JOŽE SREBRNIČ

1884 – 1944

1. del

Laž o utopitvi Srebrniča v Soči traja že 65 let. Vse do danes je niso znali pojasniti. Bil je namreč žrtev skrbno načrtovane likvidacije.

Rodil se je 28. 2. 1884 v Solkanu očetu Francu in mati Katarini Bašin. Kot mladenič je obiskoval državno gimnazijo v Gorici, kjer je leta 1905 maturiral. Naslednje leto je že obiskoval oficirsko šolo 47. pešpolka v Gorici. Že leta 1907 postane član Jugoslovanske socialdemokratske stranke, zatem organizira socialdemokratsko organizacijo za Goriško. Vpiše se tudi na pravno fakulteto univerze v Gradcu.

Ko izbruhne 1. svetovna vojna, ga vpokličejo v  avstro-ogrsko vojsko. Kot avstrijskega  vojaka ga zajamejo Rusi in pride 26. avgusta 1914 v rusko ujetništvo, kjer preživi pet let. Med tem se udeleži kongresa ujetnikov revolucionarnega razpoloženja v Moskvi, kjer ga izvolijo v centralni komite Revolucionarne socialistične organizacije inozemskih delavcev in kmetov. Kot soustanovitelj podpiše 16. junija 1918 status jugoslovanske skupine Komunistične partije Rusije. Marca 1919 se vrne iz ruskega ujetništva in se takoj vključi v Socialistično stranko Italije. Naslednje leto postane član okrožnega odbora komunistične organizacije na Goriško, ki je delovala še pred ustanovitvijo Komunistične stranke Italije.

Njegova revolucionarna misel

 

Januarja 1921 je izvoljen v deželni izvršni odbor za Julijsko krajino. Naslednje leto je bil izvoljen za solkanskega podžupana. Na tem položaju se začne upirati birokratizaciji v komunistični stranki. Leta 1924 aprila je na listi KSI za področje Julijske krajine izvoljen v rimski parlament. Bil je soustanovitelj KPI. Že leta 1924 je prerokoval padec fašizma.

Generalna direkcija za javno varnost je leta 1924 opredelila Srebrniča, da je zvit, inteligenten, sposoben za javne nastope, a raje deluje skrivaj. Izogniti se da vsakršni kontroli, ker je iznajdljiv in zvit. Leta 1925 se je sestal s komunisti idrijske cone, ki jo je vodil Hreščak in jim dal navodila za organiziranje oboroženih enot, ki naj bi bile posebna organizacija v okviru KPI. V bistvu pa je bila to celica organizacije TIGR. Kritiziral je vodstvo KPI, ker ne stori ničesar revolucionarnega. Septembra 1925 je bil v Solkanu sestanek mednarodnih voditeljev komunizma s Srebrničem na čelu, ki naj bi sklepal o atentatu na Mussolinija. Takoj zatem je italijanski notranji minister Federzoni dal navodilo, da je treba Srebrniča aretirati, če bi poskušal prekoračiti mejo.

Od leta 1924 je pod stalnim nadzorom. Prizadeval si je tudi, da bi dvignil vstajo slovenskega prebivalstva. Program o oboroženih enotah in atentatih pa ni bil program komunistične stranke, ki ji je pripadal.

Po Srebrničevi zaslugi so bili solkanski mladi komunisti oboroženi, predvsem za obrambo pred fašističnimi napadi. Ko je bila partija še legalna, je on deloval ilegalno. Avgusta 1925 je krajevna policija preiskala njegovo stanovanje in mu zaplenila vso pisno gradivo, ki ga je našla. Septembra 1925 ga je kvestura izgnala na Sicilijo, v Messino in v Palermo. Na Siciliji je pomagal organizirati kmete, da bi stopili v revolucijo.

Srebrničevo delovanje je vsebovalo predvsem neposredno propagando med ljudmi, o čemer je poročala tudi policija leta 1926. »Njegova propaganda temelji na paroli boja proti italijanskemu in proti srbskemu imperializmu«. Srebrnič se je kot poslanec v italijanskem parlamentu in poslanski zbornici zavzemal za socialne in narodne koristi Slovencev. Kot pristaš KPI je zahteval pravico, da vsak narod svobodno razpolaga sam s svojo usodo, vključno z odcepitvijo. Boril se je za načelo in pravico do samoodločbe.

