Akademski korenček za pametne Slovence

Kako smo “prevzemali”

Str. 77: Slovenska slovnica - Sestavili A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel (Lublana 1956)

 

Slovenski ljudje si niti danes ne morejo predstavljati, kako so jim razni akademiki pred drugo vojno in še po njej omalovaževali jezik. Postavljali so izvor Slovencev “za Karpate” in “na Balkan”, primerjali slovenske besede z onimi v južno- in vzhodnoslovanskih jezikih. Vkolikor se niso skladale, so jih šarlatansko izločevali iz knjižne slovenščine. Njihova metoda je bila pri tem kar se da preprosta: gola primerjava z drugimi slovanskimi jeziki. Če slovenskemu izrazu niso naši slovanskih vzporednic, so ga preprosto izločili iz jezika. Opozorili smo na besedo “štala”, ki so jo za rabo preprosto “prepovedali”, češ da je nemška. Prepovedali so tudi “selo”, češ da je srbohrvaška, a je tudi slovenska… Slovenski jezik jim je bil samo „narečje“ neke praslovanščine, itd.  

Ugotovimo lahko, da pri izločanju besed niso delali nobenih etimoloških raziskav. Slovenščino so krojili po svojem, zgolj malomeščanskem okusu. Sociolinguistike sploh niso poznali. Tako so prihajali do absurdnih trditev, ki se jim lahko samo smejemo, četudi so “akademske”. Slovenci naj bi si od Nemcev izposodili npr. hišo, in to še takrat, ko naj bi živeli za Karpati. Celo “vpiti” nismo znali in smo si morali vpitje izposoditi. Tudi “kuhanja” nismo poznali, in smo si ga morali izposoditi. Itd. Itd. Ali so se ti krojilci našega jezika sploh zavedali, da imajo slovenske ljudi za bebce? Poglejmo, na kakšno raven so jih devali, s tem da so jim odrekali kulturno besedišče, ki ga imajo celo plemena v pragozdovih. Prej ko so si Slovenci od drugih izposodili vse besedišče, ki ga navajajo, so se lahko sporazumevali samo s kriki?

Idealiziran germanski par iz rimskega obdobja. Kdo ne bi bil ganjen? Ob takšni predstavi se še posebej navdihuje koroški Haider, ki pa v Avstriji ni edini. Jugoslovanska stran mu pritrjuje: Knežji kamen ni slovenski! 

Izposojenke. - V starini prevzete besede, ki jim je jezik že dal domačo glasovno obliko, imenujemo izposojenke. To so ljudske besede. Prve izposojenke imajo Slovenci že iz časa, ko so še živeli za Karpati v praslovanski skupnosti, največ od Germanov, Grkov in Rimljanov: breskev, bukev, cerkev, cesar, češnja; deska, hiša, hleb, hlev, holm, izba, kmet, knez, kotel, kupiti, lev, meč, mezda, ocet, osel, penez, srajca, steklo, vad jati, vino, vitez, vpiti. Nekatere besede so priromale iz daljnih krajev, to so prave svetovne popotnice, ki so obiskale mnogo narodov: hruška (kurdsko), hmelj (finsko), knjiga (asirsko), konopla, kostanj (armensko), kafra (indijsko), kava (arabsko), papir (egiptovsko). - Pa smo si predstavljali, da so bili v tistih močvirjih povsem odrezani od sveta! Kdo je sedaj neumen? 

Po naselitvi v sedanji domovini so si Slovenci izposojali nove besede največ iz stare in srednje visoke nemščine: ajda, bakla, barva, bergla, bogati, branjevec, čebula, češpa, čop, čumnata, deža, doneti, dreviti, fara, figa, fižol, fleten, garati, groš, hip, irhast, izba, janež, jeklo, jenjati, jerbas, ješprenj, kajža, kašča, klavrn, krempel; krompir, krona, kuga, kuhati, kuhinja, kumara, kunec, kutina, leščerba, likof, lina, lopa, lug, luknja, madež, malha, malik, mar, marnja, menih, mitnica, mojster, mojškra, mora, mornar, mošnja, mina, murva, nagelj, nor, ohrovt, omara, opica, pavola, pečat, pega, pehar, pek, pesa, pipa, plavž, pogum, ponev, post, presta, priželjc, pruka, punt, puška, pušpan, rabelj, raševina, regrat, reva, ribati, risati, rob, ruta, skedenj, skodla, skrinja, skuta, šapelj, šema, šipa, škaf, škarje, škiliti, škoda, škrat, šolen, špila, špranja, štrena, štruca, štrukelj, trata, trop, tvegati, ubogati, udinjati, ura, vajet, valpet, varati, varovati, vatel, vice, višnja, voščiti, žaga, žlindra, žveplo itd. - Ja, kako Slovenci po naselitvi? Ali nismo bili takrat še “Alpski Slovvani”? Kdaj smo potem ratali Slovenci? 

