Radgona, nekoč Radigoysburg, ima svoje ime po Radigoju. Sedanja nem. oblika Radkersburg vsebuje njegovo okrajšano ime Radko.
Karantanska imena
Raziskava prof. dr. Kronsteinerja
Odkril jeobenem tudi zgodovinski izvor Avstrije
Povzeto s spleta Carantha
Prevedel naš sodelavec
Pred kakim letom je prof. dr. Kronsteiner (Univerza v Solnogradu) imel pogovor za dnevnik Delo (Lublana, 11. okt. 2004), ki je bil objavljen pod naslovom “Avstrijci so že dolgo Slovenci”. Naslov in vsebina članka sta v Sloveniji vzbudila senzacijo, zakaj avtor je navedel, da imajo Avstrijci in Slovenci iste prednike. Iskati jih moramo v starem prebivalstvu Karantanije, ki je bila prva zgodovinska država na ozemlju današnje Avstrije in Slovenije. Kasneje je nad Karantanijo prevladalo ime Avstrija in v njenih severnih predelih se je razširil nemški jezik. Toda politično izročilo prvotne karantanske države je ostalo do danes (opomba pisca).
Naslovnica knjige prof. dr. Kronsteinerja, ki se nanaša na slovenska imena v Karantaniji. V času Jugoslavije je bilo delo povsem prezrto, kot je še vedno v “samostojni” Sloveniji.
Po mojem mnenju, je študija prof. dr. Otona Kronsteinerja, ki se nanaša na karantanska imena in je bila objavljena že pred kakim desetletjem nekaj izrednega. Imeti jo moramo za najboljšo, kar jih je bilo doslej. Njen naslov je »Die alpenslawischen Personennamen« /Alpskoslovanska osebna imena/, objavljena pa je bila na Dunaju leta 1975. Toda slovenski akademski svet je njegovo delo vse doslej preziral, ker je bilo objavljeno v času, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, in takrat so bila vsa odkritja, zadevajoča Karantanijo (zgodovinsko Slovenijo), pod ostrim nadzorstvom velikosrbske klike v Belgradu. Po njenih smernicah naj bi bila samostojnost Karantancev zgolj kratkotrajna. Od leta 820 dalje naj bi bili Karantanci – Slovenci pod nemškim »jarmom«, izpod katerega naj bi jih osvobodili šele bratski Srbi ob koncu prve svetovne vojne.
V svoji študiji je prof. dr. Kronsteiner zbral nič manj kot okoli 360 karantansko – slovenski imen, ki se nanašajo na približno 600 oseb. Izreden dosežek, pravi preobrat na tem področju. Od tedaj pa je vendarle preteklo že nekaj let in v tem času je bilo o Karantaniji objavljenih kar nekaj novih študij. – Preberi npr. nekatere članke na spletu Carantha! – To je tudi vzrok, zakaj sem si dovolil nekaj pripomb glede na zaključke, ki je prof. dr. Kronsteiner podal ob koncu svoje študije (str. 192, 193).
Gre v prvi vrsti za to, da se nikakor ne strinjam s Kronsteinerjevim zaključkom, da lahko imena nekaterih karantanskih plemenitnikov kot Svetopolk, Mojmir, Gorazd, Preslav in še katera služijo kot dokaz za njihovo sorodstvo z velikomoravskim plemstvom. – Mislim, da je to samo posledica dejstva, da so bodisi Karantanci kot Moravani pripadali isti etniji, to je, Zahodnim Slovanom (starim Venetom)), in da so govorili skoraj enak jezik. – In dalje, avtor pravi med drugim: V karantanskih imenih je mogoče zaznati južno-slovanske glasoslovne oz. fonetične vplive na območju vse do alpskega grebena (Ture – Tauern). – Toda to je povsem naravno. Zaradi takšnih vplivov, na katere naletimo tu in tam, pa Karantancev (Slovencev) nikakor ni mogoče uvrstiti že med Južne Slovane.
Drugič, prof.dr. Kronsteiner navaja, da je karantanski naziv alpsko slovanski za jezik Karantancev upravičen do 11. stol. Zatem so južno od alpskega grebena , to je na Koroškem in na Štajerskem, nastopile fonetične oblike (pri samoglasnikih prej, pri soglasnikih pozneje), ki jih označimo za staro slovenske. – S tem se nikakor ne strinjam, zakaj fonetični vplivi ne spremenijo besedišča. Naziv “alspko slovanski” je navaden ideološki konstrukt.. Dejansko označuje domnevno alpsko enačico domnevno staro slovanskega (razširjenega od alp do Urala), kar v tem primeru nikakor ne drži.
