Junaški lik primorskega tigrovca in partizana.
Ferdo Kravanja
1912 – 1944
Ferdo Kravanja
Je zares padel, ustreljen iz iz sovražnikove zasede? Ali pa so to tudi njega, kot toliko drugih partizanov, še zlasti nekdanjih tigrovcev, likvidirali?
Po njem se je imenoval nekdanji dijaški dom v Tolminu - Dijaški dom Petra Skalarja, ki je bilo njegovo partizansko ime. V veži doma je visela njegova velika slika, ki jo je leta 1952 dovršil akad. slikar Rudi Kogej. Toda dijaki tolminskega učiteljišča, ki smo bivali v domu, smo vedeli le to, da je bil Peter Skalar partizanski junak in komaj kdo je slišal za njegovo pravo ime, Ferdo Kravanja. Njegovo življenje so poznali samo starejši domačini. Bil je tigrovec, zatem partizan, in predvsem neomajen borec za svobodo. Njegovo življenje, polno razburljivih prigod, vendar tesno povezano z usodo in preživetjem Slovencev kot naroda, je bilo mlajšim rodovom zamolčano.
Starejši bi lahko o Ferdu Kravanji lahko povedali kaj več. Toda spomini so bili boleči. Niso imeli več prave moči, da bi na mlade prenašali pravo sporočilo o osvobodilnem boju in njegovega duha. Bili so razočarani. Veliko družin je v partizanih izgubilo sinove, po vojni pa so morali prenašati še psihoteror jugoslovanskega komunističnega režima, ki je bil vse kaj drugega od svobode, za katero so se borili partizani. Nek ostareli oče, ki so mu v partizanih padli trije sinovi, je nekoč poslušal poročila Radia Lublana. Pri tem se je tako razburil, da je prijel radijski aparat in ga vrgel na tla. »Kaj nam boš tukaj lagal«, je rekel. Res, partizanski borci in njihove družine so bili v njihovih svetlih idealih izigrani!
Peter Skalar – Ferdo Kravanja, partizan, naslikal Rudi Kogej 1952. Slika je visela v veži nekdanjega Dijaškega doma v Tolminu
O Ferdu Kravanji je bilo v povojnih letih res objavljenega nekaj gradiva. Iz PSBL povzemamo navedbo, da je o njem še največ objavil Tolminski zbornik (1975), nadalje revija Borec (1962 in 1963), Primorske novice (1972) in Primorski dnevnik (1980). Po njem je bila kje poimenovana tudi kaka ulica, pa osnovna šola Bovec, koča in brezno na Kaninu in celo novogoriška delovna brigada. Toda bolj za alibi, zato da kdo ne bi rekel, da so ga prezrli. V resnici so naredili prav to! Mlajšemu rodu ni bilo namreč nikoli dano, da bi spoznal veličino tega enkratnega človeka.
Ferdo Kravanja (* 1912) je bil doma v Čezsoči. Bil je sin malega kmeta in krošnjarja, ki je leta 1916 padel v eni izmed bitk pri Doberdobu. V družini so bili poleg njega še trije bratje in tri sestre. Med prvo vojno so morali v pregnanstvo. Med boji na Soški fronti je bila Čezsoča razrušena. Leta 1919 se je družina vrnila iz pregnanstva v porušeno domačo vas. Obnoviti je bilo treba najprej hišo. Najhuša so bila prva leta po vojni. Njihova mala kmetija pa tudi v naslednjih letih ni zadostovala za preživljanje, mati je morala hoditi na dnino k drugim kmetom.
Primorska je po končani prvi svetovni vojni v celoti prišla pod Italijo. V prvi letih so še obstajale slovenske šole. Postopoma pa so prehajale v italijanske. Slovenski jezik je bil kmalu povsem izrinjen iz uprave in iz javnosti. Slovensko gospodarstvo uničeno, slovenska kultura in prosveta zatrta. V takšnih razmerah je med slovenskimi ljudmi odpor proti potujčevanju vse bolj naraščal.
