Spominski napis na Srebrničevi rojstni hiši v Solkanu

JOŽE SREBRNIČ

1884 – 1944

2. del

Laž o utopitvi Srebrniča v Soči traja že 65 let. Vse do danes je niso znali pojasniti. Bil je namreč žrtev skrbno načrtovane likvidacije.

Pripovedovanj o tem, kaj se je dogajalo tiste usodne noči je več, in vsa se razlikujejo, tako po imenih, po poteku dogajanja, po datumih in še mnogo čem. Vsak udeleženec je znal povedati svojo zgodbo, a nobeden si ni upal povedati resnice. Nekateri so celo »izgubili spomin« na tisti dan. Vsi, ki bi lahko povedali resnico o umoru Srebrniča, so bili desetletja v strahu pred grožnjami, ki jih je izvajala UDBA (danes KOS). Tako molčijo še danes. Dejstvo je, da so se takrat tigrovci naravnost čudili okoliščinam, v kateri je njihov zaveznik Srebrnič izgubil življenje.

Zgodba se nadaljuje, ko se izbrani delegati po zborovanju v Kožbani odpravijo na 3. pokrajinsko partijsko konferenco, ki je bila sklicana za dne 11. julija 1944 ob 11.00 uri na Laznah pri Lokvah.

V prvi skupini so skupaj odpotovali Jože Srebrnič, Leopold Krese, Jože Krajc, Jože Peršolja, Lado Marolt in Mirko Simčič. Prišli so do Zapotoka, kjer se jim je pridružilo še nekaj borcev iz Brd in Benečije. Prišli so podnevi. Bili so dobro razpoloženi. Niti slutili niso, kaj jih čaka. Najprej so nameravali čez Tolminsko, a so bili nenadoma obveščeni od pripadnika VDV (vojska državne varnosti), da lahko pridejo čez Sočo pri Anhovem. To je pomenilo past, saj so bile priprave za likvidacijo v polnem teku.

Ko je nastopil mrak, je skupina odšla v dolino k Soči. Vodiča sta bila kurirja iz BBO (Briško-beneški odred). Prečkali so cesto in nato železniško progo ter prišli na loko ob Soči. Na bregu ob Soči se jim je pridružila skupina sedmih pripadnikov 2. bataljona 2. brigade VDV, ki so prišli iz Krstenic, in Rozalija Križnič ter Julka Vidič. Pripadniki VDV so namreč večer pričakali v Krstenicah pri Rozaliji Križnič doma. Na železniški progi in cesti so postavili zavarovanje.

Vseh udeležencev pri Soči je bilo kar 24. Zaradi pomembnosti dogodka jih tukaj objavljamo prvič. To so bili:

Jože Srebrnič, Jože Peršolja, Jože Krajc, Venčeslav Krivic – Janko (30. 5. 1919 Prapetno), borec 2. brigade VDV-NO, 2. bataljon v 1. četi namestnik političnega komisarja.+, Lado Marolt, Mirko Simčič, Leopold Krese, Rozalija Križnič – Soča, članica za zahodno Idrsko, Julka Vidič – Jasna, sekretarka za severno Idrsko, Srečko Lapajne, Matija Benčan, Jože Jasnič Venčeslav Klamič (24. 5. 1924 Ozeljan), borec 2. brigade VDV-NO, Vogrič Marija Marica iz Deskel, Makso Pirnik – je bil takrat preoblečen v duhovnika., Anton de Reja – Sever, sekretar okrajnega komiteja KPS za zahodna Brda, Jože Štakulič (Stakolič)– Pepi - VOS v Brdih - sekretar okrajnega komiteja KPS v zahodni Benečiji, sekretar okrajnega komiteja KPS za vzhodna Brda, Danilo Perčič – Črt, pomočnik politkomisarja 1. bataljona BBO, Živko Hočevar, pomočnik politkomisarja čete BBO, Andrej Hozner – Boris, komandant bataljona VDV, Feliks Prelovec – Srečko, pomočnik politkomisarja bataljona VDV, Ivan Funa, Drago Sirk, Jože Jug.

Ob Soči jim je bil na razpolago gumijast čoln za štiri osebe. Napihnjen gumiran čoln so bili spustili iz aviona s padalom. Krajc je menil, da je čoln kljub narasli reki dovolj varen.

