Drežniška koza

Drežniška koza je lepega videza, večinoma rogata...

Vas Drežnica (540m) in njeni zaselki Magozd, Jezero, Ravne in Kosec so raztreseni po planjah, ki se razprostirajo nad dolino Soče, vzhodno od Kobarida. V ozadju se strmo vzdiguje mogočni Krn (2245m) in daje s svojo podobo odločilen pečat idilični drežniški krajini. Vendar pa gorska idila sama po sebi Dražničanom ni omogočala preživetja. Vaščanom je poleg skromnega polja omogočala obstoj predvsem živinoreja. Redili so govedo in tudi veliko drobnice.

Med številno drobnico sta se ohranili tudi domači pasmi ovce in koze. Obe sta bili in sta še razširjeni tudi na širšem območju ob gorenji Soči. Vsled tega je bila pasma domače ovce poimenovana kot »bovška«. Domača kozja pasma pa je bila vpisana pod imenom Drežniška koza, ker je bila za Drežnico in njen predel najbolj značilna. Na območju Drežnice odbirajo v reji te pasme tiste koze, ki dajejo več mesa. Na Bovškem pa odbirajo tiste, ki dajejo več mleka, saj iz njega, v določenem razmerju s kravjim in ovčjim mlekom, izdelujejo znameniti bovški sir.

Drežniška koza je lepega videza, večinoma rogata (70-80% koz). Živali so v prevladujoči meri črne barve, z rožo ali zvezdo na čelu. Pojavljajo pa se tudi sivo-črne ali črno-rjave in tudi lisaste. Nekatere živali imajo brado, pa tudi zvončke pod vratom. Teža koze znaša od 40 do 60 kg. Kozli so precej večji in tehtajo od 20 do 30 kg več. Drežniške koze so lepe in dokaj živahne živali. Pasle so se prosto, in se še, ker jih pastirji le stežka obvladujejo.

Raziskave so pokazale, da so ljudje udomačili koze že okoli osem tisoč let pr. Kr. Njihovo genetsko drevo kaže tri skupine: A (pasme prisotne po vsem svetu), B (azijske pasme), C (neskladno razporejene pasme). Drežniška koza spada v skupino A. Še do pred nekaj desetletji po Tolminskem razširjena rumena koza, od katere je ostalo le še nekaj živali, spada v skupino C. Drežniška koza je dragocena domača pasma, saj pregled njenih genotipov kaže na njene čistokrvne prednike. Kot pasmo so jo uradno priznali šele leta 2000. V genski banki je iz te pasme vpisanih okoli 200 koz in 6 kozlov.

V gorskih in hribovskih vaseh je reja koz že od davna dopolnjevala govedorejo. Toda preveliki tropi koz, še zlasti v prosti paši pozimi, ko so koze objedale poganjke mladega drevja in grmovja, so na rasti in razvoju gozdov povzročali veliko škodo. Vsled tega so bili vse od 18.stol. dalje, ko je država prevzela skrb nad gozdovi, spori med gozdarji in rejci koz vedno bolj pogosti. Ne samo to, tudi dežele nekdanje monarhije so s svojimi zakoni začele omejevati število koz. Med temi tudi Goriška, pod katero so spadali predeli ob gorenji Soči, kjer so redili Drežniško kozo.

Kozji tropi so se občutno zmanjšali. Nekatere planine kot Kukla in Veverica nad Trento, Možnica za Rombonom, Baban in Drnhola nad Žago in še katera, so bile vsled tega opuščene. Vse te planine so se izplačale samo v primeru, da so poleg krav pasli na njih tudi ovce in koze. Naš znameniti opisovalec planin je ob takšnem stanju zapisal: »…V alpskih deželah z razvitim gospodarstvom koz ne preganjajo, nasprotno so kozjerejo uredili…« V Švici npr. so leta 1866 našteli okoli 325.500 , leta 1896 pa že 416.300 koz (glej: Naše planine, Jadranski almanah, Trst 1924, 83)

Precejšnja omejitev števila koz pa niti pod Avstrijo in niti po prvi svetovni vojni pod Italijo še ni ogrožala obstoja drežniške pasme. Leta 1910 so našteli na celotnem Tolminskem okoli 5500 koz, od tega jih je 3350 pripadalo območju Bovške. Število koz se tudi po prvi svetovni vojni, ko so predeli ob gorenji Soči prišli pod Italijo, ni bistveno zmanjšalo.

Takšno stanje se je ohranilo še po drugi svetovni vojni, ko so predeli ob gorenji Soči prišli pod komunistično Jugoslavijo. Toda leta 1953 je jugoslovanski režim kozjerejo povsem prepovedal. Dovoljeno je bilo imeti le po eno ali po dve kozi na vsako hišo. Večinoma zaradi preskrbe z mlekom med poletjem, ko so bile krave v planini. Pasma Drežniške koze se je znašla na robu izumrtja.

Vse to je trajalo skoraj pol stoletja, vse do razpada Jugoslavije. Pasma Drežniške koze se je ohranila v takšnih razmerah skoraj po čudežu. V samostojni Sloveniji so jo lahko vnesli v program ohranitve domačih slovenskih pasem in v gensko banko. Stalež znaša okoli 200koz rejskih središč je 26. Tako je vključenih v program okoli 54% vseh drežniških koz. Največji tropi so na planini Krasji vrh nad Drežnico, na planini Božca nad Srpenico in na planini Krnica nad Bovcem. (s Caranthe, r.m.)