Ena izmed zamisli sodržavja Intermarium, v današnjih mejah. EU jo ignorira, ker se hoče njena prostozidarska klika povem polastiti srednje-evropskega prostora. (V njem naj bi, med drugim, prodajali kumarice samo ravne  oblike.)

 

Slovenija kam?

Intermarium?

Zamisel, ki še obstaja, četudi zanjo ne slišimo.

 

Od našega sodelavca

 

Prof. Lambert Ehrlich († 1942) se je med obema vojnama ogreval mdr. tudi za ustanovitev sodržavja (konfederacije) na območju med Baltikom in Jadranom, ki naj bi bilo protiutež osvajalnim težnjam takratne nacistične Nemčijo, komunistične Sovjetske zveze in unitarizmu Jugoslavije (Srbije). Zamisel je startala na Poljskem, kjer pa so se bolj zavzemali za povezavo med Baltikom in Črnim morjem. Na odmev je naletela tudi v takrat še neodvisnih baltskih državah: Litvi, Latviji in Estoniji. Danes iznašajo zamisel nekdanjega Intermarija pod naslovom Srednja in Jugovzhodna Evropa.

 

Takšno sodržavje bi bilo neke vrste obramba pred pohodom Rusije, velike Nemčije in, v našem primeru, unitaristične Srbije. Slednja je svojo osvajalno in raznarodovalno politiko do Slovencev in Hrvatov izvajala podtalno že od prve vojne dalje, jim ropala premoženje in jih diskriminirala. Velesrbska Jugoslavija je bila že od vsega začetka za Slovence okupacijska, četudi se je slovenski javnosti, preko njenih korumpiranih predstavnikov v Lublani, prikazovala kot edina rešiteljica pred pohodom Nemcev in Italijanov.

 

V ozadju je bila njena prostozidarska loža v Belgradu, ki je preko svoje mreže izvajala nadzor nad celo državo. Vsi, ki so imeli kak višji položaj, so morali biti vanjo včlanjeni. Na primer, predvojni ban Drago Marušič, pa profesorji na univerzi v Lublani in takratni upravni aparat v Sloveniji. Naravnanost te lože in njene mreže je bila protikatoliška in potislovenska.

 

Univ. prof. Lambert Ehrlich (* 1878 – † 1942). Za Slovence je videl evropsko rešitev v samostojni Sloveniji in v sodržavju Intermarium. Tudi zaradi tega ga je velesrbsko prostozidarska klika pod krinko partijske Vos likvidirala.

 

Vse to je univ. prof. Lamber Ehrlich, prav gotovo vedel. Zato v njegovo zamisel Intermarija ni vključil Srbije. Verjetno je bilo tudi to eden izmed vzrokov, da ga je komunistična Vos, ki je bila nekakšna podaljšana roka belgrajske prostozidarske lože, kmalu po začetku druge vojne likvidirala. Ne nazadnje pa tudi zato, ker je bil katoliški duhovnik, idejni vodja slovenstva in mladine, odločen protikomunist in proti-unitarist.

 

Njegova zamisel Intermarija je temeljila tudi na izhodišču, da so vse te dežele po njihovem izročilu, zgodovini in kulturi katoliške. Okoliške sile, Nemčija in Rusija (Sovjetska zveza) ter Srbija pa so s svojim pohodom širile obenem tudi protestantizem in pravoslavje kot nekakšno nacionalno vero. To izrazito doživljamo prav danes, v »samostojni« Sloveniji, kjer se iz podzemlja srbski pritisk na katoliške ljudi nenehno veča.

 

Slovenija je v komunistični Jugoslaviji po drugi svetovni vojni obdržala še v veliki meri neko samoupravo, lastno gospodarstvo in politiko, četudi vodilna partija ni prizanašala vernemu prebivalstvu (sodimo da okoli 90 %). Slovenska partija je bila v nenehnem, bolj  ali manj odkritem  sporu z belgrajsko (srbsko) centralo, ki je v Sloveniji hotela razširiti svojo moč. To je počela s terorjem. Znan je npr. dogodek iz leta 1960, ko je bil Edvard Kardelj na velikem lovu, ki ga je priredil Tito, ustreljen v glavo (vendar potem rešen); leta 1971 je njegov sin Borut napravil »samomor«... Samomori med sinovi slovenskih fukcionarjev naj bi bili »moda« (morila jih je Udba). Srbski pisatelj Dedijer, poročen s Slovenko, je po padcu Juge izjavil, da mu je udba umorila sina Branka in Borivoja... Torej, nenehno ustrahovanje, tudi samih partijskih funkcionarjev.

 

Kardelj in Kavčič, vodilna funkcionarja v vrhu slovenske partije v 60. letih. Prvi je bil popolnoma v krempljih belgrajske velesrbske klike. Naložila mu je vlogo grešnega kozla za vse, kar je počela v Sloveniji. Iz te vloge ni mogel prav do svoje smrti. († 1979).

 

Slovenski komunističn politik Boris Kraigher, od 1963 predsednik jugoslovanske zvezne vlade, se je s sinom leta 1967 smrtno »ponesrečil« pri Sremski Mitrovici... Vsi so vedeli, da je šlo za atentat.

