Ponos slovenske partizanske vojske
GREGORČIČEVA BRIGADA IN NJEN BOJ
Uničena po izdaji pripadnikov KOSa
(1. del)
Rdeči rob (1913 m), pogled z vrha Vodel na njegove stene na južni strani. Dne 20. avgista 1944 so bile prizorišče usodne bitke za Gregoričičevo brigado. Vmes je bilo izdajstvo.
Od našega sodelavca
Tisti, ki išče gradivo o tej partizanski brigadi, bo našel edinole knjigo z naslovom: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943. Južnoprimorski odred in Gregorčičeva brigada (Ljubljana, Trst 1983). Napisal jo je znani Tone Ferenc. Toda, ko knjigo vzame v roke, bo razočaran. Vpraša se, zakaj pisec o Gregorčičevi brigadini nadaljeval svojega pisanja? Izpustil je s tem najbolj tragičen dogodek v njenem obstoju, bitko na Rdečem robu dne 20. avgusta 1944. Ko razmotrivamo povojne čase in številne proslave v spomin na partizanske bitke, smo prav tako presenečeni in obenem razočarani, ko izvemo, da vse do danes ni bilo nobene počastitve spomina na padle v tej bitki. Zakaj? Kot da bi imel nekdo zaradi tega slabo vest in je to preprečeval. In jo ima res!
Danes ni nobena skrivnost več, da so srbski partizanski poveljniki s Titom na čelu (ki je bil prostozidar najvišje 33. stopnje) tajno sodelovali z italijanskim in nemškim okupatorjem. Sodelovali tako, da so imeli zaupnike njihove njihove tajne kontra-obveščevalne službe - KOS pri okupatorjevih poveljstvih in enotah. Imeli so jih na kvesturi, v gestapu in drugod.
Še več, srbski zaupniki so preko njihove KOS izdajali okupatorjem natančne premike in položaje slovenskih partizanskih enot, predvsem brigad, z namenom da zdesetkajo slovensko partizansko vojsko. To je hkrati pomenilo tudi pohabljanje slovenskih družin, ki so ostale za padlimi, saj, kot vemo, družina brez očeta ali matere predstavlja socialno in psihološko invalidnost.
Srbski poveljniki so povzročili Gregorčičevi brigadi neizmerno gorje: Leta 1944 so jo izdali nemškemu okupatorju in s tem povzročili pravi pokol njenih borcev. Pri vseh štabih operativnih enot, v obeh korpusih in zaledni vojski so bili že takrat postavljeni zaupniki, ki so bili za svoje delo podrejeni in odgovorni srbski KOS. V povprečju je bilo po brigadah in odredih postavljenih po 20 njihovih zaupnikov, ki so bili večinoma srbskega porekla.
Kratice: ITO (Idrijsko-tolminski odred), BBO (Briško-beneški odred), OŠZP (Operativni štab za zahodno Primorsko), KOS (srbska Kontra-obveščevalna služba), OZNA (Odelenje za zaštitu naroda – Oddelek za narodno zaščito), SNOUB (Slovenska narodno-osvobodilna udarna brigada), NOVS (Sarodnoosvobodilna vojska Slovenije), NOVJ (Sarodno-osvobodilna vojska Jugoslavije), NOG (Narodnoosvobodilno gibanje)
Naš bil nekdaj je ves ta svet
očetom našim domovina.
Tuj narod tod se širi zdaj,
naš raj je tujcem zdaj lastnina.
Simon Gregorčič
Nastanek Gregorčičeve brigade
Poglejmo najprej nastanek Gregorčičeve brigade. Ustanovili so jo kar trikrat iz različnih partizanskih enot. Prvič naj bi brigado ustanovili 11. aprila 1943 iz Južnoprimorskega odreda. Imenovala se je 5. SNOUB Simona Gregorčiča. Zaradi težavnega zbiranja enot so brigado ustanovili šele 1. maja 1943 na planini v Prodih nad Kneškimi Ravnami iz dveh bataljonov. V začetku avgusta 1943 so brigado ukinili, njeno moštvo pa vključili v Gradnikovo brigado in novoustanovljeni Primorski odred.Drugič so Gregorčičevo brigado ustanovili 23. septembra 1943 iz enot v Vipavski dolini. Vendar so potem bataljon, ki naj bi bil jedro brigade, priključili h Kosovelovi brigadi.
