Srednja Evropa pod vlado kraljevsko - cesarske hiše Otonov (10. stol.). Razglašena je bila kot Sveto Rimsko cesarstvo, to je, skupnost krščanskih dežel Evrope, katere simbol je bila posebna krona. V njegovem sklopu je bila še iz časa Karlingov tudi Francia Orientalis (Kraljestvo Vzh. Frankov), sodržavje, ki ga so ga sestavljale naslednje vojvodine – države: Saška (Saxony), Frankovska (Franconia), Švabska (Swabia), Bavarska (Bavaria) in Karantanija (Carinthia). Krajina Verona je spadala tedaj še pod Karantanijo (952 – 1180). Avstrijsko in nemško zgodovinopisje, zato da zanika njen državno pravni položaj, navaja Karantanijo le kot Vzhodno krajino (Ostmark) in ne kot vojvodino. Jugoslovansko – slovensko zgodovinopisje pa prikazuje omenjeno sodržavje kot tisočleten “nemški jarem” nad Karantanijo oziroma nad Slovenci.

 

Nekoč in danes

Karantanija in Srednja Evropa

Iz preteklosti v sedanjost

 

 

Povzeto iz raznih virov

Ko je papež Janez Pavel II. leta 1996 obiskal Slovenijo, je na sprejemu za akademike v Mariboru izustil tudi naslednji stavek: Slovenci, prvič v zgodovini imate svojo lastno državo... Takšno navedbo so mu lahko podtaknili samo zaupniki nekdanje ex-jugoslovanske Udbe, SDV ali KOS, na katere naletimo tudi na cerkveni strani. Navedba je bila lažna, toda dejstvo, da je tako »Papež je rekel«, naj bi o tem dokončno prepričalo verne Slovence, ki še vedno tvorijo glavnino slovenskega naroda. Papežu podtaknjena beseda »prvič« jasno kaže, kakšno pozornost posvečajo izročilu slovenske zgodovinske države tajne službe naših sosedov. Preprečiti hočejo na vsak način, in to jim je doslej tudi uspevalo, da podoba zgodovinske Karantanije ne bi prešla v široko javnost in v zavest slovenskih ljudi.

Nekdanje jugoslovansko (slovensko) zgodovinopisje Karantanijo sicer omenja, vendar s pripombo, da je bila njena samostojnost le kratkotrajna: Svojo »notranjo« samostojnost naj bi izgubila s pokristjanjenjem, s katerim naj bi bila podrejena Bavarski. V resnici je šlo za priznanje nadoblasti ali bolje varuštva kralja Frankov, ki je bil pokrovitelj krščanske Evrope. Svojo »zunanjo« samostojnost naj bi Karantanija izgubila zatem zaradi tega, ker naj bi se pridružila protifrankovskemu uporu Ljudevata »Posavskega« okoli 820. Takrat naj bi Franki odstavili Karantancem domačega kneza in domače plemstvo. Dežela naj bi postala navadna frankovska »grofija« (B.Grafenauer), začel naj bi se tisočletni »nemški« jarem nad Slovenci.

Slovenija kot samostojna država je danes pravi »kamen spotike« za njene stare in manj stare sosede. Leta 1991, ko je razglasila samostojnost, so bili, in z njimi ostali svet, vsi »presenečeni«: Odkod se je le vzela ta država? Niso si mogli predstavljati njene več kot tisočletne etnične in zgodovinske identitete (ki je sami nimajo). Izpričuje jo njen zgodovinski znak, Črni panter, in zato: hajd po njem.

Obstoj samostojne slovenske države z nazivom Karantanija – Slovenija (Sclauinia) še danes vztrajno zamolčuje avstrijsko in nemško zgodovinopisje. Prikazuje jo le kot bavarsko »Vzhodno krajino«. Na samem Koroškem pa omenjajo samo Kärnten, ki da so ji na začetku vladali nekateri »slovanski« vojvodi (Claudia Fräss – Ehrfeld). Toda kake odstavitve domačega kneza in plemstva, kot zatrjuje jugoslovansko – slovenska uradna zgodovina (Bogo Grafenauer), na avstrijski in še posebej na koroški strani vendarle ne navajajo, saj ni za to nobene podlage v zgodovinskih virih. Kdo je torej tisti, ki laže in s kakšnim namenom?

Namen je in je bil očiten, zanikati Slovencem njihovo zgodovinsko in državno pravno izročilo ter narodnostno (etnično) identiteto. In to predvsem s stališča zgodovinske vede, ki ji vsakdanji ljudje, ker gre vendarle za neko »znanost«, nimajo pravice ugovarjati. V resnici pa gre za ideologijo, ki zgodovino razlaga tako, kot ji naročajo režimi, ki financirajo univerze in akademije. Namen tega je usmerjati mišljenje javnosti v njihov prid. Spomnimo se ob tem na nekdanji marksizem – leninizem, na ideologijo, ki so jo oznanjali kot »znanstveni« svetovni nazor. Kje je danes? Tam v 70. letih so v Lublani nekega profesorja (Oton Vilčnik), ki je v šoli temu ugovarjal, celo uradno razglasili za neprištevnega.

