Državni insigniji - Vojvodski klobuk (Karantanija) in Krona sv. Štefana (Ogrska), posebne zgodovinske insignije za Hrvaško ni.

 

Kdo je zares zgodovinski?

Ideološka manipulacija naše zgodovine

Hrvati Slovencem za »zgled«?

Šifra za »šemaste« Slovence?

 

Od našega sodelavca

Pričujoči članek je do neke mere polemičen do Hrvaške, kar pa ni njegov namen. Avtor samo nakazuje bistvene prvine državnosti, na katere se je bilo Hrvatom dovoljeno sklicevati še pod staro Avstrijo in potem pod Jugoslavijo. Slovencem pa so bile pod prisilo zanikane in so jim še danes. Op. Ur.

V objavah, v katerih se omenja hrvaška zgodovina, naletimo neredko na naziv »Ogrsko – hrvaško kraljestvo«. Naziv zgodovinsko ni upravičen, pisci ga navajajo še zlasti za provokacijo Slovencem, ki naj bi bili narod »brez zgodovine«. To pomeni narod, ki nikoli ni imel lastne države in je bil vedno samo podložen tujemu gospodarju, v slovenskem primeru »Nemcem« (ki se kot narod oblikujejo šele po 16. stol.).

V ozadju takšnega prikazovanja je prav očitno ideološka strategija srbskega Beograda nasproti Slovencem, ki jo je prevzel še od nemško nacionalne klike v stari Avstriji. Iz »podložnosti« Nemcem je naredil »tisočletni jarem« in ga preko akademskih struktur in šolskih učbenikov nadel Slovencem. Za »zgled« jim je postavljal Hrvate, češ, oni pa so pod ogrsko krono le imeli svojo državo. To naj bi bilo razvidno prav iz naziva »Ogrsko – hrvaško kraljestvo«, ki pa ga v zgodovinskih listinah ne srečamo.

Grb Dalmacije je izpričan prvič leta 1438 pod Albertom II. Habsburgom, ko je bil izvoljen za ogrskega kralja. Na pečatu knezov Celjskih se pojavi leta 1443 in sicer na velikem pečatu Ulrika II. – Grb Slavonije je znan od 1531. - Grb Hrvaške se na ozemlju kraljestva Ogrske pojavi leta 1525. Za primerjavo: karantanski Črni panter na pečatu iz leta 1160.

Grbi, ki so odraz pravnega in političnega stanja dežele oziroma države, v primeru Hrvaške in njene pripadnosti v »Ogrsko – hrvaškem kraljestvu« ne izpričujejo njenega enakopravnega položaja nasproti Ogrski. V kraljestvu Ogrske je današnji hrvaški grb prvič izpričan leta 1525 pod kraljem Ludvikom II. (prim. Franz Gall: Österr. Wapenkunde, Dunaj 1977, 176). Knezi Celjski so za svoje posesti na Hrvaškem uporabljali še grb Dalmacije. Grb Slavonije je prvič izpričan na nekem pečatu kralja Ferdinand I. leta 1531 in sicer z vzpeto kuno.

Ali je naziv »Kraljevina Hrvatske, Dalmacije in Slavonije« z državnopravnega vidika upravičen, prav tako ni jasno. Vse tri dežele so imele svoje lastne zbore. Skupen hrvaški zbor (sabor), vsaj kolikor je znano, ni obstajal. Navajajo, da se je leta 1526, po smrti ogrskega kralja Ludvika II., zbral v Cetinu hrvaški zbor in odločil, da obdrži »personalno unijo« z Ogrsko. Je ta zbor vključeval tudi slavonski in dalmatinski zbor? Leta 1712 naj bi isti hrvaški zbor sprejel tudi Pragmatično sankcijo. Torej ni bila sprejeta ločeno po hrvaškem, po dalmatinskem in po slavonskem zboru?

Iz številnega objavljenega gradiva o Hrvaški ni mogoče povzeti, kaj je v njem res in kaj je prirejeno in dopolnjeno, tako da lahko pride na dan, četudi pod ogrsko krono, neka trideželna zgodovinska Hrvaška v državnopravnem pomenu.  

Kraljevina Hrvaška s Slavonijo in Dalmacijo, vendar pod ogrsko krono. Na levi zgoraj slovenske dežele z Istro in napisom Njemačko carstvo (nemško cesarstvo), iz katerega naj bi izhajal nemški jarem nad Slovenci. Kot hrvaško je prikazano Medmurje, ki je v resnici spadalo pod Ogrsko. Bela krajina z Metliko pa je pripadala Slovenski krajini in zatem Kranjski. Istra pravilno pripada k Avstriji.

