Karel Peršolja – Darko

 

 Junak, ki je še danes označen kot narodni izdajalec

 

1. del

 

Od našega sodelavca

 

 

Podsabotin v Goriških Brdih, rojstni kraj Karla Peršolje – Darkota

 

Slovenci se lahko ponašamo z izjemnimi junaki, ki so nam krojili zgodovino. Veliko nam je dala tudi druga svetovna vojna, v kateri so se zoperstavili mnogo močnejšemu sovražniku. Borili so se odkrito proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, manj ali dejansko nič pa nam ni znano, da so se borili tudi proti srbskemu. Ravno Srbi, oziroma njihovi unitaristični krogi, so bili najhujši nasprotnik Slovencev. Šlo jim je ne samo za to, da se Slovenija po končani vojni priključi Jugoslaviji. V njej, ki so jo pojmovali zgolj kot Veliko Srbijo, naj bi Slovenci izginili kot samostojen narod. Nekateri slovenski borci, predvsem tigrovci na Primorskem, so velesrbske namene sprevideli še zlasti v jeseni leta 1943, ko so bili v slovensko partizansko vojsko poslani številni srbski ljudje, zato da bi jo podtalno okupirali. To se je potem tudi zgodilo. Toda začetki srbske infiltracije segajo že v leto 1942, ko so v Slovenijo prišli Arso Jovanović in njegovi spremljevalci. Poslal jih je Tito z namenom, da v slovenski partizanski vojski zasedejo najpomembnejše položaje in si jo na ta način podredijo. Eden takih izjemnih borcev, ki se je uprl poslanim srbskim poveljnikom (Titovim oficirjem), je bil Karel Peršolja – Darko, doma v Podsabotinu v Brdih. Svojo upornost je plačal z življenjem.

 

 

V boj proti italijanskemu okupatorju je Karel Peršolja odšel dokaj zgodaj. V Goriških Brdih je namreč že dokaj zgodaj začelo delovati partizanstvo. Že spomladi 1942 je nastala partizanska trojka, ki jo je vodil Albert Bole - Miloš. Maja meseca so se trojki pridružili tudi drugi borci, med njimi Karel Peršolja, ki je dobil partizansko ime Darko. Julija 1942 je bila ustanovljena Briška četa z 20 borci, pretežno iz Goriških Brd. Bila je prva partizanska četa v Brdih, njen poveljnik je bil Karel Peršolja - Darko.

 

Zaradi vedno večjega števila novih borcev, predvsem Benečanov, ki so se odločili, da se bodo z orožjem uprli italijanskemu okupatorju, so na Kambreškem ustanovili Briško-beneško četo. Zaradi svoje sposobnosti v vodenju bojev, pa tudi zaradi hrabrosti, je Karl Peršolja prevzel tudi vodenje te čete. Na ta položaj ga je postavil Jože Krajc - Žakelj, sekretar okrožja za Brda in Benečijo.

 

Pokrajinski komite KPS za Primorsko je avgusta 1942 sklenil oblikovati prvi partizanski bataljon iz čet, ki so bile tedaj na Primorskem. Zborno mesto za bataljon je bilo na Vodicah nad Ozeljanom v Vipavski dolini. Briška četa pod vodstvom Peršolje je avgusta 1942 prekoračila Sočo, in se na Pečinah na Šentviški planoti vključila v Tolminsko četo. Potem so skupaj odšli na Vodice nad Ozeljanom, kjer se je zbralo okrog 90 partizanov. Iz teh borcev se je 15. avgusta 1942 oblikoval prvi partizanski bataljon na Primorskem. Imenoval se je Gregorčičev bataljon, njegovo bojno območje je bila vsa Primorska.

 

 

V partizanskih vrstah in med aktivisti NOG (Narodno osvobodilno gibanje) Primorske so bili komunisti le izjema, saj je celo Kardelj dne 20. aprila 1942 poročal Titu, da je na Primorskem le okoli 40 članov KPS. Zaupnike in aktiviste so partizani imeli že v številnih vaseh po Primorskem, ki pa niso bili člani KPS. Med aktiviste so spadali predvsem tigrovci, njihovi sodelavci in zaupniki.

