Junaški lik primorskega tigrovca in partizana

Ferdo Kravanja na smučeh, nekje v Tolminskih gorah

Njegova Kobariška republika, četudi kratkotrajna, je bila v današnjem času prvo uresničenje zamisli o lastni državi Slovencev.

2. del

Leta 2005, za 60-letnico konca 2. svetovne vojne in osvoboditve izpod nacifašizma, je predsednik slovenske vlade, Janez Janša, v proslavi ob Dnevu upora (27. aprila) na Mali gori nad Ribnico priznal tigrovcem, da so prvi organizirali odpor proti fašizmu. Toda Janez Stanovnik, predsednik Zveze Združenj borcev, je tiste dni v svoji izjavi imenoval tigrovce teroriste. V tem se mu je pridružil tudi Igor Lukšič, podpredsednik Socialnih demokratov. Za vsem tem je nedvomno stala srbska tajna služba Kos, ki ne zamudi priložnosti za idejno razdvajanje Slovencev.

Toda tokrat se je dvignila vsa Primorska, na obeh straneh meje. Vsi Primorci smo si bili edini v protestu, ne glede na to, ali smo katoličani, komunisti, partizani, udbovci, kosovci... Nastopili smo enotno in branili naše slovensko, kulturno in človeško dostojanstvo! Nasprotnik je pri priči utihnil! Toda naša naloga s tem nikakor ni končana. Prizadevati si moramo, da odkrijemo o naših tigrovcih in partizanih vse tisto, kar je bilo doslej zamolčano ali potlačeno v pozabo. Takšen namen ima tudi pričujoči članek o junaškem Ferdu Kravanji. Njegova junaška podoba je tako veličastna, da nam za njeno predstavitev zmanjkuje primernih besed.

                                                                                          Kdor brata mi ščuje na brata,

                                                                                           ta bodi – ta bodi preklet!

                                                                                            Anton Aškerc 

Jugoslavija aretira tigrovce

V Avstriji je nemška Gestapo prišla že kmalu na sled tigrovskim saboterjem na vlake in železnice. Vsled tega je Nemčija pritisnila na Jugoslavijo in vlada Cvetković – Maček je julija 1940 izdala za tigrovci tiralico. Na Ferda Kravanjo je bila razpisana nagrada v višini 100.000 din, na Alojza Kneza 50.000 din in na Antona Ivančiča (s Podbrda) prav tako 50.000 din. Razpis je bil čez celo stran objavljen v jugoslovanskih listih. Zneski nagrad so bili za tiste čase ogromni.

Ferdo Kravanja je tedaj zaradi operacije na hemoroidih ležal v bolnici v Lublani. Brat Franc, ki ga je obiskal, je pri njem naletel na Danila Zelena. Ferdo je bratu naročil, naj se takoj odpelje na Jesenice in v njegovi sobi Pod gozdom št. 3 odstrani vse, kar bi ga lahko obremenjevalo. Toda Franc je bil prepozen, na Jesenicah je že naletel na orožnike, ki so tudi njega prijeli (Franc Kravanja 1975, 48). Antona Ivančiča so na prijavo nekega šoferja taksija prijeli v hotelu na Pokluki. Samo Alojz Knez se je aretaciji izmaknil. V Lublani so aretirali še druge tigrovce, skupaj 17. Izmaknil se je aretaciji tudi Albert Rejec, na katerega je bila razpisana nagrada 25.000 din. Aretirance so v spremstvu orožnikov prepeljali v Belgrad in jih zaprli v Glavnjačo. Čez mesec dni so večino od njih izpustili (Franc Kravanja 1975, 48).

Tiralica za Ferdom Kravanjo, podobni tiralici sta bili tudi za Antonom Ivančičem in Alojzom Knezom (objava v dnevniku Jutro, 10. julija 1940

Ferda Kravanjo so prijatelji še tisto soboto, ko je bil pri njem brat Franc, prepeljali pod imenom Jovo Jovanovič v sanatorij dr. Derganca. Toda našel se je kmalu izdajelec, ki se je polakomnil denarja, in ga prijavil. Ko se je brat Franc po enem mesecu vrnil iz Belgrada, je Ferda našel v senatoriju zastraženega. Prijatelji so mu pripravljali pobeg, toda Ferda so prej odpeljali v Belgrad, kjer je bil obsojen na 5 let ječe. Sprva je bil zaprt v Sremski Mitrovici, potem so ga na posredovanje Toneta Batagelja, ki je pripadal jugoslovanski obveščevalni službi, premestili v Niš (Tone Rutar 1975, 347).

