Jezerska ovca, obočka, njena volna je vrhunske kakovosti.

Jezerska ovca

Domača pasma  je bila končno zaščitena

Slovenska ovca rešena pred izumrtjem

 

V Karavankah se na precejšnji nadmorski všini nahaja široka in lepa dolina Jezersko (883 m). Njeno ime prihaja od jezer, ali bolje jezerc, ki so se nekoč nahajala na njenem širokem dnu. Zaradi  kraškega površja so v tem delu Karavank skoraj vsa jezerca sčasoma poniknila. Ostalo je le še eno izmed njih, ki ga nazivajo Planšarsko jezero, kar pa verjetno ni njegovo pravo ime, če ga je sploh kdaj imelo, temveč turistično. Dolina Jezersko je idilična gorska krajina, ki jo obkrožajo slikoviti vrhovi, kot so Grintovec (2558 m), Kočna (2540 m) in drugi. Iz doline vodi razgledna cesta čez prelaz Jezerski vrh (1218 m) v Železno Kaplo in naprej na Koroško...

Jezerska ovca, ki ima svoj izvor v tej prelepi gorski krajini, je izvirna slovenska pasma. Nekoč, v davni zgodovini, so ji Slovenci (Karantanci, Korošci) rekli tudi »obočka« ali na kratko »bočka«, ker ima črno liso pod očmi, neredko tudi na uhljih. Ponekod ji pravijo tako še danes. Naslednja značilnost je njen vzbočen nos in s tem tudi profil njene glave. Jezerke so navadno bele barve in njihova volna je vrhunske kakovosti.

Tako imenovano Planšarsko jezero na Jezerskem

Jezerske ovce so mirne, razmeroma visoke. V plečih merijo ovce v višino 65 do 67 cm, ovni pa kar preko 70 cm. Ovce tehtajo od 65 do 75 kg, v ugodnih razmerah tudi nad 80 kg, ovni pa presežejo 100 kg. Imajo dolga ušesa in dolg, z volno poraščen rep, dolge ter mišičaste noge in močan, dolg hrbet. To jim pomaga pri hoji, ko se pasejo na strmih alpskih pašnikih. So žilave, trdožive in zdrave živali, prilagodljive vsakršnim okoliščinam.

Ovce strižejo spomladi. Od vsake od njih dobimo na leto povprečno od 2,5 do 3 kg volne. Samice imajo pogosto kar po dve jagnjneti naenkrat. Prednost te pasme je v tem, da  je plodna vse leto in je lahko vnovič breja že medtem, ko jagnjeta še sesajo. Večina jezerskih ovc je po skotitvi jagnjet znova že plodna že čez mesec dni. Poleg plodnosti pa  ima tudi okusno meso. Prav s tem, ko lahko celo leto koti jagnjeta, omogoča dobro preskrbo z jagnjetino, kar je danes velikega pomena in bo v prihodnje še bolj.

Idila v naravi, z ovcami jezerske pasme.

Vse do druge svetovne vojne je bila jezerska ovca številčno na območju Karavank zelo razširjena. Obstajala je dokaj verjetno že v predzgodovinskem obdobju, ko so naši predniki Vendi (Sloventi) že gospodarili v Alpah. Imeli so razvito družbeno organizacijo, vaško srenjo, ki je upravljala tudi s planinami v skupni lasti. Poleg planin za kravjo pašo, so obstajale tudi ovčje planine.

Neredko pa so ovce zaznamovali na uhlje z znaki lastnikov in jih odgnali čez celo poletje na gorske trate v pečeh, kamor ni mogla goveja živina. Na jesen so jih šli iskat. Iz velikega tropa je vsakdo odbral po znamenjih na uhljih svoje živali in jih odgnal domov.

V uradnih zapisih je bila prvič omenjena leta1844. Vendar pa je pred prvo svetovno vojno takratna avstrijska oblast načrtno izvozila več kot 30.000 jezerskih ovc v Francijo in Švico, kjer so to pasmo poimenovali Spiegelschaf (špeglarca) in kjer obstajajo še danes. Na južnem Tirolskem pa je poznana pod imenom Vilnöser Schaf, poimenovana po dolini, kamor so jo pripeljali iz naših Karavank.

Špeglarca (Spiegelschaf), izhaja iz naše jezerke. Danes je razširjena po Tirolskem in v Švici, kjer jo zelo cenijo.