 

Dne 8. januarja 1943 je bil nad Doblarjem formiran Tolminski bataljon iz treh (briški) čet. Borci so takrat pred slovenskim praporom tudi zaprisegli in sicer z naslednjo izjavo:

 

Jaz, partizan osvobodilne armade slovenskega naroda, PRISEGAM pred svojim narodom in svojimi bojevniki: da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva ter vsega naprednega in svobodoljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem; da ne bom odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda; da bom s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost partizanske zastave, in da bom, če bo potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje. V BOJ ZA SVOBODO!

 

Kot velik domoljub je Karel Peršolja sodeloval z organizacijo TIGR, zbiral je orožje, in ga skrival v njegovem bunkerju. Imel je namreč pod vasjo Bevčarji (Kambreško) tajno skladišče orožja. Z njim je opremil borce, da so lahko izvajali razne akcije proti fašistom. Vendar so zaradi vedno večjega števila novih borcev potrebovali še več orožja. Zaradi tega so postavljali predvsem zasede na cestah, da so ga na ta način zasegli od Italijanov v čim večjih količinah.

 

Pogled s Kolovrata na dolino Soče in na cesto Kobarid – Tolmin pod selom Foni, kjer je prišlo pri Tesneh do bitke med italijansko vojaško kolono in borci Severno primorskega odreda. Bili so obkoljeni, toda pogumni Karel Peršolja jih je rešil iz smrtonosnega obroča.

 

S tem namenom so 6. aprila 1943 organizirali zasedo tudi na cesti med Tolminom in Kobaridom, v kateri je sodeloval in se izredno hrabro bojeval Karel Peršolja. Najprej je v selo Foni, ki se nahaja dokaj visoko nad cesto, prišla 2. četa 3. bataljona severnoprimorskega odreda, z 31 borci. Spustila se je nizdol do glavne soške ceste Kobarid – Tolmin. Imela je namen izvesti napad na italijanske vojaške kolone, ki so večkrat vozile po tej cesti. Ko je četa prispela na cilj, so se borci malo odpočili, nato pa se temu ustrezno pripravili na zasedo.

 

Tega dne se je iz Kobarida začela po Soški dolini znova približevati kolona italijanske vojske. Borci so nanjo odprli ogenj, ki pa je prerasel v dolgotrajen spopad. Italijani so v teku dneva dobili okrepitve iz Tolmina, Kobarida in Gorice. Sovražnik je partizansko četo popolnoma obkolil. Karel Peršolja, ki se je izredno hrabro boril in bil drugim za zgled, se je odločil, da italijanski obroč prebije, in to mu je tudi uspelo. Proti večeru so borci uspeli umakniti se navzgor po pobočju Kolovrata. S sabo so nosili tudi ranjene in jih na ta način rešili. Noben borec ni ostal nepoškodovan. Bitka je trajala kar osem ur. Četa je imela 7 mrtvih. Na italijanski strani so imeli še večje število mrtvih, pa tudi ranjene.

 

Boj pri Fonih je imel velik odmev med partizanskimi borci. Po tem boju je Karel Peršolja – Darko postal med njimi še bolj priljubljen. S svojo hrabrostjo je prebil obroč in s tem rešil tudi ranjene tovariše . V očeh borcev je postal heroj.

 

Takšnih pogumnih akcij je bilo kasneje še več. Domačim ljudem so dajale slutiti, da je postala slovenska vojska vedno bolj močna in drzna. Njene akcije so moralno močno vplivale na primorsko prebivalstvo.

 

Slovenija zedinjena

 

Protiimperialistični značaj osvobodilnega boja in perspektiva zmage protihitlerjevskega tabora v mednarodnih okvirih sta omogočala, da se uresniči cilj zedinjene Slovenije, ki je bil že v preteklosti sestavni del političnih programov najbolj naprednih sil slovenskega naroda. Perspektiva popolnega poraza fašističnih okupatorjev na slovenskem prostoru je odprla stvarne možnosti za samoodločbo Slovencev in za uresničenje zedinjene Slovenije.