Vrhovlje nad Kojskim (Brda), kjer je bila 1943 dokončno ustanoovljena Gregorčičeva brigada.
Nazadnje, tokrat že tretjič so decembra 1943 Gregorčičevo ime podelili Soški brigadi, ki so jo ustanovili 28. septembra 1943 na Vrhovljah nad Kojskem, in sicer iz prostovoljcev iz Brd, bivših internirancev iz Gonarsa idr. Ob ustanovitvi je štela več kot 1000 borcev. Kasneje so jo preimenovali v 17. SNOUB Simona Gregorčiča. Gregorčičeva brigada je bila udeležena v mnogih bojih. Izbojevala je kar nekaj zmag, dobila pa je tudi nekaj težkih udarcev. Najhujši udarec je dobila v bojih na Rdečem robu, zaradi izdaje.
Hodil po zemlji sem naši
in pil nje bolesti.
Oton Župančič
Pohod brigade v Benečijo
Obveščevalci 1. odseka OZNE (bila je povsem podrejena srbski KOS) so glede na svojo nalogo zelo konspirativno delovali kot politični organizatorji, predvsem pa so organizirali obveščevalno mrežo temelječo na patriotih, pozneje pa tudi na plačancih in osebah pridobljenih za sodelovanje na obremenilnem materialu.
Tako je brigada, prve dni avgusta 1944, dobila nalogo od političnega komisarja 30. divizije, da se premakne s Čavna proti Benečiji, da bi okrepila briško-beneški odred pri zaključnih operacijah. Dobila je tudi nalogo, da zavaruje premik kakih 320 italijanskih partizanov v severno Italijo. Posebej je bilo poudarjeno, da se brigada na poti izogiba spopadom z Nemci in čim prej prekorači reko Sočo.
Takrat je brigada povsem brez razloga morala pustiti 30. diviziji vse težko orožje. Krenila je preko Predmeje v Mrzlo Rupo, nato čez Kozje stene v Gorenjo in Dolenjo Trebušo. Zatem na Šentviško goro in odtod se spustila v Baško dolino. Od tu se je spet vzpela na planino Lom in na Kuk in šla skozi Tolminske Ravne in Čadrg v dolino Tolminke. Od tukaj so se borci mimo kmetije Zastenar povzpeli na planino Mederje in še na planino Sleme.
Pogled z Ostrice na planini Sleme na Kolovrat na drugi strani Soče. Za njim je Beneška Slovenija, kamor naj bi odšla Gregorčičeva brigada.
Dne 15. avgusta je brigada prispela v tabor nad selom Krn, kjer so njeni borci ostali do 18. avgusta. Gregorčičeva brigada je ob prihodu na Tolminsko imela pomembne, natančno določene naloge. Najvažnejša naloga je bila, da se skupaj z ITO in BBO poda v Beneško Slovenijo.
Tedaj pa pride, na veliko presenečenje vseh borcev, iz 9. korpusa novo povelje, v katerem je navedeno, da se oblikuje Operativni štab za zahodno Primmorsko (OŠZP), in da gre naprej v Benečijo le ožja brigada. Enote BBO in ITO pa naj ostanejo ne Tolminskem. To povelje je povsem spremenilo naloge, ki jih je pred 10 dnevi prinesel operativni oficir štaba 9. korpusa Darko Derenda - Tine. Namesto da bi nadaljevali pohod v Beneško Slovenijo so se morali borci brigade zaradi reorganizacije utaboriti nekoliko bolj na vzhodno stran. Ocenili so, da jim položaji nad vasjo ne nudijo zadostne varnosti, zato so se razvrstili na grebenu: Sleme – Čelo - Mrzli vrh.
Zemlja naša, tale čaša
je nalita tebi v čast!
Bog te hrani, da častita
nam boš last!
Simon Jenko
Sestanek štaba brigade in nova povelja
Komandant brigade Franc Uršič - Jožko je 18. avgusta sklical sestanek na planini Mederje (nekateri menijo, da na planini Javorca), in zahteval, da se sestane samo z ožjim delom štaba OŠZP. Sestanka so se udeležili Franc Uršič, njegov namestnik Stanko Paulus, v. d. politkomisar Janez Koselj in načelnik štaba Samuel Horvat, ter politkomisar BBO (Briško-beneškega odreda) Franc Črnugelj–Zorko in poveljnik ITO (Idrijsko-tolminskega odreda) Franjo Bavec – Branko. Uršič je prinesel in predal povelje štaba 9. korpusa, s katero je bil oblikovan Operativni štab za zahodno Primorsko. Za poveljnika je bil imenovan Franc Uršič, za njegovega namestnika Franjo Bavec, za politkomisarja pa Franc Črnugelj. V povelju je bilo rečeno, da stopi štab v veljavo takoj. Določeno je bilo, da brigada skupaj z enotami ITO prekorači Sočo in z njimi zasede položaje na Kolovratu in Matajurju.