V parlamentu ni nastopal osebno. Parlamentarna akcija, ni bila odvisna od posameznega poslanca, pač pa od vodstva KPI, ki je odločalo, o čem bo in kdo bo govoril v parlamentu. Glede nacionalnega vprašanja KPI ni razpravljala v parlamentu. Šele po tretjem kongresu, januarja 1926, se je na pobudo slovenskih komunistov začelo načrtovanje komunistične nacionalne politike, toda kmalu zatem so bili komunistični poslanci iz parlamenta izključeni in aretirani.

Konfinacije in zapori

 

Po razpustu parlamenta, 8. septembra 1926, so Srebrniču v Rimu odvzeli poslansko imuniteto in ga aretirali. 27. novembra 1926 ga obsodijo na pet let konfinacije z obtožbo, da je bivši komunistični poslanec. Najprej, 11. februarja 1927, je bil poslan na Lampeduso, nato na Ustico. Julija 1928 je konfiniran na otoku Ponza. Med decembrom in marcem 1931 je zaprt v neapeljskih zaporih Poggioreale. Dne 7 marca se vrne v konfinacijo na otok Ponza. Decembra 1931 ga premestijo v zapor na otoku Ventotene. Vmes, od 7. novembra 1928 je bil zaprt tri tedne v rimskem zaporu. Med letoma 1931 in 1935 si dopisuje z dr. Henrikom Tumo v zvezi s pisanjem študije o starejši slovenski zgodovini.

Srebrnič v internaciji na otoku Ponza.

Dne 8. februarja 1932 mu kazen poteče in se 10. februarja vrne v Solkan. Tam je spet pod strogim policijskim nadzorom. Ta čas pa ni miroval in se je udeleževal raznih tajnih sestankov, predvsem z organizacijo TIGR. Decembra 1932 ga spet aretirajo. Srebrnič zanika vse obtožbe, vseeno ga 13. februarja 1933 spet obsodijo na pet let konfinacije. Preživi jih v Neaplju ter na otoku Ponza. Izpuščen je 2. aprila 1939.

Ko se vrne v Solkan, je spet pod strogim policijskim nadzorom. Septembra istega leta, s pomočjo rojakov tigrovcev, ilegalno emigrira v Jugoslavijo. Oktobra je za njim že razpisana tiralica.

Toda izginil je že iz Solkana, ne da bi to opazili njegovi nadzorniki. Odšel je ilegalno čez mejo po tigrovskih kanalih in prišel v Ljubljano 18. septembra 1939. Kako je odšel čez mejo, policija nikoli ni izvedela. Srebrnič o tem ni hotel govoriti ne policiji v Lublani, ne pozneje italijanski policiji v Postojni.

Jugoslavija pa mu je odrekla gostoljubje, saj ga je jugoslovanska policija kmalu po prihodu aretirala in zaprla. V lublanskih zaporih je bil od 23. septembra 1939 do 23. septembra 1940. V Lublano je Srebrnič odšel predvsem zato, da dokonča študijo o avtohtonosti Slovencev.

Mussolinijev pozdrav jugoslovanski zastavi ob njegovem obisku meje med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo, dne 21. septembra 1938, pri Kačji vasi pri Postojni. Slika lepo ponazarja sodelovanje italijanskih fašistov in srbskih imperialistov (s šajkačami na glavi).

Dne 23. septembra 1940 je jugoslovanska policija Srebrniča pripeljala na mejo pri Postojni in ga izročila italijanskim oblastem. Bil je potem zaprt v Postojni, Trstu in Gorici. Dne 20. decembra 1940 ga je sodišče v Trstu obsodilo na dve leti zapora in denarno kazen 20 000 lir. Akti sodne obravnave niso znani. Zaprt je bil v Trstu, a je bil septembra 1941 vrnjen goriškim policijskim oblastem. Dne 30. oktobra so ga v tretje obsodili na pet let konfinacije. Poslan je bil na otok Ventotene, avgusta 1943 pa v internacijsko taborišče Renicci.