Nekaj podobnega se je dogajalo z velikonemško ali pangermansko ideologijo. Pod Bismarckom komaj združena Nemčija, si je v 19. stol. izdelala zgodovino »nemškega« naroda za nazaj, vse do frankovskega kralja Karla Velikega. Njena ideologija je zajela tudi takratno Avstrijo. Cilj nemških nacionalnih krogov je bil jasen: raztegniti nemško ozemlje od Severnega morja do Jadrana. V ta namen bi morali ponemčiti Slovence, ki so bili nemškemu prodoru do Jadrana edina ovira. Razglasili so jih za »nezgodovinske«, za narod brez prave identitete in kulture. Ponemčenje naj bilo celo rešitev iz njihovega primitivnega stanja. Postali bi tako del velikega in svetovno priznanega nemškega naroda. Toda »mali« Slovenci so se temu zoperstavili in tega jim velenemštvo ni nikoli pozabilo.

Izumetničen in napihnjen grb »zgodovinske« Nemčije in grb monarhije Avstrije, pred prvo svetovno vojno. Zlomila ju je velikonemška ideologija in militarizem.

Nemški kancler Bismarck in avstrijski cesar Franc Jožef sta največ prispevala k izbruhu prve svetovne vojne. Prvi prežet  z nemških nacionaizmom, drugi z naivnostjo in avstronemškim šovinizmom.

Še pred kakim letom je npr. v prilogi The Europe Journal, ki je izšla pri dnevniku Frankfurter Allgemeine (9. maja 2006), je pisec Karl-Peter Schwarz prikazal Slovence po »literaturi«, ki jo je judovski pisec Robert Kann z Dunaja objavil kot begunec v Ameriki pred drugo svetovno vojno. Schwarz je očitno tudi sam Jud. Njegov članek je poln natolcevanj o »Alpine Slavs«, ki naj bi bili »pastirski« narod itd.

Velikonemška ideologija je privedla v prvo svetovno vojno. Iz nje je poražena Nemčija izšla močno okrnjena, večnarodna Avstrija pa je razpadla. Zaradi iste ideologije, ki je prešla zatem v nacizem, je Nemčija začela tudi drugo svetovno vojno. Iz nje je izšla še bolj okrnjena. V prvi kot v drugi svetovni vojni je bilo nekaj milijonov padlih, nedolžnih žrtev.

Ob koncu prve svetovne vojne so Slovenci vstopili v Jugoslavijo, novo državo Južnih Slovanov, ki naj bi bila njihova »prava« domovina. Toda prišli so iz dežja pod kap. Velesrbski centralistični režim v Belgradu je začel spet širiti ideologijo, tokrat jugoslovansko (velesrbsko), s katero je hotel uresničiti »jugoslovanski« narod z jugoslovanskim (srbskim) jezikom. Takšen jugoslovanski narod naj bi nekoč, kot narod Južnih Slovanov, že obstajal. Jugoslovanski oziroma velesrbski hegemonizem je postopoma vodil v razpad Jugoslavije. Na pragu 3. tisočl. je razpadla v grozovitih vojnah in bilo je pri tem na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev.

Nasilni režimi, ki so narode vodili v vojne, so propadli. Toda njihove ideologije, zlasti velikonemška in jugoslovanska, ter njihove ponaredbe so ostale. Tudi v samostojni Sloveniji, kjer na akademski ravni še vedno odrekajo Slovencem njihovo zgodovinsko identiteto. Iz tega prav jasno izhaja, da je Slovenija še vedno v objemu ideologije o »narodu« Južnih Slovanov, ki jo zastopajo nekdanje jugoslovanske strukture, kot je npr. neka Liberalna akademija. Slovence v Karantaniji nam predstavljajo samo kot Alpske Slovane. Toda sočasno z njimi brez vsakršnega kritičnega pristopa že omenjajo Nemce, o katerih je mogoče govoriti šele od 16. stol. dalje. Pred tem so bili le Bavarci, Švabi... Temu, da bi povedali, kdaj naj bi neki »Alpski Slovani« postali Slovenci, pa se potuhnjeno izognejo.

