Jože Peršolja – Filip Jože Krajc – Žakelj Viktor Krivic – Janko
Trije izmed partizanov, tovarišev Jožeta Srebrniča, ki so sedli skupaj z njim v usodni čol. Na drugem bregu Soče pa so jih pričakali likvidatorji. Ostali nam bodo vsi v hvaležnem spominu.
JOŽE SREBRNIČ
1884 – 1944
3. del
Laž o utopitvi Srebrniča v Soči traja že 65 let. Vse do danes je niso znali pojasniti. Bil je namreč žrtev skrbno načrtovane likvidacije.
Likvidacija Jožeta Srebrniča in tovarišev, ki so tvorili partizansko vodstvo v Brdih in Benečiji, je bila vsekakor ena izmed najbolj tragičnih dejanj za OF na Primorskem. V njenem političnem vrhu, kakor tudi v zvezi z delovanjem partizanskih tehnik, so tukaj delovale uglednie osebnosti: Ferdo Kravanja, Jože Peršolja, Lado Marovt, Jože Srebrnič, Jože Krajc in drugi.
Jože Srebrnič in ostali tovariši so prebredili Sočo in tam jih je pričakala posebna štiričlanska skupina likvidatorjev, ki pa niso bili VDV-jevci. Bili so posebej izurjeni likvidatorji, ki so jih poslali tja prav v ta namen. Ti so zajete borce odpeljali v Deskle, v neko klet, kjer so dva ustrelili, dvema pa razbili glave. Srebrniča naj ne bi vrgli v Sočo. Vodja te likvidatorske skupine je bil Benedikt Gregorčič – Beno, ki ni bil VDV-jevc. Kdo je izdal ukaz za likvidacijo, je ostalo do danes prikrito.
Skupaj s Srebrničem so bili likvidirani tudi vsi, ki so sestavljali slovensko partizansko vodstvo v Brdih in Benečiji. Jože Krajc – Žakelj, ki je bil sekretar Okrajnega komiteja KPS za Goriška Brda in vzhodno Benečijo, je skupaj z Jožetom Peršoljo v Brdih formiral odbor za Zahodno-primorsko okrožje. Jože Krajc in Ferdo Kravanja sta skupaj sodelovala pri aktivizaciji beneškega ljudi.
Likvidirali so tudi Jožeta Peršoljo – Filipa, ki je bil poverjen za vojsko novembra 1943 pri okrožnem odboru OF za Zahodno Primorsko. Sredi januarja 1944 je bilo ustanovljeno novo, Beneško okrožje, katerega sekretar je postal Peršolja. Do aprila 1944 je večina dela v Beneški Sloveniji slonela na njem. Tudi Filip ni doživel svobode, za katero se je požrtvovalno bojeval. Julija 1944 ga je doletela enaka usoda kot kasneje Ferda Kravanja. Da bi prikrili zločin, ki so ga organizirali srbski poveljniki, so skupaj z njimi likvidirali tudi pripadnika VDV, Krivic Viktorja.
Vrhovlje nad Kojskim, prehod iz doline Soče v Brda. Dan po tragediji s čolnom so tukaj pripravili novo zasedo, v kateri so bili likvidirani še drugi tovariši v iz partizanskega vodstva za Brda in Benečijo: Marovt Lado, Mirko Simčič, Matija Benčan, Venčeslav Klamič.
Dan po tragediji ob prehodu čez Sočo so postavili zasedo pri Vrhovlju nad Kojskim, kjer so bili likvidirani še ostali, ki so tvorili slovensko partizansko vodstvo v Brdih in Benečiji. Likvidirani so bili Marovt Lado, organizacijski sekretar OK KPS za Goriška Brda in Beneško Slovenijo, Mirko Simčič, član okrajnega komiteja KPS za Brda, in še trije sposobni borci domačini iz Brd: Matija Benčan, Jože Jasnič in Venčeslav Klamič, ki je bil borec 2. brigade VDV-NO. Priredili so jim scenarij, ki velja še danes, češ da so utonili v Soči.