Bovška kotlina od vzhoda, spredaj Čezsoča, v ozadju Bovec in nad njim Kaninsko pogorje.
Prepričan sem, da mora za temi najtemnejšimi
dnevi naše zgodovine zasijati nova zora!
Simon Kos
Čezsoča, celica Tigra
V Čezsoči je na šoli poučeval učitelj Franc Sivec. Ta je po odpravi slovenskega pouka kljub fašističnemu pregananju na skrivaj vodil v vasi pevski zbor in vzgajal mlade v slovenskem duhu. Sodeloval tudi v ilegalni organizaciji Tigr (Trst, Gorica, Istra, Reka). Spomladi leta 1929 se je udeležil skupinskega sestanka tigrovcev na Vrhpolju pri Vipavi. V Čezsoči je vodil dve tajni celici; v eni so sodelovali starejši možje, ki so pripadali letnikom izpred 1900, v drugi so bili mladostniki. (Rutar 1975, 328)
Mladostniki so bili v kulturno-prosvetni zagnanosti še zlasti živahni. Okoli leta 1930 je skupina mladih izdajala list Škandalist, v katerem so pikali obnašanje nekaterih fantov in deklet. Ti so jim odgovorili z listom PPP (Plebejci Proti Purgarjem). V odgovor je spet izšel rokopisni list Netopir (1933, 60 številk).... Med najstniki, ki so bili takrat že povezani s podtalnim delom za Tigr, so bili Ferdo Kravanja (* 1912), Janko Klavora (* 1912), Ivan Ivančič (* 1913), Franc Kavs (* 1913) ter nekaj starejša Ciril Kravanja (* 1905) in Edi Mlekuž (* 1907) iz Bovca. Na Silvestrovo 1930 pa se je moral učitelj Sivec, ki mu je grozila aretacija, zateči v Jugoslavijo. Toda slovenski duh, ki ga je vzbujal v mladih, je ostal. V njih njihovi duši ni bila samo podoba domače vasi, temveč usoda vse Primorske.
»Tukaj se govori samo italijansko« - takšni napisi so na Primorskem za časa fašistične Italije viseli po vseh uradnih prostorih.
Tako so na Bovškem v protest proti Prvemu Tržaškemu procesu (1930) sledili požigi in poskusi požigov italijanskih šol (1931). Ferdo Kravanja, ki je drvaril na Golobarju, je zažgal šolo v Čezsoči (31. marca). S prijateljem Francom Čopijem sta ponoči zanetila ogenj na šoli v Bovcu (18. aprila) in kasneje tudi v Plužnjah. Toda učiteljici sta se prebudili in sprožili alarm, tako da je bil ogenj pogašen. Tudi požig šole v Logu pod Mangartom se ni posrečil... Drzni 19-letni Ferdo je takrat iz zasede streljal tudi na fašista, ker mu je svoj čas, med igranjem fašistične himne, zbil kapo z glave. Toda v večernem mraku ga ni zadel... Na predvečer k 1. maju 1932 sta Ferdo in Franc Čopi ponoči pritekla z Golobarja in na najvišjem kostanju sredi Bovca izobesila veliko slovensko zastavo. (Tone Rutar 1975, 342).
Junija 1931 je Andrej Čopi s Kala – Koritnice, bivajoč na Jesenicah, prišel domov na Bovško. Dogovoril se je z tamkajšnjimi tigrovci za sestanek na sedlu pri Jalovcu. Na ta sestanek so prišli z jugoslovanske strani Andrej Čopi in vodilna tigrovca Albert Rejec in Danilo Zelen, iz Čezsoče pa Ferdo Kravanja, Franc Kavs in Franc Čopi. Dogovorili so se, kako bodo čez sedlo prenašali literaturo, orožje in strelivo, namenjeno delovanju organizacije Tigr. Na drugem sestanku na tem sedlu je bil prisoten tudi Just Godnič, prav tako eden izmed vodilnih tigrovcev. Tokrat so prinesli tudi orožje in strelivo in se za Jalovcem vadili v streljanju s pištolo. (Tone Rutar, itm.).