Načrtovana likvidacija

 

Na bregu so našli jekleno pleteno vrv, ki je bila pritrjena na močnejši drevesi na obeh straneh reke. Potopljena je bila v reko, da je sovražnik podnevi ne bi opazil. Vrv so premaknili višje, zato da bi s tem olajšali pomikanje polnega čolna poševno v smeri reke. Čoln je bil privezan na dolgo vrv, ki je omogočala, da bi ga po uspešnem prehodu ene skupine lahko zopet potegnili nazaj. Po dogovoru naj bi vsi štirje iz skupine ostali na drugi strani Soče ter z oponašanjem čuka dali znak, kdaj naj čakajoča skupina potegne prazen čoln nazaj.

Andrej Hozner – Boris, komandant Kanalskega bataljona VOS v marcu in aprilu 1944, na Banjški planoti spomladi 1944. V projektu likvidacije Srebrniča je igral vlogo organizatorja prehoda čez Sočo. Bil je eden prvih partizanov na Bovškem. Zaradi hrabrosti so ga vključili v enoto VOS, kjer je kmalu zasedel poveljniško mesto kot komandant bataljona VOS. Tudi njegova smrt proti koncu vojne ostaja nepojasnjena.

Rojen 30. 10. 1921 v Bovcu. V brigado VDV je vstopil 13. 9. 1943. Bil je komandant 2. bataljona VDV. Dne 1. 9. 1944 naj bi  padel v nemško domobransko zasedo pri Doblicah v Beli krajni. Prej je bil član VOS vsaj že septembra 1943. V partizane je odšel takoj po kapitulaciji Italije. Dne 13. oktobra 1943 so Nemci obkolili Bovec ter odpeljali na Trbiž talce, med njimi tudi Hoznerja, ki so bili na Trbižu zaprti 2 meseca. Septembra 1943 je bil v VOS.

Precej tovarišev ni znalo plavati Jože Krajc, ki je bil nekaj časa v mornarici Kraljeve Jugoslavije in mornar v Franciji, je zagotavljal, da je prehod mogoč in naj le njemu zaupajo.

Noč je bila temna. Ura je odbila 23.00.

Komandant bataljona VDV, Andrej Hozner– Boris, je kot vojaški starešina v dogovoru z ostalimi prevzel organizacijo in vodenje prehoda.

Odredil je skupino štirih pripadnikov VDV, ki naj bi šli prvi preko Soče. Ker so bili trije izmed njih neplavalci, je od določenih ostal samo Venčeslav Krivec. Nato je Hozner določil, da gredo v prvo skupino samo dobri plavalci. Javila se je Rozalija Križnič, a ni bila sprejeta. Hozner je določil dobre plavalce: Srebrniča, Krajca in Peršoljo. Srebrnič se je s tem strinjal, ker je bil dober plavalec in je dobro poznal Sočo, saj je že več ljudi rešil iz nje. Ko je bil še v Italiji, so mu italijanski tovariši dali ime mali delfin. Zakaj ko se je kopal se je vedno potapljal. Nekateri so predlagali, da Srebrnič ne gre s prvo skupino, a niso bili uslišani.

Skica dogajanja ob Soči.

Tako so posedli v čoln Srebrnič, Krajc, Peršolja in Krivec. Srebrnič je obdržal nahrbtnik na hrbtu in tudi puško je dal na hrbet. Tudi ostali trije so naredili enako. Ko je čoln izginil v temi, so čez nekaj časa zaslišali, kot da je nekdo zastokal ali vzkliknil. Rozalija Križnič pravi, da so bili to trenutki nemira in zaskrbljenosti.

Ko so prispeli na levi breg Soče, so jih napadli štirje likvidatorji, ki so bili prav v ta namen poslani tja. Streljali niso, saj naj ne bi bilo takrat slišati nobenega strela. Potolkli so jih s puškinimi kopiti, jim zavezali usta in odpeljali v neko hišo v Desklah. Tam so jih mučili, nato so Peršolja in Krivica ustrelili, Srebrniču in Krajcu pa so razbili glave. Potem so jih pometali v Sočo.

Ostala skupina , ki je čakala na prehod čez Sočo, je bila polna skrbi, da je nekaj hudo narobe. Vrv, na katero je bil čoln privezan, je postala ohlapna in začutili so, kako voda odnaša čoln proč od začrtane smeri. Bili so prepričani, da je nekaj narobe. Ko je Soča odnašala čoln že predaleč, so ga začeli vleči nazaj.

Čeri ob Soči, ki naj bi bile usodne za četverico. Ležijo na skrajnem desnem bregu Soče, kar daje vedeti da ni mogoče da bi si tam razbili glave, saj so prispeli na levi breg Soče.

