Poveličanje sv. Domicijana, slika v kapeli mestnega gradu v Celovcu (J. F. Fromiller okoli 1734)
5. svečana godujejo
Karantanski svetniki
Domicijanova romarska pot
Emina romarska pot
Karantanskih svetnikov oziroma njihovega skupnega godu ne najdete v nobenem današnjem koledarju, zakaj večina od njih se ne nahaja na rimskem svetniškem seznamu. Bili so namreč razglašeni po domačem škofu že pred letom 1171, ko je papež prenesel razglašanje svetnikov v izključno pristojnost Rima, kar je ostalo do danes. Poprej so svetnike razglašali domači škofje, kot je še vedno v veljavi v vzhodni Cerkvi.
V skupini karantanskih svetnikov, ki godujejo 5. februarja, je bil sprva tudi sv. Modest, († 767), apostol Karantancev, vendar je škof Slomšek, zato da bi njegovo poslanstvo poudaril, njegov god prestavil na 31. marec. V Rimu pa tudi njega še vedno ni na svetniškem seznamu. Zato je danes svetnik vesoljne Cerkve zgolj per viam culti (po splošnem čaščenju). V Sloveniji vse do novejšega časa ni bilo nobenega svetišča, posvečenega sv. Modestu. Šele po drugi svetovni vojni so mu po kakem desetletju posvetili novo cerkev v predmestju Kranja.
»Sv. Modest pridiga Karantancem«, baročna freska, Althofen (Lungau), 18. stol. Posnetek te freske se nahaja sedaj tudi v Modestovi cerkvi v Kranju.
Leta 1967, za 1400-letnico pokristijanjenja Slovencev, ki sovpada s smrtjo sv. Modesta, so slovenski škofje organizirali romanje k Gospe Sveti na Koroškem, kjer se nahaja Modestov grob. Romarjev je bilo toliko, da jih je koroško nemško časopisje začelo napadati. Tedaj je Avstrija je na tihem posredovala v Belgradu, in ta je Lublani naročil, naj nadaljna romanja prepriči. Na belgrajski ukaz je takratna Kavčičeva slovenska vlada morala podjetjem prepovedati, da bi romarjem še naprej dajala na razpolago avtobuse.
Dne 5. februarja, četudi v tiskanih izvodih koledarjev niti niso navedeni, godujejo še drugi karantanski svetniki. Njim na čelu je sv. Domicijan († okoli 802), karantanski vojvoda, pokopan v Milštatu na Koroškem. Češčenje sv. Domicijana kot zavetnika karantanskega naroda in države so dolga stoletja ohranjali še zlasti deželni stanovi Koroške. Jezuiti, ki so še v 18. stol. imeli v lasti staro opatijo v Milštatu, so njegovo češčenje zelo spodbujali. Poslali so tudi vlogo v Rim, da bi bil Domicijan vnesen tudi na tamkajšnji svetniški seznam. Toda leta 1773 je papež Klemens XIV. razpustil jezuitski red in Domicijanove vloge v Rimu niso več obravnavali.
V tistem času se je v Avstriji začela širiti velikonemška ideologija, v katero nikakor ni sodil »slovanski« vojvoda Domicijan. Na Koroškem so vsled tega njegovo češčenje na deželni ravni začeli opuščati, tako da je kmalu ostalo omejeno le še na okolico Milštata. Tudi pobudniki slovenskega narodnega preporoda njegove osebnosti in pomena za slovensko zgodovino niso dojeli. Toda nemško nacionalnemu gibanju je bil njegov obstoj kljub temu še vedno nevaren. Zato ga je leta 1907 judovski zgodovinar Robert Eisler, očitno po naročilu in plačilu nemško-nacionalnih krogov, razglasil za izmišljenega. Nemška nacionalna klika je takšno »znanstveno« dognanje mehanično ponavljala vse do preteklih 90. let.
Sv. Domicijan, freska (okoli 1429) v cerkvi nekdanje opatije v Milštatu na Koroškem, kjer se v stranski kapeli nahaja tudi njegov grob
Dne 5. februarja goduje tudi karantanska kneginja sv. Liharda (Hildegard, † okoli 985), ljudska svetnica, kot jo nazivajo. Pokopana je na Kamnu v Juni, prav tako na Koroškem. Tudi nje še vedno ni na rimskem seznamu, vendar se je v ljudskem izročilu ohranila vse do danes kot »sveta«, ker je bila prav tako razglašena še po domačem škofu pred 1171. Istega dne goduje tudi njen sin sv. Albin (Albuin), škof v Brixenu na Tirolskem († 1006), priznan tudi v Rimu. Pri nas mu je posvečena kapela na blejskem gradu in cerkev na Koroški Beli.