To je pomenilo past za Gregorčičevo brigado, saj se je Tito že prej dogovoril, da bodo odrede ukinili, brigade pa pošiljali tja, kamor se jim bo zdelo najboljše. Seveda najboljše se jim je zdelo da brigade uničujejo. Tokrat je bila na vrsti Gregorčičeva brigada.
Takrat so bili pri vseh štabih operativnih enot, v obeh korpusih in zaledne vojske postavljeni pooblaščenci, ki so bili odgovorni za delo srbski KOS. Naj povemo, da za obstoj srbske KOS ni vedel nihče, razen njihovih pooblaščencev.
Uršič je na sestanku posebno zadolžil obveščevalce, da okrepijo izvidniške patrulje in da kontrolirajo s patruljami ves teren, še posebej v smeri Tolmina. Dotlej niso opazili še ničesar sumljivega. Uršič je ukazal, če bodo Nemci rinili proti Krnu, se bodo z brigado naglo umaknili, ker ne namerava sprejeti nobene bitke na svojem pohodu v zahodno Benečijo. Še enkrat so ponovili vse naloge štaba ter enot brigade in obeh odredov. Obdelali so tudi možne variante dogodkov ter način zvez in sodelovanja vseh enot OŠZP.
Ostenje Rdečega roba, njegov vrh sestavljai rdečkast kamen.
Takoj po končanem sestanku sta Uršič in Črnugelj omenila, da gresta pred brigado na Bovško in da bo brigada prišla za njima, ko bosta pregledala položaj in možnosti za prehod brigade v zahodno Benečijo. Sproti naj bi tudi zavzeli en večji del moštva italijanske postojanke na Žagi, ki je bila že pripravljena za predajo. S patruljo sta odšla nazaj čez Tolminko na področje Čadrga, kjer sta bila štab ITO in njen 1. bataljon.
Nobenih niti najmanjših znakov ni bilo o tem, da bi se pripravljala kakšna sovražnikova akcija. Vendar se je dobro načrtovan in v tajnosti pripravljen nemški napad začel še istega večera, ko je partizanski sestanek na planini Mederja še trajal.
ITO v Čadrgu je ponoči slišal Nemce, ki so se pomikali skozi Polog. Toda komandant Bavec je prepovedal streljati nanje; tudi ni obvestil brigade in komandanta Uršiča o tem.
Uršič je bil še pred sestankom obveščen, da Nemci v svojih postojankah v Tolminu, Kobaridu in Bovcu pečejo kruh za večje število vojaštva. Videl je dve možnosti. Ali imajo namen napraviti na njih ofenzivo, ali pa se bodo zaradi pritiska Angloameričanov umaknili na drugo fronto. Zato je Franc Uršič ukazal komandantu 1. bataljona Leopold Koširju-Zmago, ki mu je tudi najbolj zaupal, naj zgodaj zjutraj skliče zbor brigade in jo pripravil na pohod. Kar se pa ni zgodilo.
Ko je bil Uršič odsoten, je poveljnik štaba brigade Horvat Samuel dajal povelja brigadi. Ni se strinjal s Koširjem, da naj gre brigada na pot proti Bovškem in je ukazal naj brigada ostane na svojih položajih. Horvat je tudi zmanjšal izvidniške patrulje, oziroma jih je preklical. Tako je brigada ostala še en dan na svojih položajih, do popolnega presenečenega spopada s sovražnikom.
Tretji bataljon je zasedel planino Pretovč (1142 m) in Mrzli vrh (1350 m), drugi bataljon planino Mederje in vrh Čelo (1482 m) nad njo; Prvi bataljon pa je šel na planino Sleme, kot rezerva, da se ga lahko pošlje, kamor bi bilo potrebno. Že pred sončnim vzhodom 19. avgusta so bili na položajih.
