Ostanki žrtev v Barbara rovu in tov. Tito, »rešitelj« Jugoslavije, in še posebej Primorske

 

Škof Rožman srbski Kos ne da spati

Razglašena muzika iz nadškofijskega arhiva.

Dolinar proti Žajdeli

Za povojne pomore naj bi bil moralno odgovoren kar škof in nikakor ne Tito z njegovo JLA. To sporoča slovenskim ovcam, četudi le posredno,

škofijski arhivar France M. Dolinar.

 

V Demokraciji št. 20/2009 se je prosluli obtoževalec škofa Rožmana, teolog in ex-duhovnik France Martin Dolinar, odzval na dva članka, ki jih je v istem tedniku objavil novinar Ivo Žajdela. In sicer, prav tako o škofu Rožmanu, potem ko je Okrožno sodišče razveljavilo njegovo obsodbo, ki jo je leta 1946 izreklo sodišče jugo armade. Naj PP takoj povemo, da Ivotu Žajdeli nismo in ne bomo spregledali, kako se je svoj čas spravil nad Franca Rozmana, komandanta Staneta,legendarnega poveljnika partizanov. Toda to ne pomeni, da v primerih, ko ima prav, tega ne bomo priznali. Prav obratno, za nadroben prikaz Rožmanove zadeve smo mu lahko hvaležni.

 

Kako je Žajdelovo pisanje zadelo Franceta Martina Dolinarja, ki ga je sedaj tudi širša javnost spregedala kot neverodostojnega, kaže njegov »odgovor«. V njem hoče po stari taktiki dolgoveznega pisarjenja, ali mogoče kar nove pisarije, prikriti dejstva, ki so med drugo vojno imela resnično težo, in poriniti bralcu »v gobec« tisto, kar je bilo bolj ali manj obrobno. Iz njegovega nastopanja in pisanja jasno izhaja, da je France M. Dolinar pripadnik Udbe ali Kos/a, od katerega ima nalogo, da škofa Rožmana kot »veleizdajalca« blati pred domom in svetom.

 

Skupaj z njim pa posredno še slovensko Katoliško Cerkev, češ da je med vojno sodelovala s Hitlerjem. Na ta način naj bi srbska prostozidarska stran »opravičila« pomore slovenskih duhovnikov med vojno, pa pomore domobranskih borcev ob koncu vojne, pa preganjanje Cerkve in katoliških ljudi po vojni in vse nasilje ter etnocid, ki ga je v imenu komunizma, titoizma in, kdo ve česa še, izvajala nad Slovenci. Na tisoče likvidiranih partizanov pa čisto preprosto zamolčijo.

 

Regularna velika loža Jugoslavije je po propadu juge premenila svoje ime v Regularna Velika loža Srbije. Njen aparat, ki usmerja nekdanje republike, je ostal.

 

V ozadju je poleg srbske Kos zelo verjetno tudi srbsko prostozidarstvo, navezano na angleško materino ložo. In ta aparat, ko gre za gonjo proti veri in Cerkvi, nikakor ne varčuje. - Ob letošnji Velike noči, na primer, je njegova sodrga, češ da so idejo za to dobili »v Franciji«, priredila pred lublansko stolnico zabavo s kondomi. Očitno je srbski Zahodni Balkan je že tu.

 

V tem sklopu je treba gledati tudi na zadevo »izdajstva« škofa Rožmana med drugo vojno. PP se ne bomo spuščali na dolgo in široko v obravnavanje in v zavračanje Dolinarjevih »ekspozejev«. Omejili se bomo samo na dvoje dejstev, ki jih najbrž tudi Žajdela v svojem odgovoru Dolinarju ne bo navajal. (Jih tudi ni! Glej Demokracija 2009/22)

 

Prvič, France M. Dolinar prav tako kot vsa kos/ovska druščina, z Antonom Drobničem od Slovenske zaveze načelu, ne navede, da je škofa Rožmana obsodilo sodišče IV. jugoslovanske armade, ki za civilne zadeve ni bilo pristojno. Na tej osnovi je namreč lublansko Okrožno sodišče razveljavilo Rožmanov proces. Toda, zakaj tega arhivar Dolinar ne omeni? Ali ga srbska Kos, nekdaj armadna tajna služba, drži za ovratnik? Dejansko ga lahko prav po tem prepoznamo. Lahko bo pretental naivne in utrujene slovenske ljudi, ki jim medijska mafija, ki je nad tiskom in javnimi občili, ne pusti misliti. Nas pa nikakor ne bo!