Svetnica Liharda je zapustila tudi dobrodelno ustanovo, ki se je ohranila skozi vsa stoletja. Iz njenega imetja so pogostili vsako leto številne revne ljudi. Ustanova je propadla zaradi velike inflacije po prvi svetovni vojni. Nanjo še spominja naslednji običaj: na Kamnu v Juni mečejo vsako leto med ljudi hlebce kruha, imenovane krušeji ali štručeji, ki po ljudski veri prinašajo poseben blagoslov.
Sv. Liharda († 985), del njenega kipa v glavnem oltarju cerkve na Kamnu v Juni. Ob njej njen sin, sv. Albin (1006), škof v Brixenu na Tiroslkem († 1006), slika iz tamkajšnje stolnice.
Druga karantanska kneginja, znana in češčena sv. Ema († 1045), je danes v Sloveniji izmed vseh karantanskih svetnikov najbolj poznana. Ostala je vdova, z velikim premoženjem, iz katerega je ustanavljala nove fare in pomagala revežem. Na Krki je ustanovila samostan, kamor je tudi sama vstopila in kjer je kmalu potem umrla. Razglašena je bila po domačem škofu leta 1287. Ker je bila pristojnost razglašanja tedaj že prenesena na Rim, so jo dolga stoletja častili kot »blaženo«.
Pod cesarjem Friderikom III., v 15./16. stol. so se zelo trudili, da bi jo vnesli tudi na rimski seznam. Toda ob pohodu nemških landsknehtov, ki so takrat zasedli Rim in ga opustošili, so bile listine o njej izgubljene. Minevala so potem stoletja. Šele leta 1938 je bila bl. Ema, na prizadevanje avstrijskih in slovenskih škofov, tudi v Rimu razglašena za svetnico. Njen god je 27. junija. Pokopana pa je na Krki (Gurk), v stolnici, kjer je bila na mestu prejšnjega samostana ustanovljena Krška škofija. Njen sedež je bil pod Jožefom II. prenesen v Celovec.
Poveličanje sv. Eme (J. K. Fromiller, okoli 1745)
Pozabljeni
V Sloveniji, ki se je ob koncu prve svetovne vojne pridružila Jugoslaviji, se na slovensko izročilo na avstrijski strani niso več zanimali. Že pred prvo svetovno vojno je bil lublanski škof Jeglič usmerjen jugoslovansko in tako tudi njegova ustanova, zavod sv. Stanislava v Št. Vidu nad Lublano. Takoj po koncu prve svetovne vojne je bila na obnovljeni lublanski univerzi ustanovljena tudi teološka fakulteta. Toda na njej si karantanskih slovenskih svetnikov niso znali več predstavljati.
Še več! Ker so mislili, da smo Slovenci samo del Jugoslovanov, so si zelo prizadevali, da bi, v svojstvu apostolov Slovanov, razširili mednje češčenje sv. bratov Cirila in Metoda. To je ustrezalo seveda tudi belgrajski politiki pojugoslovanjenja ne samo po prvi temveč tudi po drugi svetovni vojni. Tako so v škofiji Lublana, na prizadevanje cerkvenega zgodovinarja, prof. Maksa Miklavčiča, namesto dotedanjih zavetnikov sv. Mohorja in Fortunata postavili kot zavetnika na prvo mesto sv. Cirila in Metoda. Vse skupaj naj bi izgledalo bolj »slovensko« (beri: slovansko, jugoslovansko). Obenem pa je slovenski cerkveni vrh priporočal vernemu občestvu, naj moli za razglasitev »prvega« slovenskega svetnika, bodisi Slomška ali Barage.
Sv. Gorazd (izrez) in celotna freska Sedem modrih (okoli 1799) na Ohridu, Macednija. To je edina doslej znana freska, na kateri je med tovariši upodobljen tudi sv. Gorazd, učenec in naslednik sv. Metoda.
V istem slovansko - južnoslovanskem duhu je nekdanji nadškof v Belgradu, dr. Franc Perko, dosegel, da so v koledar slovenskih škofij vnesli tudi god Metodovih učencev, ki so se pred preganjanjem zatekli v Macedonijo. Med temi je tudi slovenski panonski rojak sv. Gorazd, čigar prisotnost v Macedoniji pa ni izpričana, in je bolj verjetno, da se je takrat zatekel na Poljsko. Na vsak način, v Sloveniji mu kljub temu doslej še niso posvetili kake cerkve, kapele ali vsaj oltarja.
Odkritje
Kos nagrobnika sv. Domicijana († okoli 802), ki se je ohranil v Milštatu na Koroškem, kjer je tudi svetnikov grob. Prvoten napis je rekontruiral arheol. dr. Fr. Glaser.