Na otoku Ventotene je bil avgusta 1943 v oddelku za tuberkulozne bolezni ožji sestanek, ne katerem so bili prisotni predstavniki iz Julijske krajine in dva Slovenca, Jože Srebrnič in Božidar Kolarič. Na sestanku so prevzeli naslednje direktive:

Slovenski tovariši bodo mobilizirali slovensko ljudstvo in podpirali pravico slovenskega ljudstva, da se konstituira v neodvisno nacionalno državo, medtem ko bodo italijanski tovariši mobilizirali italijansko ljudstvo proti nacifašizmu in podpirali pravico Slovencev do samoodločbe.

Jože Srebrnič je dal predlog, da bi lahko ustanovili državo, ki bi združila Slovence in Furlane. Ta predlog je Srebrnič izrazil tudi ob drugih priložnostih. Govoril je tudi o hitrem odpravljanju razlik med fizičnim in umskim delom, med podeželjem in mestom, kmetijstvom in industrijo. Hotel je zgraditi idealno družbo. Hotel je, da komunisti ne bi kadili in da bi se vzdrževali alkoholnih pijač. Srebrničevih predlogov niso nikoli obravnavali.

Italijanska vojska je ob prehodu italijansko – jugoslovanske meje trosila letake, v katerih je pozivala Slovence, naj se ne borijo za  prevarantski Beograd.

Pisateljica Cesira Fiori v svoji knjigi »Ženska v fašističnih zaporih« prikaže Srebrniča kot genialnega filologa, učenjaka na področju etnologije in družboslovnih ved, globok poznavalec marksizma in vprašanj slovanskih narodov.

Njegova študija

 

Študija, ki jo je pisal v konfinaciji mu je pomenila življenjsko delo. Rokopis je italijanski policiji ob prevzemu Srebrniča v Postojni izročila jugoslovanska policija. V njem je Srebrnič obravnaval politični razvoj Slovencev od dobe pred rimskim cesarstvom pa do 2. svetovne vojne.

Gre za rokopis o Slovencih, ki so naseljevali sedanje slovensko ozemlje in dobršen kos sosednjega ozemlja na zahodu že v predrimski dobi in so zapustili sledove svojega bivanja na tem prostoru v starih imenih krajev, gora in voda. Gre torej za starinoslovno-toponomastično mitološko študijo.

Po oceni italijanske policije utemeljuje Srebrnič v njej odpornost in preživetje etnične in politične individualnosti Slovencev v Evropi nasproti ekspanzionistični imperialni oblasti.

Napisal naj bi dva dela študije. Vsebina študije: Stari Slovani in njihovi odnosi do Vlahov, Keltov-Italov, Nemcev, Grkov, Tataroturkov, Hunov, Obrov itd. (od prvih začetkov do Ciril – Metoda). Prvi del študije z naslovom »Stari Slovani in njihovi odnosi do Romanov in Germanov od začetkov do Karla Velikega«, v obsegu 169 s svinčnikom napisanih strani, je bil zaplenjen v začetku leta 1935 na otoku Ponzi, drugi del pa ob vrnitvi iz Jugoslavije. Da bi dokončal svojo študijo, je želel potovati tudi v Bolgarijo in v Rusijo. V študiji je tudi Albance predstavil kot Slovane, čeprav govori o starih Albancih in njihovi avtohtonosti na Balkanu.

Srebrničevo zbrano gradivo je imelo tolikšno težo in takšen značaj, da bi gotovo privedlo do revizije mnogih problemov stare Evrope. Ob ustrezni zgodovinski raziskavi prvega tisočletja pred Kristusom, rimskega cesarstva, preseljevanja narodov itd. bi študija dobila novo in bolj trdno usmeritev.

Študiral je lingvistiko. Sodil je, da je furlanščina jezik in ne narečje; da so Furlani narod in Furlanija posebna dežela v okviru Italije.

Zagovarjal je avtohtono teorijo naseljenosti Slovencev na današnjem etničnem ozemlju. Henrik Tuma se je k tej teoriji pričel nagibati od tistih časov dalje, ko je začel intenzivno preučevati imenoslovje slovenskih gora. V Julijskih Alpah so mu imena nudila dovolj podlage, da je zagovarjal slovensko pranaselitev teh krajev.

Ohranjenih je sedem pisem, ki jih je Tuma pisal Srebrniču na Ponzo. Hrani jih Goriški muzej.

