Dorica Makuc

Knjiga Primorska dekleta v Nemčijo gredo (Gorica 2005) je zadnje delo pisateljice in novinarke Dorice Makuc. Izdala jo je, kot njeni prejšnji, Goriška Mohorjeva družba. S to knjigo dopolnjuje avtorica svoja dela z novim mozaikom zgodb o človeških usodah v najbolj mračnih letih dvajsetega stoletja, skoncentriranih najprej v italijanskih, nato pa v nemških koncentracijskih taboriščih. Knjiga je razdeljena na poglavja: Pod Mussolinijem, Pod Hitlerjem in Somrak človeka. V predstavitvi knjige na internetu se (očitno kos-ovski) poročevalec ni mogel vzdržati, da svojega komentarja ne bil pospremil še z neprimernim in tudi nedostojnim komentarjem: Tudi iz tistih delov knjige, ki govorijo o današnjem obiskovanju nekdanjih taborišč… ne veje sovraštvo, je pa vsekakor čutiti prizadetost Primorcev ob nekaterih ravnanjih aktualne oblasti in potvarjanju zgodovinskih dejstev. – Torej ne sedanja, temveč po srbsko: “aktualna” oblast, ki pa z usodo teh deklet res nima nikake zveze.

Tudi sama Dorica Makuc je očitno že od nekdaj udbovka, a nas to ne moti. Merodajno je predvsem njeno delo, s katerim nam odkriva zamolčano usodo Primorske pod fašizmom in med drugo svetovno vojno. Pred leti je vso primorsko javnost presenetila s knjigo Aleksandrijke (Gorica 1993), s katero nam je za vedno otela spomine na usodo primorskih žensk pod fašizmom, ki so hodile v Egipt služit kot dojilje. Kaj vse so prenašale in doživljale! Po vojni se je o tem še kaj govorilo, toda čas je vse skupaj neizprosno potiskal v pozabo. Dorica Makuc nam je s svojo knjigo rešila nekaj njihovih kamenčkov v mozaiku primorske zgodovine, ki nikakor niso nepomembni. Zelo smo ji hvaležni!

Spomnimo se še njene druge knjige Sardinci (Gorica 2000). S to knjigo je bila širša slovenska javnost prvič opozorjena na usodo primorskih, predvsem kmečkih  mladeničev, ki jih je Italija mobilizirala, ko se je začela druga svetovna vojna. Mobilizirala zato, da so jih premestili daleč od meje z Jugoslavijo, na Sardinijo, kjer je vladala lakota in malarija. Dobili so naziv “battaglioni speciali”. V resnici niso bili bataljoni, temveč so jim dali lopate, bili so v delovnih taboriščih. Avtorica je bila prva, ki nam je po tolikih letih podala o njih zgodovinsko pričevanje. Tudi za to knjigo, in še za kako naslednjo, smo ji in ji še bomo hvaležni. (Cena njenih del je približno 15 evrov na knjigo). Njene knjige toplo priporočamo, mlajšim in starejšim. Preberite in prelistajte jih, iz njih izvemo tisto, česar nam je naša “slovenska” šola ostala dolžna.