Velika Karantanija

 

Leta 952 je kralj Oton I. (od 962 cesar) ustanovil veliko vojvodino Karantanijo ali Veliko Karantanijo. Varovala naj bi na jugovzhodu mejo Kraljestva Vzhodnih Frankov (kasneje s krajšim nazivom Germanija) in Svetega Rimskega cesarstva, ki je povezovalo krščanske dežele zahodne Evrope. Osrednja upravna enota Velike Karantaije je bila vojvodina Koroška, ki so jo obdajale vojaško organizirane krajine. Segala je od Češke na severu pa do Verone na jugozahodu.

Na nemški strani sistematično prikazujejo kraljestvo in cesarstvo kot »nemško« (deutsch). Ne samo kot začetek nemške države, temveč tudi naroda (etnije). Gre za akademsko laž in bias še iz začetkov nemško nacionalnega pohoda (19. stol.).

Od vzhodne strani so takrat ogrožali kraljestvo – cesarstvo predvsem Madžari, ki so se okoli leta 900 nastanili v Panoniji. Vpadali so z lahko konjenico daleč na zahod. Toda njihova soseda Karantanija se jih je ubranila. Njeno ozemlje so prehajali le preko njene Vzhodne krajine ob Donavi (poznejša ožja Avstrija). Leta 943 jim je karantanski in bavarski vojvoda Bertold zadal težak poraz pri Welsu, blizu Linza. Odločilen poraz pa so Madžari doživeli leta 955 ob reki Lech na Bavarskem, kjer jih je porazil kraljev brat Henrik, vojvoda Bavarske in v Karantanije, ki je nasledil Bertolda.

 

Velika vojvodina Karantanija in njene krajine (952 – 1180). Na vrhu so njene insignije: knežji klobuk in slovenski klobuk ter panter. Knežji klobuk je prvič upodobljen na freski iz leta 1030 v Ogleju, kjer ga nosi vojvoda Adalbero Koroški, začetnik karantanske dinastije.

 

Prapor Karantanije v moderni podobi. Prvotnih prapori so bili enobarvni, najpogosteje z bojnim znakom na sredini. Ob prapru je pečat Herranda iz Wildona (okoli 1195), štajerskega maršala, na katerem je panter upodobljen kot bojni znak v še plastični obliki na drogu. Tako so jih nosili v času, preden so se pojavili na praporih. Kot priča ta pečat, tudi v Karantaniji.

 

Velika Karantanija se je obdržala do leta 1180. Prenehala je zato, ker so posamezne krajine napredovale v vojvodine, tako Furlanija oziroma Oglejski patriarhat že leta 1077, Vzhodna krajina (Avstrija) 1156, Štajerska in Veronska krajina 1180. Z izjemo Veronske krajine, kjer je prevladovalo romansko kulturno izročilo in benečanski politični vpliv, so druge krajine – vojvodine iz nekdanje Velike Karantanije ostajale še naprej medsebojno povezane. Njihovi deželni zbori so se sestali večkrat na skupnih zborih, še zlasti v 15. stol., ko so dežele ogrožali vpadi Turkov.

Patriarhat v Ogleju, v Furlaniji, čigar cerkvena pristojnost je segala na severu do Drave, je imel odločilen vpliv na cerkvene razmere in na versko življenje Slovencev. Ozemlje severno od Drave je spadalo pod cerkveno upravo Solnograda. Na tem ozemlju je postopoma prevladal nemški (bavarski) jezik. Toda ni mogoče trditi, da je Solnograd, za razliko od Ogleja, ponemčeval. Širjenje bavarskega (nemškega) jezika in njegove vzroke bi bilo treba posebej raziskati. Na vsak način, s širjenjem nemškega jezika je v Karantaniji nastajala (polznejša) Avstrija, kar pa ni bil vnaprejšnji cilj. Država je ne glede na jezik, nemški ali slovenski, ostajala ista. Temeljila je na slovenskem zgodovinskem pravu, na institutio Sclavenica, ki je bilo zgodovinsko politično in ne jezikovno pravo. Ker Karantaniji oz. Slovencem zanikajo zgodovinsko identiteto, njihovo zgodovinsko pravo tajijo bodisi na nemški in avstronemški kot tudi na jugoslovanski strani.

Notranja Avstrija

 

Naziv »Avstrija« se je širil s Habsburžani, ki so si postopoma pridobivali vlado v karantanskih deželah. Najprej so dobili Avstrijo (Vzhodna krajina), kjer so nasledili Babenberžane in češkega kralja Otokarja II., potem ki je padel v bitki na Moravskem polju (1278). Zatem tudi Štajersko in Kranjsko z notranjo Istro in 1330 še Koroško. Ime Karantanija (Koroška) za današnje avstrijsko ozemlje je postopoma prešlo v pozabo. Ohranilo se pa je pri sosedih, Čehih in Slovakih, ki Avstrijo imenujejo Rakusko, kar je le zgolj premena v imenu Koruško, Koroško. Oni so že od vsega začetka mejili le na Koroško, Karantanijo, in mejijo še danes.