Kotovo sedlo (2134 m) pri Jalovcu, med Loško Koritnico in Tamarjem. Preko tega sedla so tigrovci prenašali z jugoslovanske na italijansko stran literaturo, orožje in opremo.
Sedlo pri Jalovcu je postalo dokaj pomebno mesto, kjer so tigrovci prenašali iz Jugoslavije orožje, strelivo in literaturo. Ferdo Kravanja je večkrat odhajal v Jugoslavijo, prehajal mejo na več mestih, tudi na Bogatinu, ter se sestajal z voditelji Tigra na Jesenicah in v Lublani. Deloval pa je za narodne cilje tudi v domači vasi, še zlasti med mladimi. Rad jih je, med drugim, vodil v gore na izlete, na katerih sta prevladoval slovenski duh in zanos. Ohranjena je slika z izleta na Bavški Grintavec iz leta 1932, na njej je 12 mladih »upornikov« in napis: Spominski izlet na vrh Grintovca 30. 7. 32.
Ob prehodu meje pri Fužinah, februarja 1933, so fašisti Ferda prijeli in ga pretepli, tako da se je moral zdraviti v bolnici v Vidmu. Domov ga niso več spustili in moral je k vojakom. Poslan je bil v Rim, kjer je služil pri 3. polku inženirskih enot. Izučil se je za radiotelegrafista. Zatem je bil sluga pri kapetanu. Le-temu se je tako priljubil, da mu je bil v 18 mesecih kar štirikrat odobren dopust. Medtem ko je bil doma na dopustu, je utrjeval svoje zveze s Tigrom. Pri vojakih je ostal do avgusta 1934. Nato se je vrnil domov in je nadaljeval svoje prejšnje aktivistično delo.
Ponovno sem začutil Primorsko v vseh njenih bolečinah in hrepenenju,
pa tudi v nenadnem odporu primorskih Slovencev politiki raznarodovanja,
nacionalnega in socialnega zatiranja.
Branko Babič
Odhod v Jugoslavijo
Junija leta 1935, ko bi ga zaradi vojne v Abesiniji spet vpoklicali v vojsko, je Ferdo prebegnil v Jugoslavijo. Ustavil se je na Jesenicah, kjer se je za nekaj časa zaposlil kot težak pri podjetju Slograd. Na Jesenicah je tedaj prebivalo večje število primorskih beguncev in izseljencev, s katerimi je Ferdo navezal stike. Med delavstvom so bili tudi člani komunistične partije (KP). Ferdo je bil sicer napredno usmerjen, vendar se takrat partiji ni pridružil. Ker je bila plača pri Slogradu nizka in je delovni dan trajal kar 10 ur, je delo pustil in se preživljal s krošnjarstvom. Zaslužil je s tem več in imel tudi več časa za svoje aktivistično delovanje. Prihajal je na skrivaj tudi domov v Čezsočo, kjer se je mudil celo po več dni.
Ferdo Kravanja je v Jugoslaviji navezal tesne stike tamkajšnjim vrhom osvobodilne organizacije Tigr. V njem so bili tedaj Albert Rejec, Danilo Zelen, Just Godnič, Simon Kos, in še drugi, ki se jim je v njihovih akcijah pridružil. Prihajal je, oborožen, s tovariši na Bovško, v predele ob Bači in Idrijci, na Vipavsko in Kras, na Pivko, pa v kraje le pod Snežnikom, vse tja do Brkinov in Trsta. Državno mejo je največkrat prekoračil v družbi Danila Zelena in Justa Godniča, ki sta imela za sabo že vrsto spopadov s fašističnimi stražami... Da veš, ne bomo dobili nobenih priznanj, za naš boj ni plačila. A vendar vidiš, da tega stanja ne moremo več trpeti, da moramo to suženjstvo zlomiti... (Danilo Zelen).
Mladeniški Ferdo v družbi deklet na Jesenicah. Toda dejansko je bil povsem predan osvobodilnemu boju Tigra. - Šele potem, ko bo domovina svobodna, bo tudi on pogledal kako dekle.
