Knjiga s tem naslovom je izšla že leta 1998, vendar bo ostala vedno nova. V njej naletimo na pretresljivo izpoved človeka, ki je bil med drugo vojno partizan kurirček. Ob koncu vojne je imel le 18 let. Poročil se je na ukaz partije ob 19-ih letih. Bil je potem policaj in seveda komunist. Toda nekega dne ga je silno pritegnilo Sveto pismo. Ni ga mogel pustiti, kar naprej ga je prebiral in vera v Boga ga je zagrabila s tako silo, da je prišel, on komunist, v veliko krizo. Ko že ni vedel, kako bi, ga je presenetila žena. “Vrgla sem jim partijsko knjižico,” mu je rekla. Kaj vse sta potem preživela, z dvema hčerkama, si je komaj mogoče predstavljati. Kolegi komunisti so prihajali ponj, ga odvedli na zaslišanje (pretepanje) ipd. Vse je prenesel, vse vzdržal. Tudi ženi je zvesto stregel, potem ko je zbolela in postala nepokretna.

Njegovo hrepenenje po božjem ga je vodilo do duhovniškega poklica. Imel je videnja ob požgani Marijini cerkvi na Kureščku, kjer je božja pot Kraljice miru znova oživljena. Na ta kraj, južno od Iga pod Lublano, se danes podajajo številni romarji in so deležni velikih uslišanj. Duša shodov na Kureščku je prav Franc Špelič, danes duhovnik. - Pretrese nas, ko nam v knjigi poroča o svojem polbratu v partizanih. Takole pravi: Pred nevarnostjo ali bojem je brat molil nekako takole: “Gospod, pomagaj mi, da ne bom nikomur in nikdar nič žalega nardil. Prosim te, čuvaj naju, da se nama ne bo nič zgodilo. Vse tovariše in tudi sovražnike blagoslovi, da bomo ljudje med seboj.” Po minuli nevarnosti, dolgem maršu, potem, ko smo se lačni najedli, je molil molitev zahvale, da nas je Bog obvaroval. – Knjiga je pričevanje časov, ki so jo doživljali naši nonoti, partizani. Šele preko nje spoznamo v pravem pomenu njihov čas in stisko. Stisko slovenskega človeka.