Aprila 1941 so sile Osi napadle in zasedle Jugoslavijo. V Niš so iz Bolgarije vdrli Nemci in iz zaporov takoj izpustili nemške kulturbundovce, obsojene zaradi delovanja proti Jugoslaviji. S pomočjo prijateljskega kulturbundovca se je mednje pomešal tudi Ferdo Kravanja in se v dveh dneh prebil v Slovenijo. Tu se je najprej pridružil Soški legiji, ki je štela nad 2000 primorskih fantov in mož. Njeni organizatorji so bili dr. Lavo Čermelj, dr. Drago Marušič in Ivo Sancin (Borut Rutar 1996, 269). Zbor je bil v Novem mestu, odkoder so krenili proti Karlovcu, da bi branili Jugoslavijo pred nemškim vdorom. Toda tu so naleteli na ustaše, in videvši, da je Jugoslavija povsem pred tujim vdorom klonila, so se razšli.

Kdor je pravi zemlje sin, ima pogum do bolečin. 

                                                 Povej, zakaj si pa rojèn, Kravanja !        

Ferdo Kravanja

Spopad na Mali gori

Ferdo Kravanja se je zatem zatekel v Ribnico, kjer je bival njegov prijatelj, učitelj Tone Majnik iz Volč pri Tolminu, prav tako tigrovec. Sem se je zatekel tudi Danilo Zelen, nepomirljiv nasprotnik fašistične Italije, njen sovražnik številka ena.

Ko so Italijani zasedli Ribnico, so se vsi trije umaknili na Malo goro. Tukaj so bivali v Češarkovi koči približno mesec dni, hrano pa so jim nosili Majnikovi sodelavci. Izdal jih je verjetno lovec gozdar (Franc Kravanja 1975, 49). Mogoče tudi bivši jugoslovanski orožnik Pišorn med preiskavo, ki so jo Italijani uvedli proti Majniku (Borut Rutar 1996, 272). Kakorkoli, dne 13. maja 1941 je orožnik Pišorn pripeljal h koči štiri italijanske karabinjerje in dva jugoslovanska orožnika.  

Spomenik na Mali gori nad Ribnico, kjer so se 13. maja 1941 z italijanskimi karabinjeri spopadli tigrovci Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Tone Majnik (postavilo društvo Tigr).

       Spominska plošča na spomeniku z imeni trojice tigrovcev

    Danilo Zelen      Ferdo Kravanja            Anton Majnik

Trojica junaških tigrovcev, ki so se 1941 na Mali gori nad Ribnico spopadli z jugoslovanskimi orožniki in italijanskimi karabinjeri. Njihova imena so danes ovekovečena na spomeniku, ki je bil postaljen na kraju spopada.

Začelo se je obstreljevanje, toda oblegovalci posadki v koči niso mogli do živega. Na pomoč so poklicali dva oddelka vojakov z minometalci in strojnicami. Sedaj obkoljenim v koči ni bilo več rešitve. Toda Italijanom nikakor niso hoteli priti v roke živi. Ob vdoru v kočo je dobil Pišorn strel v trebuh, Zelen in Kravanja sta bila ranjena. Prvi se je ustrelil, drugi je to poskušal, vendar ga je krogla samo oplazila po sencih. Toneta Majnika so zajeli živega in ga uklenili. Toda med potjo jim je ušel. Neki gozdar ga je potem rešil okovov. - Zatem se je Majnik priključil OF in prvim četam partizanov na Veliki gori. Toda v noči na 22. nov. 1943 je bil ustreljen sredi Ribnice. Ustrelili ga niso domobranci (Tatjana Rejec 2002). Očitno je torej, da so ga ustrelili partizani (komunisti). Toda o tem, kaj bi bilo temu lahko vzrok, si nihče, niti danes v samostojni Sloveniji, ne upa razglabljati.

