Če je že rubrika o jeziku, pa še to...

 

Da da, da ...

Jezik naš »pravilni«

Zaradi šarlatanstva akademikov

Govorno nasilje nad slovenskimi otroci

 

V osnovni šoli, ko so otroci še majhni, jim učitelji še danes prepovedujejo izreči pritrdilnico ja in jih prisilijo, da izgovarjajo »da«, kar jim gre prav težko z jezika. Na ta način, čeprav v dobri veri, da bi otroci govorili »pravilno«, se uvaja govorna blokada, ki preide v podzavest in človeku ostane vse življenje. Kako je to, vidimo ob stokanju naših politikov in kulturnikov, kadar govorijo v javnosti ali na tv. Komaj kdo govori normalno slovenščino. V svoj govor mešajo srbske besede in tujke. Nekdanji Lds-minister za šolstvo Slavko Gaber npr. uporablja za besedo izobraževanje izraz »edukacija«... Verjetno se zdi ob tem samemu sebi pameten (?).

Toda sama zadeva je še hujša. Tisti »da« je v resnici srbski in ruski. Nobene sledi ni o tem, da so ga Slovenci kdajkoli izgovarjali. Pametnjakoviči so jim ga vsilili na podlagi teorije, da so njihovi predniki bivali nekoč za Karpati in da so ga tamkaj gotovo izgovarjali. Ko pa so prišli v Alpe, naj bi od nemških sosedov prevzeli sedanji »ja«. Toda o tem ni bilo nikakršne znanstvene raziskave. Saj, zakaj bi akademski pametnjakoviči sploh izgubljali čas z njo, ko pa je bilo vse tako »jasno«? Z akademsko avtoriteto se Slovencem preprosto vsili domnevno pravilni »da« in se jim prepove uporabljati domnevno napačen »ja«, pa je zadeva rešena! Povrh vsega so se pametnjakoviči vsakdanjim Slovencem predstavili, in se jim še vedno predstavljajo, v vlogi tistih, ki vestno »skrbijo« za čistost njihovega jezika, vedoč, da jim v njihovem (šarlatanskem) akademstvu nihče ne more do živega. Ob takšnem licemerstvu, zakritem z akademstvom, človeka res prime nekam...

Povsod so »Nemci«?

 

Ko začnemo vso zadevo nekoliko pretresati, pride na dan nekakšna, skoraj bi rekli, protinemška paranoja, ki hoče za vsakim grmom videti »Nemca«. Tako se človek vpraša, potem ko so paranoiki iz slovenskega knjižnega jezika že izčistili normalni ja, zakaj niso storili tega še za ne, ki ga nemški ljudje prav tako govorijo na dokaj obsežnem območju (namesto uradnega »nein«), in slovenskemu siromaku predpisali slovanski oz. ruski »njet«? Ker Slovencem da ne gre z jezika in tudi njet ne bi šel, bi potem knjižno »pravilno« lahko samo še gagali.

     Ja ne, ne ja…

Govoriti ali ne govoriti, to je sedaj vprašanje

 

O posledicah takšnega jezikovnega šarlatanstva, ki ga nenormalni akademski krog predpisuje normalnim Slovencem, bi bila potrebna dokaj obsežna študija. Na tem mestu se lahko omejimo samo na navedbo nekaterih primerov mehaničnega čiščenja slovenščine za javno rabo. Čiščenje, ki ga nestrokovni in naivni pametjakoviči izvajajo dejansko kot pravo miselno nasilje nad slovenskimi ljudmi. Žrtve tega nasilja so še najbolj šolski otroci in zatem študentje. Poglejmo samo nekaj primerov!

Na vasi je npr. še v rabi beseda pob pa pobi in pobje, kar so pametnjakoviči za javno rabo prepovedali (sic). In sicer v prepričanju, da smo Slovenci ta izraz prevzeli od nem. Bube. Ko pogledamo v nemški slovar Duden Etymologie, odkrjemo, da beseda Bube ne pomeni fanta, temveč otroka dečka, v otroški govorici in da je blizu angl. baby. V starejši nemščini je pomenila celo nasilnega človeka. V slovenščini je pob odrasel fant. In res so pametnjakoviči namesto poba uvedli izraz fant. Toda v italijanščini je fante (ragazzo) danes predvsem vojak in po logiki pametnjakovičev bi morali v slovenščini tudi to besedo izločiti. Ker pa ne bi ostalo potem nič, so jo kljub »tujstvu« pustili. Pa se vprašajte, ali je takšno početje res strokovno?

Plavi, plavi...

