Ni bil samo partizanska legenda
Janko Premrl – VojkoBil je simbol v odporu Primorske proti fašizmu in poitalijančevanju. Spoznal pa je tudi dokaj zgodaj, kaj prinaša komunizem in jugoslovanstvo (velesrbstvo), ki sta se prikrivala pod osvobodilnim bojem partizanov.
Ob koncu druge svetovne vojne je večina Primorske pripadla Coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Primorski ljudje, ki so poprej pod Italijo doživljali fašistično zatiranje, so hoteli Jugoslavijo (Slovenijo), kar so izražali tudi številni napisi po vseh krajih kot Zahtevamo Priključitev k Materi Domovini Jugoslaviji in podobno. Priključitev, z izjemo Trsta in Gorice, je prišla leta 1947. Po priključitvi pa je jugoslovanski komunistični režim takoj pokazal svojo pravo barvo. Najbolj je udaril po kmečkem prebivalstvu, ki mu je pripadala večina Primorcev, in po katoliški Cerkvi. Pomori, preganjanja, obsodbe, zapori... čaščenje Stalina in Tita, brezversko nasilje itd. Jugoslovanski režim je bil še hujši od fašističnega. Na tisoče primorskih ljudi je bežalo čez mejo v Italijo, odkoder so se potem selili v Francijo, Avstralijo, Kanado... Mnogi so bili ob prebegu čez mejo ustreljeni.
Tistim, ki so takrat odraščali, se je, kot nam danes povejo, ob bučnem proslavljanju »osvoboditve« izpod fašizma in priključitve k »materi domovini« Jugoslaviji nenehno porajalo vprašanje: Kako so se lahko partizani borili za takšen režim? Vzdušje je bilo namreč uglašeno tako, da se je partizanstvo povsem istovetilo s komunizmom. Na partizanskih spomenikih se je povsod nahajala komunistična rdeča zvezda, na proslavah so vzneseno peli hvalnice Titu... Le tako mimogrede si lahko slišal od koga, da se partizani niso borili za takšen režim. To pa je bilo tudi vse, česa več v splošnem terorju ni bilo mogoče povedati.
V takem vzdušju resnična podoba partizanskega boja ni prišla na dan. Prekrival jo je povsem režimski komunistični hrup. Šele po mnogih desetletjih, odkar Jugoslavije ter njenega komunističnega in velesrbskega režima ni več, so se pojavili skromni žarki, ki so partizanstvo, njegovo veličastje in obenem tragedijo, začeli odkrivati v resnični luči. Kakšen zanos, kakšna predanost slovenstvu, pa pripravljenost na vsakršno žrtev za svobodo svojemu narodu... Toda vse to je komunistični in velesrbski režim, ko je partizanskim borcem prikazoval njihovo »pravo« domovino Jugoslavijo, zlorabil za svoje osvajalne cilje. Iz podzemlja, ki je ostalo za njim tudi v samostojni Sloveniji, dela to še danes.
Partizanski junaki, kot je bil Janko Premrl – Vojko, in toliko drugih, so svoje moči, boje in življenja dejansko žrtvovali za Slovenijo, ne glede na to, da so jo videli takrat še v okviru slovanske Jugoslavije ali celo Rusije. V takšnem spoznanju moramo danes gledati na njihov boj za svobodo, četudi ga na njihovih spomenikih prekriva komunistična rdeča zvezda. Ta zvezda nas je lahko cela desetletja zavajala, vendar pa nas nikakor ne bo za vselej prevarala, da o partizanih ne bi videli in ne iskali prave resnice. Želimo jo poznati, in to v čim večji meri!
Hiša Premrlovih v Št. Vidu, sedaj Podnanos.
Družina Premrlovih
Družina Premrlovih, iz katere je izhal Janko Premrl (* 1920), je imela svoj dom v Št.Vidu pri Vipavi (po domače Šembid, sedaj Podnanos). Družina je spadala med premožnejše, imeli so trgovino in nekaj posesti. Premrlovi so pripadali srednjem sloju na Primorskem, ki je bil narodno najbolj zaveden in tudi razgledan. Jankov oče Franc je hranil doma številne knjige. Nekatere je zaradi italijanskih preiskav imel tudi skrite. Toda mladi Janko jih je kljub temu našel in vse prebral. Njegova ukaželjnost je bila že v otroških letih nepotešljiva. Obenem pa tudi njegov odpor proti italijanskemu fašizmu, čigar režim je dušil in zatiral vse, kar je bilo slovenskega.
O tem nam v svojih spominih pripoveduje njegova starejša sestra Slavka (Radoslava): ... Nekoč so vprašali Janka, kaj bo postal, ko bo velik. »Voditelj svojega naroda«, je odgovoril tako preprosto in dokončno, da nihče ni ugovarjal, niti kaj več spraševal. Da, hotel je postati voditelj svojega zasužnjenega in zasramovanega naroda, voditi ga je hotel v boju za dosego njegovih pravic. Na dnu svojega lesenega kovčka je že takrat hranil oporoko: z lastno krvjo popisan list s prisego, da bo vse svoje življenje posvetil boju za svobodo svojega naroda (Radoslava 21).
Radoslava, Slavka Premrl, Vojkova sestra, soproga pisatelja Borisa Pahorja. Njeni spomini na brata so izhajali v reviji Zaliv (Trst) proti koncu 60. let, Vojkova sestra je takrat javno in prvič iznesla vprašanje, ali je bil Vojko res samo ranjen ali pa je nekdo izmed njegovih tovarišev od zadaj namerno straljal nanj!? Njeno vprašanje je takrat silno razburilo udbo na vsem gornjem Vipavskem.