V istem pomenu navaja prof. Kronsteiner, da ima „alpska slovanščina“, fonetične, morfološke in imensko-tipološke značilnosti, ki jih ne najdemo drugje. Torej gre v vsakem primeru za slovenščino, in v tej zvezi za napačen naziv „alpko slovanski“. Vsled tega sodim, da bi bil naziv staro slovenski (za njegov „alpsko slovanski“) in preprosto slovenski (za njegov „staroslovenski“) veliko bolj primeren. Zakaj naziva alpsko slovanski ne najdemo v nobenem zgodovinskem zapisu in je očitno navaden konstrukt.
Imena in narodna istovetnost
Ob tej priliki bi rad opozoril na vrsto imen, povzetih iz Gradiva slovenskega zgodovinarja Fr. Kosa. Imena je objavil Venceslav Bele pod naslovom Staroslovenska osebna imena, koledar Goriške Matice 1925. Imen je okoli 500, ki pa bi jih bilo treba, vsaj nekatere, tudi razložiti.
V enem samem članku ni mogoče predstaviti obširne študije prof. Kronsteinerja. Pomen imen, ki jih navaja, danes za večino njih ni več razumljiv. Lahko samo navedemo nekaj značilnim med njimi, ki potrebujejo nadaljnega raziskovanja in primerjav. Mnogim ljudem so dajali imena, ki se nanašajo na živali: Medved, Jelen, Kragel … Danes se pri Slovencih pojavljajo kot priimki oziroma družinska imena, na primer: Senica, Grabec, Čuk, Sova, Volk, Volčič, Lisjak, Jazbec, Zajc, Košuta,... Če jih primerjamo s kraljestvom narave, odražajo ta imena (priimki) dobre lastnosti divjega živalskega sveta: iznajdljivost, spretnost, moč, hitrost… Domače živali prestavljajo npr. Petelin, Macek,... Imena simbolizirajo osebno svobodo in ustvarjalno dejavnost.
Kot sodobna rodbnska imena navaja prof. Kronsteiner v svojem delu nekaj primerov kot Čeh, Cerno, Maligoj, Malej, Meško...Pomen imena Čeh, kot domnevam, je “mladenič”. Pomen imena Černo se nanaša na mejnega čuvarja (kot Černic). Ime Sobodin, izvirno Svobodin, danes v obliki Sabadin, je pomenilo plemenitega in svobodnega človeka. Ime Hrvat izhaja prav verjetno od Hervard, vojaški kmet v Karantaniji. Ime Zupan, pomeni še danes predstojnika vasi oziroma občine. Mnoga slovenska osebna imena, ki zvenijo “moderna”, srečamo že med starimi karantanskimi, npr. Radigoj, Gojmir, Nežko, Drago, Dragomir, Slavko, Stojan, Svetko, Venko, Venceslav, Vladko, Vitan, Vitomir....Veliiko njih ima vzporedja z onimi, ki so izpričana na Moravskem… Več ženskih imen kot Ljuba, Mirica, Mojca, Slava, Tunca... je še danes v modi in so priljubljena med slovenskimi dekliškimi imeni… Ime Zverica (12. stol.) npr. (Kronsteiner, str. 89) ima v obliki Selvaggia († 1244) tudi hči cesarja Friderika II., ki je bila soproga Ezzelina da Romano, mogočnega gospodarja Verone.
Omenjena imena se v Karantaniji pojavljajo do 15./16. stol. Naletimo pa tudi na bavarska imena, ki se pojavljajo še posebej med karantanskim plemstvom. Takšen pojav ni prav jasen, Zdi se, da to lahko pripišemo v glavnem okoliščini, da je v največjem delu Karantanije izvajal misijon Solnograd, bavarski misijonski center. Posledica tega je bila, da je bavarsko plemstvo bilo karantanskemu pri krstih za botre. In da so jim pri tem dajali bavarska oz. nemška imena. Ta imena niso bila neka moda v svetnem pomenu. Imela so značaj krščanstva, medtem ko so karantansko slovenska še spominjala na poganstvo. Na vsak način, po nekaj stoletjih so končno povsem prevladala krščanska imena, ki so jih dajali v počastitev svetnikov, mučenikov ipd.
Liezen na gornjem Štajerskem je izvirno Lužin. V srednjem veku se na tem območju nahaja nekaj plemstva s slovenskimi imeni.
