(Klikni na drugo sliko)

V roke nam je prišel 1. del spominov (Lublana 1992), ki jih je objavil dr. Janez Rugelj, znani in domnevno sporni slovenski psihiater. Mogoče je medtem izšel tudi 2. del? Knjiga je obsežno in temeljito delo človeka, čigar delo je bilo vse življenje izpostavljeno ne samo oviram, temveč tudi šikanam s strani zaupnikov belgrajskega režima. Kot se nekateri spominjajo, je izšel v prosrbskem Delu napad nanj še pred kakim letom. Življenje dr. Ruglja je nek vrste slovenska kriminalka, žal resnična, v moralno povsem degradiranem političnem vzdušju komunistične oziroma udbovske Lublane v desetletjih po drugi vojni.

Glavno vlogo v kriminalki igrajo nekatere znane osebe s področja zdravstva in politike. Med njimi je na prvem mestu dr. Miloš Kobal, nekdanji predsednik zdravniškega društva. Po njem je v nadnaslovu na začetku knjige navedena tudi skovanka »kobalokarščina«. To je posrečen naziv za razmere v tedanji slovenski psihiatriji, podobno kot jih je v času stalinizma v Rusiji zaznamoval s svojim lisenkizmom znani šarlatan Lysenko. Ob vsem tem se človek vpraša, ali slovenska psihiatrija kot takšna sploh obstaja? Človek si namreč komaj predstavlja tistega »Primite tatu««, ki mu je bil psihiater Rugelj cela desetletja izpostavljen.

Preseneti nas v knjigi stavek: Vsi so pač vedeli, da Kobalu krije hrbet Majda Gaspari, članica presedstva CK ZKS (str. 338). To je mati Mitje Gasparija, še pred kakim letom našega finančnega ministra, zatem guvernerja Banke Slovenije, zaposlenega še prej pri Svetovni banki, in še pred tem viceguvernerja Narodne banke v Belgradu, in še kaj. Aja, sedaj predvidenega podpredsednika bodočemu »premieru« Borutu Pahorju. Ali je med vlogo Majde Gaspari in kariero njenega sina kaka vzročna zveza?

Toda v čem je bilo bistvo problema, ki se ga je loteval dr. Rugelj? Uspešno je zdravil alkoholizem, ki je po drugi vojni zajel razočaran slovenski moški svet. Razočaran nad režimom velesrbske Jugoslavije. Slovenski moški, ovirani v svojem delu in idealizmu, so se v svoji nemoči zatekali v pijačo. Plemeniti napori dr. Ruglja, da bi jim pomagal, niso šli v račun velesrbskemu Belgradu in njegovemim načrtom, da Slovence tudi moralno zlomi. Zato ga je po svojih zaupnikih oviral in hromil njegovo delo. Za njihovo kriminalno delo je Belgrad svoje zaupnike nagradil s karierami v njihovem (ne)poklicu.

Verjetno niti dr. Rugelj ni pogruntal, kako je bil s svojim delom napoti velesrbski hegemoniji Belgrada, ki je delal na uničenju Slovencev in kar dela podtalno še danes. Očitno je tudi on nasedel splošno razširjenemu gledanju, češ da so si Slovenci »drug drugemu fovš«, kot ga je v mišljenje slovenskih ljudi vnašal tajni aparat belgrajskih zaupnikov. Tako delajo še danes! Toda ob koncu življenja prejme vsakdo tudi svoje plačilo!