Sestra Radoslava nam v spominih iz njegovega otroštva poroča, kako je Janko nekoč, ko so si morali šolarji nadeti uniforme mladinske fašistične organizacije Balilla, kmalu zatem izginil na stranišče. Ko ga le ni bilo nazaj, so šli pogledat in našli tam uniformo Ballile v školjki. - Še večji, že mladinec, se je Janko, zato da bi smešil fašistični rešim, rad našemil v nekakšnega Švejka. ... Na dobrodušno napetem obrazu so se mu svetile hudomušne oči, potlačen klobuk (kot ga imajo alpinci) je krasilo pero našega vrlega petelina... Kravata je vihrala... Hlače si je moral pri hoji venomer popravjati, ker so mu silile pod popek... Nekoč, ko je bila posebno važna svečanost, je tako »našemljen« defiliiral pred častno tribuno, na kateri je bila tudi naša mati v kroju fašističnih žena (»donne fasciste«). Na tribuni zgražanje in spraševanja, kdo je tisti nerodni cepec, a njegova mati se trudi, da bi ohranila neprizadeto resen obraz, in čeprav ji je nekoliko nerodno, ji smeh sili iz vseh kotičkov in gubic, ko njen sin tam spredaj, nepet kot puran, zmagoslavno koraka. (Radoslava 1992, 25).
Ukaželjni najstniški Janko pri knjigah. Vse je prebral, vse dojel, v njem je zorel cilj neomajnega borca za svobodo Primorske.
Leta 1940 je Janko Premrl šel služit vojaščino v južno Italijo. Naslednjega leta, aprila 1941, ko je bil na dopustu, je izbruhnila vojna. Italija je napadla Jugoslavijo in fašistični režim je pozaprl mnoge slovenske ljudi, ki jih je imel na seznamih. Tudi Jankove starše. Njega pa so poslali nazaj v vojsko. Ker pa je Jugoslavija takoj klonila, so starše izpustili iz zapora.
Jeseni 1941 je bil Janko znova na dopustu in tedaj je vzpostavil stik s partizani. Januarja 1942 je spet prišel na dopust in, namesto da bi se na Svečnico (2. feb.) vrnil, je odšel k partizanom. Dne 12. aprila so zaradi njegovih akcij družino Premrl zaprli, njihovo hišo izropali in požgali. Družino so kmalu potem internirali v kraj Omegna v Pemontu. Radoslavi se je ob koncu avgusta 1943, po padcu Mussolinija, posrečilo vrniti z izkaznico, ki ji jo je izdal prijazen italijanski uradnik. Kmalu zatem je postala partizanska učiteljica. Družina Premrlovih pa se je iz internacije vrnila šele poleti 1944.
Trnovska četa
Janko Premrl je v partizanih dobil ime Vojko in je bil najprej v Pivški četi, potem desetar v Špacapanovi četi. Izvajali so številne akcije nad italijanskimi posadkami, kar pa je žal imelo za posledico represalje nad prebivalstvom. Dne 18. aprila 1942 je prišlo z italijanskimi oboroženimi silami do znamenitega spopada – bitka na Nanosu, ki je pomenila neke vrste prelom v partizanskem odporu proti italijanski okupaciji na Primorskem.
Na Nanosu so se tedaj nahajale tri čete. Prvi je poveljeval Mile Špacapan – Igor, drugi Martin Greif – Rudi, tretji pa Janko Premrl – Vojko. Partizanov je bilo vsega skupaj 54, obkolili pa so jih, poleg velikega števila karabinjerev: bataljon alpincev Val Cismon (400 vojakov), 9. alpinski polk iz Solkana (okoli 1600 mož), 24. bataljon T Bis in četa bersaljerev 11. polka iz Gradiške (100 mož). V neposrednem strelskem napadu je bilo udeležnih 800 italijanskih vojakov.
Pogled na Nanos od vzhodne strani. Pred nami je vrh Pleša (1261 m), zahodno od njega se širijo planje, kjer je 18. aprila 1942 prišlo do znamenite bitke med maloštevilnimi partizani in italijanskimi oboroženimi silami. Vojko se je tedaj s svojo četo srečno prebil iz obroča.
Tiralica za Vojkom, ki jo je nanj razpisala prefektura v Gorici. Obljubljena nagrada je predstavljala približno 50 učiteljskih plač, vendar ni imela učinka.
Bitka na Nanosu je trajala od zgodnjega jutra do poznega popoldneva. Maloštevilni partizani so bili že dopoldne osamljeni po četah, brez enotnega poveljstva. V bojih je padlo 10 partizanov, 11 pa so jih Italijani ujeli. Vojko, ki je območje zelo dobro poznal, se je s svojo četo uspešno prebil iz obroča. Zborno mesto, kjer naj bi se po bitki sešli partizani, ki so se rešili oz obroča, je bilo določeno pod Sinjim vrhom v bližini Otlice, že na obrobju Trnovskega gozda. Do tja se je prebila Vojkova skupina, vendar je potem zaman čakala na druge, ki so se prebijali na druge strani (Pelicon 2003, 48 sl.).
Ujetim partizanom je junija meseca sodilo Posebno sodišče v Rimu. Devet od njih je bilo obstojenih na smrt in so bili ustreljeni v trdnjavi Forte Brevetta (26. junija). V odsotnosti je bil obsojen na smrt tudi Janko Premrl – Vojko. Kasneje je padlo v bojih 20 udeležencev bitke na Nanosu, le 11 izmed njih je vojno preživelo (Pelicon, itm.).
Verjetno se je že tedaj skupina pod Vojkovim vodstvom oblikovala kot Vipavska, imenovana kasneje Trnovska četa, ki je nadaljevala z drznimi akcijami. Dne 21. julija 1942 je četa napadla italijanski kamion, ki je vozil po cesti z Nanosa. Ob napadu je bil ubit eden izmed Vojkovih soborcev, doma iz sela Podgrič. Italijani so ga padlega borca našli, ga prepoznali in se nad domačini maščevali. Požgali so njegovo domače selo, šest mož in fantov pa mučili celo noč, preden so jih umorili. Najmlajši med njimi je imel le 16 let. Drugi dan so požgali tudi večji del vasi Lozice.
Dne 20. avgusta 1942 je goriška prefektura razpisala na Vojka tiralico z nagrado 50.000 lir tistemu, ki jim ga ujame in izroči, živega ali mrtvega. Toda, Vojka ni nihče prijavil.
Verni Vojkovi soborci
Kdo in kakšni so bili soborci Vojka? Bili so verni, verni kljub temu, da je cerkvena hierarhija sodelovala s fašističnim režimom. Šlo je za tri poglavitna kriminalna dejanja, ki jih je Vatikan takrat zagrešil nasproti Slovencem: 1) odstavitev goriškega nadškofa Sedeja (1930), 2) ukinitev slovenskega jezika po cerkvah Beneške Slovenije (1933), 3) odstavitev tržaškega škofa Fogarja (1936). Vse to je številne primorske izobražence odvračalo od Cerkve in od cerkve.