Danila Zelena so Italijani prepoznali. Poklicali so iz Lublane njegovo mater, zato da bi ga tudi uradno prepoznala. Mati je pogledala mrtvega sina in izjavila; »Ne, to ni moj sin!« Čeprav se ji je srce krčilo od bolečne, sovražnku ni hotela dati zadoščenja. S suhimi očmi je odšla in jokala svoje solza sama (Albert Rejec 2003, 26). To je bila nekoč Primorska!

                                                                           A zdaj mu rešitve je zor zažarel,

                                                                        napočil je dan vstajenja.

                                                                                                         Simon Gregorčič

Pobeg iz bolnice

Ferdo je po zajetju na Mali gori, potem ko se je zbudil iz nezavesti, v srbščini izjavil, da mu je ime Djuro Jovanović. Italijani ga niso prepoznali. Pod te imenom so ga zdravili tudi v vojaški bolnici v Kočevju. Preko usmiljenjke s. Milene, ki je bila sodelavka Majnika, so pripravljali njegov pobeg. Toda Ferda so že kmalu, še vedno pod imenom Djuro Jovanović, premestili v splošno bolnico v Lublani.

Tudi tukaj so njegovi prijatelji poskušali vse, da bi ga rešili. Če bi ga Italijani prepoznali, bi ga prepeljali v Trst in nedvomno usmrtili. Zakaj bil je že obsojen na Drugem Tržaškem procesu. Anton Majnik je svoji sestri, ki je pribežala s Štajerske, naročil, naj gre k nekdanjemu banu dr. Dragu Marušiču, ki je bil primorski rojak, in mu vse pojasni. Res, dr. Drago Marušič se je takoj odzval in v reševalno akcijo pritegnil naslednje sodelavce: dr. Venčeslav Arko, dr. Mirko Derganc, usmiljenka s. Jedert Kršmanc, s ključno vlogo (stregla je ranjenemu Ferdu), ing. Dušan Štucin in Josip Pipan. Vse so Italijani po Ferdovem pobegu zaprli in zasliževali. Pred vojaškim sodiščem je bil zaradi tega na dve leti zapora obsojen ing. Štucin, drugi so bili oproščeni.

Drugi kirurški oddelek Obče državne bolnice v Lublani 1942, od desne na levo: dr. Venčeslav Arko, dr. Pavla Jerina in dr Peršič.

O samem pobegu obstaja več enačic. O njej poročajo: Franc Kravanja, Ferdov brat (Tolminski zbornik 1975, 49), pa Franci Derganc (Okrvavljena roža 1971), nadalje Tone Rutar (Tolminski zbornik 1975, 349), Pavla Jerina - Lah, Primorski Rodoljub 7, 2002)... Na kratko: Dr. Venčeslav Arko je po posvetu z OF in v soglasju s Ferdom poslabšal njegovo zdravstveno stanje. Ta je bil šele po mesecu dni ponovno pri močeh. Med jedmi, ki mu jih je prinašala s. Jedert, so bili lističi z navodili o pobegu. Usmiljenka s. Jedert je medtem že navezala prijateljski stik s stražarjema, ker ju je redno vabila na kavo. Eden izmed stražarjev si je hotel ogledati tudi operacijo na slepiču, kar so mu »izjemoma« dovolil. Ko se je vrnil, Ferda ni bilo več v bolniški postelji.... Po drugi različici je Ferdo izginil medtem, ko je bil stražar na kavi... Po tretji se je na stranišču preoblekel v zdravnika kirurga in ob povratku odkorakal v operacijsko sobo, potem pa pri zadnjih vratih na prosto, šel mimo mrtvašnice in preplezal ograjo. Na cesti ga je čakal avto, ki ga je prepeljal do sanatorija dr. Derganca. Zdravil se je potem v stanovanju njegove sestre na Resljevi cesti... Po drugi pripovedi se je najprej skrival v gostilni Pri Amerikancu, bil potem premeščen v sanatorij Emona, in od tam pa pod imenom Mirko Selan v dom onemoglih Josefinum...

Na vsak način je Ferdo Kravanja proti koncu leta 1941 zadovoljivo okreval. V Lublani je potem bival kot ilegalec, s ponarejeno osebno izkaznico. Nekoč so ga Italiijani med racijo celo zajeli, a ga spet niso prepoznali in so ga izpustili.