 

  

Tudi Franc Perko, nadškof v Belgradu (†) - če smo že pri tem - je med balkansko vojno v 90. letih zapustil škofijo in potem ves čas bival v Sloveniji.

 

Drugič, France M. Dolinar z igrano naivnostjo, namenjeno bralcem, navaja: Ali je prav, da je škof Rožman maja 1945 zapustil svojo škofijo... Prav ali ne, to nikakor ni zadeva nekega Dolinarja v Lublani, temveč zadeva Vatikana. Dogodek s pravnega vidika nima z obtožbo, s procesom in obsodbo škofa ničesar. Vsaj v normalnem pravnem redu ne. Ker pa gre s strani nekega Franceta M. Dolinarja, ex-duhovnika, arhivarja na lublanski škofiji, udbovskega zaupnika itd., očitno za poskus moralnega diskreditiranja rajnega škofa, naj vso zadevo še nekoliko osvetlimo.

 

Naj navedemo najprej podoben primer »zapuščanja škofije«. Med vojno na Balkanu sredi 90. let je nadškof v Belgradu, Franc Perko, prav tako zaupustil tamkajšnjo škofijo in bival ves čas vojne v Sloveniji. Ob tem se nihče ni spotikal, niti vatikanska kamarila ne. Zapustitev škofije v kriznem času, česar nek škof ne bi smel, naj bi bila neopravičljiva po zgledu sv. Petra, ki je ob preganjanju kristjanov zapuščal Rim. Pa naj bi na poti srečal Kristusa, češ da gre on v Rim, kjer bo namesto njega trpel. In sv. Peter se je res vrnil ter bil križan.

 

Takšen zgled apostola Petra bi veljal predvsem za njegovega naslednika papeža. Imel pa bi svoj moralni smisel, če v zgodovini Cerkve ne bi bilo tudi kakega pokvarjenega papeža, kot je bil npr. Aleksander VI. In Kar zadeva škofe, naslednike apostolov - kar precej jih je bilo in jih je še degeneriranih. Med njimi tudi prostozidarski Giuseppe Nogara, nadškof v Vidmu (1928 – 1952), ki je dal leta 1933 v Beneški Sloveniji ukiniti slovensko bogoslužje, kar je takratni fašistoidni papež Pij XI. mirno sprejel († 1939). Na pritisk fašistov je isti papež leta 1930 odstavil nadškofa Sedeja v Gorici, leta 1936 pa še škofa Fogarja v Trstu, ker sta vztrajala na pravičnem odnosu do Slovencev.

 

Tudi naslednik, papež Pij XII., ni popravil zlodela svojega predhodnika. Tako je lahko še po padcu fašizma in po drugi vojni videmski nadškof Giuseppe Zaffonato (1956 – 1972) izvajal naprej prepoved slovenščine po beneškoslovenskih cerkvah in na slovenske fare nameščal italijanske duhovnike. Naj bi bil torej »strogi« papež Pij XII., ki je vedè vse to dopuščal, moralno res upravičen do očitka škofu Rožmanu, češ da je zapustil škofijo? On sam pa je dopuščal še vse kaj hujšega, pravi kriminal v dušnem pastirstvu. - Pa še kak novejši škandal: direktor vatikanske banke IOR, škof Marcinkus, je tam v 80. letih izropal banko za milijarde, itn. Pa še v nadškofiji Lublana, kjer je pod nesposobnim nadškofom Šuštarjem propadla nova katoliška tiskarna v Domžalah (po vodi »samo« 30 mio Sfr.)

