Ponos slovenske partizanske vojske
GREGORČIČEVA BRIGADA IN NJEN BOJ
Uničena po izdaji pripadnikov KOSa
(2. del)
Le naprej v borbo
za pravdo in svobodo
slovenskega naroda
Partizanska
Krvava drama
Prvi sovražnikov rafal so zaslišali navsezgodaj 20. avgusta nekje nad Javorco, še v temi; od pol treh do treh zjutraj. Ob pol štirih pa se je začel napad. Napadali so iz smeri zaselka Javorca in pašnika Vrh Javorce. Prihajali so po dveh stezah navzgor na planino Sleme. Ena kolona je šla od spominske cerkvice na Javorci, druga pa od Zastenarja proti Pretovču, tretja kolona je napadala čez Vodil in Mrzli vrh, četrta pa od vasi Krn. Obkolili so jih. Nemci so istočasno napadli planino sleme kjer je bila brigada in vod za zvezo, ki se je nahajal na koti 1487 m.
Pogled z Ostrice (planina Sleme) na vzhodne stene Rdečega roba, ki se dvigajo nad Javorco.
Ko se je začel napad, je na planini Mederje, kjer je bil štab brigade, padlo povelje » Sprema za pokret«. Kot vemo so to povelje uporabljali samo srbski poveljniki, slovenski pa ne. Vsaj do maja 1945.
Proti jutru, še v mraku, so se zaslišali prvi streli od Javorce in izpod Mrzlega vrha.. Ofenziva je bila namenjena brigadi. Nemci so najprej napadli 3. bataljon na Mrzlem vrhu. To je bilo hkrati opozorili za vso brigado. Kmalu pa so kolone z Javorce udarile 2. bataljon na Slemenu in Čelu.
Zaradi hudega ognja je bil 3. bataljon precej razbit in se je začel umikati na dve strani. En del proti Soči, vendar je naletel na močne nemške zasede, kjer jih je tudi nekaj padlo. Drugi del bataljona se je priključil prvemu in drugemu.
Z osvojitvijo Mrzlega vrha so Nemci dobili dober položaj za napad na Čelo in Sleme. Po srditem nemškem napadu je 2. bataljon moral popustiti in se umaknil proti planini Sleme. Edina možna smer umika je predstavljala strma skalnata brezpotna gmota Velikega Stadorja. Pri prvem spopadu in pri umiku je padlo tudi največ borcev. Mnogi ranjenci so ostali skriti med skalovjem.
V nemogočem položaju se je namestnik komandanta brigade Paulus odločil, da iz 2. bataljona pošlje eno četo na vrh Rdečega roba, da bo s strojnico branila dostop na vrh. Prvi bataljon pa da krije pri umiku ostalim enotam proti vrhu Rdečega roba. Ukazal je, naj čim dlje zadržijo sovražnike, potem pa, ko se bo brigada umaknila na Rdeči rob in na planino Javorca, oblikujejo zaščitnico brigade.
Obkolitev Gregorčičeve brigade na Rdečem robu (1916 m) med nemško ofenzivo »Isonzo« od 19. do 24. avgusta 1944.
Četa je Nemce s silovitim napadom pregnala in odprla pot na sever, skozi katero se je umaknil štab brigade in del 2. bataljona, za seboj pa je povlekel tudi četo, ki je vrzel odprla. To pa je omogočilo Nemcem, da so s protinapadom vrzel zaprli, onemogočili partizanom nadaljevanje umika v tej smeri in jih potisnili na greben Velikega Stadorja, ter jih tam obkolili. Sredi dopoldneva se je borilo na Stadorju okoli 150 borcev, ki so bili popolnoma obkoljeni.
Štab 2. bataljona, kateremu je poveljeval Ilija Jovović, Srb, je pustili vrh Rdečega roba in okoliške vrhove nezavarovane, sami pa so odšli proti Javorci. Takrat sta se poveljnik štaba brigade Horvat in poveljnik 2. bataljona Jovović pridružila Nemcem in z njimi odšla v Tolmin.
Začela se je celodnevna bitka, v kateri so Nemci skušali zavzeti Veliki Stador, partizani pa so se borili, se poizkušali prebiti in čakali noči, ko bi se lažje prebili. V hudih bojih je padlo precej borcev in bork. Med padlimi sta bila tudi junaka bitke namestnik komandanta brigade Stanko Paulus in politkomisar 1. bataljona Anton Konavec - Stjenka, ki sta se borila skrajno hrabro. Po izgubi namestnika brigade Paulusa, je povelje prevzel komandant 1. bataljona Leopold Košir. Zaradi premoči sovražnika, so se odločili, da poskrijejo ranjence, ter se ponoči v manjših skupinah umaknejo na skrivna mesta. Boji so trajali ves dan do večera, sovražnik pa je ostal na položajih tudi ponoči.