Tudi mladi Janko nasproti vatikanski politiki nikakor ni bil ravnodušen. Njegova sestra omenja s tem v zvezi naslednji dogodek. Njihov stric Stanko Premrl, duhovnik v Lublani in znan cerkveni skladatelj, je bil pri njih večkrat na obisku. ... Nekoč smo opoldne sedeli pri mizi in obedovali. Mojemu bratu ni dalo miru in je prišel spet na dan z vatikansko politiko do fašizma. »Da«, je rekel, »tukaj pri nas se skriva fašizem pod cerkvenim plaščem«.... Toda stric je razburjeno zavpil: »V moji navzočnosti ne bo nihče govoril nespoštljivo o Cerkvi in Vatikanu!« (Radoslava, 20). Niso še znali dobro ločiti med Vatikanom in Bogom. Imeli so pred očimi predvsem vero vezano na Cerkev, ne glede na to, kakšen je bil trenutno njen vrh.
Vipavska dolina, pogled od Čavna preko Ajdovščine proti Vipavi in Št. Vidu (Podnanos). V jeseni je dolina ena sama prelest. Vipavski ljudje so bili od nekdaj zelo verni, gostoljubni in pošteni.
Kljub odnosom med Vatikanom in fašističnim režimom, ki so, kot omenjeno v gornjih primerih, pogosto presegli že vsakršno dopustno mejo, so primorski ljudje ostajali verni. Tudi fantje v Vojkovi četi. ...Tovariši iz Jankove čete so bili kmečki fantje, ki so od malega hodili v cerkev. Tiste prve čase so v Jankovi četi tudi molili, vsaj tako mi je pripovedoval njegov tovariš: v dolgih zimskih večerih da so molili rožni venec. No, prav lahko se kdo ob tem podatku nejeverno in pomilovalno nasmehne, a jaz sem prepričana, da jih je tiste prve čase partizanstva družila in krepila molitev, saj je bila ta del življenja, tradicij, ko so ostale v domači vasi. Tema. Samota. Malo jih je bilo! In pogoj za vstop k partizanomn prav gotovo ni bil, odreči se verskemu prepričanju in navadam... (Radoslava 100).
Kot navaja Ciril Pelicon, so nižja poveljstva pred Božičem, verjetno 1943, na splošen pritisk dovolila več partizanom dopust, tako da so lahko odšli k svojim družinam (Pelicon 252). Ker pa se niso pravočasno vrnili, jih je višje poveljstvo, v opozorilo drugim, razglasilo za nesposlušne dopustnike in jim nadelo vsemogoče sramotilne nadimke. Ustreljeni so bili kot dezerterji: Ivan Andlovec (Poreče), Alojz Bizjak, oče treh otrok, v pričakovanju četrtega, Miro Bratož (Poreče), Vincenc Frelih (Škrlje), Jože Trošt (Podbreg), Karlo Volk (Št. Vid oziroma Podnanos). - Komunizem je začel razkrivati svojo brezbožno podobo in divjost!.
Popoln komunist (?)
Vojko ni bil edini med primorskimi ljudmi, ki so se takrat v svojem čustvovanju odvrnili od Cerkve, vendar ne od vere. Boga so videli, ne da bi se tega zavedali, v drugi podobi: v pravičnosti, dobroti in ljubezni do svojih rojakov in do svojega naroda, ko je bil v največji stiski. Ta njihov čisti idealizem je dobil povsem napačno ime komunizem, prevzeto v njihovem naivnem prepričanju od »bratskih« Slovanov in njihove »matere« Rusije, ki jo je tedaj vodil komunistični očka Stalin. Vendar jim pojem »komunizem« nikoli ni pomenil brezboštva in brezverstva!
Tudi o tem nam verno podaja pričevanje Jankova sestra: ... nazadnje sem pa hotela, da mi pojasni, kako bo po končani vojski in kdo nam bo krojil življenje. - »Oblast bo prevzela komunistična partija kot celota«, mi je rekel, in ker me je to zanimalo predvsem zaradi njega, sem ga še vprašala, kako bo pa z njegovim verskim prepričanjem. – »Kar se vere tiče,« je odvrnil, »to vprašanje sedaj ne pride v poštev: Zdaj se borimo proti fašistom, vem pa, da bom po končni vojski popoln komunist.« (Radoslava 57).
Na drugem mestu navaja sestra v svojih spominih: Vem, bratov popolni komunist je nesmisel v vsakdanjem praktičnem življenju. Da, morda, pravim morda, je še lahko živel v tistem prvem letu partizanskega boja. Bratov popolni komunist je pritiral krščanske vrline do skrajne popolnosti. Zanj je tovarištvo do soborcev postalo bližina, ki je presegla bratske vezi. Vse dati in nič zahtevati, a če kaj zahtevaš, je samo to, večkrat celo manj kot to, kar zahtevaš od samega sebe. Bratov popolni komunist je ostal zadnji v vrsti pred kotlom, in kuhar je postrgal v njegovo menažko, kar je ostalo. Bratov popolni komunist je bil prvi v boju, prvi v napadu in z zgledom, ne z grožnjami, je spodbujal tovariše. Ponižnost, junaštvo, veličina! (Radoslava 63). Pričevanje nas pretrese: nikake predstave, naslikane v tolikih prizorih o vsemogočnem Očetu, temveč duhovno dozorela in do kraja doživeta Ljubezen, popolna predanost Absolutnemu.
Janko Premrl – Vojko kot partizan, narisal Božidar Jakac leta 1946. Ne glede na rdečo zvezdo na kapi je slikar dojel njegovo pravo osebnost. Poteze Vojkovega obraza nam odsevajo primorskega in slovenskega borca, popolnoma predanega boju za svobodo svojega naroda.