 

Ob vsej tej sodrgi v »božji« Cerkvi naj bi bil grešni kozel škof Rožman, zato ker ga je celovški škof maja 1945 poklical v Celovec in s tem mu verjetno rešil življenje? Ob omenjenih navedbah človeka kar nekam ne prime? Dvomimo tudi, da je prav »moralistični« France M. Dolinar poklican obsojati škofa Rožmana, zato ker je ob koncu vojne zapustil Lublano. Toda, za kaj pri vsem tem pravzaprav gre?

 

  

Škof Gregorij Rožman († 1959) in njegov posthumni obtoževalec France M. Dolinar, arhivar na lublanski nadškofiji. Očitno je, da Rožmanova zadeva srbski Kos tudi po arhiviranju ne da spati.

 

Četudi France M. Dolinar tega izrecno ne omeni, visi nad vsem skupaj razveljavitev sodbe sodišča jugo armade iz leta 1946 proti škofu Rožmanu in pred kratkim, aprila 2009, arhiviranje njegove zadeve. Sodba armade je bila razveljavljena že oktobra 2007. Zaupniki srbske Kos, na prvem mestu Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB, so pričakovali ponovno, posthumno sojenje škofa. Tokrat pred civilnim sodiščem, kar naj bi razkrilo njegovo »še večjo zločinsko vlogo« proti slovenskemu narodu, češ da so prišli na dan »še« novi dokazi. Tako se je izrazil Janez Stanovnik.

 

Za te »dokaze« so očitno hoteli še posebej poskrbeti meseca aprila 2008 s »skupščino« na Kleku - pardon! - na posebnem simpoziju o škofu Rožmanu v Lovranu. (O tem, kdo je poravnal izdatke za organizacijo, najem dvorane, za bivanje v hotelu, niso navajali. Oni sami, osebno?). Na čelu simpozija sta bila znana »rožmanologa« Spomenka Diklić Hribar in France Martin Dolinar. Toda ščuvanje udeležencev proti škofu ni imelo ustreznega odmeva. Slovenska javnost je njihovo »znanstveno« čarovnijo prepoznala. Nizek naklep je tokrat klavrno spodletel. Maja meseca zatem je Spomenka, pazite, porinila v Družino vernim ovcam, ki naj bi bile šemaste in ji zaradi tega nasedle - za pol strani nekakšnega »eseja«, v katerem ni odkrito udarila po škofu, temveč jim je hotela prikazati predvsem sebe kot »verodostojno intelektualko«. Prav res, pomanjkanje zdravega okusa!

 

Tukaj bi PP z našimi pripombami zaključili. Naj ponovimo, kar smo že nekajkrat navedli. Gre nam za pravičnost, bodisi do partizanov kot do domobrancev, tigrovcev, komunistov pa do slovenskih duhovnikov in do škofa Rožmana... Torej do vseh, ki so v danih razmerah storili, kar so mogli, da bi se zoperstavili terorju in genocidu nad Slovenci, ki so ga izvajali tuji okupatorji. Ukaz za pravi genocid je po odredbi srbskega prostozidarstva, katerega viden član je bil, izdal Tito. Za medvojni teror in pomor Slovencev pa naj bi bil, kot nam hočeta vsiliti France M. Dolinar in Spomenka Diklić Hribar, moralno odgovoren škof Rožman in po njem – saj se samo po sebi razume (!) – slovenska Katoliška Cerkev in katoličani sploh. In ne samo oni, temveč tudi verniki kot takšni. To je bil namreč »upravičen« razlog, da so jih po drugi vojni terorizirali in sramotili, mnoge pa tudi pomorili. In tak je očitno še danes namen velesrbstva in prostozidarstva z njegovim ideološkim terorjem, ki ga preko javnih občil nenehnoizvajajo nad mišljenjem Slovencev. Do kdaj še?