Alojz Schwarz, škof v Celovcu, žrtev sedanje gonje prostozidarstva

Zaradi Karantanije ga grabijo za vrat

Je škof v Celovcu na vrsti za odstrel?

Prostozidarska inkvizicija zaradi sv. Domicijana 

Leta 2006 je celovško –krški škof Alojz Schwarz razglasil v Milštatu romarsko pot sv. Domicijana in na Krki romarsko pot sv. Eme. Naslednje leto 2007 je bilo na njegovo pobudo katoliško srečanje treh dežel (Furlanija, Slovenija, Koroška) v Milštatu, kjer je pokopan sv. Domicijan, karantanski vojvoda. Ti dve potezi sta bili očitno dovolj, da je prostozidarska klika začela na tihem pripravljati proti njemu gonjo. Le-ta ni izbruhnila takoj, ker bi bilo preblizu omenjenih dogodkov in zaradi tega vse preveč očitna. Zaroto so pripravljali celi dve leti. Kako je do tega prišlo, nam poroča Nedelja, slovenski tednik celovške škofije, v svoji izdaji z dne 2. junija 2008. Poglejmo!

Škof Alois Schwarz odgovarja na notranjecerkveno kritiko

 

Notranjecerkvene debate v krški škofiji, ki so se ojačile po zadnji personalni spremembi na vrhu škofije (odpoklic generalnega vikarja) so v tem tednu dosegle širšo javnost. Potem ko je koroška Kleine Zeitung pisala o tem, da je zlasti med duhovniki omajano zaupanje v škofa in da je v škofiji slab komunikacijski stil, je dunajski časopis Der Standard pisal tudi o privatnem okolju škofa (»kuhinjski kabinet«), ki bistveno vpliva na odločitve v škofiji.

V sredo je bila seja konzistorija, najvišjega posvetovalnega gremija v škofiji, kjer so se vse te zadeve odkrito nagovorile. Danes zjutraj je kanonik Josef Klaus Donko, član konzistorija (prostozidar?, op.ur.), v pogovoru za avstrijski radio ORF javno še enkrat podkrepil kritiko na račun škofa, predvsem na treh področjih: način vodenja škofije, personalne odločitve in privatno okolje škofa.

Prostozdarska lista, prvi v Celovcu in drugi na Dunaju, ki sta začela z gonjo proti škofu Schwarzu

Na vse te očitke, se je danes opoldne odzval prvič javno tudi škof Alois Schwarz, prav tako v pogovoru za avstrijski radio ORF. V pogovoru potrjuje razpravo v konzistoriju, kjer se naj bi razmišljalo o drugačni notranjecerkveni informaciji, ki bi bolj vključevala tiste, ki nosijo soodgovornost. Škof je napovedal nadaljne razgovore z dekani, duhovniškim svetom, Katoliško akcijo in redovniki. Cilj pogovor bo kako izboljšati komunikacijo škofije do duhovnikov in do cerkvenih škofijskih gremijev.

Zaradi očitkov o svojem privatnem okolju, pa je škof dejal, da obžaluje govorice, ki so nastale in ki jih je morda sam sprožil. On ima notranji krog, s katerimi vedno spet »praznujem evharistijo, kjer molimo in se pogovarjamo o božji besedi«. Toda personalne odločitve se v tem krogu ne obravnavajo. Podobno odgovarja škof na očitke tudi v pogovoru z dunajskim časopisom DerStandard, ki ima naslov "Der Aufschrei ist keine Intrige" (Kričanje še ni intriga)

Sv. Ciril in Metod, ki so ju izrabljali za širjenje jugoslovanske ideologije. - Sv. Domicijan, karantanski vojvoda, dejanski »krivec« za prostozidarski pogrom nad sedanjim celovškim škofom.

 

Kdo je v ozadju?