Z uveljavljanjem imena Avstrija pa nikakor ni prenehalo državno pravno in zgodovinsko izročilo Karantanije. Deželni zbori oz. deželni stanovi so se tega prav dobro zavedali, ko so od novega vladarja vedno znova zahtevali potrditev »starih svoboščin« posameznih dežel. Značilno je tudi, da so bile karantanske – avstrijske dežele državni fevdi, ker so nastale iz prvotne zgodovinske Karantanije, ene izmed sestavnih vojvodin Kraljestva Vzh. Frankov. Podelili so jih vsled tega v fevd na državnih zborih kraljestva (Vzh. Frankov).

Na Koroškem, osrednji karantanski vojvodini, se je moral nov vladar v smislu starih pravic dežele (ustave) ustoličiti tudi na Knežjem kamnu in potem podeljevati deželne fevde in pravico slovenskemu človeku na Vojvodskem stolu. Šele potem mu je pripadla izvršna oblast v drželi.

Knežji kamen in Vojvodski stol (Celovec) ter nagrobnik nadvojvode Ernesta Železnega (1424) v opatiji Rein, Runa (pri Gradcu). Na nagrobniku so vklesani štirje grbi: Avstrija (prečnik), Štajerska (panter), Koroška (prečnik in švabski levi), Kranjska (orel s prepono)

Leta 1373 se je rodbina Habsburg razdelila na dve hiši, albertinsko (avstrijsko) in leopoldinsko (notranjeavstrijsko, štajersko). Prva je vladala avstrijskim deželam ob Donavi, to je ožjo Avstrijo. Druga je posedovala Notranjo Avstrijo (ožjo Karantanijo), ki je imela središče v Gradcu. Na čelu ji je bil vojvoda Leopold Hrabri, začetnik leopoldinske veje Habsburžanov. V slovenski zgodovini omenjajo samo njegovega sina Ernesta Železnega, ker se je leta 1414 po starem običaju in v slovenskem jeziku »zadnjič« ustoličil na Knežjem kamnu na Svatnah (Gosposvetsko polje). S tem naj bi, kot razlagajo, ugasnil še zadnji »spomin« na karantansko izročilo.

Ustoličevanje naj bi bilo namreč samo običaj, s katerim se je habsburški vladar hotel prikupiti ljudstvu (B. Grafenauer). Kot omenjeno, pam je bilo obvezujoče, ker drugače novi vladar ni imel izvršne oblasti. Ernestov sin in naslednik, vojvoda Friderik V. (kot kralj Fridrik IV. in kot cesar Friderik III.) se ni želel ustoličiti v kmečki obleki in po kmetu, ker je bil že kralj. To so mu deželni stanovi tudi dovolili, vendar ga s tem niso odvezali zaprisege deželi in moral jim je izdati posebno pismo, v katerem jim je zajamčil njihove stare pravice.

Poklonitev deželnih stanov Karlu VI. v Deželni hiši v Celovcu leta 1728 (freska na stropu velike dvorane). Eno izmed vidnih dejanj iz karantanskega zgodovinskega prava.

Odslej so se vršili pokloni novemu vladarju (ki je bil tudi kralj in cesar) ali njegovim poblaščenim zastopnikom z obojestransko zaprisego pri Vojvodskem stolu. Nadvojvodi Karlu tudi osebno leta 1564. Od 1660 so bili pokloni v deželni hiši v Celovcu. S tem je stara »institution Sclavenica«, ki se je nanašala na »stare pravice« (ustavo) dežele in ne na ljudski oziroma kmečki ustoličevalni obred, ostajala še naprej v veljavi. Končno je bila »za vedno« vnesena v Pragmatično sankcijo (1713). Koroški deželni stanovi so ta zakon sprejeli ob poklonu Karlu VI. v deželni hiši leta 1728.

Rjava simfonija (avstrijska)

Uradno zgodovinopisje na Koroškem, ki je povsem prežeto z nemškonacionalno ideologijo, ustoličevanj na Gosposvetskem polju nikjer ne omenja. Začetek zgodovinske Koroške postavlja v leto 976, ko naj bi bila dežela »ločena« od Bavarske. V resnici je bil tedaj imenovan samo poseben vojvoda za Karantanijo in poseben za Bavarsko, ki je bil pred tem kako desetletje skupen. Leta 1976 so na Koroškem v smislu takšne ideološke razlage in v duhu nemške nacionalne ideologije bučno praznovali »1000-letnico« obstoja dežele. (Kaj nam pa morejo!?)