Osvobodilno gibanje Slovencev se je že od vsega začetka zavedalo, da bo tudi uresničitev tega cilja odvisna od obsega in širine osvobodilnega boja. Zedinjena Slovenija pa bo lahko postala stvarnost samo v primeru, če bodo lastne slovenske oborožene sile osvobodile narodno ozemlje do vseh narodnostnih meja in vzpostavile ljudsko oblast na vsem narodnem prostoru.

 

 »Tukaj živi samo slovenski narod« - geslo na neki primorski hiši, iz katerega je razvidno, da je Slovencem šlo predvsem in samo za svobodno (samostojno) slovensko državo.

 

Osvobodilno gibanje si je že na začetku vstaje jasno postavilo za cilj zedinjeno Slovenijo. Njegovo vodstvo, ki je bilo v primežu srbskih imperialistov, pa vprašanja narodnih meja ni postavilo v ospredje, kot bi to moralo storiti. Vodstvo osvobodilnega gibanja - Kardelj, Kidrič, Maček,… so na vsak način hoteli, da je treba natančno določanje meja odložiti na čas po vojni. Vsi ti komunistični partijski funkcionarji so odločali na podlagi direktiv, ki so prihajale od srbskih kolegov. Prav cilj le-teh pa je bila Velika Srbija. Vedeti je namreč treba, da so vsi vplivni partijski funkcionarji v Sloveniji bili tudi člani KPJ (komunistične partije Jugoslavije). V tem svojstvu so bili podrejeni srbski prostozidarski politiki.

Oborožene enote slovenskega naroda so med osvobodilno vojno postopno rušile vse imperialistične meje, ki so že prej ali pa pod okupaciji dežele vklepale in ločevale Slovence. Osvobodilni boj so razširile na celotno slovensko narodno ozemlje. Do konca vojaških operacij so skoraj na vsem tem ozemlju nastali tudi organi ljudske oblasti.

Kapitulacija Italije, Kobariška republika

 

Dne 8. septembra 1943 je Italija kapitulirala. Konec je bilo enaindvajset let italijanske fašistične oblasti. Orožje, ki ga je italijanska vojska pustila, so naši borci takoj prevzeli in spravili na varno v skrivališča. Enega takih skrivališč je imel Karel Peršolja, kot že omenjeno, pod vasjo Bevčarji. Tja so skrili ogromno vojaške opreme in orožja, pisalni stroj in fotoaparat in celo radio-oddajno postajo. S to opremo in orožjem je Karel Peršolja oskrbel nove borce, ki so ob kapitulaciji Italije množično vstopali v partizanske vrste.

 

Slovenski prapor iz Goriških Brd z izvezenim grozdom, češnjami in žitom ter napisom ZA SVOBODO V BOJ in datum  8. september 1943. Takrat rdeča zvezda še ni bila prisotna.

 

Takoj po kapitulaciji Italije so tigrovci s Ferdom Kravanjem na čelu ustanovili na osvobojenem ozemlju zgodovinsko pomembno Kobariško republiko.

 

Kobariška republika, ki je bila oklicana 10. septembra 1943., je pomenila uresničitev sodobne slovenske države, kot se je ohranjala v izročilu slovenskega ljudstva in so jo imeli v svoji predstavi tudi partizanski borci. Na osvobojenem ozemlju republike so postavili in utrdili resnično ljudsko oblast. Njeno obrambo so še zlasti tigrovci zagotovili s hitro mobilizacijo novih odporniških čet, ki so bile nameščene na celotnem obrobju republike.

 

V času Kobariške republike, dne 11. septembra 1943, je Briško-beneška četa prerasla v bataljon, ki je deloval na območju Stara gora – Oborče - Sv. Lenart. Imenoval se je Briško-beneški bataljon. Karel Peršolja je kot sposoben in nadvse hraber poveljnik prevzel vodstvo tudi tega bataljona. Čez nekaj dni se je bataljon premaknil na Lig, zatem pa v Zapotok. Kasneje je prišel v sestavo Soške brigade.

