi močmi prispevali veliko za boj proti okupatorjem. Italijanski in nemški okupator pa ni bil edini sovražnik na naših tleh.

 

Očitno je, da pri tej družini niso poznali namer srbskih poveljnikov in njihove udarne pesti VOS-a. Ker so sodelovali s Karlom Peršoljo, so postali v očeh srbskih poveljnikov nevarni. Zato so morali umreti. Tako so brez tehtnega razloga postali žrtve srbskih krempljev. Dne 5. maja 1944 so v njihovo hišo naenkrat vstopili pripadniki VOS-a in jih odvedli proti sosednji vasi Močile. Na poti je najmlajša sestra, ki je bila mati Stanka Bevčarja, skušala preprečiti tragedijo, kot da bi slutila kaj jih čaka, in je začela bežati proti gozdu. Takrat so prižgali ogenj in vse postrelili. Andrej Bevčar in njegove sestre so bili usmrčeni brez sodne obravnave in brez tehtnega razloga. Zakaj so morali umreti? Odgovor se lahko nanaša edinole na sodelovanje s Karlom Peršoljo.

 

Skromen grob na pokopališču v Ročinju, kjer počiva domoljubna družina Bevčar.

 

Stanko Bevčar, sin Antonije, je bil najprej aktivno vključen v partizanske enote narodnoosvobodilne vojske. Po tragičnem dogodku pa je odšel k domobrancem (SNVZ). Tudi njegov dober prijatelj in partizanski soborec Jožef Čuferli je odšel k domobrancem. Stanko in Čuferli kot domobranca pa nista škodovala ne narodno-osvobodilnemu gibanju ne domačemu kraju, čeprav sta poznala resnične razmere. Čuferli se je po devetem maju 1945 vrnil na dom. Po nekaj dneh pa je bil od Narodne zaščite aretiran in odveden v Kanal. Od tedaj je njegova usoda neznana.

 

Uporabljeno gradivo:

 

        - Jelka Peterka: Kambreško – Srednje, Nova Gorica, 2000

        - Borivoj Lah-Boris: Štirikrat čez Sočo, Lublana 1998

        - Franc Črnugelj – Zorko: Na zahodnih mejah – 1943, Lublana, 1986

        - Franjo Bavec: Bazoviška brigada: - Branko, Lublana 1970

        - Ciril Zupanc: Zapadno - primorsko okrožje, Nova Gorica 1973

        - M. Štolfa: Med briškimi griči je posijalo sonce, Lublana 1963

        -  Franc Črnugelj – Zorko: Na zahodnih mejah - 1944, Lublana 1993

        - Rado Zakonjšek: Partizanski kurirji, Lublana 1985

        - Branko Babič: Primorska ni klonila, Koper 1982

        - Jožko Ošnjak: Pod Matajurjem, Lublana 1970

        - Prvi Primorski partizanski bataljon Simona Gregorčiča, Nova Gorica - Koper 2002

        - Stanko Petelin: Med Triglavom in Trstom, Lublana 1963

        - Jurišević Fran: Partizansko gospodarstvo na Primorskem, Koper 1975

        - Borut Rutar: Tigr proti duhovnemu genocidu fašizma nad Primorci, Lublana 1996

        - Borut Rutar, Iz primorske epopeje, Celovec 2004

        - Kobariška republika 1943 – 1983, Kobarid 1983

        - Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945, Lublana 1978

        - Tone Ferenc: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, Lublana 1983