 

Slovenski partijski vodja Stane Kavčič, ki je v 60. letih izvajal partijsko politiko v duhu ohranjanja slovenske identitete, je bil leta 1971 na zahtevo Tita odstavljen. Zatem se je v Slovenijio zlila poplava z juga. Ljudje z juga, večinoma Srbi, so v Sloveniji začeli prevzemati položaje, celo v lublanski operi, kar potem ni več prenehalo. Slovenija je danes, kljub svoji neodvisnosti, dejansko pod srbsko okupacijo. Slovenski kvislingi so v ta namen dobro, celo predobro plačani. Kriva pa je za vse »partija«

 

Od leta 1984 dalje pa do 1990 je bil na čelu vlade Slovenije zmerni Dušan Šinigoj. Prizadeval si je še zlasti prebiti izolacijo dežele, v katero jo je zapletel Belgrad, s tem da je navezoval stike z alpskimi deželami, od Lombardije in in Tirolske do Koroške, Solnograške in Hrvaške in zahodne Madžarske. Nastala je delovna skupnost dežel Alpe – Jadran. Za vstop je zaprosila tudi Srbija, a je niso sprejeli.

 

Delovna skupnost Alpe – Jadran je imela velik pomen v prebijanju izolacije Slovenije nasproti Evropi, ki ji jo je Belgrad nadel v osemdesetih.

 

Ta skupnost dežel je v letih izolacije, vsaj za Slovenijo, razvila številne oblike gospodarskega in kulturnega sodelovanja med deželami članicami. Vpeljala je neko omejeno obliko diplomacije, s katero se je Slovenija prebijala v evropski prostor. Vse dokler ni prišlo tako daleč, da je bila oklicana njena samostojnost.

 

Toda - kljub samostojnosti je danes Slovenija povsem okupirana s strani srbske mafije. Če kdo želi odpreti kak obrat, ji bo moral plačati »varščino«. Srbski ljudje prevladujejo v ministrstvih, zlasti obrambnem, policiji, v tajni službi Sova itd. Dejansko smo na tem, da pride Slovenija popolnoma v srbske roke. V njej je srbsko nasilje nad slovenskimi ljudmi je iz dneva v dan hujše.

 

Klavrna zamisel novega Intermarium, ki vključuje kulturno, versko in zgodovinsko povsem odtujene dežele. Toda na papir je mogoče nanesti vse.

 

Kam naj se Slovenija v takšnem stanju obrne? V vzhodni Evropi je okupacija s strani Sovjetske zveze (Rusije) zapustila porazno gospodarsko in kulturno stanje. Zahodna Evropa in njene strukture pa nimajo namena, da bi temu območju pomagale do gospodarskega in kulturnega dviga. Hočejo si ga preprosto podrediti.

 

Zaradi tega so bili izneseni predlogi o novi povezavi teh dežel v večji gospodarsko politični blok, mogoče tudi v sodržavju. To pa ruske in stare srbske podtalne strukture zavirajo. Glej primer Rusije in njene kolonije Belorusije! Tipična ruska in srbska korupcija onemogoča vsakršen napredek.

 

EU je očitno nesposobna, da bi temu območju zagotovila uspešen gospodarski in kulturni, in predvsem moralni dvig. Ta gre po drugi strani tako daleč, da npr. za evropski trg prepove celo prodajo kumaric ukrivljene oblike ipd. Brusel je popolnoma v rokah prostozidarjev, ki za resnično Evropo nimajo posluha. Geslo »Evropa« jim je le krinka za njihovo postopno prevlado nad celino.

 

Ob gornjem »predlogu« pa lahko že vnaprej povemo, da je nestvaren: staro pravoslavje nasproti katoliški tradiciji je nedomno pritislovje, kljub histeričnemu »ekumenizmu«, ki ga vodi Vatikan po drugem koncilu v smislu gesla: Da bi bili vsi eno. Geslo se nanaša lahko na vero, nikakor pa ne na politiko, ki je izraz ne samo posebnih koristi, temveč tudi zgodovinske tradicije in morale.

 

Ukrivljena kumara, ki je bila pred kakim letom izključena, se je nedolgo tega spet vrnila v EU. Slednja, že povsem pod nadzorom prostozidarjev, postaja vedno bolj smešna. Na drugi strani preži ruski gigant Gazprom. Brez njegovega plina zmrzne pozimi vsa EU.,

 

Na vsak način je že zamisel novega Intermarija tisto, čemur nasprotujejo prostozidarski in judovski krogi. Zamisel podira namreč njihove ekspanzijske težje, da si prilastijo in nadvladajo Srednjo in Srednje-vzhodno Evropo. Na ta način bi bili samo oni edini pogajalec v dogovorih z Rusijo, ki bo s svojimi zalogami plina in nafte tudi v prihodnje pogojevala zahodno Evropo. Torej, ponovna delitev Evrope na vzhodno (rusko) in na zahodno (prostozidarsko) vplivno območje. Nameni so daljnosežni. Ruska naftna družba Lukoil npr. je danes v judovskih rokah. Za plinsko družbo Gazprom kaj takega sicer še ni na vidiku, ni pa izključeno, da se to ne bo zgodilo v doglednem času.

 

Kako bo s Slovenijo zanaprej, ni mogoče predvidevati. Če se je bo srbsko podzemlje povsem polastilo, bo v Evropi porušeno ravnotežje med vzhodom in zahodom. Srbija namreč je in bo namreč ostala pod nadzorstvom dekadentne Rusije. V tem primeru grozi tudi Slovencem, vkolikor ni že na poti – kljub blejskim »forumom« - dokončen politični, kulturni in moralni zlom.