 

V Kobariški republiki je Ferdo Kravanja s svojimi tigrovci takoj formiral 9 čet in 9 bataljonov. V vse čete in bataljone je namestil za poveljnike izkušene in večinoma tigrovske borce. Briško-beneška četa je zaradi novincev prerasla v Briško-beneški bataljon, ali 3. bataljon v Kobariški republiki. Za poveljnika bataljona so s Kravanjem na čelu imenovali Karla Peršoljo – Darkota.

 

Množičen vstop v partizane v času Kobariške republike

 

Množično vstopanje v vojaške enote je zahtevalo ustrezno povezovanje ter njihovo enotno vodenje. Zato je Ferdo Kravanja sklical 14. septembra na Svinem pri Kobaridu sestanek vojaških in političnih voditeljev. Sklenili so, da ustanovijo večji Bataljon Andreja Manfrede, ki bo združeval vse čete in manjše bataljone. Bataljon je imel nalogo zaščititi Kobariško republiko, onemogočiti nemški vojski prodor na osvobojeno ozemlje, izvršiti do kraja mobilizacijo, in omogočiti svobodne javne volitve v organe oblasti.

 

Videnje Republike Slovenije

 

V oklicani Kobariški republiki so demokratično izvoljeni narodnoosvobodilni odbori urejali civilno življenje. V njej ni nikakršne ideje o »materi domovini« Jugoslaviji, temveč samo ideja samostojne slovenske države. Torej tista ideja, ki jo je srbska Kos vztrajno dušila.

 

Na vseh važnejših dohodih na ozemlje republike je bilo v dveh mesecih razporejenih kar 24 bataljonov narodno-osvobodilne vojske. Več o Kobariški republiki si lahko bralec prebere na spletu Primorskih panterjev v članku »Kobariška republika«, pod rubriko 2. svetovna vojna.

 

Borci 4. bataljona Soškega odreda na Polovniku nad Srpenico februarja 1943.

 

Do Kobariške republike, oziroma do ustanovitve bataljona Andreja Manfrede sredi septembra 1943, ni bilo na Primorskem še nobenega srbskega in črnogorskega oficirja. Ko pa so srbski prostozidarji s Titom na čelu in njim podrejeni slovenski partijski funkcionarji izvedeli za njen obstoj, so nemudoma poslali na njeno območje prve srbske in črnogorske poveljnike. Zbali so se namreč za svojo komando, ker na tako velikem ozemlju, kar 2750 km, ni bilo nobenega partijskega funkcionarja in nobene ustanovljene celice KPS. Vodstvo KPS namreč sploh ni vedelo za nameravano ustanovitev republike. Potem pa se je začelo.

 

Poseg Srbov - Že nekaj dni po ustanovitvi bataljona Andreja Manfrede pride v bataljon za načelnika štaba srbski poveljnik (Titov oficir) Radojica Ignjatović – Grujica, ki začne takoj razpredati obveščevalno mrežo KOS-a, (kdo ga je imenoval ni znano). Poslal ga je štab Soške brigade, katere poveljnik je postal spet Srb, Vladimir Knežević – Volodja, načelnik njenega štaba ponovno Srb, Milutin Dapčević. V brigadi so ustanovili tudi brigadno sodišče, v kateri je bil Knežević namestnik predsednika. Pozneje, januarja 1944, pa je postal predsednik sodišča. Njegov namestnik je bil prav tako Srb, Dušan Mijić.

 

  

    Srbski poveljnik Vladimir Knežević – Volodja

 

Dne 23. septembra 1943 je operativni štab glavnega štaba NOV in POS za zahodno Slovenijo izdal povelje, naj se iz vseh čet, bataljonov in odredov ustanovi šest brigad. Med njimi tudi Soška brigada. Imenovan je bil štab Soške brigade, za poveljnika brigade so imenovali Karla Peršoljo.

 

Med tem časom je Karel Peršolja zaradi boljše oborožitve vodil napad dveh bataljonov Soške brigade na nemško skladišče orožja v Prapotnem, blizu Dolenjega. Peršolja se je vozil z motornim kolesom 500 kub. cm, ki ga je izmaknil kvesturi v Gorici. Po tem uspešnem napadu, so se borci oborožili z boljšim avtomatskim orožjem.

 

Soško brigado so nato ustanovili na Koradi dne 27. septembra 1943 iz enot 14 dni starega Zahodnoprimorskega odreda. V njem so bili predvsem domačini iz Brd. Brigada je tega dne tudi svečano zaprisegla. Komandant brigade je postal Karel Peršolja. Načelnik štaba pa je bil spet Srb, Milutin Dapčević. Toda Srbom vse to ni zadostovalo.

 

Srbski poveljniki razbijejo partizansko vojsko

 

Videli so, kako je naša vojska številna in dobro organizirana. Kot taka bi lahko Kobariško republiko ozemeljsko razširila, saj je bila zametek samostojne Republike Slovenije. Zato so sklenili, da Soško brigado razdrobijo na več brigad, in sicer pod pretvezo, da oni sami zasedejo najvažnejše položaje, slovenske poveljnike pa degradirajo na nižja mesta.

 

DOMOVINA KLIČE

 

Nikar se bratje ne solzimo

Zdaj je prišla ura, čas

Pod orožje vsi stopimo

Domovina kliče nas.

 

V Kobaridu že nastaja

Nov Manfredov bataljon

Bataljon naj pa zadaja

Smrt vsem sovražnikom.

 

Ko strta bo sovražna sila

Mi se vrnemo nazaj

In domovina ti premila

Bodeš nam svobodni raj.

 

(Pesem je v Kobaridu napisal Franc Šuligoj iz Kanala. Nastala je ob ustanovitvi bataljona Andreja Manfrede v času Kobariške republike in so jo peli po melodiji pesmi »vsi mostovi v zrak letijo«.)

 

Tako so v Srednjem že 30. septembra 1943 preimenovali Soško brigado v 1. in 2. Soško brigado ter Briško-beneški odred in brigado Garibaldi. Komandant 1. Soške je postal Srb, Vladimir Knežević - Volodja, načelnik štaba pa prav tako Srb, Vlastimir Miljković. Načelnik štaba 2. Soške brigade je postal Grujica Ignjatović.

 

Karla Peršoljo, ki je bil prej komandant Soške brigade, so degradirali na mesto namestnika 1. Soške brigade. Peršolja pa se s tako reorganizacijami ni strinjal. Videl je namreč, da se naša vojska s takimi ukrepi srbizira, kar je pomenilo tiho srbsko okupacijo. Zaradi njegovega nestrinjanja s srbskimi poveljniki in reorganizacijo enot, so Peršoljo kmalu še enkrat degradirali in ga imenovali za poveljnika 3. bataljona 1. Soške brigade. Dogovorili so se tudi, da ustanovijo operativni štab soških brigad, katere načelnik postane Vladimir Knežević. Operativni štab je poveljeval nad vsemi partizanskimi enotami v Kobariški republiki. Temu je Peršolja odkrito nasprotoval, o čemer priča tudi naslednji dogodek. Ko je poveljnik Soške brigade postal Vladimir Knežević, je bil Karel Peršolja tako besen, da je skakal po sobi, razbil vse, kar je bilo v njej, in kričal, da ta funkcija pripada njemu in ne Kneževiću.

 

.

Spomenik na Koradi, kjer je bila ustanovljena 1. Soška brigada, Briško-beneški odred in bataljon Garibaldi.

 

 

V 3. bataljonu nove Soške brigade, ki je štel 203 borcev, je bil odslej poveljnik Karel Peršolja.