 

Časopisje je samo zunanji odraz politike krogov, ki hočejo preko njega usmerjati javno mišljenje. Tudi na Koroškem. Tisk naj bi bil nekakšna »sedma« sila. V resnici je sila tisti, ki ga financira in to je večinoma prostozidarstvo in judovstvo. Njegovo hajko na Slovenijo smo doživljali leta 2007, pred predsedovanjem Slovenije EUi, ki so jo hoteli prostozidarski krogi v Londonu, verjetno na zahtevo srbske lože, njihove članice, na vsak način preprečiti. Toda, kaj je sedaj sprožilo njeno hajko na celovškega škofa? 

Sprožila jo je počastitev sv. Domicijana, karantanskega vojvode, čigar obstoj je »znanost« cela desetletja zanikala. Na pragu 20. stol. so namreč nemško nacionalni krogi poverili Robertu Eislerju, judovskemu umetnostnemu zgodovinarju, naj izdela študijo o življenju vojvode Domicijana. Res jo je napisal (1907) in »ugotovil«, kot mu je bilo naročeno, da navedeni vojvoda ni nikoli živel. Ima pa svoj grob v Milštatu! Kdo laže?

Šlo je za ponaredbo, ki so jo potem ponavljali cela desetletja. Nasedli so ji tudi cerkveni voditelji na slovenski strani: prof. Lambert Ehrlich, škof Gregorij Rožman, škof Anton Vovk, škof Jože Pogačnik, celotna teološka fakulteta v Lubljani, škofija Maribor… Še po drugi vojni so vztrajno molili, da bi Slovenci dobili »prvega« svetnika, kar naj postane škof Slomšek. Medtem pa so vztrajno častili Sv. Cirila in Metoda kot apostola »Slovanov«.

V njihovi preproščini so niso predstavljali, da jih je jugoslovanski režim prinesli okoli. Njegov zaupnik na ljubljanski teološki fakulteti, prof. Maks Miklavčič, si je med drugim prizadeval, da so po drugi vojni razglasili sv. Cirila in Metoda za zavetnika ljubljanske škofije, kar sta bila poprej stoletja sv. Mohor in Fortunat. S tem je bila ljubljanska škofija po svojih zavetnikih pojugoslovanjena. Karantanskemu apostolu sv. Modestu, ki ni niti bil zanikan kot sv. Domicijan, pa v vsej Sloveniji niso posvetili enega samega oltarja.

 

Svetnikov grob danes, baročna skrinja v Domicijanov kapeli v Milštatu

 

Karantanski svetniki

Karantanske svetnike so tudi v Sloveniji obravnavali kot »Nemce«. Poskušali so, dokaj nebogljeno, pripisati slovensko poreklo samo sv. Emi, ki naj bi bila slovenska kneginja. Vendar je s tem naslovom navedena le v znanem delu Leto svetnikov. Drugače ji slovenska Cerkev ni izkazovala nikake pozornosti. Še toliko manj sv. Modestu, irskemu misijonarju in škofu pri Gospe Sveti, ki je bil apostol Karantanije.

Vse to pa ni bilo zgolj naključje, temveč posledica delovanja zaupnikov jugoslovanskega režima znotraj slovenske Cerkve. S tem je ciril-metodovstvo postalo del jugoslovanske ideologije in je bilo, in je še vedno, usmerjano iz Beograda.

Nič boljše ni bilo na Koroškem in v sami Avstriji, kjer so v tamkajšnji Cerkvi tihi zaupniki dunajskega režima preprečevali češčenje in spomin na pokristjanjenje, ki je pripadalo obdobju Karantanije. Pokristjanjenje so prikazovali kot nemško. Pri tem se je pokazal skupen interes tako Dunaja kot Beograda, da zatreta raziskovanje zgodnjega krščanstva na območju vzhodnih Alp (Karantanije). Obema je šlo za to, da zgodovinska ideja o Krantaniji ne pride na dan. Razmejitev med nemškim in jugoslovanskim zgodovinskim svetom in političnim vplivom so po tihem dogovoru postavili na Karavanke.