Najprej so dajali dogovorjeni znak, ko pa ni bilo nikakršnega odgovora, je bilo konec vsakršne konspirativnosti. Začeli so glasno klicati tovariše po imenih, toda nihče se ni odzval. Z bolečim občutkom so se zavedali, da se je nekaj tragičnega zgodilo, pri čemer so izgubili priljubljene soborce.

Prvi poskus prehoda čez Sočo torej ni uspel. Hozner je odločil, da poskusita dva tovariša ugotoviti, kaj je s prvo skupino. Odločil se je, da bosta prehod čez Sočo sedaj tvegala samo on in Feliks Prelovec – Srečko, pomočnik politkomisarja bataljona VDV. Če se jima bo prehod posrečil, bi ostali prišli za njima. Hozner ni znal plavati.

Naredila sta vse potrebno za varnejši prehod. Ko sta prišla na drugi breg, sta prerezala vrv in zakričala »nazaj«. Takrat so potegnili za vrv. Mislili so, da se je strgala. Nadaljevala sta pot na Kanalski vrh, kjer sta se osušila in malo odpočila. Odšla sta zatem na Banjšice, v štab njune brigade, kjer sta poročala o nesreči. Ostalim je bilo naročeno, naj povejo, da je prehod čez Sočo to noč dokončno odložen. Skupina se je vrnila in razšla.

Spomenik Srebrniču, Peršolji, Krajcu in Krivicu stoji tam, kjer naj bi se zgodila tragedija, dejansko pa je od mesta likvidacije oddaljen sto metrov.

Julka Vidič – Jasna in Rozalija Križnič - Soča, sta se že pri Soči ločile od skupine in sta o dogodku obvestili odbor OF v Anhovem. Sami sta se preoblekli v civilno obleko in 12. julija prekoračili, s privoljenjem nemškega poveljnika tovarniški most v Anhovem, z izgovorom, da imata opravek pri županu Ubaldu Konjedicu v Rodežu. Nato sta odšli proti Lazni na partijsko konferenco in tam o dogodku takoj obvestili Lidijo Šentjurc. Ta je bila namreč odgovorna za likvidacijo borcev, saj je bila znana podrepnica srbskih in črnogorskih oficirjev.

Ob zaključku partijske konference je prišla novica o smrti tovarišev delegatov v Soči in na Vrhovljah, čeprav trupel do tedaj sploh še niso dobili.

Ko so dobili trupla vseh štirih so videli da imajo razbite glave, zato si je srbska kos izmislila zgodbo o čereh.

 

Pavla Medvešček

 

Srebrnič in drugi

 

Krstenica, kot je bila včeraj,

Noč, kot je nešteto drugih noči.

Steza, ki bi jo težko ločil od drugih,

Le da po njej stopajo slednjič

Srebrnič in drugi.

 

Soča in ob njej nenavaden čoln,

Kot je nenavadna tudi pot,

Ki pelje tod.

Ko se čoln od brega oddalji,

Se v temi za vedno izgubi.

 

Ko drugega dne

Dan se zbudi,

Na produ ob Soči

Kot kipi negibno ležali so,

Srebrnič in drugi.

 

Truplo Srebrniča so našli vojaki 20. julija ob 8. uri pri centrali v Plaveh. Pobrali so mu vse, kar je imel pri sebi, ter ga hoteli kar na mestu pokopati. Zaupnik narodne zaščite, ki je »ravno takrat prišel mimo« in slišal ta ukaz italijanskega podoficirja, se je oglasil in povedal, da so dva utopljenca že zagrebli na pokopališču. Po telefonskem razgovoru s tovarno v Anhovem je podoficir ukazal, naj prenesejo truplo na pokopališče v Prilesju. Čeprav je bilo ukazano, da ga pokopljejo takoj in brez krste, so vendar zbili nekaj desk za krsto. Nekaj prej, kot so našli njegovo truplo, je vratar tovarne v Anhovem našel pri Soči njegov suknjič, v katerem so bili dokumenti in pismo, ki mu ga je pisal tovariš Adriano iz Trsta. V suknjiču je bila tudi zlata medalja, ki jo je vratar vzel, medtem ko je suknjič in dokumente izročil policiji. Medaljo je pozneje prodal ravnatelju tovarne za 1800 lir. Na zahtevo narodne zaščite je ravnatelj medaljo vrnil. Na medalji je bilo napisano: Camera dei deputati legislatura xxvii Srebrenic Giuseppe, na drugi strani pa Vittorio Emanuele III Re di Italia.