Jože Krajc – Žakelj
Doma je bil na Rakeku, rojen je 8. avgusta 1903. Končal je v Trstu strojniško šolo, v bivši jugoslovanski kraljevski mornarici pa mornariško šolo. Postal je podoficir-strojnik na podmornici. Zaradi revolucionarne dejavnosti je bil odpuščen iz vojske in obsojen na zapor. Član KPJ je postal leta 1933. Po odpustu iz zapora je emigriral v Francijo, kjer si je služil kruh v trgovski mornarici v Marseillu. Tam je bil leta 1935 sprejet v komunistično partijo Francije. Iz Francije je šel v špansko državljansko vojno, kjer je postal poročnik španske republikanske vojske.
Leta 1940 se je vrnil v domovino, kjer so ga zaradi pomoči republikanski Španiji obsodili na 6 mesecev zapora. Od 1941 je živel na Gorenjskem. Nekaj mesecev pred razpadom Jugoslavije je dobil zaposlitev v jeseniški železarni. Z Jesenic je odšel v partizane na Pokluko, kjer je postal politični komisar pokluške skupine, mesec dni pozneje pa Jelovške čete. Udeležil se je več težkih in zgodovinskih bojev z Nemci v Poljanski in Selški dolini, v Dražgošah, na Jelovici in drugje po Gorenjskem. Aprila 1943 je bil politični komisar 1. bataljona Gorenjskega odreda.
Sporazumno z Glavnim štabom NOV in POS je že aprila odšel na Primorsko. Iz Jelovice je odšel 26. aprila 1943 in se javil Beblerju. Poslan je bil na desni breg Soče. Maja 1943 je inštruktor PK KPS za Goriška Brda. Postal je duša narodnoosvobodilnega boja v Goriških Brdih in v Beneški Sloveniji. Skupaj z Jožetom Peršoljo sta v Brdih formirala odbor za Zahodnoprimorsko okrožje. V začetku leta 1944 je Krajc postal sekretar Okrajnega komiteja KPS za Goriška Brda in vzhodno Benečijo.
V svojih dejanjih je bil preudaren in premišljen. Ljudje so mu neomajno zaupali in ga spoštovali. Bil je strog in pravičen. Poudarjal je, da moramo ob tako evforičnem nacionalnem razpoloženju ljudi doseči nacionalno in socialno svobodo. Znal je več tujih jezikov: italijansko, nemško, francosko in še nekaj drugih. Za ljudi, posebno za Brice, je bil pravi junak - partizan. predvojni komunist, znan politični aktivist, španski borec in partizan od 1941.
Še preden je Italija kapitulirala, je postal Krajc poveljnik Briškega bataljona. Od 1943 je bil pokrajinski inštruktor Zahodno-primorskega okrožja (inštruktor PK KPS). Dne 2. septembra 1943 je postal sekretar Zahodno-primorskega okrožja. Dne 18. novembra 1943 pa tajnik v okrožnem odboru OF za Zahodno Primorsko. Krajc in Skalar (Kravaja) sta veliko pomagala pri aktivizaciji beneškega ljudstva (Jožko Ošnjak – Pod Matajurjem). Že 10. septembra 1943 je Krajc izdelal navodilo vsem rajonskim komitejem KPS in vsemu prebivalstvu: Kot prvo, organizirajte vaške straže predvsem s tistimi možmi in ženskami, ki ne bodo prišli v poštev za partizanske enote. Proces ustanavljanja čet in bataljonov v Goriških Brdih je vodil Krajc, pomagal pa mu je Zvonko Zvodar.
GP Prizadevamo si, da bi te zaslužne, pogumne in požrtvovalne partizane, ki so postali žrtev njihovega boja za svobodo Slovencev, rešili pozabe, v katero jih je potlačil stari jugoslovanski aparat, in da ne bi postali ideološki plen današnjih plačancev »antikomunistov«.
Gonjače, razgledni turen kot spomenik padlim partizanom. Uradni spomin, ki dejansko prikriva resnično tragedijo partizanstva v naših Brdih.