Nadalje: ... A kakor so mi pripovedovali bratovi soborci, so bili nadrejeni mnenja, da takšno ravnanje slabi disciplino v četi. Poveljnik mora biti strah in trepet, ne pa oče, brat, ki skrbi za svojo četo. Zato so tedanji partizani hoteli biti v četi popolnega komunista. ... Da, brat je hotel postati popoln komunist, a kaj bi rekel on, ki je do pičice natanko razdelil hrano med svoje borce, če bi dobro leto po smrti videl, kako v vipavski hiši sedijo v dveh sobah aktivisti za mizami. V eni je na mizi pršut, kruh, mleko, v drugi sobi pa redek, neslan močnik, zabeljen samo z glasbo iz radioaparata ob steni... (Radoslava itm.)
Tudi to pričevanje nam daje misliti. Bistri Vojko je po začetnih znakih očitno že zgodaj videl, kam peljejo stvari. Zato tudi ni postal član partije. Možno je pri tem dvoje: prvič, da nikoli ni zaprosil za partijsko izkaznico, in drugič, da mu je, videvši njegov popolni idealizem, niti niso ponudili. Če bi mu jo, ali bi jo mogel zavrniti? – Šele tik pred smrtjo so ga sprejeli v partijo. ... In povedali so še, da mu je dan ali dva poprej neki tovariš (Franc Leskošek – Luka) prinesel imenovanje za komandanta brigade... Da, tudi partijsko izkaznico da je dobil tedaj »in extremis«... (Radoslava 99).
Pot v Dolomite
Njegovo spoznanje, kaj v resnici prinaša komunizem in njegova partija, se je nedvomno izbistrilo takrat, ko je navezoval stik z Dolomitskim odredom. Pričevanje o poti v Dolomite nam v knjigi »Vojkov vod« podaja Ivan Renko. Na pot so se odpravili okoli 25. oktobra 1942. Vojka sta spremljala tovariša Srnjak (Anton Gorjan) in Jakec (Ivan Renko). Za vodiča jim je bil tovariš Lojze iz Lom. Poglejmo, kaj so doživeli na poti.
Zvečer smo se oglasili v nekaterih hišah na Žibršah nad Hotedrščico... Videli smo, da nam ljudje zelo neradi odpirajo in nas sumljivo ogledujejo. Povprašali smo po tovariših iz odreda, pa nam ni nihče hotel dati nikakršnega pojasnila. Ko smo pri neki hiši povprašali po hrani, so nam odgovarjali: »Ne damo! Če hočete vzeti s silo, dobro veste, da se ne moremo upirati.«... (Renko 87)
V katerikoli hiši, kjer se nam je posrečilo spraviti ljudi pokonci, ista stvar. Povsod strah, ko smo vstopili, povsod prikrito olajšanje, ko smo odhajali; kakor da je šla velika nevarnost mimo. Potrkali smo še pri nekaterih hišah. Nič. Za partizane ne vedo; ne vedo niti, kdo da so... (Renko 88). …Od nekega starčka so potem le izvedeli, da se ljudje bojijo »ta belih«. Ti da hodijo ponoči okoli, trkajo na vrata in se izdajajo za partizane. Kjer jim potem odprejo, odnesejo vse, zažgejo hišo, ljudi pobijejo ali odpeljejo v zapore in koncentracijska taborišča... (Renko 89). V tem primeru je očitno, da Ivan Renko priredi svojo pripoved za »partizanske« namene in ponareja. Ljudje so se v resnici bali partizanov.
Poglejmo nekaj strani naprej v njegovi knjigi: Ko je odprava prišla do Novakove grape, kjer je stala hiša vodičevega znanca ... smo opazili tri uniformirane postave, ki so se vrtele okrog kozolca. Puške so imeli naslonjene ob steber, nosili so praprot za steljo in jo spravljali pod streho... Lojze je v enem izmed treh spozal svojega starega znanca Novaka. Podal se je k njim in se zapletel v pogovor. Ko se je vrnil, je poročal:... Govorijo, da so partizani sami komunisti in da se je treba bojevati proti njim; da Italijanov ne marajo, da so pa le boljši, ker upoštevajo Boga in vero. (Renko 92). - Ivan Renko je dejstva krepko ponarejal. Svojo pripoved je objavil leta 1973, še pod Jugoslavijo, in takrat tudi ni mogel pisati drugače.
Zgodbo o belih ponovi leta 1997, že v samostojni Sloveniji, tudi Marija Cigale. Iz razih virov pa navede še, kako je njihov pojav Vojka pretresel: ... Ko je patrulja prišla končno v stik z Dolomitskim odredom, je Vojko, ko se je mudil pri štabu odreda, doživel tudi sovražnikov napad. Italijani so skupaj z belimi napadli taborišče štaba in bataljona. Menda je ta doživljaj Vojka hudo pretresel. Opazil je, kako so Italijani ob napadu poslali naprej bele. Veliko je premišljeval o tem dogodku in razpravljal s tovariši, kako mu doslej nikdar ni prišlo na misel, da se bo morali boriti proti ljudem iste krvi. »Za nobeno ceno ne smemo dopustiti, da bi do tega prišlo v naših krajih,« jim je govoril. (Cigale 44).
Krivo za takšno konstrukcijo je nedvomno pomanjkanje ustreznega gradiva in pričevanj. Nedvomno pa tudi bojazen pred staro jugoslovansko oligarhijo, ki je tudi v samostojni Sloveniji ohranila svoj položaj in bedela nad »čistostjo« partizanstva, s katerim je nasproti vsem drugim, ki da so bili »izdajalci«, upravičevala svojo oblast (in zakulisni kriminal).
Resnica je bila povsem drugačna
Polna resnica o tem, kaj je Vojko videl in doživel v Dolomitih, pride na dan dokaj pozno. In tokrat je povsem jasno, zakaj so se ljudje v Žiberšah in drugod Vojka in njegovega spremstva bali. Ne zaradi »ta belih«, temveč zaradi partizanov, kot nam šele na začetku novega tisočletja poroča tovariš Rado (Ciril Pelicon):
.... Tam se je seznanil z nesmiselnimi dejanji četnega poveljnika Gada – »moralno nevrednega imena partizana«, kot je dejal Vojko. Gad je zakrivil več zločinov, kar je onečastilo partizanstvo, za kar je bil kaznovan, vendar prepozno; posledice so bile že težko obvladljive. Vojko se je boril za popolno osvoboditev naroda.... Zato ga je Gad s svojo norijo, anarhoblaznostjo, željo po krvi, sadističnim razkrojenim cinizmom v partizanih strašno presenetil. Mogoče pa še bolj dejstvo, da ga nihče tako dolgo ni ustavil. Skratka, delal je, kar se mu je zahotelo, ker so se ga vsi bali. No, končno so se ga več kot po letu dni zatiskanja oči znebili. Počili so ga na strahopeten načij v spanju, je potožil Vojko... Gad je bil vse drugo, samo partizan ne. Bil je nasilnik, okruten sadist, krvoločen morilec, nenasiten pohlepnež, oduren stvor, prinašalec nesreče, se je jezil Vojko (Pelicon 2003, 230, 231). Koliko je bilo med komandanti še drugih »Gadov«?
