Črni panter, zgodovinski prapor Karantanije

Karantanija

Njeno državno pravno izročilo je slovensko

Omenja se že leta 595 kot »provincia Sclaborum«

Iz nje izhajata današnja Avstrija in Slovenija

 

Bodisi v »stari« kot potem v »novi« Jugoslaviji so morali profesorji in profesorice v šoli na vprašanje, kdo so bili prvotni prebivalci naših krajev, odgovoriti. Iliri in Kelti. Za prisotnost Ilirov v Srednji Evropi je starim raziskovalcem predzgodovine služilo kot edini dokaz ime reke Iller na Bavarskem. Toda po drugi vojni se je ta »dokaz« izkazal za smešnega, zato ga niso več ponavljali. Razen v stari/novi Jugoslaviji, kjer so ga morali po šolah ponavljati še naprej zaradi jugoslovanske ideologije. Iliri so bili namreč stari prebivalci Balkana in vsaj po imenu nekakšni proto-Jugoslovani. Od tega še iz prve Juge razna »ilirska« imena po stari/novi Lublani: Ilirska ulica, tovarna Ilirija, hotel Ilirija...

Prisotnost »Keltov« so pisci, ali bolje, pisuni šolskih učbenikov povzemali iz avstrijskega in nemškega gradiva, v katerem se še vedno navaja. Navaja kljub temu, da o Keltih britanskega tipa, kar naj bi izvirno bili, na naših tleh ni nikakršnih sledi. Kaže, da so na našem območju v času pred Rimljani res bivali Veneti oziroma iz njih izhajajoča ljudstva. Toda šolniki tega ne smejo omeniti. Stari režim v podtalju jih ustrahuje z grožnjo, da bodo izgubili službo, kot pod nekdanjo komunistično Jugo, ko so v ta namen prihajali iz Belgrada tajni ukazi. Šlo je, in gre še vedno, za »znanstveni« nazor, na katerega se je skliceval že komunizem oziroma njegova ideologija  marksizem – leninizem (Marx – Engels – Lenin).

     Knežji kamen                         Vojvodski stol

Knežji kamen, na katerem so ustoličevali karantanske kneze, je simbol slovenske zgodovinske državnosti. Vojvodski stol, na katerem je novi knez razsojal spore in podeljeval fevde, je spomenik slovenskega zgodovinskega prava in sodstva.

Prva zgodovinska omemba Karantanje je iz leta 595 z imenom »provincia Sclaborum« (Pavel Diakon). V avstrijskem spisju je sistematično prezrta. V slovenskem (jugoslovanskem) jo sicer navajajo, vendar pa v nadaljevanju razlagajo, da je Karantanija s pokristjanjenjem po letu 750 izgubila svojo »notranjo« in s porazom Ljudevita v Slavoniji, ki naj bi se mu pridružila v protifrankovskem uporu okoli leta 820, še »zunanjo« samostojnost. Postala naj bi navadna frankovska grofija (B. Grafenauer). - Pač po ukazu iz Belgrada!

Da bi bi bilo vse to še bolj prepričljivo, so B. Grafenauer kot tudi drugi zgodovinarji in »zgodovinarji« brez dokazov v virih navajali, da so po letu 820 Franki odstavili karantanskega kneza in vse karantansko (slovensko) plemstvo. Od tedaj naj bi Karantanci – Slovenci imeli zgolj »nemško« plemstvo. Karantanija oziroma Slovenci naj takrat bi padli pod tisočletni »nemški« jarem, izpod katerega naj bi jih osvobodili šele bratski Srbi leta 1918.

       Slovenski klobuk                                     Vojvodski klobuk

Slovenski klobuk in Vojvodski klobuk, prvi je predstavljal oblast, ki jo je karantanskemu vojvodi podelili slovensko ljudstvo; drugi pa oblast, ki jo je imel kot državni knez od kralja – cesarja.

Poleg tega naj Karantanija ne bi pripadala Slovencem, temveč »Alpskim Slovanom«, njihovim prednikom. Kdaj naj bi ti postali Slovenci, pa ideologi »pozabijo« povedati. Srbski gospodar jih naganja k razglašanju, da lahko o Slovencih govorimo šele od Primoža Trubarja dalje.

V resnici se je Karantanija nadaljevala v poznejšo Avstrijo. To ime je prevladalo nad karantanskimi deželami potem, ko so prišle pod vlado avstrijskih Habsburžanov. Država pa je ostala ista. Ker se je po karantanskih – avstrijskih deželah razširil. bavarski (nemški) jezik, sta so do 19. stol. oblikovala na njenem ozemlju dva naroda: Avstrijci (ponemčeni Karantanci) in Slovenci. Avstrijcem je bila lastna država podeljena že ob koncu prve svetovne vojne 1918, toda svojo avstrijsko narodno identiteto so si postopoma izoblikovali šele po drugi vojni. Prej so se zaradi jezika preprosto istovetili z Nemci.