Značilno je tisto, kar so si lahko pod Jugoslavijo v pogledu državnosti dovolili Hrvati in kar je Beograd s srbsko akademijo – SANU v primeru Slovencev zatiral in preganjal. Velesrbski totalitarizem v primeru Slovencev ni dopuščal nikakršnih »krivoverskih« misli o njihovo zgodovinski državi. Njegov aparat jih še danes ne.

Presenetljivo je, da tudi v samostojni Sloveniji vsemogoči tipi še vedno širijo v javnosti predstavo o hrvaški državi in pravu. Naziv »Ogrsko - hrvaško kraljestvo« v kakem listu ali reviji celo objavijo. Pri tem gre zgolj za provociranje Slovencev, ki naj bi, za razliko od Hrvatov, živeli vsa stoletja pod »nemškim jarmom«. Ne gre za njihovo lastno prepričanje, ker tako jim je naročeno. V ozadju vsega tega pa niso Hrvati, temveč stari »bratski« Beograd.

Oton Iveković: Prihod Hrvatov na Jadransko morje. - Takšna in podobne slike so dvigale Hrvatom zavest in samozavest. Oni so kot Hrvati prišli očitno že »izza Karpatov«, mi pa od tam šele kot (Alpski) Slovani, iz katerih smo morali Slovenci šele nastati (ne prej kot v času Trubarja!).

V zameno za to, da v Sloveniji širijo govorice o »zgodovinskih Hrvatih«, jim od srbske strani nudijo napredovanje v poklicu ali pa si s tem prislužijo nekaj čukov. Sklicujejo se na znanstvenost »strokovnjakov« (stručnjaci). Kake ustrezne zgodovinske listine o tem pa vendarle ne zmorejo navesti. Toda ljudje na slovenski strani so na takšne »razlage« povsem nepripravljeni in jim največkrat nasedejo.

Pri zgodovini Slovencev je »stručnjakom« za njihove razlage najbolj na poti Karantanija ter njeno Ustoličevanje (edinstveno dejanje demokracije) in še posebej slovensko pravo (Slavica lex, institutio Sclavenica), ki predstavlja izročilo slovenske državnosti. Njegovo zanikanje so v Jugoslaviji po prvi vojni prav tako prevzeli od stare nemškutarske Avstrije. S tihim terorjem so ga potem vsilili tudi slovenski univerzi v Lublani in preko nje šolskemu aparatu ter javnim občilom. Gre za eno izmed metod »psihološke vojne«, v ozadju katere je že od vsega začetka SANU in stara udba.

Hrvati so »zgodovinski« narod

 

Na tem mestu o vsebini te ideološke zarote ne bi posebej razpravljali, saj je za tiste, ki znajo kritično misliti in vidijo njen »znanstveni« izvor in teror, več kot jasno razvidna. Omejimo naj se le na primerjavo Slovenije s Hrvaško. Ta naj bi, kot omenjeno, tudi v navezi z Ogrsko ohranila svojo državo, češ da sta oba naroda tvorila »Ogrsko - hrvaško kraljestvo«.

Toda na čem temelji hrvaška (srbska) ponaredba o tem, da je Hrvaška tudi pod ogrsko krono ostajala država oziroma kraljestvo? Hrvaška je v zgodovinskih virih navedena prvič okoli leta 950 v delu De administrando imperio, ki ga je v grščini napisal bizantinski cesar Constantin VII. Porfirogenetos. Nedvomno je pisec omenil tisto, kar je že daljše obdobje obstajalo in ni nastalo šele v njegovem času. Toda, za koliko nazaj je mogoče predvideti obstoj hrvaške države (kraljestva), spet ni jasno. Njen obstoj je zanesljiv za 10/11. stol. in naprej. Kako pa je bilo poprej?

 

Domnevna združitev v skupno kraljestvo leta 1102 in ne podreditev Hrvaške Ogrski. Idiličen in domoljuben prikaz dogodka na platnu. Izpostavljen je še posebej šahirani prapor, ki pa se na ozemlju »Ogrsko – hrvatskega kraljestva« pojavi prvič na ščitu šele leta 1525.