Ko se je vrnil iz Dolomitskega odreda še Jakec, ki je tam ostal nekaj več dni, ker je obolel....je bil prav tako prizadet zaradi Gada. Zato je stopil k Vojku, takoj ko je bil ta prost in sam. Rekel, bolj vprašal je: »Menda smo napačno ravnali, da nismo ustanovili svoje samostojne gverile?« Samostojne primorske partizanske vojske. Pobudo za njo sta dala Jakec in Iztok že konec maja 1942 in so se s predlogom strinjali še Sočan, Srečko, Mihec in Rado... Tudi Majko ni bil proti, Slavko in Stric pa se nista izrekla ne za ne proti (Pelicon 2003, 231). – Njihova partizanska imena: Sočan (Pavel Andlovec), Srečko (?), Mihec (Jelerčič Jože ali pa Mirko Nardin), Rado (Ciril Pelicon), Majko (Ferjančič Stane), Stric (Milan Bajc), Slavko (Ivan Čuk ali pa Ivan Mohorčič), Jakec (Ivan Renko).
Ujetniki partizanstva - Primorski partizani so postali ujetniki splošne komunistične revolucije. Šele po mnogih desetletjih imamo o tem objavljeno pričevanje: ... Ob voščenju novega leta 2002 sta se Iztok (Jože Cotič) in Rado (Ciril Pelicon) ob obujanju spominov spomnila te pobude. Iztok je dejal: »Veš, Jakčeva (Ivan Renko) je bila pobuda, sam sem jo podpiral, vendar, če bi jo izpeljali, si verjetno že takrat prvega novega leta ne bi voščila, ne bi ga dočakala. Vojko je takoj vedel, da bi nas postrelili, in tudi sam sem hitro spoznal, da bi nas pospravili. Takrat je bil čas popolne slepe poslušnosti, sicer si odfrčal. Nihče si ni drznil ugovarjati direktivam, tudi Vojko ne. Lahko si se jim nekako prilagodil, da si jih ublažil ali jih pozabil zaradi drugih nujnih preobremenitev.« Iztok je še menil: »Da, nobene druge bolj častne rešitve nismo mogli izpeljati kot do končne zmage vztrajati v NOB.«... Sedaj, ko imam čas,« je razmišljal Iztok, »se sprašujem, ali sem najustrezneje ukrepal. Boli me za vsakega soborca, ki je padel v mojem vodu, četi, bataljonu, brigadi... (Pelicon 2003, 233)
Kdor danes prebere to pričevanje, mu je hudo. Ob teh besedah se nam odpre še drugi pogled na takratne razmere. Slovenski partizani so bili pod terorjem »Gadov«, zatem pa, in z njimi tudi primorski, pod terorjem poveljstva NOB, ki ga je na videz imela v rokah slovenska KP, v njenem ozadju pa srbski prišleki. Ti so imeli dejansko nadzor nad partizansko vojsko, kar vsi pisci spominov na partizanska leta skrbno zamolčujejo. Kolikor jih omenijo, jih prikažejo le v kakem primeru, in to samo kot tovariše slovenskih borcev. Toda njihova vloga je bila nekaj dejansko drugega.
Poglejmo v tej zvezi naslednje pričevanje. ...Nekoč pa nisem bila ponosna na našo mlado elito z našivki. Po naključju sem bila priča, da se je neki prav mladi srbski poročnk ali podporočnik usajal nad slovenskimi častniki, med katerimi jih je bilo nekaj višjega čina kot on. Nemalo sem bila presenečena in vprašala sem tovarišico, ki je bila o vsem vedno na tekočem, kako je to mogoče. Povedala mi je, da tisti lahko tako kriči, ker je pač Srb in povrhu še iz Titovega glavnega štaba ... (Radoslava 98). Bil je nedvomno »poslan« ne iz, temveč od Titovega glavnega štaba. Toda bistvo kljub temu ostane: slovenski poveljniki so bili, mimo svojih činov, podrejeni srbskim prišlekom. Obenem s komunistično revolucijo se je tedaj pod krinko osvobodilnega boja izvajala tudi prikrita srbska okupacija Slovenije. - Primerjaj na tem spletu članek »Srbska okupacija Slovenije« v rubriki Druga svetovna vojna.
Idrijska Bela, kjer je bil Vojko dne 15. februarja 1943 zadet, skoraj gotovo od zadaj, od domače krogle.
Poslednja bitka
Bilo je dne 15. februarja 1943, ko je Vojkova četa napadla italijansko posadko v dolini Idrijske Bele. O tem poroča Vojkov soborec Ivan Bonča:
Ob dveh ali treh popoldan je prišel Vojko s kakimi 24 borci in postavil zasedo na ovinku v Strugu nad cesto Bela – Idrija, odkoder je bil pregled odprt. Po kasnejšem poizvedovanju sem ugotovil, da smo bili v zasedi: Janko Premrl – Vojko, poveljnilk; Alojz Cotič – Boris, namestnik poveljnika; Milan Bajc – Stric, politkomisar; Ivan Renko – Jakec, puškomitraljezec; Adolf Rojc – Bogdan, prvi pomočnik; Julijan Francetič – Medved, drugi pomočnik; Franc Fornazarič – Janko, mitraljezec, Ernest Kosič – Stanko, prvi pomočnik; Rihard Saksida – Simon, drugi pomočnik; Primo Pulc – Zvonko, borec; Ivan Benčina – Lado, borec; Ivan Bonča – Ivanček, borec; Franc Gleščič – Strel, borec; Janko Mervič – Slovan, borec; Janko Savik – Blisk, borec; Franc Rupnik – Rafko, borec; Rafael Lampe – Ciril, borec; Feliks Kosmač – Klemen, borec; Srečko Poljanec – Gortan, borec; Anton Kunec, borec; Simon Lapajne, borec; Mirko Jerman, borec; Jože Pirc – Pepče, borec; Franc Benčina – Metod, borec; Drago Jež, borec; Feliče Forčesin - Mojzes, borec (Pelicon 2003, 65, 66).
