Karantanska kultura (8. – 11. stol.): krog s piko na broši kot znamenje edinstva neskončnega Boga, najdišče Krungl (Zg. Štajerska), barva dodana.

Edinstvo

Število ena je bilo od nekdaj znamenje edinstva, enotnosti vsega stvarstva, čigar gospodar je en sam vsemogočni Bog.

Že pitagorejci so celoten številčni sistem delili na soda in na liha števila. Liho število je bilo popolno, ker je bilo nedeljivo, oziroma nedeljivo brez ostanka. Liho število ima svoj začetek, sredino in konec. Sodo število pa so imeli za nepopolno, ker je bilo deljivo. - Število ena je simbol nedeljive celote, je vir, izvor in »mati« vseh ostalih števil. Če ga pridamo sodemu, dobimo liho, in če ga pridamo lihemu dobimo sodo. Vsako drugo število se lahko veča ali manjša, samo enica ostaja nespremenjena. Brez nje ni množice, ona sama pa se nahaja izven nje. Zaradi tega je po pravici simbol najvišjega bitja, čigar moč je ustvarila vesolje. - Eusebius iz Cesareje (275 – 339), De laude Constantini c. 6.

Krog, ki nima ne začetka ne konca, je bil v krščanstvu poznega rimskega časa simbol neskončnosti. Krog s piko (enico) na sredi pa simbol neskončnega Boga. Znak takega kroga se dokaj pogosto nahaja tudi na najdbah iz zgodnjega obdobja Karantanije, in sicer od 6. stol. dalje. Med najdbami, na katerih se nahaja, je verjetno najbolj značilna zaponka oz. broša v obliki pava. Pav je bil zaradi svoje lepote simbol rajskega vrta, raja. Njegove upodobitve, vklesane navadno v kamen, so dokaj pogoste na zgodnje-krščanskih krstilnicah. Njihovo sporočilo je: krst odpira duši vstop v raj.

       Celje                                 Bled                                  Piran

Broše v obliki pava, zadnja upodablja pravzaprav ptico, ki jo poznamo pod imenom udeb (upupa epops) in nadomešča pava, ki ga takrat v naših krajih dejansko ni bilo. Najdbe izhajajo iz 6. stol., na njih je jasno viden krog s piko.

Na današnjem slovenskem ozemlju so bile najdene tri broše v obliki pava, v Celju, na Bledu in v Piranu (6. stol.). Na njih so krogi s piko. Značilna je še zlasti broša iz Pirana, ki ne predstavlja pravega pava. Ljudstvo ga dejansko ni poznalo, zato ga je nadomestil udeb (upupa epops), ki nekoliko spominja na pava. Mogoče ni naključje, da se je pri Slovencih za to ptico ohranilo do danes tudi ljudsko ime »božji petelinček«.

Arheologi so obdobje Karantansko – ketlaške kulture uvrstili med 8. in 11. stol. Očitno na podlagi dejstva, da so bili stari Karantanci, ki naj bi prišli izza Karpatov, še pogansko ljudstvo. Omenjena kultura, ki je izrazito krščanska, pa se je lahko razvila šele po pokristjanjenu, to je, od 8. stol. dalje. Toda najdbe s krščansko simboliko se pojavljao že od 6. stol. naprej, kar priča o tem, da se je po zatonu Rimskega cesarstva ohranilo na območju nekdanje province Norik, poznejše Karantanije, še neko določeno število kristijanov. Naselitve naših prednikov »Alpskih Slovanov« izza Karpatov pa preko Balkana v Alpe očitno nikoli ni bilo. Krščanska simbolika se je iz pozne antike brez kakih »staroselcev« nadaljevala v pokristijanjeno Karantanijo.

      Bled                   Oglej                     Bled               Krungl

Karantanske broše, na katerih je upodobljen krog s piko (10. stol.), znamenje neskončnega Boga. Znamenja so samo zunanji izraz zgodnje Karatanske kulture. Njene globoke duhovne vsebine pa niti na cerkveni strani in raziskovali.

Duhovni svet Karantancev je še iz predkrščanskega časa odražala narava, to je, njihovo vidni svet in živeljenjsko okolje. V tem okolju je bila gora najbolj izrazit simbol božjega edinstva. Ne samo Karantancem temveč vsem narodom, že pračloveku, davno pred krščanstvom.

Gora

Kot simbol najvišjega bitja se gora pojavlja skoraj v vseh verstvih. Predstavlja se obenem kot »axis mundi«, to je vez med nebom in zemljo, stiščišče vidnega in nevidnega sveta. Vrh visoke gore je tisti kraj, kjer bivajo božanstva. V indijskem verovanju npr. je to gora Meru, na kateri je nahaja mesto Indre, mesto najvišjega boga... Vrh gore je predstavljal starim nekaj svetega, začetek nebes. Vse, kar je bilo blizu nebes, je bilo na različnih stopnjah del onostranstva (Mircea Eliade).

