Rimski kamen s trto, vazo in panterjema (2. stol.), nad glavnim vhodom v stolnico pri Gospe Sveti. Kamen s trto je dokument, ki priča, da je vinogradništvo obstajalo že v starem Noriku, predhodniku Karantanije. Obenem priča kamen tudi o avtohtonosti Karantancev – Slovencev.

Gorske pravde

in naše domače vinske sorte

od našega sotrudnika

Dognano je, da so se Slovenci že od nekdaj bavili z gojenjem trte. S tem v zvezi se je v vinogradništvu oblikoval tudi poseben tip demokratične ureditve, ki se je imenovala gorska pravda ali gorski zbor. Tako so imenovali zborovanje viničarjev ter posestnikov vinogradov. Tega bavarski naseljenci, ki so se priseljevali v slovenske dežele, niso poznali. Prav tako niso tega poznali tudi slovenski sosedje, na primer Langobardi. Da potem niti ne govorim o Obrih... To je še eden izmed dokazov avtohtonosti in zelo starem izvoru Slovencev. Če bi kdo tukaj bival pred nami in bi se mi vinogradništva naučili od »staroselcev«, zakaj se ga niso potem naučili tudi Obri, Langobardi in Bavarci ?

Iz rimskih časov nam je znana omemba »vinum pucinum«, ki je uspevalo na pečinah (pucinum?), vzhodno od Ogleja. Rimska cesarica Julija Drusilla, soproga cesarja Avgusta in mati mladega Tiberija, ga je jemala kot zdravilno, in ji je podaljšalo življenje Tako poroča znameniti Plinij st. (Naturalis historia 23 – 79). Območje kjer je to vino uspevalo, bi moralo biti nekje med današnjim Sv. Križem in Prosekom. Omenjeno vino je bilo nedvomno teran.

Naš Kras ima svoj poseben čar: teran in pršut, le kdo bi se mu odrekel? Teran je kot zdravilno vino cenila že rimska cesarica Juija.

Po propadu Rima za nekaj časa o vinogradništvu ni vesti. Toda že okoli 860 se vinogradi omenjajo v Spodnji Panoniji, v kneževini Kocla. Središče kneževine je bilo v Blatenskem Kostelu, blizu današnjega ogrskega kraja Zalavar. Kasneje se virih omenjajo vinogradi v nekaterih slovenskih predelih, kjer jih že dolgo ni več. Na primer na Koroškem, kjer se je v okolici Velikovca vse do danes ohranilo krajevno ime Št. Jurij na vinogradih.

V predelih Štajerske in Panonije je bilo gojenje vinske trte razširjeno že pred Rimljani. O tem pričajo tudi arheološke najdbe in razni spomeniki. V rimskem času je bil Ptuj središče živahnega trgovanja z vinom in tudi z njo povezane obrti, zlasti izdelovanja lončenih vinskih posod. Tudi v srednjem veku je bil Ptuj pomembno središče vinske trgovine. Močnejša in manj kisla vina iz ptujske okolice, predvsem iz Haloz, Slovenskih goric, pa z ronkov Pohorja so prihajala na trg prav do Bavarske. Podobno tudi primorska, še posebej kraška, in istrska vina.

Eno najlepših doživetij – štajerske gorice v zgodnji jeseni, zasanjana krajina in klopotec. Tudi klopotec je eden izmed značilnih slovenskih simbolov.

Gorski zbori

Vinogradništvo na Slovenskem pa tudi na območju Srednje Evrope je imelo posebno upravo. Vinogradniki, ki so imeli vinograde na določenem območju, so tvorili gorski zbor. Sestajal se je, podobno kot, vaški, pod lipo. Tudi v tem primeru se lipa pojavlja kot nadnaravni simbol, kot božje drevo, kar nedvomno izhaja še iz predkrščanskega časa.