Za tista leta vemo le to, da je bil Ferdo Kravanja izredno dejaven pripadnik Tigra. Njegov brat Franc navaja, da ga je nekoč v šali vprašal, ali ima kako dekle ali zaročenko. Odgovoril mu je: »Veš, dragi moj, moja ljubica je moja zasužnjena domovina; šele ko bo ta svobodna, bom mogoče tudi jaz kakšno dekle pogledal, sedaj pa ni časa za to!« (Franc Kravanja 1975, 48). Šlo je pri tem za osebno odločitev, ki ni bila samo njegova, temveč tudi odločitev številnih tigrovcev. Šlo je za popolno predanost boju za osvoboditev Primorske. Kako bi se lahko posvetili zaročenkam, soprogam, si ustvarili družine, ko pa je nenehen boj terjal vse njihove moči?
Ferdo je bil bister in nadarjen. Njegov brat Franc navaja, da je zelo rad prebiral knjige napredne vsebine in da je bil stalen naročnik knjižne zbirke Modra Ptica v Lublani. ... Obvladal je štiri tuje jezike in to italijansko, francosko, nemško in rusko. Naučil se je pa jezikov iz vadnic, ki sem mu jih jaz priskrbel iz Lublane; edino italijansko je že prej znal. Kadarkoli sem prišel na obisk k njemu, sem ga dobil pri knjigah... (Franc Kravanja 1975, 48).
In dalje: ... Najljubša pa mu je bila ruska vadnica. Stalno je po rusko kaj prepeval; ne vem, kdaj in kje se je naučil... Politiziral je zelo rad, najraje je govoril o ruski revoluciji in o proletariatu na sploh... (Franc Kravanja 1975, 48). Njegovo navdušenje za Rusijo je izhajalo, kot pri večini primorskih ljudi takrat, očitno iz zavzetosti za slovanstvo. V Rusiji so še zlasti primorski ljudje videli bratsko slovansko velesilo, edino silo, ki jih lahko reši fašizma in jih zaščiti. Rusko revolucijo so si predstavljali kot zmago proletariata, ki naj delavcu in kmetu prinese pravično družbeno ureditev. Bistva revolucije in njenega komunizma še niso bili sposobni dojeti. Povrh vsega je bila takrat KP – slovenska je bila ustanovljena leta 1937 – na politični ravni edini zaveznik Tigra.
Izpolnil ni prisege še,
smrt ne, to stiska mu srce.
Simon Gregorčič
Pripravljali atentat na Mussolinija
Septembra 1938 so italijanske oblasti sporočile, da bo Benito Mussolini obiskal Trst in Primorsko. V načrtu je bila njegova pot po Soški dolini do Kobarida, kjer so mu pripravljali veličasten sprejem. V ta namen so že asfaltirali obsoško cesto. Ko so tigrovci za to zvedeli, so začeli pripravljati na Mussolinija atentat. Po prvem načrtu bi trije ostrostrelci: Just Godnič, Danilo Zelen in Tone Černač, zasedli določene položaje med Volčami in Kobaridom, tako da bi iz zasede s streli zadeli Mussolinija med kolono avtomobilov. Zatem pa se je Franc Kavs ponudil, da za napad na Mussolinija žrtvuje sebe, tato da bi bila pri tem le ena žrtev (Rutar 1975, 356). Iz drugih virov izhaja, da so o tem žrebali in da je Franca Kavsa določil žreb.
Planina Poljana (1466 m) na bohinski strani Tolminskih gora, v ozadju Veliki Raskovec (1967 m). Na tej planini so se tigrovci vadili v rokovanju z orožjem. Tudi za atentat na Mussolinija, ki bi ga s samožrtvovanjem izvedel Franc Kavs (na sliki).
Za kraj atentata je bil določen Kobarid, pripravili pa so ga Zelen, Kravanja in Godnič. V Lublani so dali pri dveh kleparjih izdelati oklep v dveh delih, z dvojnimi stenami ter vmesnim prostorom za razstrelivo. Dvojni vžig na baterijo, s stikom v zapestjih, naj bi bil za razstrelitev povsem zanesljiv. Z organizacijo atentata so se na planini Poljana seznanili Franc Kavs, Ivan Ivančič, Simon Kos in Franc Bizajl.