Naslednji dan so Nemci nadaljevali s preiskovanjem skalovja in našli nekaj skritih partizanov, ki so jih nato takoj ustrelili. Glavnina sovražnikov se je umaknila 22. avgusta zvečer, s patruljami pa so Nemci prihajali na bojišče še vse do 29. avgusta.
Štale na planini Sleme (1448 m), na sredi stan (sirarna). Tukaj so Nemci presenetili nazavarovane partizane med spanjem.
Potem ko so se glavne sovražnikove sile umaknile, sta štaba Gregorčičeve brigade in ITO 23. avgusta poslala na to območje patruljo 12 partizanov z nalogo, da pokopljejo padle partizane, najdejo ranjene, ter pripeljejo na zborno mesto na planini Kal. Patruljo je vodil Srb Đurović Milovan. Na planini Sleme je bila patrulja med spanjem nezavarovana in so jo zato Nemci odkrili in vseh 11 partizanov postrelili, razen vodje Đuroviča, ki so ga pustili, da gre nazaj k štabu.
Kot smo videli enote ITO niso posegale v boj. Po uradni različici, naj bi Horvata Nemci ranili in ujeli, vendar se je s še nekaterimi člani štaba, med njimi tudi politični komisar Koselj Janez – Tome, in komandant 2. bataljona Jovović Ilija pridružil Nemcem ob napadu. Kasneje, čez kak mesec zasledimo Horvata kot načelnika štaba Gradnikove brigade, nato pa kot komandanta iste brigade.
Med bojem je padlo in bilo ranjenih čez 100 borcev, kar je pomenilo zdesetkanje brigade in njeno skorajšnjo ukinitev.
Kot žrtve ste padli
v borbi za nas
Partizanska
Franc Uršič – Jožko
Komandant brigade Uršič, ki se je v času napada nahajal na Bovškem, je takoj ko je slišal odmeve strelov s pobočja, odpravil s spremstvom nazaj proti Slemenu, kjer je pustil brigado. Pri iskanju zveze z enotami so ga drugi dan Nemci presenetili nad planino Javorca. Uršič se je povzpel na drevo in z daljnogledom opazoval okolico. Nenadoma pa so Nemci začeli streljati na njih s silovitim ognjem. Bila je zaseda. Uršič je bil zadet v nogo in padel z drevesa, kjer je ostal nezavesten. Nemci so takoj skočili nanj. Ostale spremljevalce pa postrelili, razen enega, ki mu je uspelo zbežati.
To je bila zahrbtna zaseda na podlagi izdajstva. Nemci so spet bili natančno informirani, po kateri poti bo prišel Uršič s spremstvom. Kdo je izdajal, ugotovimo iz poročil OZNE, v katerem piše: »KOS v 9. korpusu je na podlagi ugotovljenih dejstev takoj pristopila k čiščenju sovražnih elementov v vojski. O življenju in smrti odločajo načelstva posameznih odsekov KOS-a«.
Z izgubo komandanta so bili izgubljeni tudi načrti za dejavnost brigade in še posebej OŠZP. Uršiča so nato odpeljali v Kobarid, kjer so ga hoteli obesiti na kostanj, a so ga raje zaprli in zasliševali o dokumentih, ki jih je imel pri sebi. Ker jim ni ničesar izdal so ga odpeljali v goriške, od tam pa v tržaške zapore. V zaporih so ga neprestano mučili, da bi izdal vsebino dokumentov, ki jih je imel pri sebi. Izdal ni ničesar.
Franc Uršič – Jožko, komandant Gregorčičeva brigade, bil je zajet, odpeljan v Trst in potem zažgan v tržaški Rižarni
V tržaškem zaporu je navezal stike z zaprtimi kurirkami in aktivistkami in si z njimi dopisoval. Ohranjeno je osem pisem. Ta pisma so potrdila o mučeniški smrti. Iz vseh pisem izžareva veliko ljubezen do domovine, hrepenenje po svobodi, ter globoka navezanost na rodni kraj. Že v prvem pismu opisuje, kako je bil zahrbtno napaden, ranjen in nezavesten ujet. Neprenehoma so ga mučili, čeprav jih je prosil, naj ga raje ustrelijo. Trikrat so ga tako ranjenega do nezavesti pretepli, da je imel že pol telesa v mavcu. Iz zapora Coroneo v Trstu, so ga aprila odpeljali v tržaško Rižarno, kjer so ga 7. ali 8. aprila 1945 živega sežgali.