 

Še nadaljni primer protinemške paranoje naših akademskih pametnjakovičev! Namesto naziva plav, ki naj bi izhajal od nemškega blau, so spet brez ustrezne raziskave nasilno uvedli bedasti izraz moder. Naši hrvaški sosedje so bili očitno bolj »nemarni« in govorijo še naprej plav. V Istri so poimenovali nek zaliv kar Plava laguna. Na tekmah se derejo »plavi, plavi...«, naši pa bi se očitno morali »modri, modri...«? Si to lahko predstavljate? Kako ubogi so ti Hrvati, mar ne? Še sedaj ne vejo, da njihov »plav« prihaja od nemškega »blau«? Toda na isto besedo naletimo tudi v italijanskem, pa v francoskem in celo v angleškem jeziku in še katerem. Glotologi teh jezikov nič ne vejo o tem, da bi bila neseda po izvoru nemška, kot »vejo« pametni slovenski akademiki. Res, kdo je pravzaprav ubog?!

Poglejmo še kak pimer! Za naš stari turen na prmer, ki naj bi bil spet nemški, so nam vsilili ruski »stolp«. Izraz pa je bil vendarle doma tudi v stari slovenščini (četudi ga ni v ruščini). To vidimo v mnogih tlopisnih imenih kot turje, turjak... Tudi Italijani npr. imajo svoj »torre«, vendar ga niso prepovedali samo zato, ker imajo tudi Nemci svoj »Turn« itn.

In dalje! Italijanska stalla in nemški Stall, pa angleški stall ipd. povsem opravičijo tudi slovensko štala, ki jo je šarlatansko akademstvo spet prepovedalo, češ da je nemška. Namesto nje nam je vsililo hlev, ki pa naj bi bil gotski. Vsililo, ker štale v ruščini in srbščini spet ni. Zakaj? V ruski stepi za gradjo štal ni na razpolago dovolj lesa ali kamenja, in živina se tam prosto pase. Da bi si pametnjakoviči takšne razmere v Rusiji lahko predstavljali, pa je bilo očitno že pretežavno, vse do danes. Tako je štala v slovenskem jeziku ostala »prepovedana«.

 Ohrovt, ohrovt…

Ohrovt je lahko tudi nemški, vendar zame to ni pomembno.

Pri šarlatanskemu čiščenju slovenščine pred resničnim in dozdevnim nemštvom naletimo mdr. na besedo ohrovt (popačeno iz nemškega Kohlkraut), ki jo v šolah vsiljujejo kot »pravilno« (!). Ob takšni znanstvenosti se človek lahko samo nasmehne. Toda, konec koncev, zakaj bi jih odkrivanje resničnosti sploh brigalo? Dobra plača, ne glede na to, ali so delali prav ali narobe, jim pač ni ušla. - Za razliko od vsakdanjih slovenskih ljudi, ki si v svojem delu nikakor ne morejo privoščiti šarlatanstva.

Pa še »Italijani«

 

Vsiljujejo nam torej ohrovt namesto italijanske izposojenke vrzota (izvirno verzotto, pomanjševalnica od verza – zelje, ki je iz lat. viridis - zelen). Slovenci smo to kulturo prevzeli od romanske in ne od nemške strani, zato bi bila italijanska izposojenka bolj upravičena od nemške spačenke. Toda beseda ohrovt je razširjena po Kranjskem, zato je bila kot »pravilna« vsiljena nasproti »nepravilni« primorski vrzoti. Tudi v primeru prepovedane slovenske besede sirk gre za nekaj podobnega. Kot »pravilen« izraz so predpisali besedo koruza (iz nemškega Kukuruz) samo zato, ker takšen izraz, čeprav nemškutarski, uporabljajo na Kranjskem. Vse skupaj je že prava groteska (burleska, humoreska...).

 Zakaj pa si tako rdeč?

Ja, saj sem vendar v partij, zakaj pa ti nis’…(nekdanji vic)

Naj gremo znova na Primorsko, kjer je razširjena beseda pomidor (iz it. pomodoro). Vendar je tudi ta beseda motila tenkočutno lublansko uho, tako da so zanjo predpisali »pravilni« paradižnik, to je, popačenko iz nemščine (avstrijsko Paradeis, nemško Tomate). Zelo znanstveno, mar ne? Tudi tokrat gre za kulturo, ki smo jo Slovenci prevzeli od italijanske in ne od nemške strani. Nadaljni primer je limon (iz it. limone, m. spola). Iz njega so pametnjakoviči naredili »pravilno« besedo limona (ž. spol), očitno po nemškem zgledu (die Zitrone). Pa recite, da niso razgledani! Naši hrvaški sosedje se očitno spet niso znašli in so pri tej izposojenki ohranili m. spol, in sicer limun.

Toda, če so se akademski pametnjakoviči nekoliko potrudili, jim je uspelo najti tudi primeren slovenski naziv, četudi umeten. To vidimo pri nazivu cvetača, ki je uspešno nadomestil it. cavolfiore. Toda za naš koromač, ki rase dokaj pogosto po naših primorskih vrtovih, so nam spet vsilili »pravilni« kranjski janež (iz it. anice). Že zato, da prevlada njihova stran in ne manjvredni (?) Primorci (Jim bomo že pokazali!) - Torej »znanost« kot neke vrste medsebojno obračunavanje?!