Vsi preiskusi so bili uspešni. Franc Kavs, oblečen v uniformo avantgardista, naj bi se med zborovanjem v Kobaridu prebil v bližino Mussolinija in na sebi sprožil razstrelivo. Skupaj z eksplozijo bi razneslo tudi njega. Ferdo Kravanja je tedaj prišel v Čezsočo in prinesel s sabo bombo tolikšne sile, da bi po njegovi navedbi pobila vse v obsegu 50 m (Slavko Tuta 1982, geslo Kavs Franc). Toda, ko jo je Franc Kavs doma v svoji sobi za poskušnjo navezoval nase bombo, ga je zalotila njegova mačeha. Njeno zmedeno kričanje, da hoče ubiti Mussolinija, so slišali gostje spodaj v gostilni in sosedje. Zaradi tega je Kavs je napravo odnesel skrit. Vedel je, da bi razkritje imelo porazne posledice še pred atentatom. Ko se je po neopravljenem atentatu vrnil na Poljano, so bili Zelen, Godnič in Kravanja nanj zelo besni (Tone Rutar 1975, 356). Po neki drugi pripovedi pa bombe ni sprožil zato, ker je bilo okoli Mussolinija preveč šolskih otrok.
Benito Mussolini in kostnica italijanskih vojakov, padlih na Soški fronti v 1. svetovni vojni, ki jo je ob svojem obisku leta 1938 odkril nad Kobaridom.
Meni je sodnik omenil, da ima me za špijona,
pa sem sam pri sebi sklenil, da se bom naredil mona.
Simon Kos
Sodelovanje z britansko tajno službo
V tem času se je Jugoslavija že približevala silam Osi, to je fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. Na pravoslavni Božič leta 1938 je bil na obisku pri predsedniku jugoslovanske vlade, Milanu Stojadinoviću, italijanski zunanji minister Galeazzo Ciano. Na meji z Italijo pri Postojni je bil Mussolini gost jugoslovanskih političnih in vojaških oblasti. Spomladi 1938 si je nacistična Nemčija priključila Avstrijo, nemški Rajh se je tedaj raztegnil vse do Karavank. Ob začetku druge vojne 1939 je Jugoslavija razglasila strogo nevtralnost, obenem pa navezala tudi prijateljske odnose z Nemčijo. Regent knez Pavle je tega leta obiskal Berlin in podelil nacističnim vodjem mnoga jugoslovanska odlikovanja, Himmlerju celo red sv. Save.
Takšen politični razvoj v Srednji Evropi je zelo zaskrbel zahodne sile, zlasti Veliko Britanijo. Zato je britanska tajna služba Intelligence Service že leta 1938 navezala stike s Tigrom in ga v nadaljnem pri njegovih akcijah podpirala. Po nekaterih vesteh je bila ta služba že v ozadju Tigrove namere o atentatu na Mussolinija. Bomba za atentat je imela angleško razstrelivo in mogoče tudi izvor (Tuta 1982, geslo Kavs Franc). V sodelovanju z obveščevalno mrežo Tigra so dr. Ivan Marija Čok in sodelavci pošiljali Britancev in Francozom številne podatke, ki so se nanašali na Italijo in, zbrani s pomočjo koroških rojakov, tudi na Avstrijo in južno Nemčijo (Gorazd Bajc 2000, 82)
Leta 1938 naveže Tigr stike z anglešo obveščevalno službo Intellingence Service in sodeluje še zlasti z oddelkom SOE - Special Operatins Executive. Angleži podpirajo Tigr z dobavami eksploziva in tudi gmotno.