Praznična burka je bila usmerjena proti Slovencem, ki naj bi bili samo »Jugoslovani« in se hočejo polastiti njihove dežele. Zato naj bi bili »pravim« Korošcem že od nekdaj nevarni. Zadnji odmev te burke je bil nastop Jörga Haiderja (Jiři Haiduška), koroškega glavarja, ki je še leta 2005 javno zarjul, da si je Slovenija prilastila podobo Knežjega kamna, to je, simbol, ki pripada edinole Koroški. Slovenija je tedaj vnesla podobno Knežjega kamna na svoj evrski novčič za 2 centa. Torej, samo na drobcen novčič, zato da »veliki« koroški sosed ne bi bil vznemirjen. Njen obzir pa je bil, kot smo videli, brez haska. Ob Haiderju je bevskala še Claudia Fräss Ehrfeld, uradna koroška zgodovinarka: »Koroška nikoli ni segala južno od Karavank«. Prosrbski krogi v Lublani so v dnevniku Delo odločno pritrjevali koroškemu Haiderju. Ostala Avstrija, zunaj Koroške, pa se je ob tem smejala.

Krohot samozadovoljnega pripadnika SPÖ, avstrijske socialistične stranke, članice prostozidarske Socialistične internacionale. Ob sliki znak prostozidarjev.

Paranoja na Koroškem proti vsemu, kar je slovenskega, ni nekaj naravnega. Tudi nemško govoreči Korošci, ki naj bi bili menda nasilni, so povsem normalni ljudje. Ob rovarjenju proti Slovencem v deželi so tista »tiha večina«, ki z izgredi sicer ne soglaša, a stoji pri tem ob strani in hoče imeti »svoj mir«. Javno vzdušje v deželi oblikujejo politične stranke in njihov tisk. V strankah so, podobno kot nekoč v Jugoslaviji in še sedaj v postkomunisitčni Sloveniji, zaupniki nekega ozadja, ki se javnosti nikoli ne predstavi. Lahko da gre za avstrijsko tajno službo Cobra, še bolj verjetno pa za prostozidarstvo, ki mu pripada tudi vodilna avstrijska socialistična stranka (SPÖ).

Ta stranka oziroma prostozidarji v njej so v času Jugoslavije imeli prijateljske stike z Belgradom. Stranka je dolga desetletja po drugi vojni, z ustreznim aparatom plačancev in karieristov, vladala tudi na Koroškem. Leta 1955 je bila podpisana avstrijska državna pogodba. Okupacijske sile: ZDA, Anglija, Francija in Sovjetska zveza, so tedaj zapustile Avstrijo, ki je postala samostojna. Toda že leta 1957 je koroški deželni glavar Wedenig (SPÖ) s svojim odlokom ukinil dvojezično šolstvo na južnem Koroškem, ki je prej za vse potekalo v nemškem in v slovenskem jeziku. Od tedaj se morajo tisti, ki želijo, za slovenski pouk posebej prijaviti. Možen pa je, zaradi take prijave, tih pritisk na starše, zlasti še s strani delodajalcev. Jugoslavija, četudi sopodpisnica avstrijske državne pogodbe, je pri tem molčala.

Sramotenje slovenskega jezika v javnosti izvaja mreža zaupnikov, pripadnikov vseh treh političnih strank. Očitno je, da so, kot že omenjeno, zaupniki prostozidarstva, ki nadzorujejo tudi koroškonemški tisk in preko njega splošno mišljenje v deželi. Ščuvanje proti Slovencm, ki da so Koroški »nevarni«, izpade lahko tudi v izgrede. Tako je bil leta 1972 organizirano podiranje dvojezičnih krajevnih napisov (Ortstafelsturm) z očitnim soglasjem strank, po tihem naročilu prostozidarstva. Sodnih postopkov za te prekrške ni bilo. (Podobno kot v komunistični Jugi).

Rapsodija v črno rdečem (jugoslovanska)

Pričakovali bi, da bo Jugoslavija, kot sopodpisnica avstrijske državne pogodbe, zaradi njenega kršenja in neizpolnjevaja vložila protest na mednarodni ravni. To pa se ni zgodilo. Še več! Belgrad je z avstrjskim prostozidarstvom v spodkopavaju slovenstva celo sodeloval. Turističnim agencijam v Sloveniji, na primer, ki so prirejale izlete na Koroško, je bilo prepovedano, da bi vodile izletnike tudi k Gospe Sveti in na Krnski grad. Oba zgodovinska spomenika očitno nista sodila v jugoslovansko ideologijo, kot tudi ne v avstronemško.

Izvedelo se je po tolikem času, da je v 50. letih takratni avstrijski notranji notranji minister Olah odredil, da so iz Avstrije vračali nazaj v Jugoslavijo številne slovenske fante, ki so se pred jugoslovanskim velesrbskim režimom zatekli v Avstrijo. Za vsakega vrnjenega begunca naj bi minister prejel »od Tita« štiri zaklane prašiče.