Od 10. stol. dalje se je zvrstilo nekaj hrvaških kraljev, v glavnem iz dinastije Trpimirovičev. Že pod prvim hrvaškim kraljem Tomislavom (910 – 925) je bila, kot navajajo, s Hrvaško združena tudi Slavonija. Toda že leta 1102 je Hrvaška podlegla vojaškemu pritisku Ogrske. Nadvladal jo je ogrski kralj Koloman in naslednje leto še Dalmacijo. Tukaj se pojavi temeljno vprašanje, ali je šlo pri vključitvi Hrvaške v Ogrsko za pogodbo (nagodba) na ravni dveh držav oziroma kraljestev ali pa za podreditev Hrvaške Ogrski?

Večina hrvaških zgodovinarjev navaja, da se je ogrski kralj Koloman kronal za kralja tudi na Hrvaškem, v Slavoniji in v Dalmaciji. Če takšno navajanje sprejmemo kot dejstvo, potem bi se morala kronanja nadaljevati tudi pozneje, a se niso. Po domoljubni hrvaški razlagi naj bi bil ogrski kralj dejansko »ogrsko-hrvatski«(!?). Na ta način naj bi se pod ogrsko krono še naprej ohranjalo hrvaško kraljestvo. – Vse to v brk Slovencem, ki da niso imeli države, ker so že 820 dokončno padli pod »nemški jarem«.

Listina poznega nastanka

Hrvaška kot dežela in narod je v zgodovini sicer obstajala, vprašanje pa je njen status? Ali gre za status hrvaškega kraljestva oziroma države ali samo za status ogrske dežele? Z ogrskim kraljem je bil res sklenjen nek dogovor, v čigar smislu je hrvaško plemstvo obdržalo svoje položaje. Prav tukaj pa se postavlja pravno in politično vprašanje, ali je pod ogrsko krono obstajalo skupaj s plemstvom tudi hrvaško kraljestvo ali ne?

Sočasne listine o tem, kako so Hrvati prišli pod Ogrsko, ni. Tudi zaporedja kronanj ogrskega kralja v svojstvu hrvaškega kralja ni. Prav tako tudi hrvaška krona ne obstaja.

O dogovoru hrvaškega plemstva z ogrskim kraljem je sicer ohranjena listina z nazivom Pacta Conventa, vendar je bila napisana šele v 14. stol. Zaradi tega vzbuja njena vsebina pri resnih zgodovinarjih, tudi hrvaških, glede njene pristnosti velike pomisleke:

- napisana je tri sto let po dogodku, z besediščem iz 14. stol.

- v ogrskih arhivih ni o njej nobene sledi, kar kaže na morebitno ponaredbo.

Toda Pacta Conventa je vse do srede 19. stol vendarle veljala za resen zgodovinski vir. Tedaj pa so na madžarski strani začeli zatrjevati, da je Ogrska s silo osvojila Hrvaško. Med zgodovinarji obeh narodov je nastal spor, ki je trajal vse do leta 1918. Potem se je ustalilo mnenje, da ne gre za meddržavni sporazum, temveč samo za zapis dogovora (Ferdo Šišić, Milan Šufflay, Isidor Kršnjav).

Ne povsem zanesljiva listina Pacta Conventa (prevod) iz 14. stol. naj bi bila temelj državnega izročila Hrvaške. Z njo njena državnost v pogledu zgodovinskega prava stoji in pade. Porivati jo Slovencem kot dokaz in kot zgled zgled nasproti njihovemu “tisočletnemu jarmu pod Nemci” ni ne resno ne dostojno.

Znana hrvaška zgodovinarka Nada Klaić se s takšno razlago ni strinjala in je v svoji knjigi (1971) zastopala stališče, da je šlo v primeru dogovora s kraljem Kolomanom za običajen postopek, skozi katerega so šle vse takratne mlade države. Torej o tem, da je nek dogovor bil, zgodovinarji ne dvomijo. Nekaj drugega pa je, ali je bila to res »nagodba« akt na ravni državnega prava ali ne?

Toda šlo je, in še gre, za zgodovinsko čast Hrvaške in zagovorniki državnostne vsebine listine Pacta Conventa so poudarjali nekaj zgodovinskih dogodkov, ki naj bi pričali o njeni politični teži. Prvič, da so se ogrski kralji zasebno kronali za kralje Hrvaške (zaporedje ni izpričano). Drugič, da se je nadajevalo sklicevanje hrvaškega, slavonskega in dalmatinskega sabora. Tretjič, da je obstajal ban kot namestnik ogrskega kralja na Hrvaškem. – Toda bani so bili imenovani posebej za Hrvaško, za Slavonijo in za Dalmacijo. Ali je obstajal kdaj skupni ban za vse tri dežele, s čimer bi bila kot celota priznana država Hrvaška? To bi opravičilo navajanje, da je bila Hrvaška res »v personalni uniji z Ogrsko«.

