Demokracija in novinarji

 

Mački nad Mačka? Ali:

Ivan Maček show 2008

Odkod izvirajo seznami

S precejšnjim zanimanjem smo tudi mi preleteli članek, ki ga je neki M. V. objavil v tedniku Demokracija (št. 10) pod naslovom »Komunistična elita«. Članek se nanaša na proslavitev 70. letnice Ivana Mačka (1978), ki je bil po drugi vojni udbovski gospodar Slovenije. Z našega vidika je kar prav, da pridejo končno na dan tudi stvari, ki so do danes ostajale zamolčane, prikrite, skrite.

Ob prebiranju seznama 778. povabljenih smo bili tudi mi presenečeni nad nekaterimi imeni. Tako nad imenom Vladimir Krivic, ki je bil, če se ne motimo, sodnik ali tožilec že na Dachauskih procesih. Njegov sin Matevž Krivic pa še do pred kakim letom eden izmed sodnikov na t.i. »ustavnem« sodišču, ki se bavi mdr. tudi z razsojanjem prometnih prekrškov (ste slišali kje še kaj podobnega?). No, isto sodišče je dalo prav t.i. »izbrisanim« (ki so se odrekli slovenskemu državljanstvu, ko jim je bilo ponujeno). Matevž Krivic jih je potem (po srbski direktivi?) vzel v svojo posebno zaščito.

Prav tako je bilo za nas neko presenečenje ime Majde Gaspari, mame Mitja Gaspari, prejšnjega guvernerja Banke Slovenije, ki je lažno poročal na Evropsko banko (spet po srbski direktivi!?) o katastrofalnem stanju slovenskih financ, zato da Slovenije ne bi sprejeli v evro območje. Lani ga je PV Drnovšek hotel po vsej sili vriniti za ponovnega guverjerja Banke Slovenije... Presenetilo nas je, nadalje, ime Borisa Kocjančiča, očeta Janeza Kocjančiča, svoj čas predsednika ZLSD (sedaj SD), naslednice nekdanje partije. (Ko je bil še direktor letalskega AA, je dal v njegovi poslovalnici prepleskati fresko ustoličevanja).. Pa ime Ivan Zidar, direktor SCT, ki so ga pred kratkim za nekaj ur zaprli kot tajkuna (nič mu ne bo)... Toda ob vsem tem nismo mogli mimo ugotovitve, da nas člankar V. M. poskuša tudi opetnajstiti. Opazili smo namreč, da v njegovem članku manjkajo nekaj stvari, ki odkrivajo tudi drugo plat medalje.

Kdo so danes mački?

Tednik Demokracija v svojem razkrivanju naslednikov Ivana Mačka ni povsem dosleden. Prikriva namreč njegovega gospodarja, to je velesrbski Beograd. Od tam dobiva tednik očitno tudi gradivo za nekatere udarne članke. Tako smo v članku V.M.ja smo odkrili nekaj nedoslednosti, in pozoren bralec jih bo še več, ki razkrivajo tudi drugo plat medalje takšne zapoznele ofenzive proti pokojnemu udbovskemu šefu za Slovenijo.

 

Maček še ni menjal dlake, zato strah tudi pri Demokraciji

Prvič, za objavljeni seznam povabljenih na sprejem ni naveden vir. Odkod ta seznam? Kot vemo, so bili arhivi v Sloveniji ob njeni odcepitvi v veliki meri uničeni. Gradivo pa se je ohranilo v Beogradu, kamor so morali pod Jugo pošiljati od vseh dokumentov po eno kopijo. Iz tega gradiva je srbski zaupnik Dušan Lajovic (ki financira tudi Demokracijo) objavil na internetu leta 2003 znameniti seznam slovenskih sodelavcev Udbe. Kakšna senzacija takrat in kakšna tudi sedaj! Po našem je tudi seznam Mačkovih povabljencev prišel lahko samo iz Beograda

Drugič, Ivan Maček naj bi bil po hierarhiji »drugi« za Edvardom Kardeljem?! To seveda ni res, vsakdo od njiju je bil na svojem področju »prvi«, eden v vrhu KP in drugi v vrhu Udbe. Oba pa sta prejemala navodila iz Beograda, kar skuša V. M. očitno še posebej prikriti. Kot smo navedli pod prvič, financira Demokracijo srbski zaupnik Dušan Lajovic, zato Beograda (tudi komunističnega) v zvezi z Udbo pa Kosom še vedno ne smejo omenjati.

Tretjič, člankar pravi, da je na partizanski strani padlo skoraj 30.000 ljudi... Pri tem zamolči, da tisoči med njimi niso padli v bojih, temveč so bili likvidirani. Pa tudi tega ne pove, da so partizanom ukazovali in jih naganjali k morijam civilnega prebivalstva vrinjeni srbski poveljniki. Naj spomnimo, kaj je »napad« na Nemce prinesel Komnu, Rihemberku, Dražgošam.... Ali niso prav srbski vrinjenci med partizane sodelovali z Nemci pri pomoru Gregorčičeve brigade?. In še toliko drugega.