Franc Uršič se je rodil 4. novembra 1920 v Kobaridu. Bil je eden najboljših komandantov odredov in brigad. Enote pod njegovim poveljstvom so se vojskovale junaško in spretno, ter so neredko prizadejale sovražniku hude izgube. Eno takih bitk je vodil oktobra 1943 v Spodnji Mjersi v Benečiji.
Uršič je bil znan ne le na Kobariškem, ampak tudi po vsej Benečiji kot bojevnik, ki se je odlikoval po svoji drznosti in pogumu. Takšnih bojevnikov je bilo malo. Njegove zasluge so prevelike, da bi jih bilo mogoče pozabiti.
In ko ura nam odbije,
črna zemlja nas pokrije.
Kdo bo še po nas povprašal?!
Kdo se z nami bo ponašal?
Simon Jenko
Kdo je kriv za izdajo Gregorčičeve brigade
Nekateri preživeli borci menijo, da je bilo po sredi izdajstvo takratnega načelnika štaba brigade Horvata, ki se je z Jovovićem že med bojem pridružil Nemcem in potem z njimi odšel v Tolmin. Krivdo nosijo tudi politični komisar brigade Koselj Janez, pa tudi štab 2. bataljona, ki so ob umiku pustili vrh Rdečega roba nezavarovan.
Nemci so višine nad planino Sleme, kjer je taborila brigada, zasedli že ponoči. To se je zgodilo neopaženo. Zakaj? Štab brigade ni postavil nobenih zased, ni razposlal nobenih patrulj, stražarji pa so bili preblizu enot, čeprav je komandant Uršič prejšnji dan izrecno zahteval naj patrulirajo z izvidnicami daleč naokoli. Največ borcev je padlo pri prvem napadu in pri umiku po golem zemljišču proti stenam Rdečega roba.
Do organiziranega odpora je prišlo šele pod vrhom Rdečega roba, ki ga je bilo mogoče braniti tudi proti desetkrat močnejšemu sovražniku, seveda, če bi ostalo kaj več partizanov in če bi imeli tisto prepotrebno težko orožje, ki so ga morali pustiti 30. diviziji pred odhodom.
Ker se je prvi bataljon umaknil v drugo smer, ostanek brigade pa je pretrpel hude zgube, je za obrambo Rdečega roba ostalo komaj kakih 20 borcev. Toda do noči je bilo tudi izmed teh več ranjenih in mrtvih. Zato preživelim borcem ni ostalo nič drugega, kot da se ponoči iz nemškega obroča posamično izmuznejo prek sten Rdečega roba.
Peski na severni strani Rdečega roba in spomik iz prve svetovne vojne na koti 1841 m.
ITO sploh ni prišel pomagat brigadi, čeprav se je nahajal dokaj blizu. Enote 136. rezervnega polka gorskih lovcev in italijanski alpinski polk Tagliamento, so zasledovale Idrijsko-tolminski odred, ki pa ga niso napadli. Največ borcev je padlo pri prvem napadu in pri umiku po golem zemljišču proti stenam Rdečega roba.
Kot vidimo so bili Srbi prisotni v brigadi vse od njene ustanovitve pa do njene ukinitve. V bojih pri Rdečem robu, pa presenečeno ugotovimo, da jih ni bilo, oziroma so se uspeli rešiti. Iz teh dejstev lahko razberemo, da so Srbi, oziroma njihova KOS, organizirali pokol slovenskih partizanskih borcev.
Mizernejša kot je vsebina zgodovine,
Veličastnejši je njen ponaredek.
Aleksander Zinovjev
Največji izdajalec je bil Tito
Sredi avgusta 1944 sta se v Južni Italiji sestala Winston Churchill in Tito, ter se dogovorila o nadaljnem skupnem bojo proti Nemčiji. Glavni štab NOVS je na podlagi teh dogovorov in smernicah vrhovnega štaba sklenil preurediti enote 9. korpusa tako, da na ozemlju, ki je nekoč pripadalo italijanski državi, ne bo več partizanskih odredov, temveč le brigade, ki so imele status rednih enot NOVJ ( Jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske ). Tako so na veliko presenečenje borcev čez noč ukinili Južnoprimorski, Briško-beneški in Idrijsko-tolminski odred. Namesto odredov se je okrepila zaledna vojna organizacija 9. korpusa, ki je bila podrejena srbskemu vrhovnemu poveljništvu s Titom na čelu.