Od kod nazivi izrazi gora za vinograd, pa gòrnik za vinogradnika? - Ko so krčili divjino, navadno gozd, so predelu, ki so ga iztrebili in na njem posadili vinsko trto, rekli gora. Ta »gora« je bil skoraj vedno grič. Štajerski ljudje rečejo vinogradu še danes »gorica«. Lastnik vinogradov je bil gorski gospod, zakupniki pa so bili gòrniki, imenovani tudi mejaši. Zakupniki so bili lahko podložni kmetje, svobodni meščani, pa tudi duhovniki in manjši fevdalci. Po gorskem pravu je bil uporabnik gorskega vinograda svoboden ne glede na stan in ni bil osebno podložen, temveč podložen gorskemu gospodu, kateremu je bil dolžan dajatev od gornine.

Gorski gospod, zastopnik gosposke, pod katero so spadali vinogradi, je enkrat, dvakrat, po potrebi tudi trikrat na leto sklical mejaše, t.j. posestnike vinogradov ( meščane, kmete, graščake ) ter sogornike (najemnike vinogradov ) na gorski zbor, ki je potekal pod lipo ali tudi v kaki cerkvi. Izmed njih je izbral zaprisežene prisednike, navadno dvanajst po številu - dvanajstija, kot pri ostalih starodavnih slovenskih javnih zborovanjih.

Haloze, slikoviti Janški vrh z vinogradi - kakor v pravljici. In da ne pozabimo omeniti delovnih in prijaznih haložanov.

Dvanajstija je tvorila upravo vinogradniškega predela in se je imenovala gorska pravda. Načeloval jih je gorski župan, imenovan tudi rihtar. Ob njem je imel svoje posebno mesto tudi gorski mojster, najbolj ugleden član dvanajstije. Njegova dolžnost je bila skrbeti za red v vinogradih, t.j. paziti, da so se popravljale poti in meje ter vinogradi redno obdelovali; da živina v njih ni delala škode ipd.

Na gorski pravdi so pod predsedstvom gorskega župana obravnavali sporne zadeve, kaznovali prestopke, se posvetovali in sklepali o vseh stvareh, ki so bile potrebne za dober potek in napredek vinogradništva. Gorski zbori so se ohranili dalj kot ljudski zbori, vse do usodnega leta 1848.

Gorske bukve

Najvažnejša določila o dajatvah sogornikov so zapisana v Gorskih bukvah. Omenjenim dajatvam pa se je reklo gorščina ali gorna. Kdor je z gorščino zaostal za tri leta, mu je lahko gorski gospod odtegnil dedni zakup vinograda, vendar šele po spoznanju mejašev, da je takšno dejanje upravičeno.

.

Slovenski izvod Gorskih bukev iz leta 1582

Zaradi vse večjega števila sporov je nastala zbirka pravnih predpisov za zakupnike vinogradov. Deželni knez je za Štajersko izdal gorske bukve leta 1543, s čimer je želel rešiti spore med fevdalci in mesti glede naseljevanja gorskih zemljišč. V slovenščino jih je že leta 1582 prevedel župnik Andrej Recelj z Rake na Dolenjskem.

Gorske bukve so vsebovale veliko predpisov o pravilnem načinu obdelovanja vinogradov, o njihovem zavarovanju s plotovi, da jih ne bi poškodovala živina ali divjad, o cestah in poteh, o čiščenju ozar med posameznimi vinogradi, o začetku trgatve, ki se je smela pričeti samo z dovoljenjem gorskega gospoda ali pa po sklepu izvedencev iz vrst sogornikov. Da ne bi bilo vino zaradi prezgodnje trgatve prekislo.

Bukve so urejale podložniške odnose pri zakupu po gorskem pravu. Poleg dajatev, gorščine, so bukve urejale tudi mejaške zadeve, dedovanje, prenos lastništva;. Določene so bile kazenske sankcije za nepravilnosti v vinogradih, za nasilen vdor v zidanico... Osnutek kranjskih gorskih bukev (Beratschlagte Bergrechtsordnung) je nebistvena prilagoditev štajerskih gorskih bukev. Gorski gospodje so svojim zakupnikom priznavali nekako obliko samouprave zaradi vzdrževanja zidanic, stiskalnic, sodov, pa tudi zaradi težkega dela v vinogradu, zlasti rigolanja.