 

Mačka v žaklju – Slovencem danes!

Četrtič, člankar poriva ves medvojni in povojni kriminal v šolen edinole slovenski KP (češ da je bil nad Mačkom le še Kardelj), zato da bi prikril, da je dejansko Udba nadvladala nad partijo. Udba z Mačkom pa je bila v rokah srbske centrale v Beogradu., od katere ni prejemala le smernic, temveč tudi konkretna navodila in ukaze. Če ne bi bilo tako, bi ne glede na Jugo imeli že davno samostojno Slovenijo, pa magari komunistično.

Petič, seznam vdv-jevcev s Stražnega vrha (1944 ali 1945), ki so morali ščititi Mačkov brlog, sploh ne sodi k vsebini članka o Mačkovih povabljencih (1978). Člankar hoče bralcu očitno ustvariti vtis, kot da so bili vdv-jevci tam prostovoljno. Bili so k straženju odrejeni in prisiljeni, sicer bi bili ob glavo. Koliko so lahko vsled tega krivi, ne vemo? – Pa saj tudi člankar sam izvaja srbska »naredženja« - in to brez tveganja za glavo – zato v svojem pisanju ne pove vse resnice. Koga le misli, da bo prenašal okrog?

Déjà vu

Ob prebiranju članka v Demokraciji imamo vtis, da člankarju M. V.ju nikakor ne gre za resnico, temveč za ščuvanje Slovencev proti Slovencem. Očitno »maček« (Beograd) tudi danes straši. Straši ne samo postkomunistov in udbovcev, zato da na položajih v Sloveniji nadaljujejo z balkansko prakso in jih Demokracija tako vneto razkriva. Straši tudi Demokracijo sàmo, zakaj razpiše se lahko samo do tiste meje, ki jo njenemu financerju Lajovicu dopušča beograjski srbski nagobčnik.

Dobro vemo, da mora Demokracija delati po navodilih gospodarja, ki jo financira. Ta navodila se nanašajo – naj povemo na kratko - na nadaljevanje razkola Slovencev »na partizane in na domobrance«. In to po več kot pol stoletja! Na strani t.i. Zveze borcev ga izvaja, prav tako z bogatim financiranjem, prosluli in danes že dokaj ostareli Janez Stanovnik s kliko svojih plačancev. Pri Demokraciji se na tej ravni izpostavlja Pavel Ferluga in preko »verskega« lista Družina še zlasti Ivo Žajdela, in še kdo. V neki številki Demokracije je Ferluga je v svoji koloni celo iznesel (lahko samo na srbski ukaz!), da imamo Slovenci »zločinski nagon« ali nekaj podobnega.

Mi na straneh Demokracije sicer odobravamo razkrivanje delovanja Ivana Mačka, očeta slovenskih udbovcev in gotovo tudi kosovcev,. Toda ne s polresnicami in prikrivanjem njegovih (in tudi svojih) srbskih gospodarjev. Ne odobravamo posplošene hajke proti komunistom, ker so številni slovenski ljudje morali sprejeti partijsko izkaznico, da so lahko ohranili službo in preživljali svojo družino. Med temi je bilo tudi »vojno lice« Janez Janša, zakaj v vojaški službi si, čisto preprosto, moral biti vsaj član partije.

 

Argentinsko vino v novih mehovih

Nekateri Slovenci, ki so se ob koncu druge vojne zatekli v Trst, so se spominjali podobne taktike s »protikomunizmom« med slovenskimi begunci v Argentini. Povezoval jih je vsaj v nekem številu NOS (Narodni odbor za Slovenijo), ki mu je bil na čelu samozvani Miloš Stare (njegove izobrazbe niso navajali). Pod njegovo taktirko so v zdomskih listih udrihali po komunizmu, niso pa se dotaknili srbskih infiltrirancev med partizane in toliko manj med domobrance.

Metoda Demokracije in njenega kroga, ki naj bi bil »Janšev«, je v bistvu ista. Tolčejo le po komunizmu in na slovenstvo pozabijo ali pa jim je samo za figov list. Vsled tega je bevskanje teh »demokratičnih« pisarjev za tistega, ki je sposoben vpogleda v njihovo ozadje, nadvse zoprno. Mnoge slovenske ljudi lahko zavajajo z njihovim »usmerjenim izobraževanjem«, to je, s polresnicami, ki imajo, četudi različen predznak, vse isti namen,. Z velikim pompom porivajo našim ljudem mačka v žaklju in jih zavajajo. Nas ne!