Od Romanov imamo: ara, bajta, barantati, birič, bisaga, brenta, bron, buča, burkle, cekin, cokla, čelada, čenča, čok, dacar, denar, dota, fant, fužina golida, goljuf, mače, jetika, kapa, koleraba, kopun, koštrun, kreda, krtača, kum, lulka, lovor, manjkati, meta; miza, mija, mutast, nešplja, oje, okobal, peča, pečati se, peljati, pičel, pladenj, podgana, pogača; pomaranča, pratika, račun, radič, rman, sak, solata, sold, som, skleda, šestilo, škrlat, šola, škarpa, škatla, tabla, tucat, unča, žara, žid, žoga. Tudi to je precej obilen delež, vendar se z nemškim ne da primerjati. Ker smo se od to strani čutili jezikovno manj ogrožene, puristi niso tako zatirali romanskih izposojenk. Precej več jih je seveda v zahodnih narečjih. - Ne, preden nismo prišli v stik z Romani, nismo imeli podgan. Izza Karpatov smo pripeljali samo miši?

Stari Rimljani, od njih imajo Italijani - so prepričani v Trstu - svojo »dvatisočletno« kulturo, ki bi jo radi prinesli tudi neciviliziranim slovenskim sosedom.  

lz madžarščine imajo nekaj več besed samo vzhodna narečja, v knjižni jezik jih je prišlo le malo: betežen, butara, gazda, hasniti, kip, kučma, lopov, oproda, orjak, pajčolan, pajdaš, soba, tolovaj. Neprimerno več so vzeli Madžari od nas. Besede iz madžarščine so prišle k nam večinoma preko hrvaščine, iz turščine pa menda vse: bedak, budalo, čekan, čižme, jarek, juriš, klobuk, korobač, šotor, tabor, telega, tolmač, top, topor, torba, tovor, žep. - Besedi tabor in klobuk naj bi bili “turški”!? Si lahko predstavljate? 

V poznejši dobi, po priselitvi, ko je bil vpliv nemškega okolja zmeraj močnejši, gospodarska in družbena veljava domačega človeka in jezika pa zmerom manjša, se je v naša narečja razlila obilica tujega besedja, celo čisto vsakdanjih izrazov, ki so izpodrinili stare domače. Vseh teh besed jezik ni utegnil toliko prebaviti, da bi bile postale vredna in potrebna sestavina. Mnoge med njimi so ostale kar nepredelane, da se rabijo vsevprek kot nepregibni pridevniki in prislovi: glih, žleht, žiher, fajn, fovš. To so mlade izposojenke iz nemščine. V narečjih jih je vse polno. Ohranile so germanski obraz, zatorej niso naše in niso dovoljene ne v knjižni ne v vsakdanji rabi. Mnogo jih je rabil Trubar, ker mu je š1o za umljivo izražanje, ne pa za lepoto jezika; tudi ni utegnil iskati, preveč se mu je mudilo. Zato je včasih nemčeval celo tam, kjer je ljudstvo rabilo lep domač izraz. Ko so njegovi nasledniki in poznejši rodovi jeli iskati čimboljšo podobo knjižnega jezika, je bilo takoj čutiti voljo, da se nepotrebnih izposojenk otresemo, kolikor se le da, in si ustvarimo kar najčistejše izrazilo. To čiščenje se nadaljuje poslej do današnjega dne. Nekateri ga zaničljivo imenujejo purizem, pa je le naraven odpor prehudim ranam, zadanim od nemškega vdora. Morda res to ali oni purist predaleč zaide, prizadevanje na sebi pa je vendarle zdravo.

Slovanska idila: Perun nekdaj in danes, ko so Slovani in predvsem Južni Slovani spet na pohodu.  