Takšna in še tolike druge oblike zarote s strani Dunaja in Belgrada so imele očiten namen postopnega spodkopavanja Slovencev prav v svojstvu zgodovinskega, kulturnega in političnega naroda. Izvajane so bile s tihimi ukrepi, tako da se tega v javnosti ni videlo. Na univerzi na Dunaju je, nedvomno po dogovoru z Belgradom, prevzel slavistiko Radovan Katičić, hrvaški profesor (vendar srbski zaupnik), ki je sistemizacijo pouka slovenščine blokiral vsaj za 20 let (Otto Kronsteiner).

Grba dveh Jugoslavij in grb Srbije. Na južnoslovanski ideologiji grajene politične tvorbe so končale »na smetišču zgodovine« (bi rekel Karl Marx).

Jugoslavija in njeni »vođe«: Aleksandar Karadjordjevć, Josip Broz Tito, Slobodan Milosevič. Država se je rodila leta 1918 na lažni ideologiji in na politični prevari.

Na udaru je bila neprestano identiteta Slovencev, kar se je izvajalo že med drugo vojno z likvidacijami nekaj tisoč zavednih slovenskih partizanov, ob koncu druge vojne s pomorom okoli 12.000 s Koroške v roke Tita vrnjenih domobrancev. In po vojni s terorjem velesrbskega Belgrada nad Slovenci. Šlo je tako za krvavi genocid (etnično čiščenje) kot za beli genocid (uničenje življenjske osnove, razbitje družin, splavi) nad Slovenci. Ves ta genocid še vedno traja.

Ob njem je bilo treba izničiti tudi slovensko zavest, s tem da so strukture režima: javna občila, šola, univerze, pa tudi gostilničarji, pismonoše itd., vcepljale ljudem v zavest lažno predstavo o »večnih hlapcih in deklah«, kar naj bi bili Slovenci. Pisatelj Cankar, ki je takšno predstavo iznašal, je seveda lagal za namene socialistične revolucije, v smislu katere se mora tlačeni narod upreti. Jugoslovanskemu režimu je njegov nazor prišel zelo prav, češ , »veliki Cankar je to rekel«. (Podobno kot v primeru papeža).

Zatiranja pisateljev in pesnikov pod nekdanjo velesrbsko Jugoslavijo ni bilo mogoče razumetni. Saj, koliko bi bili lahko pesniki nevarni režimu z njihovo poezijo, ki sploh ni bila politična? Toda »nevarni« so mu bili zaradi svobode misli in duha. Dela katoliških književnikov, kot je bil npr. Ivan Pregelj, so sploh izločili iz šolskih programov. Zamolčana je bila še v »samostojni« tudi poezija m. Elizabete Kremžar, uršulinke, polna notranjega doživetja. Da se pri vsem tem omejimo samo na kulturo plat in se ne spuščamo na področje gospodarstva, socialnih vprašanj itd. O tem bi govorile lahko cele knjige.

Peter Handke, koroški romancier, na pogrebu Slobodana Miloševića v Belgradu leta 2006. Nemškanacionalna ideologija v šoli ga je zmedla, četudi se ji je (prav po slovensko) uprl. O sami Koroški, njegovi rodni deželi ter njeni zgodovini in kulturi, ni vedel in ne ve ničesar. Pristal je v miselni praznini, ki jo je očitno izkoristilo prostozidarstvo, ga vpeljalo v jugoslovanstvo (velesrbstvo) in mu pripomoglo do umetniške kariere na evropski ravni. Piše v nemščini. Brez tega bi kljub talentu ostal osamljen koroški pisatelj.

Jugoslovansko obdobje, obdobje Karadjorjevićev in potem Tita, je končno zaključil srbski vodja Slobodan Milošević, ki je Jugoslavijo privedel v dokončni propad. Z njim pa velesrbstvo še zdaleč ni propadlo. Velesrbski režim v Jugoslaviji, predvojni in povojni, si je v svetu organiziral tudi svoje zaupnike, bodisi z neposrednim plačevanjem, ali pa z zagotavljanjem kariere, kot smo videli že pri prof. Katičiću.