Dne 12. maja 1946 so Srebrniča svečano prenesli v Solkan. Posnetek je nastal v Gorici.

Truplo Srebrniča je bilo precej izmaličeno. Glavo je imel povsem razbito od udarcev. Krajčevo truplo so našli 18. julija pod mostom v Anhovem. Tudi on je imel desno stran obraza in glave povsem zmaličeno in podpluto. Krajca so pokopali na Gorenjem polju. Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico na pokopališče v Kanalu Peršoljevo truplo je voda zanesla do Gorice. Našli so ga v Stražicah in ga najprej pokopali pri Fari, kasneje pa prenesli v Kojsko. Krivčevo truplo so našli 17. julija 300 metrov nad mostom v Anhovem in ga pokopali v Kanalu.

Vsakega so pokopali na drugem kraju. S tem so onemogočili ljudem, da bi jih hodili častit na skupen grob. Čoln so terenci našli, ko so iskali ponesrečence, in ga skrili na varno mesto.

Naslednji dan likvidirajo še pet borcev

 

Skupina partizanov, ki je ostala na desnem bregu Soče, je zaman čakala na dogovorjeni znak od pripadnikov VDV, zato so sklenili, da gredo nazaj v Brda in skušajo naslednji dan prekoračiti Sočo pri Solkanu in oditi naprej proti Laznam.

Leopold Krese – Jošt je odločil, da ostali del te skupine ne bo poskušal po tej poti priti čez Sočo. Vrnili so se v Zarščino in se odločili za pot mimo Podsabotina, za prečkanje Soče nekoliko nižje od Solkanskega mostu ter skozi Solkan in Trnovo na Lokve in na Lazno.

Po dogovoru in informacijah pri štabu Briško-beneškega odreda (BBO) ter terenski službi, je bilo odločeno, da naslednjega dne odidejo do Kojskega in isto noč pri Solkanu čez Sočo. Računali so, da bodo samo po tej poti še lahko pravočasno prišli na pokrajinsko partijsko konferenco. Dobili so tudi informacijo od štaba odreda, da je na Vrhovlju naša zaseda, kar je omogočilo, da so šli po krajši poti naravnost po cesti v Kojsko.

Tako so se 13. julija dopoldne odpravili na pot preko Korade proti Kojskem. Na tej cesti je bil najnevarnejši kraj Vrhovlje, kjer so Nemci bili večkrat v zasedi, predvsem v dopoldanskih urah. Vrhovlje pa so bila tudi nekakšna vrata iz doline Soče na osvobojeno ozemlje, zato je bila tam večkrat tudi zaseda bataljona BBO.

Štab BBO je dal nalogo 1. bataljonu, da postavi 13 julija zasedo na Vrhovlju. Ta dan je zaseda sedem do osem borcev zavzela položaj pri cerkvi na Vrhpolju. Dne 13. 7. 1944 je skupina aktivistov dokaj brezskrbno šla proti Vrhovlju, saj so menili, da je tam naša zaseda. Sklenjeno je namreč bilo, da bodo v času volitev v Brdih zasede enot BBO bolj pogoste in okrepljene, zato da bodo tako varovale izvedbo volitev.

                  

Jože Peršolja – Filip                     Jože Krajc – Žakelj                             Viktor Krivic - Janko

Na cesti proti Vrhovljam so 13. 7. 1944 kmalu popoldne padli v zasedo. Namesto naše partizanske zasede, je bila tam na začudeno presenečenje nemška zaseda. To je bila še ena izdaja, oziroma sodelovanje srbskih poveljnikov z nemškimi, da v tako zrežiranem spopadu likvidirajo slovensko partizansko vodstvo. Med padlimi sta bila sekretar in član okrajnega komiteja KPS za Brda Lado Marolt in Mirko Simčič – Izidor iz Gonjač, ter trije borci Matija Benčan, Jože Jasnič in Venčeslav Klamič. Ostali aktivisti, ki so bili v tej skupini, so se rešili, niso pa nadaljevali poti po zamišljeni poti. Za nekaj dni je tudi Jošt še ostal v Brdih. Tako so aktivisti Brd in Benečije v dveh dneh izgubili svoje najboljše in vodilne tovariše. Likvidirano je bilo celotno slovensko partizansko vodstvo za Brda in Benečijo.