Vendar pa ne povsem neprepričljiv zgodovinski in pravni status Hrvaške in njene državnosti ni bistvo, saj gre le za neko zgodovinsko čast. Hrvati so kot zgodovinski in kulturni narod, ne glede na ogrsko krono in kralje, obstajali. V primerjavi s Slovenci pa ima status njihove zgodovinske državnosti, vsaj formalno pravno gledano, veliko šibkejše temelje.

Ogrski kralj Sigmund Luxemburg in kraljica Barbara Celjska. V letih 1412 – 1414, 1416 – 1419 in 1431 – 1433 je bila Barbara na Ogrskem tudi kraljeva namestnica.

Naj se na tem mestu, v zvezi z ogrskim kraljem Sigmundom Luxemburgom, ki je bil vdovec ogrske kraljice Marije († 1395) in tako tudi »hrvaški« kralj, vprašamo, kakšen naslov namenjajo na hrvaški strani njegovi drugi soprogi Barbari Celjski (njuna poroka leta 1405). Ali tudi njo navajajo kot »ogrsko – hrvaško«, ali pa samo kot »ogrsko« kraljico? (prim. Nada Klaić, Zadnji knezi Celjski v Deželah sv. Krone, Celjski zbornik 1982)

Kot omenjeno, nek dogovor med hrvaškim plemstvom in ogrskim kraljem je obstajal, toda očitno ne na taki ravni, da bi se ogrski kralj »zasebno« hodil kronat na Hrvaško. O kaki hrvaški kroni ne ve zgodovina ničesar. Dejstvo je le, da je hrvaško plemstvo v smislu dogovora še naprej obdržalo svoje položaje.

Hrvaška obstaja - Kakor koli, dejstvo je, da je Hrvaška, če že ne kot kraljestvo na politični ravni, na svojem ozemlju in kot družbena struktura na vsak način obstajala. Pri tem ni bistveno, ali je bil to tudi uradni naslov, ki je odražal neko pravno in državno politično tvorbo. Sklicevanje na ogrsko – hrvaško kraljestvo je upravičeno, vendar le v primeru, da ga pišemo z malo začetnico. V tem se odraža dejanska vsebina naslova, četudi ne politični status.

Pod ogrsko krono neko enotno hrvaško kraljestvo, niti pravno niti politično, očitno ne obstaja. Ni hrvaške krone, poleg ogrske, ki bi povezovala hrvaški, slavonski in dalmatinski sabor, ki zasedajo ločeno? Vse tri dežele so bile torej povezane med sabo neformalno, zgolj na osnovi pripadnosti hrvaškemu jeziku in izročilu. In znova vprašanje, ali hrvaški narod obstaja zgolj kot etnija, ki ji je na čelu hrvaško plemstvo, ali kljub vsemu tudi kot naroda - država (nacija)?

Nastop v slogu rekla “Bog i Hrvati” (2008). V tem primeru so lahko hrvaški sosedje Slovencem za zgled!

Po ideoloških razlagah je obstoj lastnega plemstva temeljna postavka v prikazovanju državnosti nekega naroda. Plemstvo je upravni in vojaški sloj, struktura neke države. In Hrvati so – za »razliko od Slovencev« (!?) - svoje plemstvo imeli. Spomnimo se, kako so v času Juge tudi slovenskih učbeniki (jugoslovanske) zgodovine vztrajno naštevali hrvaške plemiške rodbine: Svačići, Kačići, Babonići, Šubići, Mrnjavčevići...

Namen tega naštevanja je bilo prikrito poniževanje Slovencev, češ da oni lastnega plemstva »niso imeli« in jim vladalo tuje »nemško« plemstvo, ki sploh ni znalo slovensko. Saj to vendarle jasno kažajo imena njihovih rodbin: Auersperg, Lamberg, Gallenberg, Gall, Ungnad,...Medtem ko ima hrvaško plemstvo lepa »domača« imena: Zrinski, Frankopani, Blagaji,... ki pa so jih v resnici pohrvatili. V listinah se namreč pojavljajo Zrinyi, Frangipane, Blagay (izvirno Orsini) in druga. V Dalmaciji ima plemstvo po večini benečansko italijanska imena. Tako je bilo »rešeno« vprašanje narodne pripadnosti hrvaškega plemstva in morebitnega tujega jarma. Mar ni ganljivo?

Slovenci samo zgodovinski »hlapci«?

