Naše izvirne pasme - Izvirne pasme, pa tudi rastlinske vrste, zlasti sadne, so pomembna postavka v premoženju nekega naroda in države. Obenem so tudi pomembna sestavina podobe, s katero se ta predstavlja v svetu. Slovenski kmečki svet je imel v tem pogledu dokaj bogato dediščino, ki pa jo je jugoslovanski komunistični režim v dolgih letih uničevanja slovenskega podeželja skoraj povsem zatrl.
V reji pasemskih psov ali kinologiji je ob veliki zavzetosti slovenske kinološke zveze uspelo doseči mednarodno priznanje pasmi kraškega ovčarja. Danes si omenjena zveza prizadeva, da bi dosegla mednarodno priznanje še štirim pasmam lovskih psov, ki jih imenujejo goniči ali braki. To so planinski (koroški žigec), posavski, istrski kratkodlaki in istrski ostrodlaki (restasti) gonič.
Koroški žigec ali planinski gonič
Koroški žigec
Izvirna slovenska pasma
Njen obstoj je danes ogrožen
V mednarodnem registru ima ta pasma številko FCI - 279b. Njegovo novejše ime je planinski gonič, starejše pa koroški žigec. Nekoč je bil najbolj razširjen gonič na Slovenskem. Zelo se obnese pri lovu na zajce in na lisice. Ima značilno črno barvo, z leskom, po prsih in tacah je rjasto oziroma žgano rjav. Enako rjavi sta tudi lisi nad obrvmi, njegove »druge oči«, zaradi katerih ima še posebno prisrčen videz.
Pasma tega goniča je bila registrirana leta 1939 v Ljubljani, vendar takrat še pod imenom »jugoslovanski brak«. V obdobju takratne velesrbske diktature, ki je oklicala enoten jugoslovanski narod, so morale biti tudi pasme samo jugoslovanske.
Po drugi svetovni vojni je začelo število teh goničev v Sloveniji upadati. Naraščalo pa je v južnih republikah, zlasti v Srbiji. To je postopoma privedlo do spora med slovensko in jugoslovansko (srbsko) kinološko zvezo, ki si je planinskega vodiča začela prilaščati kot “srbsko” pasmo. Leta 1997 je bil na zasedanju mednarodne kinološke zveze (FIC) dosežen dogovor. Slovenijo so priznali kot deželo izvora te pasme, Jugoslavijo (Srbijo) pa kot njen protektorat.
V bližnji Avstriji je dokaj razširjen temu goniču povsem podoben avstrijski Brandlbracke, s katerim slovenskega, največkrat zaradi nevednosti, pogosto križajo, ali pa ga zamenjavajo. Ker je Avstrija mlajša tvorba od Koroške (Karantanije), lahko iz nazivov sklepamo, da je koroški žigec starejši in da avstrijski brak izhaja iz njega.
Dokaj sta koroškemu žigcu podobna tudi Tiroler Brake in švicarski Jura-Laufhund, in mogoče še kateri. Iz primerjave teh pasem je mogoče sklepati, da so nekoč imele skupnega prednika. To je bil alpski gonič, če ga lahko tako nazivamo. Obstoj sovpada z rimskim obdobjem, ako ni še starejši.
Zaradi nizkega števila legel je pasma planinskega goniča danes v resni nevarnosti, da lahko v Sloveniji postopoma izgine.
Posavski gonič, izvirna pasma
Posavski gonič
Priljubljena slovenska pasma, ki se dobro drži
Kot pasma je bil dokončno priznana šele leta 1948, ko je FIC zasedala na Bledu. Leta 1955 so bili objavljeni njegovi standardi pod imenom »kraški gonič«. Leta 1959 se je zanj uveljavilo ime posavski gonič. Njegov danes veljaven standard je bil leta 1973 potrjen pod številko FCI - 154b.
Posavec je nekoliko nižje rasti. Barva je pšenično rumena, rumena ali tudi rjasta. Belo progo ima po oprsju in po sredini glave kot tudi okoli vratu. Beli so tudi konci njegovih tac in repa. Tudi ta pes je vztrajen gonič pri lovu na zajce in na lisice.
Prvi posavski gonič, ki je bil vpisan v rodovno knjigo, je bil last Karla Kičerja iz Trbovelj. Iz jugoslovanske rodovne knjige iz leta 1938 je razvidno, da je bilo tedaj vpisanih 20 primerkov te pasme, ki so bili, razen enega hrvaškega, vsi slovenski
Po razpadu Jugoslavije si je posavca začela prilaščati hrvaška kinološka zveza. Njen predsednik je leta 1996 v tisku obtožil slovensko stran, da si pasmo »prisvaja«. Obenem so hrvaški pisci začeli vneto utemljevati domnevno hrvaško poreklo posavca, češ da je bil svoj čas razširjen po panonski nižini.
Število posavskih goničev v Sloveniji je na zadovoljivi ravni. Leta 1993 je bilo 14 legel, kar je predstavljalo 22 % legel vseh pasem goničev
Ostrodlaki istrski gonič
Istrski gonič
Izvirna slovenska pasma
Prvič ga je v svojih knjigi leta 1894 predstavil H.V. Bylandt. Dve leti pozneje je istrske goniče opisal tudi F.B. Laska, ki pravi da slovijo po neizmerni vztrajnosti in po veliki lovski strasti. Da pa so kljub temu zelo vodljivi in vdani
V svojem delu »Lexikon der Hundefreunde« iz leta 1933 naziva H. Zimmermann istrskega goniča z imenom Krainer Bracke (kranjski gonič). Toda v Sloveniji je še naprej ostajal istrski. Standardi znakov njegove pasme so bili postavljeni leta 1939, vendar pa zaradi vojne sprejeti šele leta 1948 na zasedanju FCI na Bledu. Njegove danes veljavne standarde je FCI sprejela leta 1973. Tako je pod številko FCI - 151b vpisan kratkodlaki istrski gonič, pod številko FCI - 152b pa ostrodlaki istrski gonič, imenovan tudi resasti. Oba sta snežnobele barve, z nekaj oranžno rumenimi lisami
Kratkodlaki istrski gonič
Evropski javnosti so bili istrijani prvič predstavljeni na razstavi, ki so jo priredili leta 1866 na Dunaju. Predstavil jih je Karl Galle, graščak v Bistri, takrat ugleden slovenski kinolog in lovec. Pozneje so jih razstavili še večkrat, in dobili so tudi mnoga odlikovanja
Iz jugoslovanske rodovne knjige iz leta 1938 je razvidno, da je bilo takrat vpisanih kar 118 istrijanov, od tega le pet zunaj Slovenije. Toda v letih po drugi svetovni vojni se je njihovo število začelo zmanjševati. Leta 1955 so na mednarodni razstavi v Ljubljani predstavili le 59 kratkodlakih in 23 ostrodlakih istrijanov. Leta 1959 je bilo od prvih samo 15 in od drugih 3; leta 1993 od prvih 9 in od drugih samo še 2. Toda število zadnjih legel kaže, da se je pasma končno le ustalila.
Določeno skrb vzbuja dejstvo, da se pojavljajo tudi primerki, ki imajo lise v čokoladni namesto v oranžni barvi, po kateri je ta pasma značilna