                                                            Srečno hodita, tovariša. Sporočita partizanom moje

                                                      pozdrave in jim povejta, da se borijo za veliko stvar.

                                                     Jaz verjamem, da bodo v tej borbi zmagali.

                                                                                                                   Anton Cuffolo

V partizanih

Franc Čopi – Borotin iz Čezsoče, sovaščan in sodelavec Ferda Kravanje pri Tigru, potem partizan, poroča (Alojz Zidar 1995, 184 sl.), da je v Lublani aprila 1942 srečal Ferda po naključju. Vodstvo OF je takrat Čopiju odredilo odhod na Primorsko. Ko je moral iti po nadaljna navodila na poveljstvo v Ambrus, je s sabo vzel tudi Ferda Kravanjo. Tam pa so le-tega takoj zaprli v neko klet, ga zaslišali in o tem naredili tudi Zapisnik... Franc Čopi je osebno jamčil, da je njegov prijatelj zanesljiv. Oba so zatem napotili proti Primorski. Ob njunem odhodu so tovariši iz tamkajšnjih enot rekli Čopiju: »Rešil si prijatelja, ki je bil namenjen za likvidacijo.« (Alojz Zidar 1995, 184). Na poti sta si nadela tudi partizanski imeni, Ferdo Kravanja je postal Peter Skalar, Franc Čopi pa Borotin.

V prvi polovici julija 1942 sta Borotin in Skalar preko Novega sveta in Cola prišla na Vipavsko. Ustavila sta se potem v Gornji Branci v Vipavski četi, ki jo je vodil Janko Premrl – Vojko. Ker Peter Skalar za daljše partizanske pohode ni bil več sposoben, je bil konec julija 1942 poslan na terensko delo na Tolminsko... Iz Prapetna, vzhodno od Tolmina, ga je Tone Krivec pripeljal Zatolmin k Francu Šavliju – Medvedu, ki je bil tedaj sekretar KPS za okrožje Tolminske. Nekaj dni se je Karavanja skrival v Šavlijevem čebelnjaku. Postal je član okrožnega odbora, v katerem je bil, poleg Franca Šavlija, tudi Mirko Skočir – Miško. V nadaljnem so po vaseh ustanavljali odbore OF, pri čemer je bil Peter Skalar še posebno uspešen.

Skupina partizanov na hribu Humčič (810 m) nad Čezsočo leta 1943. Peter Skalar je v drugi vrsti prvi na desni (pred obrazom ima ročaj brzostrelke), ob njem kurir (brez kape), spredaj od leve: Franc Čopi – Borutin, Anica Zimšek in Jaka Baški (Albin Kovač). Skalar in Borutin imata na kapi verjetno še znak Triglava, druga dva zvezdo.

Skalar je imel poseben dar za pogovor in stik z ljudmi. Po domače se je znal pogovoriti s Tolmincem, Kotarjem ali Bovčanom, z mladim ali starim – vsakomur se je znal prilagoditi. Kamor je prišel na sestanek, so ljudje iz cele vasi kar drli skupaj, ga objemali in povpraševali po vsem mogočem. Čeprav je bil sekretar okrožja, je bil osebno tako skromen, da sploh ni bilo videti, da bi bil kaj višjega. Ne da se povedati, kakšen je bil. Tekega človeka si redko srečal! (Alojz Rutar 1975, 45). Prejšnji aktivisti OF so tedaj začeli odhajati k partizanom v hribe in gozdove.

Oktobra 1942 je bil Peter Skalar sprejet za kandidata, decembra 1942 pa za člana KPS. Med člane ga je sprejel Franc Šavli – Medved. Že 25. decembra 1942 je bil Skalar delegat na pokrajinski partijski konferenci. Po tragični smrti Franca Šavlija – Medveda marca 1943 je Peter Skalar postal sekretar KPS za Tolminsko okrožje, ki je obsegalo okoliše Tolmin, Kobarid, Bovec, Rezija in Trenta.