Slovanske izposojenke. - Brž ko je narečje postalo knjižni jezik, je moralo ustrezati vse višjim zahtevam kakor vsakdanja govorica, postati je moralo zmožno izraziti tudi najglobljo misel in najtanjše čustvo. Besedni zaklad narečja je zadostoval samo dotlej, dokler je bil narod na nizki stopnji omike. Ker so pisatelji poleg tega še jeli odklanjati nemške izposojenke, se je postavilo vprašanje, od kod jemati nove izraze. Že od prvega začetka so radi poudarjali slovansko jezikovno skupnost in jim je bila slavenščina oblika tega jezika, kakor se govori po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem. V 19. stoletju je to zavest slovanske skupnosti pognala mnogo določnejše želje v ilirskem gibanju. Kaj čuda, da so pisci posegli po besedišču drugih slovanskih jezikov in ga presajali v slovenski knjižni jezik. Sprva so to delali previdno in po potrebi, v drugi polovici 19. stoletja pa se je po naših časnikih razlila cela povodenj nepotrebnih slovanskih izposojenk, nekaj iz političnih nagibov, nekaj iz hlastanja po imenitnosti. Tako se je naš knji?ni jezik usmeril prod nekemu meglenemu slovanstvu in se brez potrebe oddaljil od slovenske ljudske govorice. 

Kakor so romanski jeziki jemali knjižne besede iz latinščine, svojega bukovskega jezika, tako smo Slovenci jemali iz stare cerkvene slovanščine: mitnica, prestol, prosveta, stolp, vestnik, zavesa, žezlo, žrtev, žrtvovati itd. - Mnogo številnejše so srbske in hrvatske izposojenke, ki so jih naplavili ponovno nastopajoči valovi ilirizma: bolest, čar, član, divers, javen, krasen, knit, oporoka, razkošen, sidro, smatrati, usoda, vešč, značaj itd. - Mitnico najdete tudi v litvanščini, čar in čaranje prihaja od čarovnic in ni noben ilirizem… 
 

Že od Vodnikovih časov smo prevzemali tudi ruske besede: čin, iskren, izreden, nagrada, nadzornik, napev, nanečje, odobriti, premirje, proizvod, skromen, slog, sposoben, strast, udoben, uspeh itd. - S Čehi smo imeli v 19. st. dobre zveze, od tod izposojenke geslo; važen, uradnik, vojak, milo, pivo, zvok, bajka, godba, kolek, lepenka, naslov, občinstvo, pojem, pozor, stroj, tovarna, vloga itd. - Najmanj smo vzeli iz poljščine: strog, ustava, vpliv.  

Zlo ni bilo v tem, da smo si izposojali izraze, ki jih sami nismo imeli, huje je bilo, da smo z nepotrebnimi izposojenkami izrivali domače besede. Zatorej bomo mime duše rabili tiste, ki zanje nimamo slovenskega izraza, nadalje takšne, ki so prevzele že kakšno pomensko tančino, pa tudi vse tiste, ki so se v dolgi knjižni rabi uveljavile. Pri uvajanju novih pa je treba kar najstrožjega merila. 

Uganka za Slovence: Kdo je muš in kdo je  na njem? 

Tujke. - Mlade besede, sprejete zlasti iz klasičnih in romanskih jezikov ter iz angleščine, imenujemo tujke. Vstopajo s tiskano besedo, niso ljudske in se ne ravnajo po slovenskih glasovnih zakonih. Zanje je značilno, da so mednaredne kulturne besede, prinaša jih nagli razvoj znanosti in tehnike. Najbolj rabljene prehajajo iz časnikov tudi v ljudski jezik. 

Današnja poplava tujk dela preglavice vsem knji?nim jezikom. Razume se, da se v znanstvenem jeziku obilneje uporabljajo kakor v leposlovju, kjer bi kazalo njih rabo omejiti na neogibno potrebo. Za vse primere velja pravilo: kadar imamo popolnoma ustrezno domačo besedo, ne bomo rabili tujke; če pa je domača beseda samo za silo skovana, če nima istega pomenskega obsega kakor tujka ali če zveni prisiljeno, je raba tujke dovoljena…. 

Divje lastninjeje, tudi slovenščine - Medtem ko so morali slovenski ljudje garati za svoje preživetje, so bili akademčki, nagrajeni z visokimi univerzitetnimi plačami. Vendar samo, če so se podrejali jugoslovanskim (srbskim) smernicam iz Belgrada. Resnica jih ni posebno brigala. Njihove umotvore še danes prežvekuje šolski aparat in poneumlja široko slovensko javnost.  

To pa še ni bilo dovolj. V 60. letih je srbski zupnik Jože Toporišič napisal novo slovensko »slovnico« in v njej podrl še tista pravila, ki so zagotavljala neko normalno slovensko izražanje. Posledice tega učenega šarlatana so danes prav očitne. Poslušajte govorenje našega polizobraženstva (zlasti v parlamentu). Da ne govorimo o direktorjih (Kučanov Forum 21). Res, polpismena Slovenija.