Med zaupniki je bil eden najbolj vidnih koroški pisatelj in dramatik Peter Handke, v mladosti še slovenski otrok. Zelo verjetno mu je velesrbstvo pomagalo do umetniške kariere na evropski ravni. Zato je Slovenijo, ko je oklicala samostojnost, v raznih nemških listih npr. v Süddeutsche Zeitung (München) divje napadal, še pred časom tudi v Neue Zürcher Zeitung in še kje. Ko je leta 2006 umrl Slobodan Milošević, je iz Pariza, kjer biva, spektakularno in izzivalno odšel v Belgrad na njegov pogreb. Mogoče tudi zato, da so listi o tem »škandalu« in s tem o njegovemu imenu spet poročali

Nek drug primer takšnega klavrnega početja na strani velesrbskega Belgrada je bolj ali manj ugledni Dušan Lajovic. Od nekdaj odločen protikomunist je vendarle imel monopol pri izvažanju nekega izdelka v komunistično Jugoslavijo. Bil je namreč pristaš predvojnih Karadjordjevićev in nasprotnik samostojne Slovenije. Samo to je štelo, ne pa njegov »protikomunizem«. Sedaj izdaja tednik Demokracija, sicer demokratičen, vedar se list že od daleč izogiba vsemu, kar bi lahko razkrivalo današnjo srbsko infiltracijo v Slovenijo npr. omembi obstoja kriminalnih klanov kot sta Andrović pa Begović, ali nadzor srbske Kos nad levimi strankami, nad gospdarstvom, nad tv in tiskom (Delo, Dnevnik, Večer), nad tajkuni.... - V samostojni Sloveniji se torej jugoslovanska rapsodija še vedno izvaja.

Osamljena Alpe – Jadran

 

Razbitje političnega in gospodarskega prostora ob gornjem Jadranu ob koncu prve svetovne vojne je pomenilo triumf za veliko-nacionalna ideološka gibanja, zlasti za veliko nemštvo (kasneje nacizem), za panslavizem (jugoslovanstvo) in za italijanstvo (fašizem). Paranoični Trst npr. se je npr. povsem prepustil fašističnemu divjanju proti Slovencem. Požgali so jim Narodni dom in v nekaj letih po vsem Primorskem uničili in izropali slovenske banke in hranilnice, zatrli slovenske šole in kulturna društva itd. Trst je dokončno dobil italijanski značaj in ga ohranil ga je do danes. Sedaj pa je spet začel stegovati svoje kremplje po slovenskem zaledju.

Zgodovinska in kmečka Koroška je do druge vojne životarila. Po njej pa je postala v turizmu postopoma prava velesila. Od njega danes živi in pade. Toda med deželami Evrope ne predstavlja in ne pomeni ničesar. Ukvarja naj se še naprej s svojo slovensko manjšino in predvsem sama s sabo. Tako ni nikomur napoti.

Nekoč ponosna Štajerska je po prvi vojni žalovala, ker ji je bila odtrgana Sp. Štajerska (Zerreißung). Pred in med drugo vojno se je njena »elita«, predvsem v Gradcu, predajala nacizmu. Do slovenskih Štajercev na ozemlju nekdanje skupne dežele niso imeli obzira. Bili so strumno za Hitlerja. Danes so na vse to »pozabili« in skušajo na Sp. Štajerskem pokupiti zemljo in obrate in vsiljevati nemščino, kot že pred prvo svetovno vojno. To jim sedaj omogočata »Evropa« in srbizirana Slovenija.

 

 

Koroška in Štajerska sta danes v zgodovinskem in političnem političnem pogledu dokaj klavrna ostanka nekdanje Karantanije oziroma Notranje Avstrije, ki sta ji bili nekoč središče. Prva je danes turistična velesila, vendar v kulturnem in politčnem oziru povsem zakotna. – Imenitna Štajerska, svoj čas Karantanska krajina, zatem vojvodina, osrednja dežela Notranje Avstrije (Karantanije), je sicer dežela ljubeznivih ljudi, vendar povsem zaplankana in odmaknjena v času in prostoru.

Obe nekdanji karatanski deželi sta danes ponosno »avstrijski«, kar jima pomeni nemškonacionalni. Kake druge Avstrije njeni ljudje namreč ne poznajo. Sosednje Slovence, kar so nekoč sami bili, sedaj nemško govoreči Korošci in Štajerci zavračajo, navadno kot »partizane«. Jasno je, da za takšno vzdušje in mišljenje skrbi avstrijski prostozidarski aparat, ki ga gotovo ne predstavlja samo SPÖ. Na njegove zaupnike naletimo tudi pri drugih strankah in celo v avstrijski Cerkvi (kakor smo na drugem mestu že opozorili).

Dejstvo pa je, da naletimo tudi na Koroškem in Štajerskem, ne le na prijazne temveč tudi na pametne ljudi, ki se zaplankanosti svojih dežel zavedajo. Že pred deseletji so si bili na jasnem, da samo-oklicano nemštvo ne vodi nikamor. Prizadevali so si, skupaj s takrat še jugoslovansko Slovenijo, da bi v povezavi z deželami na območju Alp našli pot iz izolacije in miselne zaostalosti. In res so leta 1978 v Benetkah ustanovili Delovno skupnost Alpe – Jadran.