Ko je v Lublano prišel na univerzo kot profesor angleščine Alec C. Lawrenson, pripadnik Intelligence Servicea, se je začelo tesno sodelovanjete med oddelkom službe (SOE, odsek D) in slovenskimi organizacijami. Angleži so jim dobavljali eksploziv, orožje (Gorazd Bajc 2000, 83) in jih tudi denarno podpirali. Albert Rejc, politični vodja Tigra, je bil z Lawrensonom neposredno povezan in je na ta način lahko tudi denarno pomagal Danilu Zelenu in Ferdu Kravanji, zlasti še, ko je slednji začel izvajati akcije na bližnjem Koroškem, takrat že pod nemško zasedbo.
Kralja Matjaža ni ne pod Učko ne pod Peco,
ampak v nas samih. Mi ga moramo zbuditi!
Drago Pahor
Sabotažne akcije
Te akcije so se v bližnji Avstriji začele leta 1939, ko je Ferdo prišel v stik s koroškim rojakom po imenu Alojz Knez, ki je bil doma pri Mariji na Zili blizu Belaka in je tamkajšnje predele prav dobro pozal. Alojz Knez je mel posebno diverzantsko skupino za izvajanje sabotažnih akcij. Njegov zaupnik Engelbert Glitzer je, med drugim, aprila in maja trikrat poškodoval železniško progo pri Judenburgu (Tone Ferenc 1977, 9 sl.). Na jugoslovanski strani pa sta bila Ferdu pri akcijah v Avstriji najbolj zvesta sodelavca Danilo Zelen in Just Godnič. Za razstrelivo je poskrbel Danilo Zelen. Skrival ga je na Dunajski cesti v Lublani, kjer je bivala njegova družina. Po Koroškem so raztresali tudi velike količine protinacističnih letakov.
Sabotažne akcije so na vlakih izvajali še zlasti z nasipavanjem sladkorja v bencinske cisterne. Vlake so »obdelovali« tudi na ta način, da so med osne ležaje vagonov vsipali grafitni prah, tako da se je po nekaj kilometrih vse skupaj vnelo. Ferdo in Knez sta izvedla tudi nekaj sabotaž s peklenskimi stroji. Toda koroška skupina je bila razkrita. Alojz Knez se je umaknil v Jugoslavijo.
Največ akcij so tigrovci izvedli na ozemlju same Slovenije. Iz angleških virov izhaja, da je »naša slovenska organizacija« (Tigr) nekaj mesecev »obdelovala« naftne in druge železniške vagone držav Osi, ki so peljali v smereh Nemčije, Italije Bolgarije in Madžarske. Delo je bilo opravljeno še posebno na mejnih prehodih Rakek, Jesenice, Maribor in Lublana. Okvirna statistika kaže, da je bilo »obdelanih« 13.834 vagonov, od tega 5.215 nemških, 5.193 italijanskih, 1.448 bolgarskih, 278 madžarskih, 1700 pa brez specifikacije (Gorazd Bajc 2000, 86).
Kraj tretjega atentata (bel križec), ki ga je koroška tigrovska skupina dne 19. maja 1940 izvedla na železnici pri Judenburgu (nemška fotografija).
V zvezi s sabotažnimi akcijami Tigra, in še posebej z akcijami Ferda Kravanje, moramo opozoriti na okoliščino, da so se on kot vsi tigrovci, kolikor je bilo le mogoče, izogibali človeškim žrtvam. Spoštovali so človeška življenja, tudi ko je šlo za nasprotnike, za pripadnike fašističnega režima. Boj proti režimu nikakor ni bil boj proti italijanskemu človeku. Njihov boj je bil odgovor na režimsko nasilje, na zatiranje slovenskih ljudi, šol, društev, ukinitev slovenskih bank in hranilnic ter zaplembo njihovega premoženja...
Razumeli so, da ljudje nujno potrebujejo delovno mesto za svoje preživetje in da pod fašističnim režimom največkrat nimajo druge izbire. Tigrovsko spoštovanje človekove osebe je bilo, lahko rečemo, sad krščanske in slovenske vzgoje, ki je temeljila na človekoljubju. Tega pa ni mogoče reči za njihove nasprotnike, vodilne fašiste, kot tudi ne za poznejše komuniste.
(2. in 3. del sledita)