Svojim soborcem je bil Ferdo Kravanja - Peter Skalar najboljši tovariš. O tem priča dogodek, ki ga omenja eden izmed njegovih kurirjev: ... Imel je nove italijanske gojzarje... Mlad partizan pa razsute, z žico povezane čevlje. Skalar ga je nekaj časa gledal, potem pa mu pravi: »Ti, tovariš, kaj ko bi midva zamenjala čevlje?« in obul je njegove. Partizani so kar ostrmeli!... Imel je novo obleko, ki mu jo je naredil krojač iz Idrskega. Dal jo je staremu partizanu Tonetu Kodru iz Ruta, sam pa je nosil naprej svoje stare cape. Ko so ga ljudje spet videli strganega in ga spraševali, kamo je dal novo obleko, je bil njegov odgovor: »Našel sem nekoga, ki jo je bil bolj potreben kot jaz!« (Alojz Rutar 1975, 42). Takšen je bil Ferdov »komunizem«.

 Mirko Skočir

Partizanska tehnika Krn (C-32) globoko v grapi Zalaščence blizu Tolmina, ustanovljena takoj po bitki na Golobarju (aprila 1943). Skalar je njeno vodstvo poveril Mirku Skočirju – Mišku, ki jo je vodil do aprila 1944. Naslikal Rudi Kogej 1965.

Vse kaže, da je Peter Skalar tedaj še trdo verjel v partijo in njen komunizem. V poročilu pokrajnskemu odboru KPS za Primorsko z dne 13. oktobra 1943 poroča namreč med drugim: ...Politično se Partija vedno bolj uveljavlja. Večina prebivalstva vidi v OF partijo in se veseli, da je tako... (Ciril Zupanc 1973, 72). Do spomladi 1943 je imela skoraj vsaka vas svoj odbor OF. Njegovi aktivist bi morali biti povezani med sedoj kot partijci, kot je zahteval Aleš Bebler. V tem mu Peter Skalar pritrjuje, vendar dodaja (19. junija 1943): »So tudi gotovi kraji, kjer se prebivalstvo izraža, da je priprevljeno žrtvovati vse za naše osvobojenje, toda isto je pripravljeno storiti tudi za vero, ako bi bila ogrožena s strani KP. Kjer partizani ne delajo napak, je delo lahko. Toda dogaja se, da se partizani na terenu izražajo, da bodo komunisti vse duhovnike in njihove simpatizerje po vojni pobili, a cerkve bodo spremenili v kine, garaže itd.« (Dokumenti ljud. revolucije v Sloveniji 6/105, glej pri: Tatjana Rejec 2006, 102)

                                            Kralj Matjaž je osrednja oseba slovenskega izročila o državi,

                                         je lik idealnega slovenskega vladarja, ki deli bogatim in

                                        revežem enako pravico.

                                                                                                   Sergij Vilfan

Kobariška republika

Ob zlomu Italije, 8. septembra 1943, so oblast na Tolminskem takoj prevzeli odbori OF. Nemške čete so zasedele Bovec in Tolmin. Še prej so se partizani, na posredovanje tolminske obveščevalke Ilke Devetak – Bignami, dogovorili z italijanskim gen. Massinijem o prostem odhodu italijanskega vojaštva in o prevzemu njihovega orožja. Z generalom sta se v vasi Dolje dogovarjala Peter Skalar in njegov tovariš v odboru, Franc Črnugelj – Zorko. Nato sta s kolesi odhitela v Kobarid. Tu sta k delu pritegnila še Franca Uršiča – Jožka (vodil je tajno bolnišnico nad Sužidom). Ta trojka je bila v Kobaridu nekak operativni štab, ki je delal na ustanavljanju čet in bataljonov (Ciril Zupanc 1973, 59, 60).

Naslednji dan, 10. septembra 1943, je bila, nedvomno na pobudo Petra Skalarja, razglašena za vse širše osvobojeno ozemlje Kobariška republika. Njeno območje se je na severni strani raztezalo do Žage pod Bovcem, na južni do praga Tolmina in potem proti vzhodu nad Baško dolino do Podbrda; na zahodu je obsegala ves Breginjski Kot, zahodno in vzhodno Beneško Slovenijo ter Goriška Brda.  

V Kobaridu je bilo 11. septembra 1943 veliko zborovanje, na katerem se je zbralo čez tisoč ljudi. Govornika sta bila člana okrožnega komiteja KPS za Tolminsko, Ferdo Kravanja – Skalar in Franc Černugelj – Zorko. Verjetno je bilo to do takrat največje zborovanje OF v tolminskem in briškem okrožju v času NOB (Franc Černugelj – Zorko, 2000, 52). 

