Nedelja, 4. maja 2008 (št. 18)

Epilog k »pastirskemu pismu«

(Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen za vrat... (Lk 17, 2 – 3)

V enem izmed zadnjih člankov na našem spletu smo zavzeli odločno stališče nasproti domnevnemu pastirskemu pismu škofa Vovka (za novo leto 1946). Njegovo »odkritje« je iznesel France Dolinar, arhivar na lublanski nadškofiji, že leta znan zaupnik srbske Kos. Odkriti dokument smo brez pomisleka označili za ponarebo. Razlogi, njegov slog je daleč od škofovskega; čas domnevnega nastanka, ko je jugoslovanski (velesrbski) režim najbolj divjal nad katoliškimi duhovniki, pa prav tako ne prepriča.

Naj spomnimo, kako sta se tega »dokumenta« razveselila Janez Stanovnik, senilni predsednik ZZB NOB, ter Spomenka Diklić, šolana kosovka, ki so jo iz Srbije poslali v Slovenijo, zato da bi našim ljudem z balkansko ideologijo solila pamet. Ta je v prosrbskem Delu ginjeno komentirala »dokument«, v katerem naj bi škof Vovk grajal tiste duhovnike, ki da so delovali z okupatorjem. Z njim naj bi tudi on priznaval »kolaboracijo« mnogih katoliških duhovnikov med drugo vojno in s tem njihovo »izdajstvo« nad našim narodom.

Pri tem je Diklićevka uvrstila katolištvo med tri totalitarizme, ki »smo jih premagali.« Tudi ta gesta je znana srbska taktika. Naši ljudje se še spomnijo leta 1985, kako so Srbi glede »skupnih jeder« dopovedovali Slovencem: »Zakaj pa se zoperstavljate, ko pa veste, da je vaše upiranje že vnaprej izgubljeno. Lahko se boste upirali nekaj let, potem pa se boste morali sprijaznili s stanjem. Ali ni bolje, da si prihranimo napore in čas?« - Toda nasprotovanje omenjenim »jedrom« se je nadaljevalo in privedlo do zloma Jugoslavije (vele-Srbije)!

V naši presoji, da gre pri »pastirskem pismu« škofa Vovka za ponaredbo, smo dobili potrdilo v dveh komentarjih, ki sta bila objavljena v tedniku Družina (št. 18, od 4. maja 2008). V enem od teh je znana zgodovinarka dr. Tamara Pečar Giesser, povedala med drugim, da omenjeno »pastirsko pismo« nima ne datuma ne podpisa. V drugem članku, objavljenem v istem tedniku, pa je dr. Janez Zdešar razčlenil slog besedila in jasno ugotovil, da ga ni mogoče pripisati slogu kakega škofa, še najmanj pa slogu škofa Vovka. Vabimo naše bralce, naj si v Družini preberejo oba članka, da bodo videli, kako poceni je srbska Kos hotela znova »nadmudriti« Slovence.

Naš vtis je, da pri ponovnem divjanju kosovcev proti škofu Rožmanu, pa zloraba škofa Vovka za njihovo odurno agitko, ne gre samo za predvolilni manever jugoslovanskega (prosrbskega) tabora. Gre tudi začetek njegovega konca.