Gorska pravda je pomemben zaklad slovenske narodnozgodovinske in vinogradniške dediščine. Je dokaz o visoko razviti kmečki kulturi in družbeno politični ureditvi slovenske vasi (vaška srenja) že davno v zgodovini. Ob visokorazviti vinogradniški tradiciji smo Slovenci poznali tudi posebne načine postopkov pridelave kakovostnih vin, ki so danes v veliki meri pozabljeni.

Lože pri Vipavi, grad in vinograd (Benčina)

Domače trte

Prav tako smo imeli vrsto avtohtonih slovenskih trt, katerih vino je po kvaliteti in aromatičnosti ter naravni vsebini sladkorja prekašalo vsa evropska vina. Otokarjeva Avstrijska Rimana kronika (napisana okoli 1306) navaja nekatere vrste slovenskih vin kot teran (terran), vipavec (win von Wippach), rebula (reinwal), pinela (pinol), vino iz Milj (muglaere), iz Brd (ecke). Mnoge domače sorte so preživele do danes, in jih prištevamo med ogrožene. Takšne so tukaj na Primorskem še zlasti: poljšakica, cofovka, tržarka, klarnica, čedajec (cividin), vremščina, muškat, pikolit, pinela, zelen, glera, črna rebula, vitovska grganja, osipek in še mnoge.

Domače trte so na slovenskem domovale vse do konca druge vojne, nakar jih je velesrbski režim pod Titovo diktaturo pričel naglo izkoreninjati in jih večinoma povsem izkoreninil. Nadomestil jih je načrtno s tujimi vinskimi sortami, njegov namen je bil brisanje slovenske identitete na vseh področjih. Slovenski kmetje so bili s solzami v očeh prisiljeni s svojimi lastnimi rokami ruvati iz svojega rodnega vinograda domače slovenske trte ter jih na svoje stroške nadomeščati s tujimi. Če se je kdo temu glasno upiral, ga je jugoslovanska oblast takoj kaznovala s hudimi sankcijami: odvzem posestva, izobčenje, zapor, najupornejše pa celo s smrtjo.

Idila iz Istre: nasadi refoška v okolici Izole, v ozadju Tržaški zaliv.

Tudi pod »samostojno« Slovenijo, ki je na vseh področjih povsem okupirana od srbske KOS in njene para-framasonerije, je vinogradništvo še vedno pod nadzorom srbske klike. Ljudje so opazili, da ponoči prihajajo srbski kamioni pred kleti v Vipavi in na Dobrovem. Raztovarjajo srbsko vino, ki ga potem primešajo slovenskemu, za porabo v Sloveniji, pod slovensko znamko.  Vse nadzoruje prosrbski Mercator. Zaradi tega je prosluli Marjan Pojšak pred leti uprizoril napad na vipavsko klet s kosovskimi plačanci, ki so se polastili uprave. O primitivnih znamkah in znakih iz teh kleti smo že poročali. Izdelali so jih tipi, ki o marketingu nimajo pojma. Šemasti direktor na Dobrovem si je predstavljal, da se bo kar preprosto priključil znamki Collio na italijanski strani meje in v tej veri izgubljal čas.

To navajamo z dobrim namenom. V kolikor s to vestjo nismo na tekočem, naj nas prizadeti popravijo. Naš namen je, da se problemi v slovenskem vinarstvu razčistijo in da pride slovensko vino do svoje prave veljave doma in v svetu.

Slovstvo:

- J. Gruden: Slovenski župani v preteklosti, Ljubljana 1916

- S. Vilfan: Narodopisje Slovencev, Ljubljana 1944

- J. Šavli: Sosednja, prastari ljudski zbor, Glas Korotana Dunaj 1971

- N. Kuret: Praznično leto Slovencev, Celje 1965-70

- V. Volarič: Vinogradništvo, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I. zv. Agrarno gospodarstvo, SAZU, Ljubljana 1970