V roke nam je prišla nova knjiga o Karantaniji (isti naslov), napisal jo je prof. Jožko Šavli. Brali smo tudi, da jo je avtor predstavil na proslavi za Dan sloveske samostojnosti, ki jo je odsek za Italijo Svetovnega Slovenskega kongresa priredil v Števerjanu, na vrtu Marjana Terpina, predsednika odseka in enega izmed podpredsednikov kongresa. Prireditev je počastil s svojo prisotnostjo in nagovorom tudi Milan Zver, slovenski minister za kulturo in poleg njega še nekateri ugledni gostje.

Knjiga je pomemben prispevek v odkrivanju zaklada zgodovine in kulture Slovencev. Predstavi nam v izredno zgoščenem prikazu obdobje naše zgodovine do sredine 15. stol. Do tedaj je politično izročilo še značilno karantansko in s poznejšim nazivom avstrijsko. Zatem, ker habsburški vojvodi oziroma nadvojvodi postanejo kralji in cesarji, ga povsem prekrijejo cesarske insignije. Zaradi njene zgoščene vsebine knjige ni mogoče predstaviti v celoti. Dejstvo pa je, da kar krepko prevrača predstave o Slovencih, kakršne smo doslej odnašali iz šole. Prikaže nam Karantance kot Slovence, kot etnično identiteto že od vsega začetka, in ne kot nedoločene »Slovane«, kot nas v svojemem študijskem gradivu vztrajno nazivajo naši sosedje.

Predstavi nam, nadalje, slovensko državo in državnost, ki je temeljila na slovenskem pravu (institutio Sclavenica). Današnja neodvisna Slovenija ima torej svojo tisočletno zgodovinsko korenino. Omenjeno pravo je, zelo značilno, tudi ženski priznavalo pravno in opravilno sposobnost, ki ju germanska ženska ni imela. Zgodovinsko nit knjige prekinjajo na določenih mestih daljši prikazi slovenske kulturne in narodne simbolike, npr. o hišnih znamenjih, o Zlatorogu, Triglavu, Rajski ptici, Kralju Matjažu, Lepi Vidi, kraljici in cesarici Barbari Celjski itd. Na ta način nastane večplastna podoba Karantaniije – Slovenije, ki nam šele kot takšna odpira pravi pogled na resnično bogastvo naše kulture in zgodovine.

Gre dejansko za interdisciplinaren pristop do slovenske zgodovinske dediščine. Ker doslej njenega pravega obsega niti nismo slutili, je njeno odkritje že skoraj osupljivo. Eden izmed vidikov, s katerega avtor prikaže to dediščino, je tudi grboslovje. S tega vidika nam ne predstavi samo Črnega panterja, karantanskega grba, kar je storil že pred leti. Predstavi nam tudi karatansko družbeno strukturo, ki se odraža iz poznejših znakov na grbih, predstavi nam dva poveljniška znaka: pavji šop (konjenica) in petelinov čop (pehota), predstavi politični pomen slovenskega klobuka in vojvodskega klobuka itd. Prikaže nam, nadalje, politično in upravno strukturo Karantanije, z vojvodi, knezi, glavarji, župani... Ponekod tudi na bolj poglobljen način, z etimološko razlago nazivov.

Skratka, Karantanija, naša država iz zgodnjega srednjega veka kot tudi njeno nadaljevanje, je tokrat podano v celostni podobi, ki pa verjetno še ni doknčna. Na vsak način, knjiga nam odkriva tisto podobo slovenske domovine, ki so jo od nekdaj nosili v srcu naši borci za svobodo. Ne samo partizanski in domobranski borci v drugi svetovni vojni, temveč tudi slovenski vojaki v prvi in v drugih vojnah, v katerih so se zanjo bojevali skozi stoletja. Slutili so, da branijo in čuvajo njen velik zaklad in slutili so prav.

Ne gre v prvi vrsti za tvarni zaklad, za zlato ali srebro, ali za katedrale in za njihove bogate freske, temveč za pomembno notranje in duhovno bogastvo. Kot rečeno, knjiga o Karantaniji nam to bogastvo, verjetno prvič, odkriva v njegovi celosti podobi. Po naših deželah bodo imeli slovenski ljudje na knjigo verjetno kako pripombo. Zakaj pa v njej ni kot naš simbol omenjen tudi klopotec, porečejo Štajerci. V naši Panoniji bi mogoče hoteli vsaj omembo gibanice. Korošci pa so z navedbo Knežjega kamna in Vojvodskega stola upoštevani še preveč... Naj kritizirajo, saj to pomeni lahko samo, da se svojega kulturnega in duhovnega bogastva zavedajo.

Res, tako majhen narod smo, obenem pa tako velik, da le stežka pridemo do dna naši nadvse bogati kulturi in izročilu, ki ga v tej knjigi zaslutimo. Njeno branje nas osvobaja utesnjenosti in zavrtosti, ki nam jo je vcepljala šola in nam jo še vedno naše dnevno časopisje in tv. Spoznanja, ki jih tukaj odkrijemo, vzbujajo v slovenskem človeku novih moči, o katerih poprej niti slutil ni, da jih ima... Naj knjiga, če je tako, opravi med nami svoje poslanstvo!