Tedaj je bil Vojko ranjen tako rekoč že skoraj po končanem boju. O tem naslednje poročilo: ... Takrat je Vojka zadelo skozi trebuh... Če bi bila možna zdravstvena pomoč, bi s takojšnim zdravniškim posegom obstajalo upanje za ozdravitev. Ker pomoči ni bilo, je Vojka notranja zastrupitev morila cel teden dni....ko je ponoči ob 23. uri umrl. Nekateri so borcem zamerili, češ da so premalo storili za to, da bi priskrbeli zdravniško pomoč... Vendar je bil Vojko ves čas pod strokovnim zdravniškim nadzorom in partizani so ravnali tako, kot so dobili napotila od zdravnika dr. Ivana Hribernika iz Idrije. Zdravnik je takoj spoznal resnost rane in verjetno tudi to,da drugega na more storiti, kot da bolniku blaži bolečine ... Kasneje so Vojkovi partizani zvedeli, da so bile italijanske krogle, ki so jim bile namenjene, zastrupljene ali polnjene s fosforjem, tako da je bila vsaka rana zelo nevarna oziroma smrtna... (Pelicon 2003, 67, 68). Vojko bi čez teden doponil 23 let.
Drugo poročilo: ... Navsezgodaj je Lado prišel nazaj. Zdravnik ni hotel priti. To je bil neki zdravnik iz Idrije.. računali smo nanj kot na svojega človeka, toda bil je strahopetec in je odpovedal. (Zdravniki so bili pod strogim nadzorstvom Italijanov, op. p.). Takoj je odšla patrulja v glavni štab, a pot je bila dolga in preden je zdravnik prišel od tam, je Vojko po enem tednu boja s smrtjo v noči od 21. nad 22. februar izdihnil (Renko 1973, 183).
Radoslava Premrl, Vojkova sestra, soproga pisatelja Borisa Pahorja, je svoje spomine na brata objavila proti koncu 60. let v reviji Zaliv (Trst). V knjigi so bili njeni spomini izdani mnogo kasneje, leta 1992. Pri navajanju je njena prva objava dokaj pomembna, ker je bila avtorica prva, ki je med hvalo in kritiko partizanstva tudi javno iznesla dvome o tem, kako je njen brat umrl. Njena pričevanja: ... Morila me je misel, da je Janko osem dolgih dni umiral sam, sam med tovariši, ki so jokali, ker so ga imel radi. Toda zakaj, če so ga imeli tako radi, niso skušali priti do kakšnega drugega zdravnika? (Radslava 93) ... Nikoli si nisem mogla ustvariti jasne slike o Jankovi smrti, vedno je manjkal ta li oni delček mozaika... Morda so si ustvarili nekateri njegovi tovariši, tisti, ki so ga imeli najbolj radi, neresnično sliko o Janku. Pravljično sliko neranljivega junaka... (Radoslava 100)...
Št .Vid pri Vipavi, rojstni kraj Janka Premrla - Vojka, danes Podnanos
In več letih po končani vojni: ... Tudi Jankova smrti se mi ni zdela več tako strašna, pa čeprav me je motil neki nejasen nemir, ki so mi ga pustila vsa pripovedovanja o Jankovem koncu. Bilo je nekakšno izmikanje, ki se je končalo z besedami: »Veš tovarišica, jaz ne vem točno, kako je bilo, vprašaj tega in tega tovariša, on ti bo vse podrobno povedal.« ... Nekje sem napisala, da se mi je zdelo, da ima o Jankovi smrti vsak od njegovih tovarišev svojo resnico. Da, meseci, leta so minevala, a tista govorica še danes ni utihnila (Radoslava 125).
Pred poldrugih letom je član naše družine slučajno spoznal starejšega človeka, nekdanjega Jankovega soborca C. V., ki se je čudil, da Premrlovi o Jankovem koncu ničesar ne vemo... in C. V. je rekel, da zdaj, ko je minilo že 25 let, kar je Janko mrtev in mrtev je tudi tudi tovariš I. pač lahko pove, kako je bilo. In povedal je o trenju in zavisti v Jankovi četi in na terenu, in da je zato med zadnjo akcijo streljal nanj. Jankov soborec je rekel, da partizan I. ni bil Primorec, ampak nekje z Notranjske, in da potem zaradi svojega dejanja ni bil kaznovan, temveč je bil kasneje zaradi zaslug v borbi odlikovan. Pa še je rekel, da če se hočemo prepričati in kaj več izvedeti, naj kar vprašamo Jankova soborca C. P. in I. R. Čeprav so mi doma prigovarjali, da naj grem poiskat Jankovega soborca C. V., da bom kaj več izvedela, nisem šla... čez pol leta smo izvedeli, da je Jankov soborec umrl. (Radoslava 126).
Kratici C. P (Ciril Pelicon) ter I. R. (Ivan Renko) sta prepoznavni. Neprepoznaven je tisti s kratico C.V. Med borci v Jankovi četi, ki jih v svoji knjigi navaja Ciril Pelicon, ni naveden nihče, čigar ime bi ustrezalo tej kratici. Radoslava Premrl v tem primeru tudi ni jasna: Najprej pove, da je nekdo od Premrlovih srečal Jankovega soborca C.V. In potem: Čeprav so mi doma prigovarjali, naj grem poiskat Jankovega soborca C.V. (Ta jih je bil napotil na C.P-ja in I. R-ja in ne na samega sebe).
Trije partizani, od leve na desno: Ivan Bonča – Ivanček, Ivan Mohorčič – Tiger in Franc Jamšek – Mitja ( padel zadnje dni vojne).