Prispodoba gore je prešla tudi v krščanstvo, tako v Staro in kot v Novo zavezo. V krščanskem nauku o Cerkvi so še zlasti značilne besede, ki jih je Kristus izrekel apostolom: Ti si Peter skala, na to skalo bom sezidal svoj Cerkev in peklenske sile je ne bodo premagale (Mt 16, 18). Skala je v tem pomenu isto kot gora. In Kristus pravi v pridigi na gori: Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori (Mt 5, 16)... V vseh teh prispodobah ima gora v prenesenem smislu duhovni pomen. V tem pomenu se pojavlja kot prispodoba tudi v spisih cerkvenih očetov. Tako pravi npr. sv. Avguštin v svojih komentarjih k psalmom: »V gori vidi prerok samega Gospoda, kot stoji zapisano na skali (Dan 2, 34. 359), ki je brez dela človeških rok prerasla v velikost gore« (Enarr. in Ps 45, 4). Gora s svojo veličino je torej prispodoba samega Gospoda.

Bog Triglav iz Karantanije, odkrili so ga pred nekaj leti pri Sv. Martinu na Silberbergu blizu Št. Vida na Glini

V Karantaniji, kolikor je mogoče dognati po zapisih in izročilu, ni bilo neke osrednje gore, ki bi imela vsenarodni pomen. Vsaka pokrajina je imela svojo božjo oziroma sveto goro. Tudi mons Carantanus (Šenturška gora) nad Gosposvetskim poljem, kljub svojemu karantanskemu imenu, ki je izpričano v srednjem veku, ni bila neka nacionalna gora. Drugače pa je s simbolično triglavo goro, kot je Triglav, ki ima značaj gore vesoljstva. Kar nekaj znamenj je, da je bil Karantancem vesoljna gora in s tem, če lahko tako rečemo za tisti čas, tudi nacionalna gora. Toda krščanstvo triglave gore ni prevzelo v svojo simboliko. Tako se je ohranil Triglav kot narodna gora le v pozavesti Slovencev, vse dokler ni ob njihovem narodnem prebujenju postal tudi njihov viden simbol.

Sveta gora

V izročilu iz predkrščanske Karantanije se je predstava o gori, četudi je bila pokristijanjena, ohranila do danes. Najbolj viden izraz njenega starega pomena so Leteče procesije (Vierberglauf), ki jih še danes prirejajo vsako leto na praznik »treh žebljev«, to je, tretji petek po Veliki noči. Procesija se začne opolnoči na Štalenski gori (Magdalensberg, 1058 m) z mašo, odkoder hitijo romarji na Šenturško goro (Ulrichsberg, 1015 m), zatem na Šentvidsko goro (Veitsberg, Göseberg, Kozji vrh, 1175 m) in še na Šentlovrenško goro (Lorenziberg, Gauerstall, 1127 m), zahodno od Št. Vida, kjer se leteča procesija konča.

Šentlenska gora (Magdalensberg, 1058 m) nad Gosposvetskim poljem, kjer se začenja Leteča procesija na štiri vrhove. Vsi narodoslovci so si edini v tem, da procesija izhaja še iz predkrščanskega časa. Koroškonemška in avstrijska stran stran jo vneto pripisuje »Keltom«.

Leteče procesije naj bi izhajale »od Keltov«, so prepričani v koroško-nemški javnosti. Zakaj rimski in predrimski Norik naj bi bil keltski. V rimskem času, kot je bilo ugotovljeno, se je na Šentlenski gori nahajalo svetišče Latobiusa (rimski Mars), boga vojne, na Šenturški gori pa svetišče deželne boginje Noreje. Kakšna svetišča bi bila lahko na drugih dveh vrhovih, še niso odkrili. Rimski nazivi pa so nedvomno prekrivali imena domačih noriških božanstev, ki so se ohranila tudi v zgodnje-srednjeveško Karantanijo. Na navedenih gorah so danes cerkve ali kapele.