Ustanovitev Kobariške republike na dokaj obsežnem osvobojenem ozemlju je očitno presenetila tudi komunistični partizanski vrh. ... Operativni štab za zahodno Slovenijo razmer v »Kobariški republiki« ni dobro poznal, zato so se poleg novoimenovanega štaba Goriške divizije v Kobarid napotili še politični komisar Oparativnega štaba za zahodno Slovenijo, Dušan Kveder – Tomaž, ter vidna partizanska voditelja Slovenije, Franc Leskošek – Luka in dr. Joža Vilfan (Zdravko Likar 1997, 180). Pisec daje naziv »Kobariška republika« pod narekovaj, češ takoimenovana, zato da bi zmanjševal njen pomen. Zakaj? Ker je bila zametek slovenske države, ki je vrhovni štab ni predvideval.

Ozemlje Kobariške republike. Bila je, četudi v majhnem obsegu, prva uresničitev zamisli o sodobni slovenski državi, kot so si jo predstavljali partizanski borci.

Kobariška republika je bila namreč mnogo več od tega, za kar jo danes prikazujejo. Bila je odraz hotenja slovenskih partizanov, uresničitev zamisli o »slovenski državi«, ki je bila cilj in smisel njihovega osvobodilnega boja. Bila je tudi cilj samega Petra Skalarja, ki je bil, četudi komunist, v prvi vrsti slovenski domoljub. Kot si je tedaj dokaj očitno predstavljal, naj bi bila z zmago partizanov in komunistične revolucije uresničena tudi zamisel o slovenski državi. Prinesla naj bi odpravo družbenih razlik in krivic ipd. ter uveljavitev oblasti delovnega ljudstva. - Do tistega časa ni še nobenih znamenj, da bi Ferdo v takšne ideale kdaj podvomil.

V drugi polovici septembra so v osnovni šoli v Borjani imeli konferenco, ki jo je s svojim nagovorom odprl Peter Skalar. Za njim je spregovoril dr. Joža Vilfan... Prisotni so bili tudi Franc Leskošek – Luka, pa Dušan Kveder – Tomaž ... in člani okrožnega in okrajnega odbora KPS za Tolminsko...

Poveljstvo Kobariške republike je nastopalo dokaj suvereno. Nemški komandant v Bovcu je npr. zahteval, da bi tamkajšnja nemška posadka imela preko ozemlja republike prost prehod do Tolmina. O tem so se njeni predstavniki z njim pogajali in med drugim postavili zahtevo, naj nemška stran najprej izpusti 56 kobariških ljudi, ki so bili zaprti v Vidmu. V tej zahtevi so tudi uspeli.... Vendar je bilo trajanje Kobariške republike v takratnih razmerah omejeno. Vztrajala je pred pritiskom Nemcev nekako dva meseca in se obdržala do začetka novembra 1943.

Zasnova slovenske države, ki jo je ponazarjala Kobariška republika, je pomenila za komunistični partizanski štab precejšen ideološki pretres. Partizanski voditelji so prihiteli v Kobarid očitno zato, da se oni postavijo na čelo republiki. Mogoče je namreč bilo, da bi nadaljni dogodki skrenili s poti, kot jim jo je določil njihov gospodar v Moskvi. To je, v uresničenje predstave o suvereni slovenski državi, ki lahko tudi ne bi bila v okviru Jugoslavije. V povojnih letih so Kobariško republiko prav zaradi tega samo omenjali, ne da bi javnosti prikazali njeno bistvo in zbrali pričevanja tistih, ki so jo oklicali. V Enciklopediji Slovenje (glej zvezek št. 5, 1991) je geslo o njej celo izpuščeno!

                                                                                                   Stalin naš, Tito naš,

                                                                                                za teboj vsi stopamo.

                                                                                                                       Partzanska

Na partijski tečaj

Peter Skalar je 17. aprila 1944 pisal vsem podrejenim odborom, da po nalogu Oblastnega komiteja za Slovensko Primorje mora za nekaj časa odpotovati iz okrožja in jim daje razna navodila za čas, ko bo odsoten. V pismu, značilno (!), izraža popolno vdanost partiji: »Partija nam nalaga vedno večje dolžnosti in mi, ki smo bili toliko srečni, da smo bili v Partijo sprejeti, moramo biti tega samo veseli.« (Tatjana Rejec 2006, 159). Odšel pa ni na glavni štab v Črnomelj, kot navajajo, temveč v Kočevski Rog, kjer je tečaj potekal v barakah blizu Cinkovega križa.