Njeno tajništvo se nahaja v koroškem Celovcu, včlanjenih pa je kar 13 alpskih in prialpskih dežel. Sredi 80.let je želela vstopiti tudi Srbija, vendar je bila zavrnjena. Belgrajski tisk se je takrat silno izdivjal »proti Habsburžanom, Vatikanu ipd.« (formula je dana že vnaprej). Delovna skupnost dežel Alpe- Jadran je zaradi samostojne Slovenije v precejšnji meri izgubila svoj nekdanji zanos. Na Koroškem, kjer je njeno tajništvo, je ostala predvsem kot nekakšno modeno geslo, s katerim v javnosti zakrivajo dejstvo, da njihova dežela na ravni Evrope pravzaprav nima imena.

 

Delovna skupnost Alpe – Jadran ima svojo predhodnico že v nekdanji veliki vojvodini Karantaniji. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške od Jugoslavije leta 1991 je prešla v zaton, vendar fromalno ni bila ukinjena.

Delovna skupnost Alpe – Jadran ima tudi danes svoj pomen, vendar je za tesnejše povezave na prostoru med Alpami in Jadranom nedvomno preveč obširna in ohlapna. V združeni Evropi imajo namreč prvo besedo velike tvorbe in njihove prestolnice, kjer so nakopičeni kapitali: Pariz, London, Brusel, Rim, Madrid, Berlin. Dunaj že ne več, prav tako ne Budimpešta, Praga in Varšava. Da o Lublani sedaj ne govorimo.

Vsled tega bo ožji prostor med Alpami in Jadranom, da bi imel neko vlogo v Evropi, prej ali slej nujno potreboval neko večjo upravno – politično enoto, kot jo je s svojo »evroregijo« Severni Jadran povsem pravilno predvideval tržaški Riccardo Illy. Toda kot njen center je predvidel (Bog se ga usmili) degenerirano »Trieste italianissima«, kjer so prav do danes gospodarili vsemogoči šovinistični Gianniji in izžarevali svojo mržnjo do »manjvrednih« Slovencev tako v mestu in kot v zaledju. Opozorili smo, kako pripravljajo sedaj s pomočjo podtalnih zaveznikov vdor v Sežano in Koper in celo v Tomaj.

Morebitno konfederacijo bi bilo mogoče osnovati še najbolj verjetno na zgledu nekdanje Velike Karantanije, ki je povezovala ozemlje današnje Avstrije (brez Tirolske), Slovenije, Istre, Furlanije in Benečije (brez Benetk) in je segala je od Češke do Verone. Zdi se, da prostozidarstvo in velesrbstvo takšno možnost predvidevata, vsled tega naletimo v zadnjem desetletju na sistematično srbsko osvajanje Lublane, ki bi bila lahko njeno središče, zato da bi pod vlado velesrbskih struktur postala privesek načrtovanega »Zahodnega Balkana«.

Poslopje prostozidarske Hypo Alpe Adria Bank v Celovcu. Odurno, da bolj ne more biti. Zgradba odraža popolno pomanjkanje duha in stavbarske kulture, in takšno je tudi poslovanje te »banke«.

Tudi štajerski Gradec, ki je obremenjen z nacizmom in velenemštvom, kot središče morebitne konfederacije med Alpami in Jadranom ne pride vpoštev. Bolj primeren bi bil verjetno Celovec. Tega se tudi prostozidarski krogi zavedajo. Odtod vsled tega nenehna gonja njihovih zaupnikov v koroški politiki proti tamkajšnjim Slovencem. Vsled tega naganjajo proti njim Haiderja, sedanjega koroškega glavarja. Ta pa škodi, veliko bolj kot Slovencem, Koroški sami in njeni prihodnosti v Evropi. Koroški je treba preprečiti vzpon na evropski raven, ukvarja naj se sama s sabo. Toda prostozidarska, kriminalna Hypo Alpe Adria Bank (s podružnico Orion v Lublani) je za svoj prodor proti vzhodu in jugu izbrala za sedež prav Celovec.

Tukaj pridemo do tiste točke, kjer je na pravi način mogoče razumeti, zakaj tako vztrajen odpor proti zgodovini Karantanije, ki hočeš nočeš predstavlja zgodovinsko politično idejo povezave oziroma konfederacije na prostoru med Alpami in Jadranom. Namesto nje nam posredujejo ideologije, ki ostajajo še vedno sredstvo za usmerjanje splošnega ljudskega mišljenja (zlasti na volitvah): »nemška« Koroška, »Južni Slovani« (Zahodni Balkan), »Trieste italianissima«, »Istria nobilissima« itn. Evropa jim je še vedno le nekakšno formalno geslo, ki ga sicer vztrajno ponavljajo, zato da pod njim v takšni ali drugačni obliki prikrivajo svoje ozemeljske zahteve.