Nekateri partizanski voditelji so v svojih javnih nastopih razglašali, da Slovenci že 1300 let bivamo na tem ozemlju. Srebrnič pa je naselitev pomaknil še za nekaj stoletij nazaj v zgodovino, ko je partizanski javnosti zatrjeval, da smo Slovenci na svojem ozemlju že od časov pred Kristusom.

Po vsej verjetnosti je centralna komisija za Srebrničevo vlogo iz leta 1941 dvignila rokopis iz arhiva in ga oddala srbskim oblastem, kar je pogost primer tudi v drugih fondih, kjer pogosto manjkajo cele skupine dokumentov.

Misel o slovensko - furlanski državi

Srebrnič je imel idejo, da bi probleme na Primorskem lahko rešili, če bi po osvoboditvi ustanovili slovensko-furlansko državo, ki bi po njegovem mnenju lahko sama po sebi pomenila način, kako obravnavati in reševati zamotane narodnostne in politične probleme v tem obmejnem območju. Pri svojem mnenju je trdno vztrajal. Te ideje je izražal tudi v diskusiji na tečaju za oficirje in ni soglašal s temeljnimi stališči KPS in poveljstva NOV.

Sodil je, da je priznavanje pluralizma političnih sil pri formiranju italijanskih partizanskih sil napaka KPI.

Ni se strinjal z jugoslovanskimi stališči glede italijanskega odporniškega gibanja in KPI, da z bojem branimo tudi nacionalne interese Italije.

Srebrnič je postavil vrsto vprašanj, iz katerih je bilo razvidno, da je med njihovimi smernicami za osvobodilni boj in stališči KPS precejšna razlika.

Srebrniča ne moremo primerjati z drugimi komunističnimi voditelji. Ni spadal k eliti slovenskih primorskih komunističnih voditeljev, tako kot niso spadali Tigrovci, ki so bili v vlogi partizanov.

Ko je Italija razpadla, je bil 8. septembra 1943 izpuščen. Neposrednega poročila in točnega datuma Srebrničevega odhoda v partizane ni. Dolga leta pregnanstva in ječe ga niso zlomila, niti telesno, niti duševno. Novembra 1943 je že bil vključen v NOS za Primorsko Slovenijo.

»Prišel sem, da se bom boril s puško in ne s peresom«.

Njegovo partizanstvo

 

Dne 25. junija 1944 sta imela Srebrnič in Franc Popit (politični inštruktor predsedstva SNOS) v Podragi veliko volilno zborovanje vipavskega okrožja, ki se ga je udeležilo 13 000 ljudi. Navdušenje je bilo veličastno. Posebno so bili navdušeni ljudje za Srebrniča, ki je bil za njih bog. Kadar je govoril, so bili vsi Primorci solzni.

Popit je dejal, da je to človek, ki lahko predstavlja Primorsko in prepričan je bil, da bi odgovarjal bolj kot Jože Vilfan za predsednika POOF.

Srebrnič je najprej postal član odbora NOS, odgovoren za kmetijstvo. S tem se je neposredno vključil v vodstvo osvobodilnega gibanja na Primorskem.

Ob reorganizaciji pokrajinskih političnih organov NOB so Srebrniča predvideli za predsednika POOF, medtem ko so za podpredsednika določili Jožo Vilfana in za tajnika Toma Brejca. A Srebrniču CK KPS ni preveč zaupal in so za predsednika imenovali Franceta Bevka. V njegovi odsotnosti pa se je na dokumente podpisoval Vilfan. Na tak način so Srebrniča degradirali. Srebrnič je postal tudi član oblastnega komiteja KPS, ki ga je vodil Branko Babič – Vlado.

Poverjeništvo CK je bilo proti temu, da je Srebrnič predsednik pokrajinskega odbora OF.

Že v prvih mesecih, ko je prišel v partizane, so imeli z njim probleme.

Leopold Krese je v spominih napisal, da jih je Srebrnič v Trebuši, kjer so imeli sedež, stalno kritiziral. Kritiziral je celo kuharje, da dajejo štabovcem preveč jesti. Srebrnič je poudarjal, da intelektualec, če je presit, nima storilnosti, ni produktiven. Branko Babič se je oglasil: »Zdaj pa mi je tega dovolj«. Babič je nato skušal Srebrniču zmanjšati avtoriteto.

