Ida Koroška

Karantanska princesa, poročena v Francijo in njeno potomstvo

(1118 – 1178)

Nevers, pogled na mesto, ki je bilo nekoč sedež ugledne grofovske rodbine de Nevers.  Eden izmed njenih članov, grof Viljem III., grof de Nevers, Auxerre et Tonnere († 1161) je podorčil princeso Ido Koroško († 1178), iz druge hiše karantanske dinastije.

Princesa Ida Koroška je bila hči Engelberta, krajnika v Istri iz druge hiše karantanske dinastije, ki je leta 1123 postal vojvoda Karantanije – Koroške. O njenem otroštvu na Koroškem ne vemo dejansko ničesar. V več pregledih o zgodovinskih osebnostih naletimo na podatek, da se je poročila pred 1140. Verjetno pa je bilo to kako leto prej, verjetno 1138, ko je bila stara okoli 20 let. Zelo verjetno je njeno poroko posredoval njen brat Henrik, ki je bil opat v Villarsu in potem škof v Troyesu.

Njen soprog je postal grof Viljem III. (Guillome) de Nevers, Auxerre et Tonnerre (* 1107). Umrl je leta 1161. Ona pa ga je preživela kar za nekaj let in je umrla 1178. Njen soprog je pokopan v kraju Auxerre in domnevamo, da je bila ob njem položena k večnemu počitku tudi ona.

 

  Nevers                             Auxerre                         Tonnere

Grbi treh grofij, ki so tedaj pripadale grofu Viljemu III. soprogu Ide Koroške

 

V zakonu Viljema III. in Ide so se rodili štirje otroci. Najstarejši od njih, grof Viljem IV., je bil rojen leta 1138. Ko je odrasel, se je poročil z grofično Eleonoro iz hiše Vermandois in Valois. Grofična je bila hči grofa Rudolfa I. (okoli 1120 – 1152) in Alice iz Akvitanije. Slednja je bila sestra Eleonore Akvitanske, francoske kraljice, ki je zatem, po ločitvi od kralja Ludvika VII, vzela angleškega prestolonaslednika in kmalu postala kmalu angleška kraljica. Grofična Elinor je prevzela naslov grofica de St. Quentin († 1213). Njen zakon z Viljemom IV. de Nevers, ki je leta 1167 umrl v Palestini za kugo, je ostal brez otrok.

Njegov brat Gvido, grof de Auxerre (* 1142), je leta 1168 poročil grofico Matildo Burgundsko (1150 – 1192), damo de Montpensier in grofico de Grignon. Bila je vdova Otona III. (Eudes) de Issoudun († 1167). Njun sin Viljem V. de Nevers, Auxerre et Tonnere je na tem mestu nasledil nasledil svoje rajnega strica. Njegov oče Gvido je umrl 1175 in njegova mati je kot vdova leta 1176 poročila grofa Petra Flandrijskega. Ta je še isto leto umrl, tako da se je 1178 znova poročila z Robertom II. Mlajšim (le Jenue), grofom de Dreux, od katerega pa je bila ločena leta 1181. Tretji otrok Ide in grofa Viljema III. je bila grofična Adela. Ta se je poročila z grofom Ronaldom IV. de Joigny (1137 – 1171). – Četrti sin Ide, Ronald († 1191) pa je poročil Alico de Beaujeu († 1219).

 

Grbi rodbin Joigny, Donzy, and Châtillon, ki so bile v sorodu z Viljemom III. de Nevers in Ido Koroško

Leta 1184 je markiz Peter II. Courtenay de Namur poročil Gvidova hčerko Agnezo (* 1159) in privzel tudi naslov grofa de Nevers, Auxerre et Tonnere. Njegova soproga je umrla leta 1192. Njena hči Matilda de Courtenay (1188 – 1255) je leta 1199 poročila Hervéja IV, gospoda de Donzy, vendar je bil par ločen leta 1213. Matilda je zatem poročila Guignesa IV. d’Albon, grofa v Forezu († 1214). Iz njenega prevega zakona je izhajala hčerka Agneza de Conzy (* 1212 - † 1125), katere soprog je leta 1217 postal neki Filip, in potem, leta 1221, Gvido III. de Châtillon († 1226). Ugledna grofija Nevers, Auxerre et Tonnere je pripadla rodbini Châtillon, zatem pa rodbinam Dampierre, Bourbon in končno Otonu, ki je bil sin Hugha III. vojvode Burgundije.

Rodbna de Courtenay je bila stranska veja francoske kraljevske rodbine Kapetingov. Izhajala je od gospoda Petra I., sina Ludvika VI., kralja Francije (1079 – 1137). Ta je vzel za ženo Elizabeto de Courtenay in ime njen rodine. Po smrti svoje prve žene Agneze (1992), hčere Gvida de Nevers, se je Peter II. de Courtenay poročil Jolando, ki je bila hči Baldvina V. grofa Flandrije in Haunauta. Imela sta deset otrok.

 

Grba Petra II. de Courtenay (1), ki je bil od 1216 do 1219 latinski cesar v Bizancu († 1219) ter njegov cesarski grb (2)

Leta 1204 so križarji zasedli in oplenili Bizanc ter ustanovili Latinsko cesarstvo. Leta 1216 so francoski baroni izvolili Petra II. de Courtenaya za latinskega cesarja v Bizancu in papež ga je leta 1217 tudi kronal. Toda leta 1219 je izgubil življenje v zasedi, ki so mu jo Grki pripravili v Epiru. Latinsko cesarstvo v Bizancu se je obdržalo do 1291.

Iz poljske veje Courtenayev je izhajal Baldouin de Courtenay (1845 – 1929), ki je bil v 19 stol. professor na univerzi v St. Petersburgu (Rusija). V drugi polovici tega stoletja se je večkrat mudil na Slovenskem, kjer je opravil znameniti študije slovenskih narečij, predvsem rezijanščine.

V Neversu je tudi grob sv. Bernardke Soubirous, vidkinje iz Lourdesa, ki je umrla leta 1876. Počiva nestrohnjena v steklenem grobu v kapeli cerkve sv. Gidarda.