Navedena kratica tovariš I. lahko ustreza le imenu Ivan Bonča – Ivanček. Še več, ta soborec je bil ob Vojku, ko ga je zadela krogla in je edina priča, kako se je to zgodilo (Pelicon 65.). On sam navaja: ... Ko se je Vojko dvignil iz zaklona, je bil ranjen v trebuh. Bil sem za Vojkom, v neposredni bližini (Pelicon 66). Na tem mestu si ne moremo več ustvariti jasne slike. Tovariš Ivanček bi prav lahko streljal na Vojka od zadaj. Govorice, ki so in še krožijo o Vojkovi smrti, so navajale prav strel od zadaj. Ivan Bonča – Ivanček (tovariš I. ?) pa ni bil z Notranjske, temveč iz Zadloga pri Sp. Idriji Pelicon 263). O tem, ali je bil kasneje zaradi zaslug odlikovan, nimamo podatkov.
Kljub temu pa na tem mestu le pridemo do istovetenja tistega, ki naj bi, ali je, ustrelil Vojka od zadaj. Tega se Ciril Pelicon v svojih spominih očitno zave. Da ne bi prišlo do končnega poistovetenja strelca, nam na drugi strani »prepričljivo« opiše Jankovo rano (Pelicon 67), tako da ne bi bilo več dvoma o tem, da Janko ni bil zadet od zadaj, temvel od spredaj, v trebuh.
Vojkova rana: ... Takrat je Vojka zadelo skozi trebuh. Krogla je predrla nabojnico, šla skozi jermen v trebuh in zadaj skozi jermen ven. Izstopna rana ni bila nič večja kot vstopna. Pri preboju nabojnice je krogla poškodovala dva naboja. Oba sta bila vdrta in delno presekana. Zadaj ob hrbtenici, vendar hrbtenica ni bila prizadeta, je krogla predrla jermen in potegnila za seboj do 15 mm dolg jeziček usnja. To je pripomoglo, da izstopna rana ni bila velika, kot se zgodi, kadar krogla potegne za seboj kar nekaj tkiva (Pelicon 2003, 67).
Opis je, še po 60. letih, medicinsko tako natančen, da o strelu v trebuh ne pušča »nobenega dvoma«. Takšnega opisa Vojkove rane v prejšnjem gradivu ne zasledimo. Pelicon pa vira zanj tudi ne navaja. Sestavil bi ga lahko le nekdo, ki je bil zraven takrat, ko je bil Vojko zadet, in je imel za takšno dovršeno tehnično poročilo tudi ustrezno znanje. Ker avtor tega opisa ni naveden, je jasno, da gre za ponaredbo. S tem pa postanejo govorice o strelu od zadaj še toliko bolj prepričljive.
Prvoten, sedaj spominski grob Janka Premrla – Vojka v vrtači pod Brinovim gričem nad Črnim vrhom. Zvezda na narobniku je vsiljena, zakaj Vojko ni bil član komunistične partije.
Najbolj pomankljivo je to, da v gradivu o Vojku niso navedena imena tovarišev, ki so bili ob njem, ko je več dni počasi ugašal. Njegova sestra pravi na drugem mestu: ... o njegovi lakoti, in kako so se ga nazadnje usmilili, ker se jim je zdelo, da mu gre po enem tednu že na bolje, ter so mu dali polente... in kako da ni tisto noč nihče bedel pri njem... (Radoslava 99). V isti knjigi pa potem: Ko je izdihnil sta bila ob njem Ciril in Ivan Meten (Radoslava 125). Kdo pa sta bila tadva? Tudi v pripoved o »polenti« lahko verjamejo le naivni. Saj je bil Vojko vendarle ves čas pod strogim zdravniškim nadzorom (?) (Pelicon 68).
Naslednji zapis o smrti Vojka prihaja od domobranske strani in je neposredno obtožujoč: ... Ko je bil spomladi 1943 v Beli pri Idriji težko ranjen, so ga odnesli v bolnico med Belo in Čekovnikom. Rane so bile, kot izjavljajo očividci, sicer težke, a nikakor ne smrtne. Usodno je bilo zanj, da je v vročici govoril. Partizani so prisluhnili nehote izgovorjenim besedam. V kratkih pretrganih stavkih je obtoževal komuniste in njihovo zločinsko delo. Iz besed je bilo razvidno, da se kesa, da je med njimi. Kakšno razočaranje za komunistične voditelje! Spoznali so, da jim utegne biti še nevaren, če okreva. Zato so mu zrahljali obveze, da je izkrvavel. Da zakrijejo svoj zločin, so ga tik pred smrtjo imenovali za komandanta V. primorske brigade. Tega mesta seveda nikoli ni nastopil (Primorski kmečki glas, 3. maja 1944). Pozneje so ga proglasili za narodnega junaka. (Matija Tratnik: Temna zarja na Primorskem, objavil koledar Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1951, 143)
Tudi tukaj smo, ko pomislimo na Gada in podobne primere, ki so težili Vojkovo vest., že kar blizu dejstvom: 1) ranjen, ko je bil boj že končan; 2) verjetnost, da je tovariš Ivanček streljal nanj od zadaj; 3) obtoževanje komunistov v vročici.... Nadalje še Vojkov patriotizem, saj ne bi nikoli pristal na sovjetizacijo in srbizacijo svoje Primorske. Ob vsem tem človek le ne more mimo spoznanja: Odstranitev Vojka je bila načrtovana in potem izpeljana! Ne glede na to, odkod je prišel strel! Kot danes prav dobro vemo, Vojko ni bil edini!
Po vojni so Vojkove posmrtne ostanke prepeljali najprej na pokopališče v Ajdovščini. Leta 1946 so žaro z njimi slovesno pokopali na žegnu v Podnanosu. Leta 1949 pa v grobnici herojev v Lublani. Njegova sestra Radoslava nam podaja pričevanje tudi o tem (Radoslava 209): ... in spomnim se, da so bili drugi narodni heroji... v partiji že mnogo let pred svojo smrtjo, le za Janka je govornik rekel, ...da so mu prinesli partijsko izkaznico, ko je umiral... V veliki dvorani... so stale na odrih žare s posmrtnimi ostanki narodnih junakov. Rdeči nageljni so žareli in bili kot ogromne kaplje prelite krvi... In to hladno, izvrstno zrežirano uradno pogrebno svečanost je vznemirilo tiho ihtenje moje matere. Nisem mogla ugotoviti, da bi še kdo drug jokal... In meni se je zdelo, da je ta dolgo zadržani tihi mehki jok edina topla človeška nota, ki je režiser ni mogel predvideti in ki je zdaj vznemirjala in opominjala, da v tistih žarah ni samo prah in pepel, ampak srca, ki so nekoč izkrvavela za svetle ideale. (Preberi še enkrat!)