Še huje! Leta 1967, ob 1200-letnici smrti sv. Modesta in pokristjanjenja Karantancev – Slovencev, so slovenski ljudje z avtobusi množično poromali k Gospe Sveti. Slovenske romarje je začel napadati prostozidarski koroški dnevnik Kärnten Nachrichten. Takoj nato je vlada Slovenije (na ukaz iz Beograda) prepovedala zanje oddajati avtobuse, zato da  ne bi motili »dobrih« sosedskih odnosov s Koroško. Romanja so potem prenehala.

In še! Leta 1988, ob 50-letnici razglasitve bl. Eme za svetnico, je koroško nemški tisk spet začel napadati romarje iz Slovenije, ki so množično romali na njen grob na Krki (Gurk). Tedaj je takratni celovški škof Egno Kapellari, verjetno prostozidar, poslal ljubljanskemu nadškofu Alojziju protestno pismo. Ta »škof« škofuje sedaj v Gradcu.

Pa še! Leta 2005, ko je koroški glavar Haider vzdignil svoj protest proti podobi Knežjega kamna na slovenskem evro novcu za 2 centa, češ da gre za »koroški« zgodovinski simbol, se je uradna koroška zgodovinarka Claudia Fräss – Ehrfeld zadrla: Karantanija nikoli ni segala južno od Karavank. Tudi v tem primeru je bilo očitno, da so Karavanke dogovorjena črta med velenemštvom in velesrbstvom. Dogovorjena na ravni prostozidarstva.

Koroški glavar Jörg Haider (Jiri Haduška) in uradna koroška zgodovinarka Claudia Fräss – Ehrfeld. Predstavnika današnje politične in zgodovinske klike „koroške“ (nemške) ideologije.

 

Koroška »ideologija«

Po prvi vojni je bila oblikovana nekakšna koroško-nemška ideologija, ki je na Koroškem postala obvezno javno mišljenje. Kdor se ji ni pridružil, je bil ožigosan za sovražnika domovine. V takšno ideologijo, jasno, ni spadal sv. Domicijan. Če so že ponemčili karantanski svetnici Emo in Lihardo, pa odtegnili češčenje sv. Modestu, slovenskega porekla Domicijana, ki ga spis Conversio omenja z imenom Ingo, niso mogli ponemčiti. Zato so njegov obstoj zanikali in, čisto preprosto, »ni nikoli živel«.

Tako so v javnih glasilih šarlatansko ponavljali do konca 80. let. Tedaj pa je prof. Franz Nikolasch z univerze v Solnogradu začel sistematično raziskovati Domicijanovo življenje in češčenje. Odkril je Eislerjevo ponaredbo in dokazal, da je svetnik zares živel in tudi pristnost njegovega češčenja, ki je trajalo vse do 19. stol. Častili so ga cela stoletja kot zavetnika Karantanije (Koroške).

Tedanji škof v Celovcu, Egon Kapellari, je bil nasproti temu odkritju namerno ravnodušen. Zadevo je vzel v roke šele novi Alojz Schwarz, ki je škof v Celovcu od 2001 dalje. Ko je preveril, da so odkritja pristna, je razglasil, kot omenjeno, romarsko pot sv. Domicijana. S tem je bil svetniški vojvoda od cerkvene strani ponovno priznan.

To pa je bilo tisto, kar je razkačilo veliko nemške, prostozidarske in tudi jugoslovanske (srbske) kroge. Zgodovinska Karantanija namreč ne sme priti na plan. V tem so si edini ne le koroški glavar Jörg Haider (Jiri Hajduška) in njegovo velikonemško in prostozidarsko ozadje, temveč tudi prosrbska klika v Ljubljani in seveda njen gospodar v Beogradu. Zakaj ideja Karantanije in zgodovinske Slovenije ogroža namreč zamisel o Zahodnem Balkanu (ponovni Jugoslaviji). V to zamisel bi omenjeni krogi slej ko prej hoteli ujeti mišljenje Slovencev (podobno kot so jih ujeli v ideologijo ciril-metodovstva).