Nek drugi razlog, da so se po Karantaniji širila bavarska imena, lahkopripišemo dejstvu, da so bila pisana v latinski pisavi. Stara slovenščina, je bila pisana v glagolici, v pisavi, ki je bila dokaj težavna. In je niso uporabljali izven Cerkve. Vsled tega so se z latinskim pisanjem v Karantaniji že dokaj zgodaj širila tudi bavarska (nemška) imena. Ta pa sama na sebi nikakor ne pričajo o tako zgodnji “nemški” prisotnosti v Karantaniji oziroma “Avstriji”, kot jo edino poznajo naši avstronemđk in nemški sosedje.
V narodnem prebujenju v 19. stol. so tudi na slovenski strani prevzeli takšno podobo Avstrije (poprejšnje Karantaniije), ki so jo potem izrabili za ideološke namene. Avstrijo so prikazovali kot nekakšen triumf nemške zgodovinske formacije. Na slovanski strani so Slovencem vceppljali v mišljenje, da jim je Avstrija “tisočletni” nemški jarem. Takšna podoba je bila osnova za “slovanski” upor proti takšnemu “jarmu”. In res je upor prinesel konec avstrijske monarhije, ki je propadla ob koncu prve svetovne vojne. Toda sama zgodovinska stvarnost je bila bistveno drugačna.
Prepletanje slovenskega in nemškega
Osebna imena, ki so navedena zgoraj, pričajo, da je zgodnja slovenska jezikovna in etnična identiteta v Karantaniji trajala kar dolgo. V poznejših stoletjih je na večini njenega ozemlja postopoma prevladal bavarski oz. nemški jezik. To pa ni pomenilo nasilne germanizacije, kot navajajo nosilci panslovanske ideologije, temveč je šlo za nek spontan prices. Kljub dejstvu, da se je nemški jezik, ki je potem prevladal, pa je karantanska zavest in identiteta obstajala naprej. Ozemlje je prišlo pod Habsburžane 1282 in 1335. Od tedaj se Karantanija začenja nazivati Avstrija.
Pri iskanju njene resnične identitiete bi rad dopolnil študijo prof. Kornsteinerja z nekaterimi mojimi podatki. Kar zadeva območje Zg. Štajerske sem naletel na več oblik slovenskih (krščanski) imen, ki aso jih imeli plemeniti in drugi ljudje v 15./16. stol. in se nahajajo v zgodovinskih listinah. Gotovo sem, da se podobna imena nahajajo tudi v listinah iz drugih avstrijskih dežel. Imena pričajo, da so do novega veka bila na območju Karantanije – Avstrije razširjena oba jezika, slovenski in nemški.
V tej zvezi navajam najprej ptrimere iz rodbine Irdninv v okraju Liezen – Lužin na Zg. Štajerskem. (v oklepaju je navedna sedanja slovenska oblika): Jans (Janž) in njegov bratranec Plas (Blaž) s sinom Plasl (Blažel), zapisano 1313. – V neki listini iz Admonta se nahaja ime Petrissa (Petriša, Petruša) , okoli 1145. Ime Jurij (Georg) je navadno pisano kot Jörg (Jurk, Jurko). V rodbini Pux, v Murski dolini, najdemo celo ime Franzischg (Frančišek), zapisano leta 152 itn. Nemško ime Kadalhoh ali Kadolah, je okrajšano v Cholo,. V listinah pa najdemo tudi Chezil, naš znani Kocel. Dokaj pogosto se pojavlja tudi Walchun, slovensko Volkun, ki izhaja od Volkun.
In dalje, po mojem so končnice –o največ okrajšana imena slovenskega izvora. Tako se znano nemško ime Siegfried pojavlja okrajšano kot Sizo in Sigo. Slednje so dokaj verjetno izgovarjali kot Žigo. Slovenska vzporednica za Siegfried verjetno ni bila Zmagoslav ali Zmagomir, temveč Vojnomir, kot se je imenoval knez Kranjske. Njegova okrajšava danes se glasi Vojko. Potrebno pa bi bilo še raziskati izvor imena Žiga (formalno od Sigismund). Toda oglejski patriarh Friderik (1084 – 1085) je v virih naveden tudi kot Svatobor. Drugo vzporedno ime v Karantaniji je Miroslav, od Friedrich (Friderik)., nadalje Mojmir, od Manfred (Menfried, to je “moj mir”). V Karantaniji je moralo biti še več takšnih dvojnih imen, ki špa se ne pojavijo v listinah.
Eibiswald, slovensko Ivnik, kar je okrajšava od Ivanik. Izhaja namreč od imena Yban. Kraj je leta 1265 zabeležen kot Ybanswalde. Sestavljenka – walde v nazivu (nem. sicer „gozd“) izhaja od vald, kasneje vlad. Nekoč naziv za pokrajinskega kneza v Karantaniji.