Prvi upad števila jezerk se je začel z nemško nacistično zasedbo Koroške leta 1938 in ostale Slovenije leta 1941. Nemški nacistični režim je v slogu »Naredite mi to deželo nemško« hotel iz jezerske ovce ustvariti neko novo, »nemško« planinsko ovco in jezersko izkoreniniti. V ta namen so njegovi opričniki na Koroškem pričeli križati jezerko z ovni od italijanske bergamske ovce, pecora bergamasca. To so koroški nacisti počeli predvsem z namenom uničevanja alpske, vendske kulture, ki so si jo tolmačili kot »slovansko«. To je tudi sam Hitler javno večkrat povedal. Tako je Jezerska ovca v zelo kratkem času popolnoma izginila iz rodnega območja Karavank.

Bergamska ovca, pecora bergamasca, je precej podobna jezerski ovci in prav tako zelo upoštevana.

Ob sorodnosti jezerske in bergamske ovce se postavlja vprašanje, ali ne izhajata obe iz nekdanje skupne pasme, ki bi ji lahko rekli alpska ovca? Vprašanje še čaka na genetsko preverjanje.

Bilo je sredi 80. let ko je bil dr. Rabič, veterinar iz Borovelj na Koroškem, med enodnevnim sprehodom, ali bolje, izletom v okolici Pliberka, presenečen naletel na čredo jezerskih ovc v lasti kmeta Ožekarja. Naletel je na pasmo, ki je bila  takrat po mnenju vseh že takorekoč izkoreninjena. Srečanje z jezerko ga je tako prevzelo, da se je v tistem trenutku odločil, da se mora to dragoceno gensko in kulturno dediščino rešiti pred izumrtjem.

Po njegovem posredovanju so jezersko ovco registrirali kot  avtohtono pasmo. Najprej na avstrijski strani Karavank, kjer je dobila novo ime »Kärnten Brillenschaf« (koroška bočka ali špeglarca) in bila od tedaj naprej zaščitena. Korošci vodijo tudi varstveni program za ohranitev pasme, kjer je okoli 600 živali te vrste ves čas pod zaščito.

Koroška bočka, zaščitena pod avstronemškim imenom Kärntner Brillenschaf,

Uspešna zaščita jezerske ovce, ki jo izvajajo naši koroški rojaki, je spodbudila tudi slovenske ovčjerejce, da so podvzeli potrebne ukrepe ohranitev domačih pasem na južni strani Karavank.

Na tej strani je razširjena podvrsta jezerke, imenovana jezersko-solčavska ovca. Od jezerske se razlikuje le po tem, da nima obočnega znamenja. Imenuje se po kraju Solčava, ki leži v zgornji Savinjski dolini na Štajerskem. Tudi to ovco je hotel uničiti režim, pa ne nemški, temveč velesrbski pod komunistično Jugoslavijo. Po letu 1962 izdelal program, po katerem bi solčavsko ovco križali z znano pasmo Merino, a je na srečo večina ovčjerejcev program zavrnila.

 

Solčavska ovca, podvrsta jezerke, je danes primerno zaščitena

Šele v 90. letih, pod samostojno Slovenijo, je slovenska ovčjerejska zveza zaščitila jezersko ovco kot tudi njeno podvrsto, solčavsko ovco (ali: jezersko – solčavsko), ter pričela uspešno izvajati nove programe za njeno vzrejo.

Danes sta obe pomembna postavka, ki jo v genetskem premoženju samostojne Slovenije predstavljajo avtohtone domače pasme. Od leta 1997 je začela naša ovčjerejska zveza tesneje pri zaščiti domačih pasem sodelovati s koroško stranjo. Slovenska država nosi zdaj skrb in odgovornost, da nam takšno dragoceno zgodovinsko dediščino, kot jo predstavljata jezerska ovca in njena podvrsta solčavska ovca, ohrani in njen pomen predoči široki javnosti.

Jezerska ovca z jarčkom. – Občina Jezersko si je njeno podobo naivno nadela celo v svoj (neheraldični) »grb«, misleč, da so grbi zgolj znaki za turistično reklamo.

 

 Povzeto iz članka na spletu Carantha (J. Šavli), prevedel in dopolnil Janez Sušnik