Jože Peršolja – Filip
Doma z Figovca v Goriških Brdih, rojen 1912. Pobegnil je iz italijanske vojske maja 1942 in se takoj po prihodu v Brda priključil partizanskim enotam. Prišel je bolan, zato se je najprej zdravil, med zdravljenjem pa je tudi politično deloval na terenu. Bil je tudi sekretar okrožja v Beneški Sloveniji, kjer je uspešno deloval kot aktivist OF. Bil je pionir narodnoosvobodilnega gibanja v Goriških Brdih in Beneški Sloveniji. Sposoben gospodarski organizator. Bil je sekretar Zahodno-primorskega okrožja. V juniju 1943 je postal sekretar v Briškem okrožju. Julija 1943 je ustanovil tehniko, ki je razmnoževala tisk za Brda in Beneško Slovenijo. Tehniko je sprva vodil Filip, po razpadu Italije pa Lado Marovt. Občasno je tu delal tudi član okrožnega komiteja jože Krajc. Tisk so razmnoževali tudi za Benečijo.
Bil je neutrudljiv politični delavec in zelo priljubljen med prebivalstvom. Na šentlenarškem področju v Benečiji je bil eden izmed prvih organizatorjev OF. Vneto se je zavzemal, takoj po italijanski kapitulaciji, za ustanovitev prvega OF odbora v Št. Lenartu. Dne 2. septembra 1943 je postal član Zahodno-primorskega okrožja. Bil je odgovoren za vojsko novembra 1943 pri okrožnem odboru OF za Zahodno Primorsko. Sredi januarja 1944 je bilo ustanovljeno novo, Beneško okrožje, čigar sekretar je postal Peršolja. Do aprila 1944 je večina dela v Beneški Sloveniji slonela na njem. Tudi Filip ni doživel svobode, za katero se je požrtvovalno bojeval, julija 1944 ga je doletela enaka usoda kot tovariša Skalarja (Jožko Ošnjak – Pod Matajurjem).
Viktor Krivec – Janko
Rojen je bil 30. maja 1909 na Prapetnem pri Tolminu. Po poklicu je bil krojač in je okrog leta 1935 emigriral v Jugoslavijo, kjer se je največ zadrževal v Mariboru, okrog leta 1940 pa v Boki Kotorski. Po napadu na Jugoslavijo je prišel v Lublano, kjer je takoj začel ilegalno delati po programu OF. Dne 20. decembra 1942 je odšel v partizane. Po razpadu Italije je postal član čete VOS in spomladi 1944 pomočnik politkomisarja prve čete 2. bataljona 2. brigade VDV.
Ladislav Marovt – Lado
Doma je bil iz Savinjske doline. Bil je v italijanskem taborišču in se je po kapitulaciji Italije vrnil. Bil je po poklicu inženir. Lado je takoj po prihodu v partizane osnoval tehniko Matajur, jeseni 1943. Njen pobudnik pa je bil Kravanja. V njej so tiskali partizanske časopise. Pred 1943 je bil član OK KPS. Bil je organizacijski sekretar OK KPS za Goriška Brda in Beneško Slovenijo, sekretar KPS za Brda. Padel je v zasedi pri Vrhovlju s še štirimi spremljevalci.
Mirko Simčič - Izidor
Član okrajnega komiteja KPS za Brda. Rojen 1922 v Medani, v NOV od julija 1942, Briška četa. - Podatkov o njegovem življenju ne najdete niti v sicer nepristranskem PSBL (Primor. biograf. leksikonu). Sicer pa PSBL prinaša tudi okrnjene življenjepise, v nekaterih primerih namerno, v drugih zaradi pomanjkanja podatkov. Toda mnogi zaslužni ljudje so v njem tudi izpuščeni.
Značilen briški turen s strelskimi cinami, ki so služile za obrambo. Nanj naletimo tudi v Istri.
Ponaredbe in zamolčavanje resničnega dogajanja v partizanih je bilo nekaj »normalnega« v povojni Jugoslaviji, ki je temeljila na prevari. Partizanom, ki so šli v boj proti okupatorju je namesto svobode, po kateri so hrepeneli, prinesla komunistični režim in teror. Šele tedaj, veliko prepozno, so se zavedeli, kaj v resnici pomenijo idoli kot Tito in Stalin – novo podjarmljenje slovenskega naroda.