Leta 1990 je bilo vendarle odkrito, da sv. Domicijan ni izmišljen. V Milštatu, kjer je pokopan, je prišel na dan kos njegovega nagrobnika. Latinski napis na njem je po zapisih o njegovem življenju rekonstruiral celovški arheolog, prof. Franz Glaser. Napis se v prevodu glasi: Tukaj počiva vojvoda Domicijan, ki je pod cesarjem Karlom (Velikim) premagal pogane in ljudstvo spreobrnil k veri. – Mišljeno je stanje, ki je nastalo po posegu bavarske vojske leta 772, ki je zatrla poganski upor v Karantaniji. Šele spreobrnitev in zgled vojvode Domicijana, njihovega vladarja, je ljudstvu spet povrnil zaupanje v krščanstvo.
Glavno zaslugo za to, da je bila ponaredba o sv. Domicijanu končno razkrita, je imel Franz Nikolasch, profesor na univerzi v Solnogradu, v veliki meri pa tudi Franz Glaser, arheolog in profeor na univerzi v Celovcu. Lik karantanskega vojvode Domicijana je znova postal zgodovinska resnica. Na Koroškem je odkritje prinašalo postopoma preobrat v dotedanjem gledanju na domače krščansko izročilo.
Spomnimo se pri tem, kako je nemško nacionalna ideja v zadnjih 150. letih prepojila tudi koroški cerkveni vrh. Škofje v Celovcu, večinoma od drugod, se niso znali vživeti v domače krščansko izročilo. Tako so se samo prilagodili okolju, v katerem je prevladoval odklon do vsega slovenskega. Spomnimo se le, kakšen odnos je imel v povojnih letih do slovenske strani zloglasni Josef Kadras, generalni vikar škofije, pa Wilhelm Mucher, župnik pri Gospe Sveti!
Na škofijskem sedežu vse do zadnjega časa ni bilo osebnosti, ki bi se znala zoperstaviti nemško nacionalemu toku mišljenja, kot ga je, ne samo na Koroškem temveč v celi Avstriji, ustvarjala in ohranjala vladajoča oligarhija preko javnih občil in preko šolske vzgoje.
Domače krščansko izročilo je zaradi ideologij, ki so prepojile splošno mišljenje, ostalo za več kot stoletje povsem prezrto. Posledica je bilo duhovno mrtvilo, ki je v deželi vladalo cela desetletja. Vzrok za takšno prezrtje je bil tudi ta, da je bila predhodnica Koroške, Karantanija, slovenska kneževina, kar je velenemštvo vztrajno zanikalo. Predzadnji škof v Celovcu, Egon Kapellari, je bil značilen odraz takšnega vzdušja oziroma brezdušja: čisto navaden uradnik, odpravnik poslov, brez kakega notranjega krščanskega doživetja in globine.
Domicijanova pot
Romarji ob odprtju Domicijanove poti dne 30. junija 2006. – Med njimi, na drugi sliki, je tudi celovški škof dr. Alojz Schwarz (v rdečem povšniku).
Do novih pobud v dušnem pastirstvu na Koroškem je prišlo, odkar je v Celovcu za škofa dr. Alojz Schwarz, ki prihaja iz Sp. Avstrije in je neobremenjen z nemško nacionalno ideologijo. Njegova vživetost v avstrijsko izročilo je iskrena, zato je tudi na Koroškem kaj hitro razumel, kako veliko vrednoto predstavlja domače duhovno in krščansko izročilo. Škof Alojz Schwarz ni sledil vsiljenemu toku mišljenja o »nemški« Koroški, temveč se je v svojih dušno pastirskih smernicah brez kakih ideoloških omejitev oprl na domače krščansko izročilo in njegove vrednote
Med novimi pobudami, ki so bile v tem pogledu podvzete v zadnjem času, je bilo tudi odprtje Domicijanove romarske poti. Začenja se ob jezeru v Milštatu, vodi mimo številnih znamenj in cerkvic na Gornji Milštat in potem po drugi strani nazaj v Milštat. Tukaj se konča v kapeli sv. Domicijana, v kateri je svetnikov grob. Romarska pot je bila odprta 30. junija leta 2006 v prisotnosti in z blagoslovom celovškega škofa. Nato se je tudi sam škof v spremstvu romarjev podal na novo odprto Domicijanovo pot.
Tako je sv. Domicijan Karantanski nekako po sto letih, odkar ga je judovski zgodovinar razglasil za izmišljenega, spet stopil v zgodovino karantanskega naroda, iz katerega izhajajo tako Slovenci kot Avstrijci. Njegovo ponovno češčenje ima veliko težo pri odkrivanju skupnih korenin in skupnega krščanskega izročila obeh narodov.
Gotska kapela sv. Domicijana v nekdanji opatijski cerkvi v Milštatu z romarji. Spredaj na oltarju se nahaja steklen sakrofag s posmrtnimi ostanki svetniškega kneza in njegove soproge.