Jože Srebrnič

 

Nada Carevska – Živa

Smrt v Brdih

 

V poletnem žaru na pečinah skalnih

S svinčenko v prsih partizan leži;

Končan je sen o dneh bodočih, daljnih

In zadnjič v svet ponosno zro oči.

 

Nebes modrina sega do obzorja,

Poletno sonce sije sredi Brd,

V dolino Soča vije se do morja…

Veselo poje čriček sredi trt.

 

Zelene senožeti, Benečija

In tam za hribi skalni, mrki Kras.

Kje si Dolenjska, tiha domačija?

V Goriških brdih sam umiram jaz.

 

Glej, tam iz megle vstaja Trška gora!

Veselo vabi zvon na božjo pot:

»Premagana je tisočletna mora

In je svoboden ves slovenski rod.«

 

Na Sočo sije v soncu Sveta gora,

Veselo poje čriček sredi Brd.

Ves svet oblila je rdeča zora.

S svinčenko v prsih je začutil – smrt.

 

Izguba znanih borcev je pretresla vso Primorsko, za Brda in Benečijo jo je bilo težko nadomestiti.

Srbski poveljniki, ki so organizirali likvidacijo omenjenih junakov, so povsem zakrili svoj zločin. Ustvarili so laž o utopitvi, ki velja »sramotno« še danes.

Po vojni, pa se je vendarle našel nekdo, ki je opozarjal na storjeni zločin. Pipan Ivan pravi: “Vodiča ni bilo preko Soče. Na drugi strani Soče je pripeljal tovornjak, ki jih je napadel pri prečkanju Soče, preostali preživeli pa so se umaknili v hrib.”

Zakaj so Srebrnič in ostali, ki so tvorili partizansko vodstvo v Brdih in Benečiji, morali umreti? Srbski in črnogorski poveljniki, ki so se vrinili v partizansko poveljniško strukturo, so bili namreč tihi okupatorji. Kdor jim je nasprotoval, je bil nemudoma likvidiran. Kot smo videli, je Srebrnič na različnih javnih zborovanjih govoril proti srbskim imperialistom. Bil je za neodvisno Slovenijo, poleg tega je še razširjal vest, da smo Slovenci avtohtono ljudstvo. Vse to je razdražilo Srbe, da so se odločili, da ga likvidirajo, pa ne le njega, temveč vse, ki so bili z njim tesno povezani. Tako je samo v treh dneh Primorska izgubila dragocen partizanski poveljniški kader.

Srebrničevo nenadno izgubo so mnogi Primorci občutili z naravnost tragičnim občutjem in veliko prizadetostjo. Veljal je za živo pričo trpinčenega primorskega človeka. Mnogim je veljal za vodilno politično osebnost v NOB. Vzporejali so ga z žrtvami Bazoviškega in Tomažičevega procesa.

Dne 28. septembra 1969 je bil v Novi Gorici odkrit Srebrničev doprsni kip.

Po njem se je imenovala osnovna šola v Gabrovcu na Tržaškem Krasu in osnovna šola v Desklah. Leta 1953 je bil Srebrnič proglašen za narodnega heroja

 

                 

Srebrničev doprsni kip v Novi Gorici            Grobnica padlih borcev na pokopališču v Solkanu, kjer                                                                    je pokopan tudi Srebrnič

  

Pavla Medvešček

Ob smrti Krajca

Grom

 

Iz oblaka črnega

Nit svetleča hrast prebode.

Starca prekroji na dvoje.

Tuleči v travi obleži.

Sila,

Ki v nebo je prej štrlela,

Gniti bo začela.

Iz njega

Bujno mladje bo pognalo.

 

Viri in literatura:

- Franc Črnugelj – Zorko, Na zahodnih mejah - 1944, Lublana 1993

- Borut Rutar, Iz primorske epopeje, Celovec 2004

- Jožko Ošnjak, Pod Matajurjem, Lublana 1970

- Pavla Medvešček, Kamnite misli, Nova Gorica 1988

- M. Štolfa, Med briškimi griči je posijalo sonce, Lublana 1963

- Ciril Zupanc, Kanalski kolovrat

- Ciril Zupanc, Zahodnoprimorsko okrožje, Nova Gorica 1974

- Jako stara vas na goriškem je Solkan, Solkan 2001

- Jože Srebrnič, narodni heroj, Koper 1986

- Rozalija Križnič – Soča; ustni vir avtorju

- Vogrič Marija, ustni vir avtorju

- Pokrajinski arhiv Nova Gorica; pisna izjava Pipan Ivana