Naši stari se še spominjajo: Ko je po drugi vojni Primorska prišla pod Jugoslavijo, je od tam prišlo kar nekaj ljudi, ki so pri nas dobili službe, zato da so zaostale Primorce učili »pravilne« slovenščine (ne gre v prvi vrsti za šolstvo). Sicer so tudi Primorci bili Slovenci, toda naši Kranjci so bili še bolj. V svojem vsakdanjem žargonu so primorske ljudi označevali za »Italijane« ali skorajda  (to še danes delajo), ki potrebujejo slovenskega poduka. S tem so neredko upravičevali tudi prevzemanje vodilnih in dobro plačanih mest. Slovenstvo jih v resnici sploh ni brigalo, kot vidimo še danes.

Slovenščina kot fevd

 

Spočetka je popravljanje slovenščine Primorcem, pa tudi Slovencem na splošno, kljub vsej nebogljenosti in primitivizmu, zares potekalo še v prizadevanju »za boljši jezik«. Toda minevala so leta in podobno kot vsa druga je tudi to področje vedno bolj postajalo fevd partjskega in udb-ovskega oziroma kos-ovskega aparata. To se je dogajalo, kot pravijo, že na začetku 60. let, ko je znanstveno šarlatanski tip Jože Toporišič pisal in napisal »novo« slovensko slovnico. Za časa njegovega pisarjenja kar nekaj let ni bilo mogoče dobiti v prodaji slovenske slovnice, ki so jo šole sicer zahtevale. Končno je le prišla na dan njegova slovenska »slovnica«, ki je postavila na glavo slovnična pravila, odrinila dvojino (ta je srbske kroge najbolj motila) itd.

 

 Lajamo po slovensko?

Jože Toporišič, Belgrad mu je na začetku 60. let poveril sestavo slovenske slovnice, ki je načrtno vodila v jezikovno zmedo. Od tedaj prihajajo iz slovenske šole ljudje, ki slovenščino bolj lajajo kot govorijo.

Namen je bil jasen, narediti zmedo v slovenskem pisanju in ga postopoma prilagoditi na tkm. srbo-hrvaščino. Posledice so bile tiste, kot jih je belgrajska Kos načrtovala in jih vidimo še danes: Vodilna politična in gospodarska »elita« (klika) v Sloveniji, v veliki meri pa tudi kulturna, ni sposobna tekočega govora in pogovora v slovenščini. Samo poslušajte kakega Dimitrija Rupla! V tej zmedi pa je Kos spet našla rešitev in nekatere svoje zaupnike lansirala v slovensko javnost kot »branilce« ogrožene slovenščine. Najvidnejši primer takega početja je nekdanji kulturni minister Janez Dular. Znanje in poglobljenost v slovenski jezik v takih primerih sploh nista bila bistvena.

Ker je Janez Dular celo »doktor«, je vendarle opazno, da slovenščine za študijske namene ne obvlada najbolje, četudi jo vneto brani. Njena obramba je tudi njegov edini »raison d'être«. Njegova »skrb« (!) za materin jezik naj bi pred slovensko javnostjo opravičevala njegov položaj in prikrila njegovo ne ravno visoko znanje. V javnih glasilih – da pomislimo na znana imena na področju slovenistike kot Nachtigal, Bezlaj... nismo namreč zasledili kakih Dularjevih strokovnih člankov in podobnih študij.

 Janez Dular show

Slika ni ravno navdušujoča. Domnevni branilec slovenščine je zanjo izposloval celo poseben “zakon”, ki pa se ga nihče ne drži.

Mnogi se še spomnijo dela Janeza Gradišnika, ki je dolga leta pisal, opozarjal, popravljal napake in zlorabe slovenskega jezika v javnosti. Pri doktorju Janezu Dularju, tega ni bilo mogoče opaziti. Njemu je očitno zadostovalo to, da je bil na liniji.

Kaj na rečemo ob koncu tega sestavka? Res prava (sicer spet prepovedana) mineštra ali »pravilno« enolončnica (iz Eintopfgericht) namesto župe, balkansko »pravilno« juha ali mogoče tudi čorba (iz arabščine preko turščine). Če k temi pristavite še »pravilno« makaronovo meso (iz Makaronenfleisch, nekaj raguja na pašti), imate že pravo akademsko »kosilo«. V angleščini, ki je sedaj v svetu prevladujoča, imajo rek: What a mess! Mogoče s tem, povedano tudi od te strani, tudi primorskim ovcam nekoliko bolj razumljivo, za kaj pri tej stvari dejansko gre? Ne za slovenščino kot takšno, temveč za (dobro plačano) nastopaštvo!