Nekronanega kralja reši nas, Gospod,
krvičnih trum njegovih reši nas, Gospod!
Imamo zemljo, hišo svojo, o Gospod,
a sužnji smo. Na svojih tleh, Gospod.
Karel Širok
Brigada se znajde v obroču
Omeniti je tudi treba, da so dan zatem, ko je Gregorčičeva brigada že taborila na planini Krn, minirali domobransko vojašnico v Tolminu. To so naredili zato, da bi prikrili izdajo brigade. Miniranje so organizirali šef obveščevalne službe Just Godnič, ki so ga poslali takrat na Tolminsko prav s tem namenom, komandant ITO Branko Bavec, obveščevalec ITO in bivši domobranec Andrej Klinkon – Drago, domobranec Ciril Smrekar in obveščevalka Rezka Šavli.
Uradno naj bi bilo to miniranje razlog, da so Nemci napadli Gregorčičevo brigado. Vendar to ne bo držalo. Nemci sprva niso vedeli za Gregorčičevo brigado, celotno ofenzivo so načrtovali proti ITO, kar so tudi napisali v svojem povelju. Zatem pa so imeli natančne podatke o številu partizanov v brigadi, njeno točno lokacijo, njeno oborožitev,…
Kot bomo kasneje videli, ITO ni imel nobenih izgub. Njegov štab je odločil, da se vse enote odreda premaknejo na položaje, ki sovražniku ne morejo biti znani. Niso pa obvestili Gregorčičeve brigade. Premaknili so se v noči z 19. na 20. avgust, ravno takrat, ko so Nemci začeli ofenzivo proti brigadi.
Pogled z Visočga vrha na Ostrico, za njo štale planine Sleme (komaj vidne), v ozadju vrh Pelinovec, desno od njega vrh Stadorja, Rdeči rob na desni ni več viden. Na levi vidne Batogovnce in tik ob robu slike Krn.
Takrat je prišlo tudi do spopada zasede ITO pri Hudičevem mostu, ki je zavrnila Nemce. Toda, sovražnik se je vrnil in krenil po desni strani Tolminke proti vzhodnemu pobočju Mrzlega vrha. To je bil znak, da se je odločil za ofenzivo. ITO je pospešil premik in bil ob prvem svitanju že na novih položajih na Kalu. O svojem premiku, navajam še enkrat, ni obvestil Gregorčičeve brigade.
Iz smeri Čedada skozi Kobarid je odšla ta dan ob 19. uri dobro oborožena enota okrog sto mož nemških planinskih lovcev, se izognila vsem naseljem in dospela zjutraj na vrh Vrata. V teku dneva 19. avgusta je ta enota zasedla vse vrhove in prelaze od vrha Krna do Rdečega roba in Velikega Stadorja. Tudi o tem nihče od partizanov v Gregorčičevi brigadi ni vedel ničesar, in sicer vse do nedelje dopoldne, ko je brigada sredi boja poslala na Rdeči rob eno četo 2. bataljona.
Nemški premiki so se začeli v soboto 19. avgusta ob 22. uri. Del njihovih enot s komandantom se je usmeril preko Drežnice in zasedel greben Pleče – Kožljak. Ob 4.30 je vzpostavil na vrhu Pleče svoje komandno mesto in radijsko zvezo z vsemi enotami. Z drugim delom enot so s topovi, minometi in šestimi oklepniki organizirali zaporo na relaciji Kobarid – Tolmin. Na vseh možnih prehodih preko Soče so postavili močne zasede.
Močne sovražnikove sile so okrog polnoči z 19. na 20. avgust prispele iz Kobarida v Tolmin, zatem tudi v Javorco in prodirale preko planine Zastenar proti planinama Pretovč in Sleme. Brigada je bila popolnoma obkoljena, partizanov 375, Nemcev okoli 1500. Del posadke iz Bovca je prodiral po dolini Slatenika proti planini Zaprikaj. Ta enota ni posegla v boje.
Poveljnik nemške posadke v Bovcu je bil Johann Vogrin, verjetno štajerskih staršev. Domačini še vedjo, da je dobro govorilslovensko. Mogoče je, da nalašč ni posegel v boje. Zaradi tega naj bi šla prijava v Berlin. V letih po drugi vojni naj bil prihajal v Bovec a dopust.
Le naprej v borbo
za pravdo in svobodo
slovenskega naroda
Partizanska