Tečajnikov je bilo 57, med njimi tudi Skalarjeva prijatelja Borotin in Jaka Baški. Glavni predavatelj na tečaju je bil prof. Ivan Bratko – Andrej (pojmi o državi, zakonodajni in izvršni oblasti, vladi...). Predavali so tudi Miha Marinko, Boris Kraigher, pa Vida Tomšič (o ženskem vprašanju).

Baza 20 v Kočevskem Rogu, kjer je bil 1943 in 1944 sedež partizanskega štaba, pa CK KPS, IO OF, AFŽ... v njeni okolici, blizu Cinkovega križa, so se nahajale tudi barake za partijske tečaje. Enega od tečajev se je od maja do julija 1944 udeležil tudi Peter Skalar.

Naslednji tečaj je vodil Boris Ziherl. Pripravljal je tudi učni načrt, v katerem bi odpadla vsa narodna zgodovina do 1918. Bratko pa je bil mnenja, da bi nekaj ur le posvetili tudi Cirilu in Metodu, pa kmečkim uporom, Prešernu, Cankarju... Zvečer so se vrstili referati. O nalogah partije v vojski, o VOS, VDV...V tem Bratkovem partijskem besednjaku ni besede »domovina« ali ljubezen do nje, »Slovenec« ali »slovenski«, gre za čisto internacionalno ideološko indoktrinacijo (Tatjana Rejec 2006, 160).

Kako naj bi človek kot Kravanja, ki se je pred nastankom tega gibanja deset let boril za to, da bo v javnosti, v šoli, pri oblasteh vedno in povsod lahko govoril slovensko, ki ga ni zanimalo, ali si liberalec, klerikalec ali komunist, pač pa, da si zaveden Slovenecm, da ljubiš domovino, ki mu je bila priključitev k domovini Sloveniji najvišji ideal, kazal navdušenje za to, vsemu njegovemu bitju in žitju tujo ideologijo? (Tatjana Rejec 2006, 161).

Zatekel se je v pasivnost. In za edinega med moškimi udeleženci so na koncu tečaja zapisali, da je zanj značilna »manjša sposobnost samoiniciative, sicer pa je marljiv in dober tovariš«. In to so ugotovili pri človeku, ki ga je bila v Tigru sama dejavnost, ki je bil med partizani na Primorskem znan po tem, da zna pridobivati in navduševati svoje rojake za boj za svobodo... Nad Jakom Baškim pa so bili njegovi predpostavljeni naravnost navdušeni... Tudi Borotin se je dobro odrezal (Tatjana Rejec, 2006, 161).

Tukaj predvidevamo, da je v življenju Ferda in njegovem gledanju na domovino prišlo do prelomnice. Njegova predstava o svobodni slovenski državi, ki si je še v Kobariški republiki predstavljal v komunistični, panslovanski, ruski in verjetno tudi jugoslovanski podobi, se je nedvomno porušila. V partijsko ideologijo očitno ni več verjel. Tega na zunaj sicer ni pokazal, toda na partijskem tečaju so njegovo »manjšo sposobnost samoiniciative« prav dobro opazili. Nedvomno je tudi vedel za številne likvidacije in pomore slovenskih partizanov...

Iz pripovedi mnogih izvemo, da so takrat zaradi terorja prehajali številni partizani na stran domobrancev, čeprav so bili slednji pod nadzorstvom Nemcev. Toda kaj bi lahko storil Peter Skalar – Ferdo Kravanja? Za njega takšen prestop, tudi če bi v sebi premagal odpor, ni bil mogoč. Tudi za nemško stran je bil namreč še vedno »terorist« številka ena. Bil je povsem ujet v partizanstvo, kake druge izbire zanj ni bilo.

