Državno in politično izročilo Karantanije
Albert I. Habsburg je dejanski začetnik, njegova soproga Elizabeta Goriška pa mati habsburške dinastije. Ideološka laž o “nemškem jarmu” nad Slovenci. Od zmage zgodovinske resnice so odvisna tudi naša delovna mesta!
Albert I. Habsburg, veliki pečat (1287) s krožnim napisom (legenda), ki našteva vojvodove naslove: Po božji volji vojvoda Avstrije in Štajerske, grof v Habsburgu in Kyburgu. Na pečatu je vojvoda upodobljen v viteški opravi, na njegovi čeladi s krono je šop pavjih peres, ki so izvirno karantanska dragotina (čeladni okras), kasneje avstrijska. Vojvoda ima v levici avstrijski ščit, na vratu njegovega konja je upodobljen štajerski ščit s (karantanskim) panterjem, na boku konja pa habsburški ščit z levom. Vojvoda drži v desnici – kar je najbolj pomembno - prapor oziroma standarto s podobo panterja, (karantanskega, štajerskega). Prapor je insignija države.
To pomeni, da Habsburžani, ki so izhajali iz Avstrije (izvirno prav tako karantanske dežele, danes Sp. Avstrija v okolici Dunaja), državnosti svojih dežel niso utemeljevali na avstrijskem, temveč na karantanskem zgodovinskem izročilu. Karantanske dežele, z izjemo Koroške, so jim pripadle po bitki na Moravskem polju leta 1278, v kateri je bil poražen češki kralj Otokar II, ki jih do takrat posedoval. Vsled tega vidimo tudi na Albertovem malem pečatu (1286) karantaskega - štajerskega panterja, ki nosi avstrijski (habsburški) ščit. Koroška je bila takrat podeljena grofu Mainhardu II. Goriško – Tirolskemu. Leta 1335 pripade tudi ta dežela Habsburžanom.
Albert I. je bil sin Rudolfa Habsburga: Njegova soproga je bila Elizabeta Goriška (iz veje Goriško – Tirolskih), hči grofa Mainharda II. Karantanske dežele, razen Koroške, so bile Albertu I. izročene leta 1283. Tedaj so se na Dunaju zbrali dostojanstveniki in najbolj odlični plemiči iz vseh dežel, da so se poklonili novemu vladarju. To slovesno dejanje je predstavljalo priznanje habsburške vlade od strani ljudstva (Gruden 1910, 215). S tem je bil tudi Albert I. Habsburg priznan kot začetnik in njegova soproga kot mati habsburške dinastije (Gruden itm., 219).
Priznanje Alberta I. Habsburga in njegove dinastije za vladarja in prisega zvestove, ki so mu jo leta 1283 izrekli na Dunaju zastopniki dežel, so avstrijski (nemški) in slovenski (jugoslovanski) zgodovinarji, pogojeni po financiranju političnih režimov, vse do danes zamolčevali. Na avstrijski strani, ki jo je povsem prepojilo nemštvo, niso in še vedno ne morejo sprejeti dejstva, da avstrijska državnost ne izhaja od Avstrije, temveč od prvotno slovenske Karantanije. Isto zgodovinsko dejstvo ni šlo v račun tudi Jugoslaviji, ki so jo Srbi že od vsega začetka umevali kot njihovo tvorbo (Veliko Srbijo). Zaradi tega so morali pod Jugoslavijo tudi slovenski zgodovinarji prikazovati Slovence kot narod, ki je celo tisočletje živel pod “nemškim jarmom”, izpod katerega naj bi ga rešili šele bratski Srbi ob koncu prve vojne leta 1918.
Jasno je, da so morali Slovenci za svojo “odrešitev” tudi plačati. Tako je namreč Beograd bodisi v prvi kot v drugi Jugoslaviji opravičeval njegovo ropanje Slovenije. Njegove strukture počenjajo to še danes v “samostojni” Sloveniji (raprodaja slovenskih bank in podjetij). Po vsem tem naj še kdo reče, da takšna ali drugačna razlaga zgodovine nima pomena!? Kdor hoče in si prizadeva za to, da odkrije in spozna pravo zgodovinsko resnico, bo severa kaj hitro razumel, zakaj ves poročevalski aparat v današnji Sloveniji, ki je trdno v rokah starih jugoslovanskih struktur, tako vztrajno zamolčuje karantanskega panterja, in zakaj iste strukture ustvarjajo proti njemu podtalno gonjo, ki neredko izpade tudi v nasilje.
Karantanski panter je simbol svobode in prave slovenske demokracije, ki je sedaj, v zgolj formalno samostojni Sloveniji, še ni. Od njegove zmage je odvisno, ali bo Slovenija ostala v slovenskih rokah, ali pa bo razprodana. V tem primeru, adijo delovna mesta za slovenske ljudi. Naš mladi rod se tega, in to je razveseljivo, vse bolj zaveda.