 

Slovenski zgodovinarji zastopajo stališče, da so Franki Karantancem (Slovencem) za kazen, zato ker so se pridružili uporu kneza Ljudevita v Slavoniji, odvzeli lastnega kneza in plemstvo. Toda, takšne navedbe v virih ni. Zgodovinar B. Grafenauer pravi, da so v Karantaniji za slovenskimi knezi prejeli deželo v grofovsko upravo, habere in comitatum, grofje Bavarci. Kot grofija da je bila dežela potem priključena pravemu državnemu ozemlju Frankov (glej: Zgodovina II, 1965, 5). Tudi tega v virih ni.

Vse to čisto preprosto ni res. Izraz »in comitatum« pomeni tukaj lahko le upravo ne pa »grofovske« uprave. Navedba »grofje Bavarci«, ki naj bi jo upravičila, se v resnici glasi »duces Baioarii (Conversio) in v drugem viru »duces Carentanorum« (Excerptum de Carentanis). Torej ne bavarski grofje, temveč vojvodi, verjetno bavarskega očeta, vendar slovenske matere. Ker je institutio Sclavenica priznavala tudi žensko nasledstvo, so bili v Karantaniji lahko tudi oni zakoniti vojvodi.

Od teh »grofov« izvaja B. Grafenauer očitno tudi trditev o priključitvi Karantanije kot navadne grofije frankovski državni upravi. Z enim samim izrazom »in comitatum«, brez siceršnje navedbe v virih, je s tem na akademski (beri: ideološki) ravni zrušena slovenska zgodovinska država s plemstvom vred! Takšna metoda je znana pod imenom ex-silentio (molče). Kadar manjka izrecna navedba, potem viri »molče« navajajo... To »metodo« prav rado uporablja nemško zgodovinopisje. Naj verjame, kdor more! Toda Karantanija je kot vojvodina v resnici ostala. Po kakem stoletju je prevzela ime Avstrija (po Habsburžanih) in je s svojo strukturo preživela do danes.

Ustoličevanje karantanskih (koroških) vojvodov. Slika združuje dva prizora, spredaj je vojvoda na Knežjem kamnu in zadaj isti vojvoda v opravi viteza na Vojvodskem stolu. Vir: Avstrijska kronika 95 gospostev (1479), najstarejša upodobitev ustoličevanja. - Ob sliki še »slovenski klobuk« (grb Slovenske krajine), prvič na pečatu iz leta 1358.

Prav to pa je tisto, kar najbolj bode bodisi stari Dunaj kot srbski Beograd. O nadaljevanju slovenske Karantanije, njene politične strukture in slovenskega državnega prava priča predvsem veličastno ustoličevanje karantanskih slovenskih knezov. Tudi še potem, ko so v tem svojstvu nastopali Habsburžani. Ker tega ustoličevalnega akta ni bilo mogoče spregledati, so ga razglasili za lep »običaj«, s katerim naj bi se habsburški vladar hotel prikupiti ljudstvu (B. Grafenauer).

Vendar je karantanski (koroški) vojvoda imenovan tudi slovenski gospod (windischer herre), kot ga naziva kronist Otokar, ko poroča o ustoličenju Mainharda Goriško – Tirolskega (okoli 1304). Beseda »gospod« je bila takrat v rabi za vladarja. Ali je tudi na Hrvaškem oziroma na Ogrskem obstajal v prvi osebi kakšen croatischer herre, nam zgodovina doslej še ni odkrila. Res pa je, da so tam kot namestniki kralja obstajali trije bani. Naj državno pravna zgodovina pojasni status njihove službe!

Ustoličevanje

Ustoličevanje karantanskih - koroških vojvodov je eno izmed pravnih in političnih dejanj, ki je izhajalo iz slovenskega zgodovinskega prava. Izmed slovenskih zgodovinarjev ga v svojem Gradivu omenja France Kos, ne da bi navedel, kaj pravzaprav pomeni. Navaja ga tudi Josip Mal. Drugi ga zamolčijo. V viru je to pravo izrecno navedeno z imenom institutio Sclavenica. Zamolčujejo ga tudi avstrijski in nemški zgodovinarji. Zaradi tega je slovensko oziroma karantansko pravo v šolskih zgodovinah tako pri nas kot pri njih izpuščeno.  

Slovenska zgodovinska državnost, ki izhaja iz zgodovinskega prava Karantanije, ima v primerjavi s Hrvaško potemtakem mnogo bolj trdne temelje. Zato pa je toliko bolj vztrajno zanikana. V ozadju slutimo smernice beograjske SANU. Zakaj?