Takšnega podjarmljenja ti zavedni borci po vojni ne bi kar tako dopustili in bi, kljub komunističnemu režimu, v danih razmerah, in četudi znotraj Jugoslavije, še vedno delovali za Slovenijo. Obstoj Slovenije kot takšne pa je bil velesrbski kliki v Belgradu vedno trn v peti. Bila je namreč, ker ni bila in mogla postati srbohrvaška, glavna ovira na poti pojugoslovanjenja (posrbljenja) države. Pod krinko »bratske« Jugoslavije se je namreč postopoma gradila velika Srbija.
Slovence je bilo treba vsled tega izbrisati. V ta namen je se je izvajal rodomor in etnično čiščenje, ki je imelo črn in bel scenarij. Med vojno so ga izvajalis z likvidacijami zavednih slovenskih borcev, z njih izdajanjem italijanskemu in nemškemu okupatorju. Srbski poveljniki so naganjali partizane v nesmiselne boje s sovražnikom, zato da bi padlo čimveč slovenskih borcev. Sovražnik pa je vsled tega streljal talce, požigal domove in odvažal slovenske ljudi v koncentracijska taborišča.
Takoj po vojni so se morije prebivalstva nadaljevale. Pomorjeni so bili tisoči domobranskih borcev, ki so jih Angleži zaradi prostozidarskih zvez vrnili s Koroške v roke Tita. V Trstu, prav tako pod Angleži, so pripeljali Stalinovega agenta, Vidalija, ki je stopil na čelo tamkajšnje KP. Pod njegovo komando so zaradi spora med Stalinom in Titom na silo poitalijančili slovenski delavski razred. Slovenskim delavcem, ki so imeli otroke v slovenskih (»titovskih«) šolah, so preprečili dostop na delovno mesto, vse dokler jih niso vpisali v italijanske šole. (Jugoslavija je ob tem molčala). V Sloveniji so sistematično uničevali obstoj kmečkega sloja, tako da je po vojni na tisoče slovenskih ljudi bežalo v svet. Uvajali so tudi nasilno propagando za splave (število gre v tisoče in tisoče). Skratka, šlo je, in še gre, za množično uničevanje Slovencev kot naroda na način, ki mu pravimo beli genocid.
Jaques Bordiot: Le pouvoir occulte Fourrier du Communisme, Chiré-en-Montreuil (Vienne) 1997, France (Prikrita oblast, hranitelj komunizma. Rdeči val nad Evropo). Knjiga o sodelovanju prostozidarstva in komunizma. (Žrtev tega sodelovanja je bilo primorsko partizanstvo in sama Primorska).
Zadnje dejanje v načrtovani likvidaciji Slovencev so pripravili ob razglasitvi slovenske samostojnosti. Prostozidarski sobratje srbskih generalov, ki so junija 1991 začeli vojno v Sloveniji, so v predelih za mejo, v Avstriji in Italiji, že organizirali vse potrebno za postavitev taborišč, namenjenih beguncem iz Slovenije. Pričakovali so jih na tisoče. Vsi ti begunci, potem ko bi jugo armada strla Slovenijo, ne bi mogli več nazaj. Razselili bi jih po svetu. Izpraznjene predele v Sloveniji pa bi preplavili tisoči z Balkana. Takšen je bil zadnji načrt velesrbstva in prostozdarstva. Njegov zapozneli odmev so t. i. »izbrisani«.
Ali je takratna politična klika v Sloveniji, z Milanom Kučanom na čelu, verjela v samostojno Slovenijo? Zdi se, da takrat je. Toda kasneje je Slovenijo očitno prepustila podtalnemu aparatu nekdanje jugoslovanske tajne službe, ki jo je krepko vklenil v svoj objem (tajkuni, miljarde »naložb« v Srbijo...). Obstoj Slovenije tudi danes nikakor ni zagotovljen. V ozadju ni samo velesrbstvo temveč, še vedno, tudi prostozidarstvo. Nekdanje komunistične strukture in prostozidarstvo skušajo z roko v roki osvojiti Evropo. Tudi Slovenijo, pri kateri so pričakovali lahko delo. Vendar so se, vsaj zaenkrat, ušteli. Sedaj imajo nov načrt za njeno utopitev – Zahodni Balkan.