... Pri pregledu arhivskega gradiva... so njegovi dopisi skladni s smernicami Partije... vedel je, da Partija zahteva brezpogojno ubogljivost. Le tako je lahko upal, da bo preživel vojne čase in bodo pozabili na njegov »izvirni greh«, na njegovo desetletno delo pri Tigru kot enega njegovih organizatorjev... Med partizanovanjem je dobil temeljit vpogled v delo in metode Partije, videl ves razkorak med besedami in dejanji, doživljal stopnjevanje pritiska na fukcionarje, čimbolj se je boj bližal h koncu, in doumel, za kaj jim pravzaprav gre (Tatjana Rejec 2000, 155).

Toda še vedno je verjel in upal na uresničitev ideje o slovenski državi. Moralo je biti kasneje, ko se je že vrnil s tečaja, ko je nekomu izmed kurirjev izjavil, ...da bomo potem, ko bo komunizem padel, nastopili mi, prevzeli bomo vodstvo in rešili slovensko zemljo... Tistim torej, ki jim je zaupal, je vlival drugačen cilj, in sicer boj za pravično in pošteno slovensko državo, ki jo je vedno povzdigoval nad komunistično revolucijo.

      Triglav, slovenski simbol                       Jugoslovanska titovka

Triglav je bil slovenskim partizanom vse do leta 1943 simbol domovine in boja zanjo. Nosili so kape z njegovim znakom imenovane triglavke. Tega leta pa jim je partija vsilila titovko, in sicer, na vrhu nekoliko stisnjeno srbsko šajkačo, z rdečo komunistično zvezdo.

Sodimo, da je takšno njegovo gledanje, doslej nikjer omenjeno, vsaj načeloma narekovalo nekoliko drugačen pristop do partizanskega boja, to je, v smislu narodnih in ne partijskih smernic. Zaradi tega je prihajal tudi v spore s partizanskim štabom (kar ga je kmalu potem stalo življenje). Avtorji vseh mogočih člankov, v katerih je Peter Skalar omenjen, vsa znamenja o takšnih sporih skrbno zamolčijo, vendar pa kljub temu še vedno naletimo na kako pričevanje. Na primer: ... Tone Rutar je v pogovoru izrecno naročil, naj se navedeta izjavi njegovih dveh sorodnikov, zaupnih partizanov in soborcev Ferda Kravanja. Ivan Rutar – Tisa je izjavil, da je vedel da je bil Kravanja zahrbtno ustreljen, ker je bil tigrovec in bister. Njegov nečak , Alojz Rutar – Svečan, pa je izjavil, da verjame, da je bil Kravanja ustreljen, ker se je stalno prepiral s štabom (Mira Cenčič 1997, 367). Magnetofonski zapis pri avtorici.

In ob dejstvu, da je bil tudi Maks Rejec ustreljen, ker ni bil na liniji partije in je bil izredno dejaven, še naslednje: ... Kaže, da partija ni trpela nobene drugačnosti in ji je v veliki meri šlo le za to, da bi absolutno oblast obdržala v svojih rokah... Tako »rešitev« je stalinistična slovenska partija namenila tudi Ferdu Karavanji: (Alojz Zidar 1995, 182). Maks Rejec je bil ustreljen že maja 1943. Bebler je sumil, da je bil povezan z Angleži... (PSBL 1987, geslo: Rejec Maks).

Cilj boja tigrovcev je bila prvotno priključitev Primorske k Jugoslaviji. Vendar pa se je, kot kaže, pri posameznikih v tem gibanju že izoblikovala tudi ideja o samostojni slovenski državi. Obstajala je tudi v zavesti partizanov in primorskih ljudi, čeprav še brez razčiščenega odnosa do Jugoslavije in do Rusije.

Sodimo tudi, da so si nekateri med vodilnimi partizani, kot je bil npr. komandant Stane, takrat že predstavljali samostojno in mednarodno priznano državo Slovenijo. Mednje lahko uvrstimo tudi nadvse domoljubnega Ferda Kravanjo – Petra Skalarja. Bistroumen, kot je bil, se je, če ne že prej, vsaj po partijskem tečaju v Rogu jasno zavedel, da je zamisel države Slovenije ogrožena. Bila je ogrožena že kot ideja in ne šele potem, ko bi jo skušali uresničiti. Navodilo za zatrtje vsakršne misli nanjo, tudi s pomori, je nedvomno prihajalo z vrha jugoslovanskga štaba in KP, verjetno pa tudi iz kroga okoli Stalina v Moskvi.

(3. del sledi)