Ustoličevanje, slika v Deželni hiši v Celovcu, naslikal Josef Ferdinand Fromiller leta 1740. Ob sliki Knežji kamen, danes na častnem mestu v veliki dvorani celovške Deželne hiše.

Hrvaška je od prve svetovne vojne dalje imela formalno srbohrvaški jezik, ki je bil predhodnik »jugoslovanskega«, Slovenija pa slovenščino, ki je ni bilo mogoče vključiti v neko jugoslovanščino. Zaradi tega je bil napad na zgodovinsko, kulturno in narodno izročilo Slovencev toliko hujši. Njihovo zgodovinsko identiteto je bilo treba v prid bodočemu jugoslovanstvu zrušiti. In to se je tudi delalo.

Mimogrede še to: Na pročelju študentskega doma Korotan na Dunaju je njegov rektor p. Ivan Tomažič dal pred leti namestiti krasen mozaik Ustoličevanja. Proti koncu 80. let je lastnica doma, Mohorjeva v Celovcu, poverila prenovo stavbe arh. Borisu Podrecca (ki je odraščal v Beogradu). Ta je dal mozaik na pročelju doma sneti. Prenesli so ga potem na neko notranje dvorišče v Celovcu, zato da ni več na očeh javnosti. Tolikšen trn v peti je torej Ustoličevanje avstrijski in jugoslovanski kliki.

Enakopravnost ženske - Ustoličevanje je bilo samo najbolj viden izraz slovenskega državnega in poltičnega prava - institutio Sclavenica, Slavica lex. Naj na tem mestu menimo, da je bilo zanj še posebej značilno to, da je ženski priznavalo pravno in opravilno sposobnost. Pravo germanskih narodov ji tega ni priznavalo. Kako je bilo v tem pogledu na Ogrskem (in Hrvaškem)?

Potrebno bi bilo raziskati, na podlagi katerega prava je bila Barbara Celjska, ogrska kraljica, izvoljena za kraljico Češke in leta 1937 tudi kronana v Pragi? In sicer kot ženska, na podlagi češkega ali slovenskega prava? V drugih primerih je imela položaj kraljice po svojem soprogu Sigmundu Luxemburgu in je bila s tem: ogrska (tudi hrvaška?), nemška (vzhodno-frankovska), italijanska (osrednje-frankovska) kraljica in cesarica (Svetega Rimskega cesarstva).

Barbara Celjska, ogrska kraljica, cesarica, bi morala biti potemtakem tudi hrvaška kraljica? Na hrvaški strani pa je v tem svojstvu ne omenjajo.

Njena vloga, ki je povsem izstopala iz fevdalnih struktur, je bila za čase, v katerih je živela, nekaj izrednega. Njeni nasprotniki Hunyadiji, sovražniki Celjskih, so še po njeni njeni smrti širili o njej sramotilne govorice. Bila naj bi mdr. svojemu soprogu »nezvesta« itd. Šlo je za neke vrste bes, ker je bila na dvoru sposobna ugnati nadute ogrske magnate in uveljaviti svojo voljo. Njena osebnost še danes moti jugoslovanske, ogrske in avstrijske zgodovinarje (mogoče tudi hrvaške), tako da jo v svojih objavah omenijo le mimogrede ali pa kar zamolčijo.

Karantanija naj bi bila leta 820 vključena v Kraljestvo Frankov (takratno krščansko Evropo) kot »navadna grofija« (B. Grafenauer). V resnici je še naprej ostala vojvodina (država). Njen vojvoda Arnulf Koroški (ne »grof«) je kasneje postal celo kralj in zatem cesar. Kasneje je Kraljestvo Frankov je dobilo naslov Sveto Rimsko cesarstvo, ki je bilo sodržavje (konfederacija) krščanskih narodov Evrope, v njihovi obrambi pred islamom.

Nemško ter avstrijsko zgodovinopisje, zato da bi iz Nemcev naredilo zgodovinski narod, je nazivu Sveto Rimsko cesarstvo pristavilo še pridevek »nemške narodnosti«, ki ni nikoli obstajal. Naziv je od avstronemških avtorjev prevzela še Jugoslavija, zato da bi lahko nad Slovenci, ki so cesarstvu pripadali, prikazala »tisočletni nemški jarem«. Šele ona naj bi jih rešila izpod njega in sicer ob koncu prve svetovne vojne. (Človeku gre na smeh!)

Cesarstvo »nemške narodnosti«?