Desantne enote zavezniških čet so konec avgusta prodrle do Gotske črte, ki je bila oddaljena od Soče le 300km. Zavezniške desantne enote so bile še vedno pripravljene na izkrcanje v Tržaškem zalivu, ali pa v Istri. - Desantu v Tržaškem zalivu ali Istri pa je nasprotoval Tito, ki se ni strinjal z nobenim desantom na območju Jadranskega morja. Prepričal je o tem tudi Roosvelta in Stalina.
Poročilo o delu 1. odseka OZNE za čas od 1. do 15. 8. 1944 navaja, da je v teku reorganizacija mreže na Primorskem., medtem ko je njen 2. odsek (KOS, na osvobojenem in neosvobojenem ozemlju) imel nalogo ustvariti mrežo svojih zaupnikov v različnih ustanovah, voditi njihovo delo, kontrolirati dejavnost različnih političnih skupin v NOG. OZNA je bila ustanovljena 13. maja 1944.
Spomenik padlim Gregorčičeve brigade na Ostrici, planina Sleme, in obisk mladine,
ki je počastila njihov spomin.
Janez Gorjan
RDEČI ROB
Spomin na avgust 1944.
Ko nad Rdečim robom Ko nad Rdečim robom Ko nad Rdečim robom
zabobni nevihta – zaječijo orli - se razgrne zarja -
kot odmev topov je kot da nekdo toži kot da spet čez skale
v strašni gorski bitki… za najdražjim svojim… kri se je prelila...
Poglejmo sedaj infiltracijo srbske poveljniške strukture in zaupnikov srbske KOS v Gregorčičevo brigado.
Poveljnik brigade:
Namestnik poveljnika brigade:
Načelnik štaba brigade:
Namestnik političnega komisarja:
Poveljnik 1. bataljona:
Politkomisar 1. bataljona:
Namestnik politkomisarja 1. bataljona:
Poveljnik 2. bataljona:
Politkomisar 2. bataljona:
Namestnik poveljnika 2. bataljona:
Namestnik politkomisarja 2. bataljona:
Poveljnik 3. bataljona:
Brigadni sanitetni referent:
Ostali Srbi v brigadi:
Slovenska partizanska vojska je bila povsem pod nadzorstvom srbskih poveljnikov, zaupnikov KOSa, ki so slovenske borce vodili v pogubo. Ob vsem tem se je treba vprašati, ali so bili na drugi strani domobranski borci, ki so bili pod italijansko in potem nemško zaščito, res »izdajalci«? Če to drži, se je treba nadalje vprašati, ali so tudi slovenski partizani »izdajalci«, zato ker so bili pod poveljstvom partije, ki je bila zvesta Stalinu in Titu? In ker so morali slediti ukazom srbskih poveljnikov? In to v lastno pogubo?
Vi, ki ste jih h klanju gnali,
srčno kri jim prelivali,
vam pravice vpije glas:
Bo prišel plačila čas!
Simon Jenko
HIMNA BRIGADE SIMONA GREGORČIČA
Franc Kacin
Sedemnajsta je brigada naša,
ki za svobodo se bori.
Klic v boj se v nas oglaša,
v borbo iz naših src doni.
Sovrag pred nami že trepeče,
brigada naša udarja ga.
Za dom, pravico kri naj teče
in za svobodo naroda.
Naprej, naprej, naprej!
Sedemnajsta naprej!
Maščujmo naše padle brate,
za svobodo bijmo se!
Slovenski borci so se v takšnih razmerah znašli na dveh sovražnih straneh. Takšne so bile namreč takratne razmere. Mi njihov boj za svobodo in velikanske žrtve spoštujemo. Zato tudi odločno zavračamo nečedno ideološko politično igro, ki jo vodijo postkomunisti kot tudi neprepričljivi protikomunisti. Vsem tem ne gre za resnico in ne za pravico, temveč zato, da po nalogu iste KOS ustvarjajo še nadalje ideološko razklanost med mladim slovenskim rodom.
Viri in literatura:
