Junaški lik primorskega tigrovca in partizana

Ferdo Kravanja

 1912 – 1944

      Spomenik v Čezsoči

Peter Skalar se je očitno zavedal: njegova zamisel o slovenski državi je povsem v nasprotju s ciljem komunistične revolucije, ki jo je partija izvajala pod krinko osvobodilnega boja.

 

3. del

Pričakovali bi, da bo Ferdo Kravanja – Skalar imel svoj spomenik v kakem vidnem kraju na Primorskem, bodisi v Bovcu ali pa v Kobaridu, ker je bila Kobariška republika njegova zamisel. Do tega pa v vseh povojnih letih, niti ob 50-letnici njegove tragične smrti, ni prišlo. Ob tem se človek vpraša, odkod v javnosti takšna pozaba ali kar preprečevanje počastitve njegovega spomina? Poglaviten vzrok za to je bila njegova pripadnost Tigru, drugi vzrok pa je bil gotovo tudi njegova ideja slovenske države, kot jo je odražala Kobariška republika.

Ko se je bližala 60-letnica njegove smrti, bi vse še vedno ostalo pri starem: Ferdo Kravanja – Peter Skalar bi bil samo ime, brez zgodovinske vsebine, brez javnega spomina in počastitve. Tedaj je bila, zato da bi mu obletnico njegove smrti vendarle postavili doprsni kip, iznesena zasebna pobuda, ki sprejelo jo je tudi društvo Tigr, in bila je tudi uresničena. S tem je bila vsaj do neke mere zapolnjena praznina v javnem spominu tega, lahko bi tako rekli, fantastičnega junaka in borca za svobodo svojega naroda.

                                                                                                                  Ne vidiš več, kako je v tla teptano,

                                                                                                             kar najbolj žlahtnega ima življenje.

                                                                                                                                               France Prešeren

 

Vse naše trpljenje...

Neke jasne noči, verjetno poleti 1944, sta bila Peter Skalar in njegov tovariš, Ivan Rutar – Tisa, na poti iz Čadrga v Tolminske Ravne. - Tedaj je Skalarja obšlo mehko, a hkrati žalostno pri srcu in mu je zaupal v svoji domači govorici: »Meni mi se zdi, da bo vse naše trpljenje zaman!« Čeprav je bil na splošno zadržan, je takrat prekipelo v njem, da je dal duška svojemu občutju. Kaj vse se je kuhalo v njem, kakšne notranje stiske je doživljal, da je prišel do tako poraznega spoznanja? (Tatjana Rejec 2000, 158).

Danes nam je odgovor na to vprašanje znan: Ferdo Kravanja – Skalar se je že zavedel, do kam je partija oziroma njen srbski gospodar v ozadju, privedla slovensko partizanstvo in da je upanje na uresničitev slovenske države izgubljeno. Vedel je, nadalje, kako malo je upanja, da bo v takšnih razmerah tudi sam preživel in dočakal konec vojne. Niso mu bili neznani pomori nekaj tisoč zavednih slovenskih partizanov, ki so jih brezosebno nazivali »likvidacije«. Smrti, ki jo je slutil, se ni bal, saj se je ni v resnici nikoli. Njegova notranja stiska in bolečina je bila prav to, da bo po vsem dolgoletnem trpljenju, najprej tigrovcev in potem partizanov, prevladal na koncu režim jugoslovanske komunistične partije, in da resnične svobode za Slovence ne bo.

Bilo je 8. oktobra 1944 na planini Pretovč (1124 m) za Mrzlim vrhom, ko je Peter Skalar prejel poziv, naj se zglasi na sedežu pokrajinskega odbora OF v Čepovanu. Poziv je podpisal dr. Joža Vilfan. Peter Skalar je tedaj, po pričevanju nekaterih prisotnih, padel v krizo in se razjokal, češ da ni več rešitve za partizansko borbo... Da je vrgel, kot pravijo, puško v koruzo. Sklepamo lahko, da je tudi slutil, da je bil poziv za Čepovan past, v katero naj bi se ujel, zato da bi ga likvidirali. Govori se, da sprva niti ni hotel na pot, toda končno so ga tovariši o tem le prepričali.

Pogled na južno stran s poti na planino Sleme na planino Pretovč (1124 m), na severnem pobočju Mrzlega vrha. Za drevesi se vidijo njene štale in stan. Tukaj je Peter Skalar prejel poziv, naj se javi na sedežu pokrajinskega odbora OF v Čepovanu.

Toda, tukaj se začnejo zapleti. ... Dan preden bi ga njegov stalni kurir Alojz Rutar – Svečan moral spremljati na POOF, so ga tako upijanili, da je zbolel in ni mogel na pot. Tako so se ga znebili, ker v njegovi prisotnosti kaj takega ne bi mogli izpeljati, saj je Svečan Skalarja oboževal. (Izjava, ki jo je Tonetu Rutarju leta 1989 podal Ivan Rutar – Tisa, glej Tatjana Rejec 2006, 165).

Peter Skalar se je torej podal na pot. Najprej v dolino Idrije, v selo Kosi (Kambréško), in odtod čez Lig v dolino Soče. Spremljal ga je Aldo Medvešček. V noči na 9. oktober sta pri zaselku Globno pod Desklami prebredla Sočo. O tem poroča Skalar v pismu Aci Stanovnik, njegovi namestnici v Okrožnem odboru OF in navaja med drugim: Položaj 9. X. 44 ... Z Aldom sva še isti dan prišla preko Soče. Zjutraj sva prišla pred (Grgarske) Ravne, kjer naju ljudje opozarjajo, da prihajajo Nemci. Umaknila sva se v grme in za pol ure so že bili v Ravnah Nemci, približno 300. Naprej nisva mogla. Napravila sva velik ovinek in končno prišla na isto mesto, kjer sva prejšnji večer prekoračila Sočo. V Čepovanu in na Lokvah in sploh v tistih krajih so borbe, tako da ne morem na mesto. Počakal bom še en dan, da bom videl, kako se bodo stvari razvijale. Vsestransko se bom potrudil, da pridem čimprej na POOF... (glej Svobodna misel, 9. januarja 1998). Spremljevalec je tukaj samo eden, in sicer Aldo Medvešček.

Počakati, kako se bodo stvari razvijale, je Skalar nameraval v hiši pri Filipu v Paljevem nad Plavami. Tu je 9. oktobra zvečer sklical sestanek, naslednji dan pa naj bi ga imel še pri Zimicu v Desklah. V Paljevem so bili tedaj pripadniki VDV (Vojska državne varnosti, prej VOS). Med njimi tudi Janko Manfreda, ki je bil Slovenijo v Kobariškem vojnem območju vodja te službe za Beneško Slovenijo. Ta se v poročilih ob tem dogodku pojavlja kot drugi spremljevalec. Odkod? Skalar vdv-jevcev ni maral in verjetno je zato poslal Janka Manfredo na izvidnico k cerkvici sv. Kvirina, tako da ta na sestanku ni bil prisoten.

 

                                                                                     Pretrgane vezi se dajo sčasoma povezati, toda

                                                                              voditeljev, ki so izločeni, ni mogoče kar tako na lepem

                                                                                        nadomestiti ali na novo ustvariti.

                                                                                                                         Zorko Jelinčič

 

Usodni strel

Iz pripovedovanja domačinov, kaj se je tedaj dogajalo, izhaja naslednje:... Drugi dan, 10. oktobra, je bil Skalar še pri Filipovih, ko naj bi so Nemci skupaj s fašisti (Italijani) prišli v Paljevo iz Grgarja preko Vodic in Zagomile. Ustrelili da so v okno Filipove hiše, potem ko je skozenj pogledala Rozina Podbršček. V hiši so bili, poleg Skalarja in njegovega spremljevalca Alda Medveščka, še drugi. Eni da so zbežali skozi zadnja vrata, drugi poskakali skozi okna. Takoj za hišo da so se razdelili v dve skupini. V skupini s Skalarjem so bili še Aldo Medvešček, Alojz in Feliks Podbršček. (glej Zadnja pot revolucionarja in borca Petra Skalarja, Izjava s podpisi, Paljevo 27, sept. 1974 – hranil Franc Kravanja). V tej izjavi pa je veliko nedoslednosti.

V Izjavi (str. 2) beremo o Rozini Podbršček, da je: ...zagledala na cesti prihajajočega fašista z naperjeno puško in psom. Ko je fašist zagledal Rozino, je takoj ustrelil v okno, vendar se je le-ta pravočasno umaknila v kuhinjo in skupaj z ostalimi zbežala... Nemcev torej ni videla. Si lahko predstavljamo, da sovražnik, potem ko pride v neko selo, kar ustreli v okno ene izmed hiš samo zato, ker je skozenj pogledala neka ženska? O krogli, ki naj bi ob strelu skozi okno zadela strop v sobi, ni ostala nobena sled. - Preverjeno pri poznejšem stanovalcu v isti hiši!

Na drugem mestu beremo o tem dogodku še naslednje: ... Skupino s Skalarjem sta Filipova sinova (Alojz in Feliks) vodila skozi goščavo po grapi nad vasjo, kjer bi v skritem kraju v bližini vasi prebili dan. Že nekoliko nad hišami je Skalar stopil iz goščave na travnik, da bi se razgledal, kje je. Iz bližine kakih 50 m ga je tedaj zadel strel naravnost v srce. Bila je nemška zaseda nad Paljevim. Kar je Skalar imel na sebi, so mu Nemci vzeli in odšli... (Ciril Zupanc 1975, 38, in Izjava 1974, 3).

Iz prvotnega »fašista s psom« nastanejo »Nemci«, kakor je »nekdo zakričal«, v resnici pa jih nihče ni videl. Tisti, ki je zakričal, bi bil lahko kdo od obeh Skalarjevih spremljevalcev. Ker je bil Aldo Medvešček, eden izmed niju, s Skalarjevem v hiši, bi bil ta edino drugi, kasneje pridruženi spremljevalec in sicer udv-jevec Janko Manfreda.

Spominsko obeležje pri Paljevem, kjer je padel Peter Skalar

Vsi pripovedovalci navajajo za tisti dan prihod Nemcev iz Grgarja preko Vodic in Zagomile v Paljevo. Nemška ofenziva pa je bila tedaj usmerjena v nasprotno stran, proti Čepovanu. V Paljevo bi lahko prišla kaka nemška patrola. Toda, odkod pripovedovalci vejo, da prav »iz Grgarja, pa preko Vodic in Zagomile«? Pa tudi »iz deskljanske smeri« (Zidar 1995, 186). In kam naj bi Nemci potem odšli? Nezanesljiva navedba o prihodu Nemcev (ali njihove patrole) pušča odprto tudi vprašanje o njihovi zasedi.

Iz pričevanj domačinov o smrti Skalarja, podanih nekaj desetletji pozneje, povzemamo še naslednje: ... Domačini so povedali, da je njegova smrt za vse velika uganka, ker je bilo slišati samo en strel in potem ni bilo več nikakršnega streljanja. Kravanja s spremstvom pa je bil tako daleč od Nemcev, da če bi kroglo izstrelili oni, na tako razdaljo ni mogla zadeti, saj nobeno ročno orožje nima takega dometa niti v pravljici pa ne smrtne moči. In dalje: ...Domačin Podvršič (prav Podbršček) mi je povedal: »Nekdo je zakričal: Nemci, Nemci! Bežali smo iz naše hiše v gozd. Tudi Kravanja je stekel čez goličavo. Slišal sem strel. Ko smo se vrnili; Kravanje ni bilo. Iskali smo ga tri dni. Našli smo ga mrtvega. Ob njem je ležala oficirska torba z vsemi zapiski« (Alojz Zidar 1995, 186). Iskali da so ga tri dni (?), njegov pogreb pa je bil že naslednji dan.

Upoštevajoč dejstvo, da so bili ljudje med vojno in vsa leta po njej pod komunističnim terorjem, smo si lahko na jasnem, da so bile priče tega dogodka ustrahovane. Vse morajo navajati »prihod Nemcev«, zato da s tem prikrijejo resnico o smrti Petra Skalarja. Če namreč Nemcev ni bilo, potem so omenjeno zasedo, v kolikor je res bila, pripravili lahko le pripadniki VDV.

Prvi, ki je izrazil resne dvome, da so Skalarja ubili Nemci in je v javnosti temu ugovarjal, je bil Franc Čopi – Borotin, Ferdov prijatelj. Takoj po vojni je ob obisku na samem kraju dogodka presodil položaj kot vojak in možnost, da bi Kravanjo zadel nemški strel, ocenil kot nično (Tatjana Rejec 2006, 164, 167).

Skalarjeva torba - Pri padlem Skalarju, ki naj bi ga dalj časa iskali (celo tri dni?), sta bila prva Alojz Podbršček in Alojz Erzetič (Izjava 1974, 3). Slednji, pripadnik VDV, prej ni bil v hiši pri Filipovih. In dalje: ...Ob tej priliki so Nemci pobrali njegovo torbo in orožje.... Razne dokumente, ki jih je imel pok. Skalar s seboj, so po tem dogodku našli vaščani raztresene po poti, ki pelje proti vasi (Izjava itm.). Raztresene liste da je pobrala Štefanija (Fani) Erzetič. Toda naslednji dan je prišel Leopold Bordon – Polde (tov. Polde), vodja bližnje baze VDV, in jo z grožnjami prisilil, da mu jo je izročila (ustna izjava).

Zgodba »o Nemcih«, ki naj bi padlemu Ferdu vzeli vse, kar je imel na sebi, postane s tem že neverjetna! Če bi ga oni res ustrelili, bi gotovo odnesli tudi torbo z dokumenti. …Nedvomno jih je nadvse zanimalo, kako so partizani organizirani in kdo za njih dela. Toda vsebina torbe je danes v Arhivu Slovenije. Tatjana Rejec je v mapi (II 1635) našla 42 lističev s Skalarjevimi beležkami, z ilegalnimi imeni članov OF in KP odborov na različnih ravneh, z datumi sestankov in njihov dnevni red… Zapiski so kronski dokaz, da je bil Peter Skalar 10. ali 9. oktobra 1944 žrtev partizanov . In k temu še besede Ivana Rutarja – Tisa v omenjeni Izjavi od julija 1989: Veš, Kravanjo so ubili partizani sami (Tatjana Rejec 2006, 165, 167, 169).

O tem, da je bil Peter Skalar namerno ustreljen, obstaja še izjava partizanke Darinke Kogoj s Kneže, nosilke spomenice 1941: ... Kot kurirka sem jeseni 1944 tovariša Beblerja spremljala iz Baške doline proti Kobaridu. Med potjo mi je ves razburjen omenil, da je Ferda Kravanjo - Petra Skalarja na poti na sestanek v Čepovan zahrbtno ustrelil eden izmed njegovih spremljevalcev. (Alojz Zidar 1995, 187).

Vsebina Skalarjeve torbe, ki je po neznani poti prišla v Arhiv Slovenije. Viden je eden od karirastih lističev, na katerih so imena kandidatov za odbore OF. Lističe omenja v svoji knjigi Tatjana Rejec (str. 166).

Na tem mestu se postavlja tudi vprašanje, kdo so bili člani omenjenih odborov? Predpostavka je lahko le ta, da je Skalar kot člane odborov nastavljal ljudi, ki somu bili zvesti in so bili zanesljivi. Torej v prvi vrsti nekdanje tovariše, tigrovce. Toda to njegovo početje ni moglo ostati prikrito vrhu partije in ta tudi ni mogla dopustiti, da bi v njenih vrstah imela ljudi, kateri cilj bi bila predvsem osvoboditev Slovencev (in uresničitev njihove ideje o lastni državi) in ne komunistična revolucija.

Ko je dobil poziv za Čepovan, je Peter Skalar spoznal, da so se je partijski vrh zavedel ciljev njegovega dela. Prav to ga je zlomilo. Zavedel se je tudi, da so mu dnevi verjetno šteti. Ta okoliščina tudi smiselno razložil tudi prisotnost članov VDV v Paljevem in omogoči edino sklepanje, da ga je ustrelil eden izmed njih.

O tem, kdo bi lahko to bil, ali vdv-jevec Janko Manfreda ali kdo drugi, ni v gradivu nikakega namiga. Presunljivo je dejstvo, ki človeka naravnost pretrese: Ferdo Kravanja – Peter Skalar je bil žrtev njegove ideje o slovenski državi. Kake druge, bolj smiselne razlage ni!

 

                                                                                                                   A kadar svoboda zasije nam spet

                                                                                                               in vaše se želje spolnijo...

                                                                                                                                                           Partizanska

Klanjamo se njegovemu spominu!

 

Padlega Ferda Kravanjo - Petra Skalarja so pokopali naslednji dan, 11. oktobra 1944 v Desklah. Na pogrebu je bila prisotna njegova mati Ana, brat Franc, sestra Marjeta, aktivisti OF, vdv-jevci in vaščani iz Deskel in Paljevega. Alojz Erzetič in Leopold Bordon (tov. Polde) sta držala častno stražo v imenu pripadnikov VDV. Pogrebne obrede in mašo je imel župnik Filip Kovačič. Vest o njegovi smrti je pretresla vso Primorsko.

Pogreb Ferda Kravanje - Petra Skalarja, Deskle 11. oktobra 1944. V sredini med prisotnimi je njegova mati Ana Kravanja

V nekaterih krajih, tako Zatolminom, kjer se je svoj čas zadrževal, so počastili njegov spomin na žalni svečanosti. O njem so že za časa njegovega življenja, še bolj pa po njegovi smrti, nastajale legende. Kako so vsakdanji primorski ljudje čutili, da jim je odmanjkal, nam pove naslednja, njemu posvečena pesem. Napisala jo je novembra 1944 aktivistka Ljudmila Leban – Valeska por. Fon, Fratnikova iz Žabč pri Tolminu (Tolminski zbornik 1975, 96).

Nagrobni spomenik tovarišu Skalarju

 

Jesenski dih otožno je zavel,                       Vrh višave rajske bivaš,

Po tratah tužno je zastokal,                         opevaš blaženost pokoja;

za borcem po košenini je zajokal,                 nad zvezdami med angeli

o smrti kruti tiho pel.                                  Tovariš nepozabni zdaj si Ti.

 

Gomila tvoja, kje leži?                                  Spominjaj v rajski slavi se,

Junak kje v grobu nam trohni?                      trpečega ljudstva vedno se;

Za tabo nam solzijo se oči,                            a narod svoj pozabil tam ne boš,

gob Tvoj radi bi s cvetjem venčali.                saj daroval življenje za svobodo si svojo.

 

Črna zemlja Tebe krije,                                Pozabil te narod več ne bo

smehljaj Tvoj nam več ne zasije;                   a solz potoko še dolgo rosil bo,

sedaj snivaš, dragi, večni sen,                       preveč ljubili smo Te vsi,

in na nebu zvezda najlepša nam si vsem.       zakaj iz naročja so Te nam iztrgali.

 

                                           Le sladko spavaj v Bogu zdaj,

                                           uživaj srečo vekomaj;

                                           a nam pri srcu je težko,

                                           pri srcu nam je vsem hudo.

Ferdo Kravanja – Skalar je bil tigrovec, partizan in tudi komunist. Toda v pesmi, kot vidimo, ni prav nič komunističnega, temveč samo iskrena vera v Boga. Pretresljive so besede »Le sladko spavaj v Bogu zdaj...« Ljudje so čutili in vedeli: njegov boj je bil boj za Pravičnost, ki je v absolutnem pomenu lahko le vsemogočni Bog.

Novembra 1944 je Ferdova mati, Ana Kravanja, poslala na pokrajinski odbor OF pismo, ki ga na tem mestu objavljamo. Pismo, ki odraža vso materino bolečino ob sinovi smrti, je pretresljivo pričevanje o Ferdu in o Kravanjevi družini v Čezsoči, ki jo je prevevalo neomajno slovensko čustovanje:

Moj sin je živel in delal samo za svobodo. Vse njegovo življenje, ves njegov zaklad in vse njegovo premoženje je bila svoboda. Zanjo je dal tudi svoje življenje, moj ubogi fant, star šele 32 let. Tudi jaz sem pripravljena vse dati zanjo, tudi svoje življenje. Vse, kar bom mogla, bom storila, vse, kar je v mojih močeh, zanjo in za naše borce, za končno našo zmago. Živeli naši dragi partizani. Bog jim povrni vse, kar napravijo za nas! Da bi bila zadnja žrtev – žrtev mojega zlatega sina! Daleč od mene počiva zdaj moj zlati, dragi sin. Počiva blizu svojega očeta, ki je padel na fronti pred 28 leti in me pustil samo s sedmimi otroki. Najmlajši je imel 15 mesecev, najstarejši 13 let. Ubogi Ferdo pa je imel 2 leti, tako da ni nikoli poznal očeta. Skromno in težko smo živeli. Vzredila sem vse v narodnem duhu.             

                                                                                             Ana Kravanja

Besede »moj zlati sin« niso samo izraz čustvenega odnosa matere do sina. Pomenijo veliko več, tisto, kar so si primorski ljudje predstavljali pod pojmom »svoboda zlata«, o kateri pravi Ferdova mati: »Tudi jaz sem pripravljena vse dati zanjo, tudi svoje življenje.« Odločna in pogumna mati je jasno videla tisto, za kar se je Ferdo boril, trpel in padel – svobodno Slovenijo. Drugi tega niso bili sposobni dojeti, prav do danes!

Kamion, na katerem so 1948 prepeljali posmrtne ostanke Petra Skalarja iz Deskel v Čezsočo. Njegov postanek in počastitev pokojnika v Tolminu.

Leta 1948 so pokojnega Ferda Kravanjo prepeljali iz Deskel v Čezsočo in ga pokopali na tamkajšnjem pokopališču. Človek, ki je pri prekopu imel Kravanjevo lobajo v rokah, je jasno videl, da jo je krogla prebila na dveh mestih: ko je vstopila in ko je  izstopila. (Izjavil Tone Rutar, glej Alojz Zidar 1975, 187). Kamion z njegovimi posmrtnimi ostanki se je ustavljal po večjih krajih in povsod so ljudje počastili njegov spomin. Častno stražo na kamionu je držal Zoran Manfreda iz Poljubina, tudi eden izmed Skalarjevih kurirjev...

Istega leta 1948 je, ali naj bi, za posledicami dolgoletne bolezni, ki jo je dobil v italijanskih zaporih, umrl vdv-jevec Janko Manfreda iz Kobarida. Kor omenjeno, se je nahajal v Paljevem na predvečer smrti Skalarja in ta ga je tedaj poslal v izvidnico. Istega leta se je ponesrečil tudi Skalarjev zadnji spremljevalec in vodič, Alojz Medvešček iz Lozic pri Anhovem. Na stezi ob železniški progi – kjer so hodili tudi drugi - je bil stopil na mino (?).

 

                                                                                              Če greš s srcem v boj in padeš neznan,

                                                                                                                      drugi pobirajo tvoje sadove.

                                                   Andrej Jelačin

Ubijanje spomina

Ferdo Kravanja v povojnih letih sicer ni bil zamolčan. Omenjen je v knjigah in v mnogih člankih o tigrovskem in o partizanskem osvobodilnem boju. Toda njegovega življenja kot celote slovenski in še posebej primorski javnosti vse do danes niso predstavili. Šele iz takšnega prikaza bi bilo mogoče razvideti vso veličino njegovega boja in žrtve za svobodo. Tako je kljub vsemu požrtvovalnemu boju za slovenstvo, v katerem se je izpostavil daleč nad drugimi, ostal samo »eden izmed mnogih«. »To je sramota, da Skalar danes ni narodni heroj!« so se v povojnih letih hudovali nekdanji borci.

Vzrok temu je, prvič, nedvomno njegova pripadnost Tigru. V povojnih letih je jugoslovanski režim tigrovce zapostavljal, nekatere celo preganjal. Njihov boj za osvoboditev Primorske je bil po tihem nvodilu režima povsem zamolčan. Ko so v 50. letih mnogi poskušali doseči njegovo priznanje, je bil Tigr leta 1958 na seji CK KPS označen kot reakcionarna šovinistična nacionalistična organizacija (Mira Cenčič 2001, 12; Mira Cenčič 1997, 314). Od slovenske strani kakega utemljenega razloga za takšno stališče ni bilo. Več kot očitno je torej, da ga je CK-ju KPS tajno narekoval Belgrad in njegovi velesrbski krogi, ki so bili že tradicionalno, še zlasti preko prostozidarskih lož, povezani z Italijo.

Grob skupine partizanov v Čezsoči, med njimi je tudi Ferdo Kravanja – Peter Skalar

Vzrok temu je, drugič, predstava o slovenski državi, kot so si jo zamišljali Ferdo Kravanja in številni partzanski borci, in je bila tako jasno izpričana v Kobariški republiki. Le-ta je bila zametek bodoče države Slovenije, četudi si jo je Ferdo – kot si lahko predstavljamo - zamišljal sprva še v neki idealistično komunistični, sovjetski in jugoslovanski predstavi. Toda po tečaju v Robu gotovo ne več! Tedaj se je nedvomno zavedel jugoslovanskega (srbskega) ozadja, ki je dejansko usmerjalo slovensko KP in njen teror nad slovenskim prebivalstvom.

V letih po vojni Ferdo Kravanja ni bil deležen javnega spomina, zlasti še počastitve ob obletnicah njegove smrti. Zakaj? Predstavljamo si lahko le, da ga je srbska tajna služba, danes Kos, imela na listi slovenskih »nacionalistiov«. Ni mu bil postavljen spomenik, temveč samo skromna spominska plošča na njegovi rojstni hiši. Šele v samostojni Sloveniji, in to po več letih, mu je bil leta 2004, za 60.letnico njegove smrti, postavljen v njegovi rojstni Čezsoči doprsni kip.

Rojstna hiša Ferda Kravanje – Skalarja v Čezsoči, srbska Kos jo je dala porušiti ob potresu leta 2003, kot da bi bila nepopravljivo poškodovana.

Toda leto poprej, ob potresu 2003, ki je prizadel Bovško, so takoj porušili njegovo rojstno hišo. Porušena je bila v štirih dneh po potresu! Očitno spet po tajnem navodilu srbske Kos, češ da hiše ni bilo mogoče popraviti in obnoviti. Vse to pa samo še potrjuje, da spomin na Ferda Kravanjo ni bil napoti v prvi vrsti slovenski partiji, temveč velesrbski jugoslovanski strukturi.

Njegovo rojstno hišo so sicer porušili, niso pa mogli izbrisati, in ga tudi ne bodo nikoli, lika Ferda Kravanje – Petra Skalarja! – Ti si šel med prvimi v boj, ko človek ni videl izhoda, in padel takrat si, ko mnogim je bila še tuja beseda svoboda (Andrej Jelačin). – Zvonite, le zvonite! ... Sonce vzhaja! Svobode novo jutro se poraja (Anton Aškerc) - Kadar čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo - zato, ker nas danes z zemlje rujete, barbari, naše korenine do peklà poženo! (Matej Bor).

Slovstvo:

Tone Rutar: Kratek pregled delovanja ilegalne organizacije Tigr na Tolminskem 1927 – 1940, v: Tolminski zbornik 1975

Tone Rutar: Ferdo Kravanja, geslo v PSBL (8. snopič), Gorica 1982

Ciril Zupanc: Ferdo Kravanja – Peter Skalar, v: Tolminski zbornik 1975

Ciril Zupanc: Zapadno-primorsko okrožje, Nova Gorica 1973

Franc Kravanja: Moj brat Ferdo, v: Tolminski zbornik 1975

Slavko Tuta: Kavs Franc, geslo v PSBL (8. snopič). Gorica 1982

Gorazd Bajc: Zapletena razmerja. Ivan Marija Čok v mreži primorske usode, Koper 2000

Pavla Jerina - Lah: Pobeg Ferda Kravanje – Petra Skalarja, v: Primorski Rodoljub št. 7, Koper 2002

Albert Rejec: Lik Danila Zelena, v: Primorski Rodoljub, št. 8, Koper 2003 

Mira Cenčič: Izvleček iz zapisnika seje Izvršnega komiteja CK dne 13. junija 1958, v: Primorski Rodoljub št. 5, Koper 2001

Mira Cenčič: TIGR, Slovenski pod Italijo in TIGR na okopih v boju za narodni obstoj. Lublana 1997

Tatjana Rejec: Smrt tigrovca in partizana Toneta Majnika (1905 – 1943), v: Rešeto 6 (št. 1, 2. 3), Ribnica 2002

Tatjana Rejec: Partija in tigrovci (poglavje Ferdo Kravanja – Peter Skalar), Lublana 2006

Alojz Rutar – Svečan: Spomini Skalarjevega kurirja, v: Tolminski zbornik 1975

Tone Ferenc: Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, Lublana 1977

Alojz Zidar: TIGR v boju za domovino, Koper – N. Gorica 1995

Franc Črnugelj – Zorko: Na zahodnih mejah, Lubana – Nova Gorica 2000

Zdravko Likar: Druga svetovna vojna (poglavje Kobariška republika), zbornik Kobarid 1997

Borut Rutar: TIGR proti duhovnemu genocidu fašizma nad Primorci, Tolminsko 1918 – 1941 (poglavje: Junak Ferdo Kravanja), Lublana 1996