Postavlja se vprašanje
Vprašamo se po vsem tem, ali Vojkove soborce, in partizane na splošno, lahko obtožimo, da nam v dolgih desetletjih po končani vojni niso povedali vsega,, kar so videli in vedeli o NOB? Toda, kdor je le nekoliko poznal nekdanjo Jugoslavijo ter njen komunistični in velesrbski totalitarizem, dobro ve, da kaj takega ni bilo mogoče. Storili so, kar je bilo v danih razmerah mogoče, tako da so nam, čeprav okrnjeno, ohranili vsaj pričevanje o tem, kar so doživljali.
Tudi o Vojku, ne glede na to, da njegova dananšnja podoba domoljuba – partizana (komunista) ni prava. Pa tudi zvezda, komunističen simbol, na njegovem in drugih spomenikih partizanov ni pravo, temveč lažno znamenje. Zakaj, v resnici se niso borili za zvezdo, temveč za svobodo slovenskega naroda, ki so jim jo poenačili s komunistično zvezdo. Glede na vse to lahko rečemo samo: Hvala preživelim borcem, ki so si v danih razmerah storili vse, da se je spomin na osvobodilni boj ohranjal. Ohranjal, ker se je dogajalo tudi drugače...
Spomenik Janku Premrlu - Vojku na Nanosu.
Minevala so namreč desetletja, jugoslovanski velesrbski režim pa je nenehno mlel, zato da bi tudi partizansko izročilo potlačilo v pozabo. Izločeval ga je postopoma iz učbenikov in šolskih programov, kot tudi iz javnega poročanja (tisk, kino, radio, tv) ter predvajanja pesmi in glasbe. Dobili smo »usmerjeno izobraževanje«, ki je bilo dejansko odtujevanje mladine od domačega izročila in njeno preusmerjanje (ker v balkanstvo ni hotela) v svetovno dogajanje. Takšen tok mišljenja je srbska tajna služba izvajala v Sloveniji še zlasti od začetka 70. let naprej. Nadaljuje ga tudi v samostojni postkomunistični Sloveniji. Kaj je njegovo bistvo? Poglejmo!
Žal so moderni samodržci odkrili, da so jim ljudje z neurejenim nagonskim izživljanjem neobhodno potrebni za formiranje drhali ali koristnih idiotov, ki jih bodo lahko izrabljali za nečloveške socialne prevrate. Zato so na vse mogoče načine pospeševali nekulturo v šolah, v umetnosti, v razbijanju družin z načrtovanim nagovarjanjem k zavisti, sovraštvu, spolnem izživljanju, krutosti, uživanju mamil in vsem drugim dejavnostim... Ker ta skrb za formiranje drhali še kar naprej traja v bivših postkomunističnih deželah (tudi Sloveniji , op.p.) ...bi bil že čas, da se državniki tega osvestijo in poskrbijo... za prevzgojo šolskega prebivalstva (Bruno J. Korošak: Teološki esej o genocidih, Nova Gorica 2006, 65)
Preživeli borci so takšno stanje po »osvoboditvi« videli in ga tisti, ki so pri življenju, vidijo še vedno. Ob vsem tem pa niso mogli storiti ničesar. Visoka borčevska pokojnina in razni dodatki naj bi bili nagrada za njihov molk. Pa tudi brez teh ugodnosti ne bi mogli zaustaviti toka mišljenja, ki ga je uvajala srbska tajna služba. Če se je kdo uprl, npr. z izstopom iz partije, so mu odmerili le skromno pokojnino in imel je polno šikan. Njegovi otroci pa so zelo težko prišli do službe. Tako je še danes.
Srbsko podzemlje, ki je preko prosule Lds in Kučanove klike na vladi več kot desetletje usmerjalo politično mišljenje slovenskih ljudi – in ga preko podrejenih jim javnih občil usmerja še vedno – naših mladih ni vodilo samo vstran od »izdajalskih« domobrancev, pač pa, čeprav zelo prikrito, tudi vstran od »komunističnih« partizanov. Tako so proslave ob partizanskih spomenikih, na katerih mladi že desetletja niso navzoči, nedvomno pravi anahronizem. Mnogi, ki jih je po vojni komunističen režim še posebej prizadel, pa številni verni, ki so bili diskriminirani in šikanirani in tudi preganjani, čutijo ob tem nekakšno zadoščenje.
Mi ne! Dobro vemo: nekdanji borci so skrivali pravo resnico o partizanskem osvobodilnem boju in ga prikazovali lažno idealistično. V takšno početje jih je bil prisilil jugoslovanski (velesrbski) režim. Toda njihovo partizanstvo, njihov boj za svobodo je bil iskren in časten, četudi njegovi cilji niso bili uresničeni na tisti način, kot so si jih predstavljali. Za vse, kar so naredili, smo jim lahko samo hvaležni! Janko Premrl – Vojko s svojimi soborci pa bo ostal, mimo zvezde in in partizansko-komunističnega naličja, ki so mu ga nadeli, za vselej simbol pravega boja slovenskih ljudi za njihovo svobodo. Danes in v prihodnje nič manj kot nekoč!
Uporabljeno gradivo
Radoslava Premrl: Moj brat Janko Vojko, Slovenska matica, Lublana 1992
Slavica Plahuta: Premrl Janko – Vojko, geslo v PSBL, Gorica 1986
Marija Cigale: Janko Premrl – primorski junak Vojko, Lublana 1997
Ciril Pelicon: Po Vojkovih poteh. Spomini kurirja Rada. Spomini soborcev, Koper – Nova Gorica 2003
Ivan Renko: Vojkov vod, Lublana 1973
Martin Greif: Spomini na narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, Ljudska pravica, Lendava – Lublana 1949, št. 251
Opomba uredništva: Skoraj vse slike objavljene v tem članku smo »ukradli« iz raznega gradiva. Prosimo za razumevanje!