Srebrnič je hodil od vasi do vasi svobodnega ozemlja in podžigal poslušalce s svojo besedo. Skoraj ni bilo volilnega shoda, kjer ne bi nastopil kot govornik. Deloval je na predvolilnih zborovanjih na Vipavskem, na Kanalskem, Tolminskem, v Beneški Sloveniji in Brdih.

Ljudje so videli v njem dolgoletnega borca za pravice slovenskega človeka in mu zaupali. Že zgolj njegovo ime je znatno pripomoglo h krepitvi NOG na Primorskem. Tudi po smrti je ostal legenda. K njegovi popularnosti je prispevala tudi tragična smrt.

Govor Srebrniča na 1. zasedanju SNOO v Črnomlju 19.- 20. 2. 1944, v katerem je zastopal stališče, da je treba Slovenijo in Furlanijo združiti v eno republiko.

Kot privrženec teorije o avtohtonosti Slovencev je NOB štel za boj zoper večstoletno tujo zasedbo. Napovedal je novo dobo, prosto vseh temnih sil, izkoriščanja, zatiranja in suženjstva, ki se bo izgrajevala po izbojevanju zmage. Skladno s svojimi pogledi na reševanje agrarnega vprašanja in z usmeritvami OF je poudarjal razlaščanje zemlje tujih veleposestnikov. Predvidel je njeno razdeljevanje med kmete. Poudarjal je tudi razveljavitev obvez prebivalcev do italijanskih bank. V teh ukrepih je videl tudi narodno osvoboditev in jamstvo za narodni obstoj. Veliko pozornosti je posvečal novim občinam in njihovi samoupravi.

Srebrnič je kot agrarni referent NOS (Narodnoosvobodilni svet za primorsko Slovenijo) pričel kampanjo o nujnosti pridelovanja čimvečjih količin hrane za potrebe partizanske vojske in civilnega prebivalstva. V programu je poudarjal, da je vprašanje prehrane ljudi osrednji problem, ki spremlja vojne razmere. Organizacijo in usmerjanje kmetijske dejavnosti je poveril kmetijskim komisijam. Naročil jim je, naj obdelajo vso zapuščeno zemljo, ter organizirajo pomoč lastnikom zemlje, ki sami nimajo dovolj delovne sile. Strateški pomen je pripisal krompirju, koruzi in ječmenu, ki naj bi ga gojili celo v vinogradih in sadovnjakih. Mnoge njegove genialne zamisli niso bile uresničene. Poudarjal je, da komur je potrebno plačilo, se mu plača, ali pa odmeri po povprečni kmečki menzi v pridelku. Tako so gospodarske komisije organizirale trgovino med okrožji in trgovino z mesti, vendar mimo nemških oblasti. To je pomenilo bojkot nemških ugodnosti. Trgovina je segala celo v Furlanijo in v notranjost Italije.

Srebrnič se je zavzemal tudi za to, da je potrebno uničiti vse, kar bi lahko služilo okupatorju, zlasti industrijo, prometna sredstva in komunikacije.

V viziji osvobojene in združene Slovenije je Srebrnič poudaril: »Združena Slovenija bo popolnoma osvobojena in bo lahko razvijala svoje gospodarstvo v pravo načrtno gospodarstvo za dobrobit in blagostanje vsega slovenskega naroda.«

Skoraj ni bilo volilnega shoda, kjer Srebrnič ne bi nastopal kot govornik. V Kožbani v Brdih je bil 9. julija 1944 tudi slavnostni govornik. Bilo je obenem njegovo poslednje dejanje med NOB.

Jože Srebrnič, za Primorce je takrat pomenil Boga

Zgodovinski narodni zbor v Kožbani

Prve dni julija sta Srebrnič in Jošt na desnem bregu Soče med drugim obiskala 1. tečaj za strojepisje in vodenje administracije v Noznem v Brdih. Svoje delo na zahodnem bregu sta zaključila v Kožbani.