Spomnimo se, kako je leta 2005 podoba Knežjega kamna na slovenskem evrskem kovancu za 2 centa dvignila bučen protest koroškega glavarja Haiderja in njegove klike. Sekundiral mu je osrednji ljubljanski dnevnik Delo (na ukaz iz Beograda). Odzivov na to ponaredbo Delo ni objavjalo. Dnevnik je namreč povsem v rokah Srbov. Udarec Haiderja in Dela po Knežjem kamnu, simbolu Karantanije, je bil srbski kliki kot udarec v obraz Slovencem, ki jih velesrbstvo prikrito sovraži. Spomnimo se pri tem na leto 2000, ko je srbski potomec Niko Gorkić, predavatelj na ljubljanski umetnostni akademiji, organiziral za 100-letnico Prešernovega rojstva prizor »razdevičenja« Primicove Julije. Predstavo je s 5.000 DM financiral beograjski lakaj Jožef Školč (LDS), takratni minister za kulturo.

Prof. Franz Nikolasch z univerze v Solnogradu, ki je razkrinkal ponaredbo o sv. Domicijanu

 

Stara/nova ideologija proti Karantaniji

Iz kratkega prikaza ozadja, kot smo ga navedli zgoraj, je razvidno, da je bila velikonemška zarota, s katero so zanikali obstoj kneza in svetnika Domicijana in zgodovinsko podobo Karantanije, tudi na cerkvenem področju uspešna. Ne samo na Koroškem, temveč prav tako v Sloveniji, bodisi v prvi kot v drugi Jugoslaviji. In uspešna je še vedno, tudi v danes »samostojni« Sloveniji.

Vendar so omenjene študije o obstoju Domicijana, ki jih je objavil prof. Franz Nikolasch v celovškem letnem zborniku Carinthia, po več desetletjih le ogrozile njeno verodostojnost. V Ljubljani, v tedniku Družina kot tudi na »teološki« fakulteti, so jih seveda zamolčali. Prostozidarstvo pa je zaradi tega vpreglo več zgodovinarjev, da bi nova dognanja in odkritja o Domicijanu ovrgli.

Med temi se je še posebej izpostavil nemški profesor Hans – Dietrich Kahl (* 1920), ki je v času nacizma poučeval na srednjih šolah v Nemčiji. Po vojni mu je univerza v Giessenu zaradi mnogih člankov podelila habilitacijo. Ta se je Karantaniji še posebej posvetil, zavračal njeno samostojnost in seveda tudi obstoj kneza Domicijana. Karantanija naj ne bi bila nikoli samostojna, temveč najprej pod Obri in zatem pod Nemci. Obri naj bi jo naredili za državo in od njih naj bi imela tudi znameniti obred ustoličevanja... Gre za tezo, ki jo je v Ljubljani po prvi vojni zastopal znani srbski zaupnik, zgodovinar Hauptmann.

Pred kakim letom sta Narodni muzej in SAZU izdala Kahlu knjigo o Karantaniji (v nemščini, nad 500 strani). Uvodno besedo je pridal zgodovinar Rajko Bratož. Očitno je, da na ukaz srbske Kos, ki v gonji proti Slovencem sodeluje na ravni prostozidarstva že leta z Nemci in nemškutarskimi Avstrijci. Tisto kar najbolj moti bodisi nemško kot srbsko stran je prav samostojnost Karantanije in ustoličevanje njenih knezov. Opozorili smo že, kako je srbski zaupnik, arhitekt Boris Podrecca na Dunaju, dal ob prenovi doma Korotan odstraniti na njegovem pročelju velik mozaik ustoličevanja, ki ga je dal namestiti Ivan Tomažič, dolgoletni rektor doma. Mohorjeva družba, ki je lastnica doma, stavbo sedaj »prodaja«, zato da bi bila s tem uničena slovenskapostojanka na Dunaju. Kdo je v ozadju, si lahko predstavljate.

Kahlova knjiga o Karantaniji je nekakšna mešainca dejstev in plagiatov, namenjena polizobraženim na tem področju. Zlasti pa cerkvenim krogom, ki pač sprejemajo, kar jim svetna »znanost« ponudi. Sami se namreč s tem vprašanem posebej ne bavijo.