Povsod po slovenski zemlji naletimo še danes na številne svete gore, na katerih so romarske cerkve in cerkvice. Cerkvi na gori, ki je priznana kot romarska, rečemo po slovensko božja pot in mora biti praviloma na gori. Nekatere božje poti izhajajo še iz prekrščanskega časa, na primer Svete gore nad Sotlo. Poleg Marijine cerkve se tukaj nahajata še dve kapeli, kapela sv. Jurija in kapela sv. Martina. Zelo verjetno je, da sta nasledila poganski božanstvi. Sv. Jurij, ki kmečko leto odpre, je verjetno nasledil Jarnika (boga pomladi). Sv. Martin, ki kmečko leto zapre, pa Koranta (boga zime). Značilen je kvadratni tloris kapele, poprej poganskega svetišča, ki se je imenovalo verjetno hram. Naziv se nam je ohranil do danes kot »božji hram«.

Osnova vseh romarskih poti pa je gora. Njena simbolika je bila tako močno prisotna v slovenski zavesti, da so bili ob tem presenečeni tudi tujci. Značilne so besede, ki jih je o slovenskih božjih poteh objavil še pred prvo svetovno vojno avstrijski pisec. O njih pravi naslednje: Kjerkoli se v naravi ponuja lepa višina, vsem na očeth, je pobožni Slovenec zgradil na njej cerkev... O miselnosti Slovencev, da si gradijo božje poti na gorah, pa pravi: Edino in samo slovensko ljudstvo je sposobno uresničiti to zamisel, ker ima neustavljivo nagnenje, da gradi svoje cerkve na višinah. (A. Hope 1913)

Otok

Ena najbolj vidnih prispodob edinstva božjega v naravi je bil tudi otok na jezeru. Sklepati je, da je bilo jezero v verovanju predkrščanske Karantanije prispodoba miru in pokoja, tudi posmrtnega. Na mestu ob jezerih, kjer se nahajajo poznejše cerkve in samostani, npr. v Osojah, v Milštatu, na Otoku (Vrbsko jezero) in tudi pri Sv. Janezu v Bohinju so bila po vsej verjetnosti že v poganskih časih svetišča. Ker so bili poganski hrami večinoma samo leseni, ni ostalo od njih nobenega sledu.

   Bled in jezero z otokom                         Otok na Vrbskem jezeru

Blejsko jezero z otokom je nedvomno najbolj očiten primer svetega kraja v predkrščanskem verovanju stare Karantanije. Izkopavanja na Blejskem otoku so odkrila tudi temelje lesene krščanske cerkve (8. stol.). Ob njih pa so tudi temelji kvadratne stavbe, ki so lahko le temelji prvotnega poganskega hrama. Zelo verjetno je bil hram boginje Žive, kot po pesniškem navdihu navaja France Prešeren v svoji pesnitvi Krst pri Savici.

Na Gradu nad jezerom je bilo v karantanskem času skoraj gotovo gradišče in v njem verjetno prav tako poganski hram. Na Pristavi za Gradom je bilo odkrito obseženo grobišče iz predkrščanskega in krščanskega obdobja (6. – 11. stol.). Domnevati je mogoče, da so želeli biti tukaj pokopani tudi ljudje iz bolj oddaljenih krajev, ker je bil Bled z jezerom svet kraj.

Podoba jezera ni prešla v krščansko simboliko. Iz ohranjenih legend pa bi sklepali, da so le-te imele v predkrščanskem ljudskem verovanju večjo vlogo, kot so jo kasneje. O Vrbskem jezeru npr. pravi legenda, da ga nekoč ni bilo.

Tam, kjer sedaj stoji, so se nahajala prelepa žitna polja in vasi, v katerih so živeli bogati ljudje. Toda bili so škrti in neusmiljeni, zato je nekoč prišlo hudo deževje, ki je vasi in polja za vedno zalilo.

Otoček na Rabeljskem jezeru. Kot pravi legenda, je na njem po hudem deževju ostala edina hiša od nekoč bogate vasi. Domnevati smemo, da je bilo v predkrščanskem času na malem otoku preprosto pogansko svetišče.

Tudi o Rabeljskem jezeru, ki leži onstran prevala Predel (1156 m), se je ohranila legenda. Tam, kjer je danes jezero, je stala nekoč bogata vas. Zgodilo pa se je, da je nekoč prišla tujka z otrokom in je od hiše do hiše prosila prenčišča. Toda nihče je ni hotel vzeti pod streho. Šele na koncu vasi so se v neki revni hiši tujke usmilili. Toda ponoči je prišla huda nevihta in silno deževje. Ko so se ljudje v hiši zjutraj zbudili, so namesto vasi zagledali jezero. Samo njihova hiša je še ostala nad vodo. Tujka z otrokom pa  je izginila. Tedaj so se zavedeli, da je bila tujka  Marija z malim Jezusom. Iz globin jezera pa se ob nevihti še danes sliši glas potopljenega zvona. – Legendo je v pesem prelil naš Simon Gregorčič.