V Goriških Brdih in v dolini Idrije so se pripravljali na prve tajne in svobodne volitve organov ljudske oblasti. Srebrnič in Krese sta s spremstvom odšla na dolgo pot. Vodila ju je od Vojskega mimo Tolmina in naprej v Čadrg. Pri vasi Kamno so prečkali Sočo in nadaljevali pot vdolino Idrije in v Goriška Brda. Spremstvo obeh funkcionarjev je sestavljalo pet partizanov iz zaščitne čete pri Pokrajinskem odboru OF za Slovensko Primorje.

V Kožbani, v osrednjem delu Goriških Brd, se je 9. julija 1944 zbralo okoli 3000 ljudi. Kožbana je bila takrat za Goriška Brda prizorišče enega izmed najpomembnejših in najbolj množičnih zborovanj v vsem obdobju štiriletne osvobodilne vojne.

Zborovanje se je začelo z uvodno besedo predsednika okrožnega odbora OF, župnika iz Kojskega, Eda Ferjančiča – Tarasa. Za njim je na zborovanju govoril Jože Srebrnič kot predstavnik Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Pokrajinskega odbora OF za Primorsko.

Ko je Srebrnič pričel govoriti, je sprožil vihar navdušenja. Ljudje ga niso imenovali tovariš, temveč »naš Jože«. Srebrnič je bil med Brici dobro poznan kot borec za pravice primorskega ljudstva.

Govor Srebrniča: » Ta dan me spominja na dni našega odpora proti tiranski Avstriji, na dni taborov, toda današnji dnevi so vse veličastnejši. Mnogo več trpljenja je za nami, toda mnogo dalj smo že prišli z našo borbo.« V govoru je med drugim opozoril na napake, storjene po prvi vojni, iz katerih se zdaj lahko učimo. Obsodil je politiko stare Jugoslavije (Srbije), ki je prodala našo Primorsko Italiji. V svojem govoru je govoril tudi o slovenskih koreninah.

Za Srebrničem je govoril Leopold Krese, ki je zborovalce pozdravil v imenu Pokrajinskega odbora OF. Zbrane sta pozdravila tudi dva duhovnika, vneta privrženca osvobodilnega boja na Primorskem.

Eden izmed niju je bil Edo Ferjančič, župnik iz Kojskega . Njegove besede: » Ne bojim se svobode, ki prihaja, bojijo naj se je tisti, ki v teh zadnjih trenutkih nočejo spregledati in se držijo daleč od naše veličastne borbe za svobodo naroda.«

Zbora se je udeležil in na njem govoril tudi angleški major Arthur Tucker, ki je v svojem nagovoru dejal: » Občudujem vas, ponosni zavedni, požrtvovalni narod kmetov. Ponosen sem, da sodelujem pri vaši veličastni borbi za osvoboditev domovine od okupatorja, za kar vam nobena žrtev ni prevelika.«

Na zborovanju so govorili tudi predstavnik domače partizanske enote, sekretarka občinskega odbora Slovenske protifašistične ženske zveze, Milena Lipušček, in še drugi.

    

Jože Srebrnič                              Anton Ferjančič – Taras                   Major Arthur Tucker      

V predvolilnih političnih pripravah je bil Srebrnič zelo aktiven, tako kot je bil vse svoje življenje. Predvolilno zborovanje v Kožbani je bil vrhunec in zaključek predvolilnih priprav.

Po zborovanju v Kožbani so odšli na pot proti sedežu pokrajinskih organov OF in KPS za Primorsko, da bi sodelovali na 3. pokrajinski partijski konferenci, ki je bila sklicana za 15. julij v Lazah pri Čepovanu. Srebrniču in Joštu so se pridružili tudi Jože Krajc, Jože Peršolja, Ladislav Marovt, Mirko Simčič, Anton de Reja, in dva pripadnika VOS, Jože Štakulič Pepi in Danilo Perčič. Na poti so se ustavili še v Markičih, kjer je Srebrnič na mitingu tudi govoril.

Prvotni namen je bil, da vsa skupina preide Sočo na Tolminskem, to je, po isti poti, kot sta prišla Srebrnič in Jošt. A so jih iz štaba BBO (Briško-beneški odred) obvestili, da je možen prehod s čolnom nad Anhovim pri Krstenici. Srebrnič je rekel, da Sočo dobro pozna, in če bo treba, jo bo tudi preplaval. Skupini se je pridružil še Živko Hočevar, pomočnik politkomisarja čete BBO.