Dva iz torbe! Dunajski nadškof kard. Christoph Schönborn in graški škof Egon Kapellari. Lahko da bosta glavna  pogrebca škofovanja Alojza Schawarza, ker si je drznil posvetiti pozornost karantanskemu svetniku

Kako bo v Vatikanu?

 

Odločitev o tem, ali bo škof Schwarz ostal še nadalje v Celovcu, ali pa ga bodo prestavili na kako drugo mesto, bo padla v Vatikanu. Pričakovati je, da ga bodo odstranili tako, da ga bodo »povišali«. Takšna je namreč taktika Vatikana, zato da verne ovce ne opazijo, kako so jih prinesli okrog.

Na Primorskem so nam še iz predvojnih časov znane vatikanske kravje kupčije s fašističnim režimom, ki so uničile vernost tisočev primorskih ljudi. - Takoj po prvi vojni je iz protesta odstopil tržaški škof Angelo Bartolomasi (1922). Poročal je bil papežu Benediktu XV. o fašističnem divjanju v Istri , ta pa se je delal gluhega. Njegov naslednik Pij XI. je sodeloval s faašisičnim režimom pri odstavitvi goriškega nadškofa Sedeja (1930), tržaškega škofa Fogarja (1936) in tudi pri zatrtju slovenskega jezika v cerkvah Beneške Slovenije (1933). To je preko fašističnih karabinjerjev izvedel degenerirani Giuseppe Nogara, nadškof v Vidmu. Papež Pij XI. je ta kriminal kot izvršeno dejstvo mirno sprejel.

Prostozidarstvo je že takrat in tudi pozneje imelo v Vatikanu svoje zaupnike. Tam nekje v sedemdesetih letih je kot državni tajnik zaslovel kard. Jean Marie Villot († 1979), ki je bil kasneje razkrit kot navaden prostozidar. Kakšno stanje je sedaj tam doli, ne vemo. Toda infiltracije prostozidarjev v vatikanske strukture tudi danes ni mogoče izključiti. Tako je bil ob razglasitvi samostojne Slovenije (1991) v Vatikanu za državnega tajnika kard. Angelo Sodano († 2006), ki je oviral vatikansko priznanje njene samostojnosti.. Po vsem tem od vatikanske klike tudi v primeru gonje proti škofu v Celovcu, kljub sedanjemu odločnemu papežu Benediktu XVI., ni pričakovati kake pravičnosti.

Verjetno bo imel prvo besedo pri njegovi predvideni odstavitvi, potem ko bo gonja dosegla vrhunec, dunajski nadškof kard. Christoph Schönborn. Predvidevamo lahko, da so tudi med njegovimi svetovalci pristozidarski zaupniki. Verjetno se bo obrnil po nasvet na predhodnika Alojza Schwarza, proslulega Egona Kapellarija v Gradu. Pričakovati je ponovno kravjo kupčijo s prostozidarstvom.

Naj spomnimo še na dogodek iz leta 2004, ko so prostozidari vrinili v semenišče v St. Pöltenu (Sp. Avstrija) nekega poljskega bogoslovca. Ta je potem, po dogovoru s prostozidarji, vrtel semeniščnikom porno filme. Vse to je prostozidarski in judovski tisk triumfalno »odkril« in o tem poročal po vsem svetu. Članek je seveda objavil tudi judovski New York Times. V Sloveniji je o tem škodoželjno poročal še zlasti mariborski Večer, ki je prav tako v rokah srbske Kos.

Vrh avstrijske hierarhije je škofa v St. Pöltenu odstavil. Sedaj je očitno na vrsti celovški škof! Uboga koroška in avstrijska Cerkev, kako poceni si te privoščijo!

Semenišče v mestu St. Pölten, Sp. Avstrija, kjer je prostozidarstvo in judovstvo organiziralo »pornoškandal«. V Vatikanu so podivjali in domači škof Kurt Krenn je moral takoj odstopiti.