Zgodovinarji, med temi tudi jezuit Marko Hanžič iz Velikovca († 1766), dokazujejo, da je zgodovinsko znani karantanski knez Ingo prejel pri krstu ime Domicijan. Legenda o Ingu – Domicijanu, ki jo je zapisal Enea Silvius Piccolomini, pa pravi naslednje:
Napravil je velik obed in povabil nanj zastopnike kmečkega in plemenitega stanu. Kmete je sprejel prav v svojo bližino na odlična mesta in jim dal postreči v zlastih in srebrnih posodah; plemiče pa je pustil zunaj v veži pri navadni mizi in ukazal postaviti pred nje jedi v lončenih skledah. Vsi užaljeni so vprašali vojvoda, zakaj kmete tako odlikuje, nje pa pred kmeti ponižuje. Modri krščanski knez jim odgovori: »Ti preprosti ljudje izpod slamnatih streh so bolj čisti kakor vi, ki prebivate po gradovih in palačah. Sprejeli so Kristusov evangelij, dali se očistiti s krstno vodo, zato se njihove duše svetijo od lepote. Vi, poganski veljaki, pa služite malikom; zato so vaše duše črne in uzmazane. Razvrstil sem torej svoje goste po kakovosti njihovih duš«. To je trdovratne poganske viteze tako ganilo, da so kar trumoma prejeli sveti krst.
Emina pot
Zgodovinar Josip Gruden nam v svoji zgodovini (str. 126) navaja, da je bil na Koroškem zlasti grob sv. Eme na Krki in sv. Liharde na Kamnu od Slovencev pogosto obiskovan. S Kranjske je romarska pot k sv. Lihardi in sv. Emi je vodila čez Ljubelj. Toda potem, ko je prišla prva svetovna vojna in po njej meja na Karavankah, je ta pot povsem zatonila v pozabo. Danes, ko se meje umikajo, se nekaj navdušenih ljudi na obeh straneh meje iskreno trudi, da bi starodavno Emino pot znova obnovili.
Sv. Ema in legenda o pravičnem plačilu (J. F. Fromiller, okoli 1739)
Legenda o pravičnem plačilu – Ob gradnji velike cerkve na Krki je sv. Ema imela navado, da je vsak večer osebno izplačala delavcem njihov dnevni zaslužek. Ko je nekoč eden izmed njih pri tem godrnjal, mu Ema pravi, naj kar sam seže v mošnjo in si vzame svoj delež. In glej, kar je iz mošnje potegnil, je billo prav tisto, kar mu je ona vedno dodelila in kar bi bil tudi brez tega prejel.
Na koroški strani so od prelaza na Ljubelju pa do stolnice na Krki že uredili postaje na nekdanji Emini romarski poti. Gre za tkm. projekt Interreg, ob udeležbi koroške deželne vlade ter občin in župnij, ki se ob tej poti nahajajo. Povabili so k sodelovanju tudi partnerje v Sloveniji, kjer je bilo v prejšnjih časih čaščenje sv. Eme zelo razširjeno. Imela je namreč svoje posesti še zlasti okoli Mirne in Št. Ruperta na Dolenjskem. V cerkvi na Mirni je pred kakim letom bila odkrita tudi njena freska.
Ker se je največ zemljške posesti, ki je pripadala kneginji Emi, nahajalo v nekdanji Savinjski krajini (sedaj škofija Celje) in Slovenski krajini (sedaj škofija Novo mesto), se je tudi v teh predelih ohranjal nanjo v dolgih stoletjih živ spomin. In gotovo je tudi iz teh predelov veliko romarjev prihajalo k njenemu grobu na Krki. Hodili pa so nedvomno po drugi, bolj vzhodni pot, in sicer preko Pliberka in Velikovca. Potrebno bi bilo torej določiti tudi vzhodni krak starodavne Emine poti in postaviti ob njem ustrezne postaje.
Mi bi bili seveda samo veseli, če bi bila Emina romarska pot tudi na slovenski strani čimprej urejena. Bojimo se pa, da bodo zaupniki stare jugoslovanske strukture, ki jih je slovenska Cerkev tudi danes prepolna, po nalogu njihovega gospodarja ureditev slovenskega dela Emine poti na vse načine zavirali. Spomnimo se ob tem na zadnji »škandal« z varšavski nadškofom, ki je bil razkrinkan kot nekdanji zaupnik komunistične tajne službe. Naše stališče v podobni zadevi glede Sloveniji je naslednje: Ni toliko pomembno, koliko so nekateri bili in koliko so še povezani z jugoslovansko oz. srbsko tajno službo. Evangelij pravi samo to: Po njihovih delih jih boste spoznali (Mt 7, 20).