 

V zvezi z državno pravnim pomenom ustoličenja karantanskih knezov oziroma vojvodov in o suverenosti Karantanije nasproti kraljestvu in cesarstvu navaja zgodovinar Josip Mal naslednje (Razprave SAZU, Ljubljana 1953):

... Ta (država, kraljestvo) ni bila suverena v našem smislu, suveren ni bil niti njen vladar, pač pa je bilo suvereno pravo, ki je bilo neporušljivo in ki je stalo nad državo, nad vladarjem in ljudstvom. Zato je tudi smel glede na pravilnost izpodbijati ukaze in delo svojega kralja in svojega sodnika vsak, ki je bil prizadet po njunih odredbah, če so se mu po priznanem zakonu zdele nepravilne. Kralju in sodniku se je smel upreti in celo pomagati na vse načine zoper nepravična dela, pa čeprav je bil kralj ali sodnik njegov sorodnik ali njegov gospod, in se s tem ni pregrešil v dolžni zvestobi.

 

Arnulf Koroški, karantanski vojvoda (876), kralj (887) in cesar (896), je bil sin frankovskega kraljeviča Karlmana in Karantanke po imenu Ljudvina (v virih Liutswind). Kot sin karantanske matere je bil v smislu zakona institutio Sclavenica ali Slavica lex zakonit vladar v Karantaniji.

Isti zgodovinar je po drugi vojni objavil tudi daljšo razpravo pod naslovom: Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država.V njej navaja (J. Mal 1953, itm.):

... odpade tudi prigovor, da v nemški državi ni bilo možnosti za javnopravno izživljanje kake nenemške narodnostne skupine. Kajti srednjeveško nemško cesarstvo v svoji osnovi ni bilo kaka stopnjevana nemška kraljevina, marveč mednarodna in nadnarodna univerzalistična ustanova, ki naj bi združevala v sebi ves zahodni krščanski, germanski, romanski in slovanski svet.

Odličen zgodovinar, kar je Josip Mal bil, pa se vendar še ne zaveda pomena pravilnih nazivov in nekritično navaja kot »nemška država« tisto politično tvorbo, ki se prvotno naziva Kraljestvo Vzh. Frankov. Oblikovalo se je z delitvijo Frankovskega kraljestva po smrti kralja in cesarja Ludvika Pobožnega († 814). Kljub neustrezni uporabi naziva »nemški« pa Josip Mal, bodisi v tej kot v drugih razpravah, ne samo da dobro loči med zgodovinsko in pravno vsebino nazivov za omenjene ustanove, temveč je vsaj v slovenskem okolju edini zgodovinar, ki jih v njihovem pravem pomenu tudi razlaga.

Sveto Rimsko cesarstvo – cesarska krona, uporabljena prvič leta 962 ob kronanju Otona I. Zadaj za križcem se nahaja vladarski  lok, ki tukaj ni viden, dodali so ga ob kronanju Konrada II. (1024 – 1039). Ima ga tudi karantanski vojvodski klobuk.

Spomin na staro rimsko cesarstvo, ki so ga umevali kot svetovno, ni nikoli zamrl (J. Mal). V njegovi vzhodni polovici se je imel bizantinski cesar za nosilca cesarske enotnosti. Na zahodu ni bilo cesarja, tako da je bil papež edini predstavnik starega rimstva. Da bi ohranil tudi politično rimsko dediščino, je papež Leon III. leta 800 kronal frankovskega kralja Karla Velikega za rimskega cesarja. Tako je nastal zahodni imperium Cristianum, ki so ga umevali kot krščanski corpus Christi mysticum, in tako niso prišli v spor s cesarskim z Bizancem, ki se je imel za corpus Christi politicum.

Karel Veliki je vladal cesarstvo kot namestnik Kristusa. V sklopu njegovega krščanskega cesarstva, ki je kasneje dobilo pridevek »sveto«, je imela svoje mesto med drugimi narodi tudi Sclauinia (Karantanija). O Hrvaški tedaj ne beremo še ničesar.

Cesar Oton III. (983 – 1002), slika iz njegovega evangeliarija. Na levi predstavnika Cerkve, na desni predstavnika plemstva. V desnici ima žezlo, v levici disk s križcem (krščanski svet), simbol Svetega Rimskega cesarstva.

Cesarju Otonu III. se na sliki v istem evangeliariju klanjajo predstavnice narodov v cesarstvu: Roma (romanski narodi), Gallia (frankovski), Germania (germanski) in Sclauinia (Slovenija, Karantanija). Napise vidimo nad njihovimi glavami.