Na prelomu 19./20. stol. je nemškonacionalni blok v stari Avstriji naredil vse, da bi Slovence ponemčil in s tem raztegnil nemški prostor od Severnega do Jadranskega morja. Toda nemški most med obema morjema je propadel prav zaradi žilavih Slovencev. Niso se uklonili divjaški propagandi na »znanstveni« ravni, na kateri so jih razglašali za barbare, ki jih mora nemška prosveta še razsvetliti (ponemčiti). Zadnji izraz te bolestne velenemške ideje je bila tvorba »Jadransko Primorje« (Adriatisches Küstenland), ki ji je bil na čelu Odilo Globočnik, slovenski nacist iz Trsta.

            Triglav                                         Slovenski nagelj

V času narodnega prebujenja v 19. stol. sta v zavest Slovencev prešla še dva simbola njihovega obstoja: najvišji vrh Triglav in nagelj, cvet ljubezni.

Slovence, ki so se po prvi vojni pridružili Jugoslaviji, je njihova lastna politična klika prikazovala kot »Jugoslovane«. Toda slovenski jezik in kultura sta ostajala živa priča njihove etnične identitete. Zato si je jugoslovanski režim na vse pretege prizadeval, da bi ju uničil. Na njegovi strani so bili lublanski kapitalisti, ki so svojo dušo prodali velesrbskemu Belgradu. Po drugi svojni se je ta slovenska »elita« zatekla na Zahod.

Tam so se šli več desetletij »protikomunizem« in slovensko kulturo, s katero naj bi Slovenci vstopili v tretjo demokratično Jugoslavijo. S histerijo »protikomunizma« so hoteli zadušiti hotenje po samostojni slovenski državi. Samostojno Slovenijo so zavračali, češ da bi se je takoj polastili Nemci in Italijani. Šlo je seveda za ukano, ki jo je med slovenske ljudi v svetu kot tudi doma širila jugoslovanska (srbska) tajna služba preko svojih zaupnikov.

In tako, ko je prišel trenutek odločitve, je nastal paradoks: Slovencev ni popeljalo v samostojnost »svobodno« zdomstvo, temveč komunistična partija doma. Seveda ne njen vrh, z Milanom Kučanom na čelu, ki je oznanjal prihodnjo Jugoslavijo kot »asimetrično« federacijo, temveč široka partijska baza. - Še tik pred razglasitvijo 1991 so se oglašali ljudje iz Washintgtona, ki so hoteli pobudnike samostojne Slovenije prepričati, naj tega ne storijo. Vendar brez uspeha.

Slovenska mladina v vse večji meri spoznava, da imajo Slovenci svojo zgodovinsko identiteto v Karantaniji, ki je bila (poleg Irske) prva narodna država v Evropi.

Žal je srbska tajna služba kake tri ali štiri leta po razglasitvi znova polastila partijske strukture in prevzela vajeti v roke. V »samostojni« Sloveniji je zavladal balkanski totalitarizem s svojim kriminalom, še huje kot v prejšnji Jugi. Srbska klika je s pomočjo svojih strank LDS in SD prevzela nadzor nad politiko, gospodarstvom, policijo, bančništvom, delovnimi mesti itd. Pravi kriminalni roman!

V takšnem okolju je poskušala njena klika zadušiti predvsem idejo o avtohtonosti Slovencev in njihovemu zgodovinskemu in državnemu izročilu, ki izvira iz prve slovenske države Karantanije. V ta namen. Na akademski ravni, z »znanstvenimi« prikazi nas hočejo prepričati, da smo bili Slovenci vso zgodovino brez narodne identitete, nekakšni »Alpski Slovani«, ki so se pritepli iz neke pradomovine v močvirjih za Karpati. Vse to še vedno vtepajo našim ljudem v šoli in še zlasti preko televizije.

Toda na politično prizorišče vstopajo leto za letom generacije mladih Slovencev, ki kljub balkanski in prosrbski ideologiji, ki jo razširjajo nesvobodni mediji, znajo misliti s svojo glavo. Njihovi nekompromisarski nazori pretresajo dosedanjo politično sceno. Lažnim uradnim in akademskim teorijam o »Alpskih Slovanih« nihče več ne verjame resno. Toda krogi na položajih gonijo takšne teorije še naprej.

Gre za onemogel poskus probalkanske klike, povezane z mednarodnim prostozidarstvom, da bi zadušila novo pomlad narodov. Zgled Slovenije spodbuja namreč še druge narode v Evropi, ki so še veliko večji od Slovencev, a nimajo lastne države: Katalonci, Benečani, Flamci, Škoti, Okcitanci... Samostojna slovenska država vsled tega ni samo vprašanje Slovencev, temveč evropski in mogoče celo svetovni problem.