 

V brigadi so ustanovili tudi brigadno sodišče, v katerem je bil Vladimir Knežević namestnik predsednika, Karel Peršolja pa član sodišča; namestnik člana sodišča je bil Dušan Mijić. Januarja 1944 so sestavo sodišča spremenili in takrat je Knežević postal njegov predsednik. V kakšni luči se je Kneževič pokazal borcem govori naslednja zgodba:

 

Dne 8. oktobra 1943 se je štab 1. Soške brigade nahajal v Škrutovem v Benečiji. Tja je prišel tudi Vladimir Knežević - Volodja, ki je beneškim borcem ukazal, naj oddajo italijansko avtomatsko orožje. Volodja ni upošteval ugovorov, in ni kazalo drugega, kakor ubogati ga, sicer si odšel, kot so radi rekli, »v trinajsti bataljon«. Zaradi tega so bili vsi borci močno prizadeti. Italijanske brzostrelke so varovali kakor punčico svojega očesa, saj so se prav s tem orožjem lahko bojevali proti mnogo močnejšemu sovražniku. V zameno so dobili karabinko, ki pa se v bojih ni dobro izkazala. Ti ukrepi, ki niso imeli nobenega dobrega učinka, temveč le škodljivega, so slabo vplivali na borce, saj jim je bilo njihovo orožje največji ponos. Takšen ukrep je prišel na pobudo Kneževića in njegov namen je bil oborožiti z avtomatskim orožjem najprej člane štaba, in šele potem borce. Zdelo se jim je, kakor da Knežević nima srca.

 

 

Četa 2. bataljona 1. Soške brigade v Zapotoku septembra 1943

 

Glavni štab NOV in POS je ukinil oziroma preimenoval Operativni štab NOV in POS za zahodno Slovenijo v 3. (alpsko) operativno cono, ter potrdil oblikovanje treh divizij na območju, na katerem se je nahajala tudi Kobariška republika. Za načelnika so imenovali Srba, Milutina Dapčevića. Po ustanovitvi Goriške divizije je brigado vodil Karel Peršolja kot komandant, in sicer od 6. oktobra 1943. Divizija je operirala na območju Vipavske doline, Brd in na obeh bregovih Soče do Tolmina. Ko so Karla Peršoljo degradirali na nižji položaj, je načelnik štaba Goriške divizije postal Radivoje Ignjatović-Grujica.

 

Postali so številke

 

Že 17. oktobra je isti štab izdal ukaze o preimenovanju brigad. Tako je 1. Soška dobila številko 17, 2. Soška številko 18, 3. Soška pa številko 20. Načelnik štaba 18. brigade je postal Črnogorec, Radomir Perović. V 1. Soški brigadi (17. Gregorčičeva brigada) je bil komandant Vladimir Knežević, njegov namestnik pa Karel Peršolja. To funkcijo je Peršolja opravljal od 17. oktobra 1943 do 19. novembra 1943. Na ta način so imena brigad spremenili v gole številke, kar je močno vplivalo na zavest domačih borcev.

 

Po teh spremembah je Kobariško republiko prevzela Goriška divizija, ki so ji poveljevali Srbi. Ostal je še BBO (Briško-beneški odred), čigar komandant je bil Zvonko Zuodar. Na terenu so namreč po reorganizaciji ostale na desnem bregu Soče manjše čete, ki so se v začetku oktobra 1943 organizirale v Briško-beneški odred (BBO) z okoli 200 borci iz Brd in Beneške Slovenije. Zato je štab Goriške divizije dne 21. oktobra 1943 ukazal, naj se iz enot BBO oblikuje 3. Soška brigada oziroma 20. Beneška brigada. Za načelnika štaba so imenovali Srba Radomira Perovića, kot referenta za saniteto pa Črnogorca Milovana Djurovića, ki je že pred tem opravljal isto nalogo v štabu Briško-beneškega odreda. 3. Soška brigada je delovala do 11. novembra 1943, ko so jo ukinili, borce pa razdelili med druge enote. Brda in Beneško Slovenijo so večinoma zapustili. Tudi v štabu 3. Soške brigade so bili vsi kadri, z izjemo Franca Črnuglja, bivši jugoslovanski interniranci.

 

Tako je bil Sreten Šantić imenovan v odsek za zveze pri štabu Goriške divizije. Ljubo Nenezić pa je prevzel vodilne funkcije na Tolminskem vojnem področju. V štabu Goriške divizije so bili še Sladić, Radusinović, Rejčević, Vukčević, Ulepić in Bošković.