Nekatera osebna imena se pojavljajo tudi kot imena vasi, verjetno od njihovih ustanoviteljev (Hüttenbach, 1980). Ime Yban (Ivan), ki je eno najbolj značilnih primerov, se pojavi kot krajevno ime Eibiswals (Ybanswalde, 1265) ipd. Krajevno ime Tuncendorf (blizu Knittelfelda (12. stol.) pa se nanaša na žensko imeTunza (od Tunca ali Tuonca in Tonca, še danes v rabi, od Antonija). Domača oblika za moškega je Tonči. Mnoga imena so okrajšana na končnico –o, kot Kuono (Konrad), Luizo (Luitpold), Ratzo (Rapoto), Ruodo (Radigoj, Rudger), Walto (Vlado), Waltilo (Vladilo), Wenzil (Vencel)… Slovenske oblike imen na – o so še danes v rabi. Radigoy je bil ustanovitelj Radgone (Radigo, ysbrug, sedaj Radkersburg).
Dokaj znano ime je Konrad. Lahko gre za staro zapuščino in je mogoče še venetskega izvora v primeru, da gre za prevod grškega imena Philhippos (Phillip), venetsko in slovensko kon(j) rad (ki ima rad konje). Da bi šlo pri tem za izvirno nemški Kühnrat, ni mogoče. V Karantaniji se to ime pojavlja v več oblikah, kot npr. Kunzl (Kuncel) pri pri plemeniti rodbini Sourowe (Saurau) leta 1303. Zatem kot pomanjševalnica Cuncs (izg. Kunč) pri rodbini Staudauer, leta 1237. Podobno tudi Chunczo (izg. Kunčo,okoli 1300) pri rodbini Welzer (Belca) (Pirchegger, 1958). – Značilna so imena z obrazilom na –goj kot Možegoj (v zapisu Moseguo), ki se okoli 890 pojavi pod Semmeringom. V Admontu (Ademundi) je leta 859 izpričan posetnik Vitogoj (Witogowo).
To je le nekaj primerov, ki pričajo o prisotnosti slove nskega jezika na tem območju, kjer je kansjeje prevladala nemška govorica. To se je verjetno zgodovilo pod vplivom Habsburžanov in nemško govorečega dvora na Dunaju in v Gradcu. Staro ime Karantanija je prešlo v pozabo in razširilo se je novo ime Avstrija. Vendar pa vodilni sloj nikakor ni pozabil na skupno karantansko poreklo. Karantansko politično izročilo je nadaljevala vojvodina Koroška. V nemščino jo na zivajo Kärnten, Kar je samo okrajüava za Karantanijo. Njeno slovensko ime Koroška je bilo prav tako v rabi za Karantanijo. Zanimivo je, da Čehi in Slovaki še danes uporabljajo za Avstrijo ime Rakusko, ki je le predmena v nazivu Koroška – Karantanija.
V današnji Avstriji kot tudi v nekdanji Jugoslaviji so to zgodovinsko dejstvo ignorirali. Tako je še sedaj v samostojni Sloveniji. Zgodovinska podoba o Slovencih, ki so jo izdelali, je tista o “hlapcih pod nemškim gospodarjem”. Takšno nepravo podobo Slovencev so prkazovali poltem kar dvesto let. Po univerzah v svetu. V sociologiji nazivajo takšen pojav “bias”, kar pomeni navadno prepisovanje tistega, kar je bilo že povedano in objavljeno. V Avstriji je prof., Kronsteiner, kot sodim, pogumno prelomil s takšno ideološko prakso in razlaganjem zgodovine, kulturew in identitete bodisi Slovencev kot tudi samih Avstrijcev.
Slovstvo in viri:
Otto Kronsteiner: Die alpenslawischen Personennamen, published by Österreichische Gesellschaft für Namenforschung, Sonderreihe 2, Dunaj 1975
Fritz Frhr. Lochner von Hüttenbach: Zur Bildung deutscher Ortsnamen, v: Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Traungauer, Gradec 1980, str. 369 sl. – Avtor kot nemški nacionalist žal ne navede izvirnih slovenskih osebnih imen in poskuša na vse načine zakriti slovensko zgodovinsko preteklost v Karantaniji.
Hans Pirchegger: Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters (Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark), XVI. Band, Gradec 1958
Venceslav Bele: Staroslovenska osebna imena, v: Koledar Goriške Mohorjeve družbe, Gorica 1925, str. 32, 33