V tej politični ustanovi se je ohranjala tudi Karantanija s svojo institutio Sclavenica. S tem nazivom je v virih navedena okoli leta 1010, ko neka plemkinja ustanovi samostan pri Sv. Juriju ob jezeru (Längsee, na Koroškem). Šlo je bodisi za ljudsko kot tudi za narodno – državno pravo. O tem tukaj samo primer o njegovem izvajanju (J. Mal):

Leta 1218 se je moral goriški grof Engelbert III. takoj vrniti v Gorico, da je rešil svoje plemiče. Zoperstavili so se bili pravnim običajem ljudskih sodnikov, kar je povzročilo ljudsko vstajo, pravi boj za »staro pravdo«. Nato je grof ustanovil novo mesto glavarja za Goriško in Kras (pars Sclavonie).

Pravni zgodovinar Sergij Vilfan se v več razpravah dotakne tudi vprašanja odnosov med deželo in državo (kraljestvom, cearstvom) - glej: Slovenci in država, Država in dežela od 13. do 18. stol. (oboje v zborniku SAZU 1995). Svoje raziskave na področju prava nam še posebej predstavi v svojem delu Pravna zgodovina Slovencev (1961, 1996). Njegov komentar oziroma vprašanje:

Kaj imajo pri vsem tem Slovenci, ki so po prevladujočih, zelo vulgariziranih predstavah, vsaj od leta 820 naprej (če ne že kar od srede 8. stoletja ali sploh od nekdaj) pohlevno živeli v tuji državi in kljub temu nekako čudežno preživeli? Zveza je že v tem, da so velik del svoje zgodovine prebili v takih tvorbah, ki so ne glede na svojo jezikovno pripadnost vključevale tudi prebivalstvo slovenskega govora in ki jih je treba pač poznati, če naj razumemo slovensko zgodovino.

Odkod in od koga takšne »prevladujoče predstave«? Tega avtor ne navaja. Kdor pa le nekoliko pozna, za kaj v resnici gre, si je na jasnem. Ko je treba na določenih mestih – da tako rečemo – postaviti piko na i, ta pika odmanjka. Tako so se vulgarizirane predstave o hlapcih (Slovencih), kot si jih želel jugoslovanski, pred njim pa tudi avstronemški politični režim, nadaljevale v nedogled, do danes.

 

Slavolok »samostojnosti« v Kopru iz leta 2007, ki so mu na vrh naivno posadili Triglav, predstavlja danes  značilno mišljenje vladajočih slovenskih struktur za tisto, kar naj bi Hrvati imeli, Slovenci pa ne. (Siromaku še lahko pomagaš, ubogim na duhu pa ne!)

Vendar je tudi takšno kritično gledanje še vedno precej daleč od stvarnosti, saj Slovencem prej imenjeni imperium Cristianum, kasneje Sveto Rimsko cesarstvo, nikakor ni bil »tuja država« (in tudi ne »nemška«), podobno kot nam danes tudi skupna Evropa ni tuja).

Zgodovinarja Sergij Vilfan kot Josip Mal nam svojih pravno političnih dognanj ne predstavita v celoti. To je, da bi spoznanja o slovenski državi, o Karantaniji, do kraja dorekla. Njen položaj v cesarstvu, takratni Evropi, prikažeta, čeprav z vso pravno vsebino, samo posredno. Ali je šlo pri tem za splošno mišljenje in vzdušje, ker Beograd ni dopuščal izreči besed »slovenska država«, ni mogoče vedeti. Nedvomno pa je, da je bilo vse objavljeno gradivo na akademski ravni pod nadzorstvom zaupnikov beograjske SANU in njenih smernic.

Nasproti temu so lahko v Zagrebu po mili volji iznašali navedbe o zgodovinski državi Hrvatov v okviru »Ogrsko – hrvaškega kraljestva«. Beograd jih ni ustavljal. Kot omenjeno, je imel Hrvate zaradi srbohrvaškega jezika za Srbohrvate, kar je pomenilo Jugoslovane, v smislu velesrbstva. Poleg tega so bili z njihovo »državo« lahko tudi za zgled, ali bolje, provokacija Slovencem kot »zgodovinskim hlapcem«.

Po nekaj letih samostojne Slovenije, v kateri si je srbsko podzemlje znova pridobilo nekdanjo moč, prihaja provokacija spet na dan. Po njegovih navodilih jo vneto širijo »Slovenci«, v upanju na poklicno kariero ali vsaj na kako službo. Uboge pare pa tudi za to, da si prislužijo nekaj čukov, neredko za mamila. Vse je tako preprosto! Manjka le še stara krilatica »Sram me je, da sem Slovenec!«, ki so jo morali plačanci še do nedavna ponavljati.