Protest na Dragonji, konec aprila 2008

 

Tako so blefirali še decembra , in danes?

 

 Dajmo dokumente na mizo, predstavimo jih evropski,

hrvaški in slovenski javnosti

 

18.12.2008

 

 

Pogovor z direktorjem Zavoda 25. junij Marjanom Podobnikom in članom podkomisije pri krovni slovensko-hrvaški Komisiji za meje dr. Petrom Pavlom Klasincem

Včeraj se je na predlog predsednika slovenske vlade gospoda Boruta Pahorja vsa slovenska politika poenotila v stališču, da Hrvaška brez umika spornih zemljevidov in drugih dokumentov iz pristopnega gradiva ne more nadaljevati pogajanj za vstop v EU. Kako komentirata to odločitev?

 

Dr. Peter Pavel Klasinc: Po izjavi hrvaških predstavnikov v gradivu, ki ga je Hrvaška poslala v Bruselj, ni direktno zemljevidov. So pa v teh dokumentih dokazano navedeni mnogi v Republiki Hrvaški veljavni zakoni. V nekaterih zakonih so karte, zemljevidi in tekstualni deli, ki prejudicirajo meje,kot je Zakon o ekološki ribolovni coni (ZERP) in drugi, ki prinašajo zemljevide z vrisano mejo na morju po sredini Piranskega zaliva. Hrvaška v teh zakonih tudi citira ponarejen kataster za zemljišča na na levem bregu Dragonje in druge akte, s katerimi utrjujejo stanje, nastalo s hrvaško okupacijo delov slovenskega ozemlja in morja po letu 1991.

 

Marjan Podobnik: Zavod 25. junij je prav zaradi znanih hrvaških manipulacij z zemljevidi, ki pomenijo poseganje po slovenskem ozemlju in morju in se pojavljajo v številnih hrvaških zakonih, leta 2007 izdal zemljevid o problematiki slovensko-hrvaške meje, ki prikazuje trenutno stanje in spremembe, ki so se v preteklosti dogajale na obmejnem območju. Strokovne ugotovitve nedvoumno dokazujejo, da je Hrvaška po osamosvojitvi z enostranskimi potezami posegala po slovenskem ozemlju in morju in da so se tudi pred osamosvojitvijo spremembe dogajale izključno v škodo Slovenije. Zato podpiramo stališče predsednika vlade in smo zadovoljni, da je dobil podporo vseh parlamentarnih strank. Upamo, da je včerajšnja odločitev prvi korak v smeri dosledne in sistematične zaščite slovenskih nacionalnih interesov, med katerimi je zaščita ozemlja in morja, še posebno pa neomejenega dostopa na odprto morje, na najvišjem mestu.

 

Odzivi hrvaške politike so bili hitri in zelo burni. Hrvaška politika ocenjuje, da Slovenija neutemeljeno blokira hrvaška pogajanja in da gre za prvi tak primer v evropski širitveni politiki. Kako komentirate trditve hrvaške politike, da se je pripravljena zavezati, da dokumenti ne prejudicirajo meje, ni pa pripravljena sprejeti zahteve, da se ti dokumenti ne smejo pojaviti na morebitni mednarodni arbitraži glede mejnih vprašanj?

 

Marjan Podobnik : Dejstvo, da je hrvaška politika pripravljena dati izjavo, da dokumenti ne prejudicirajo meje, ni pa se pripravljena odreči uporabi teh dokumentov pri morebitni arbitraži, kaže na neverodostojnost in vprašljive namene nosilcev hrvaške politike danes kot tudi v preteklosti. Zavedati se moramo, da bi v primeru slovenskega pristanka na to, da Hrvaška odpre poglavja s temi dokumenti, postal del evropske dokumentacije tudi celoten opus zakonov s spornimi dokumenti, ki so v tem trenutku zgolj hrvaška pretenzija in nimajo statusa kakorkoli evropsko sprejetih ali vsaj sprejemljivih stališč,kar se tiče meje. Vsakemu, ki ima malo pravniškega znanja, je jasno, zakaj Hrvati to skušajo doseči. Zato, ker dejansko skušajo prejudicirati mejo.

 

Dr. Peter Pavel Klasinc: Sedaj bi bil čas, da v Sloveniji naredimo revizijo slovensko-hrvaških odnosov od leta 1991 naprej. Raziskovalci moramo dobiti možnost neoviranega dostopa do dokumentov, posebej tistih, ki imajo oznako tajno ali zaupno. Le tako bomo lahko hrvaški strani argumentirano dokazali, da je samovolja in enostransko poseganje po slovenskem ozemlju in morju neprimerno. Slovenija je pravilno odreagirala. Sedaj je čas, da svoje argumente predstavi tudi Hrvaška. Osebno me zanima, zakaj je modra knjiga (z odgovori Hrvaške na slovensko belo knjigo) v Zagrebu še vedno v trezorju.

 

Na včerajšnji oddaji hrvaške televizije »Otvoreno« je glavni hrvaški pogajalec gospod Vladimir Drobnjak na vprašanje, ali katerikoli hrvaški pristopni dokument kakorkoli prejudicira mejo, med drugim odgovoril: »Noben dokument ne govori o tem, da je celoten Piranski zaliv hrvaški«, gospa Pusićeva pa je potrdila prisotnost zakonov, ki med drugim vključujejo dokumente, o katerih govori Slovenija. Ali se vam ne zdi, da bi bil čas, da se vsi dokumenti predstavijo javnosti?

 

Marjan Podobnik : Izjava gospoda Drobnjaka je bila res šokantna. V enem stavku je najprej prekršil pravilo glede imenovanja zemljepisnih imen, saj je uporabil naziv »Savudrijska vala«, ki so ga hrvaški politiki začeli uveljavljati v zadnjem obdobju in nima nobenih strokovnih osnov, saj je stoletno ime tega območja Piranski zaliv. Potem pa je dal izjavo, ki zelo dobro ponazarja hrvaško politiko postopnega zasedanja slovenskega ozemlja in morja na zemljevidih in v praksi. Ni namreč dejal, da noben dokument ne govori o tem, da je hrvaškega polovica Piranskega zaliva, kar je bila dosedanja neupravičena in neutemeljena zahteva Hrvaške, ampak je to dejal kar za celoten Piranski zaliv. Kot bi bila sredinska črta v Piranskem zalivu že dogovorjena. Res bi bil čas, da se vsi dokumenti, ki so kakorkoli povezani s stanjem ob slovensko-hrvaški meji na morju in na kopnem in s spremembami po letu 1991 pojavijo v javnosti brez kakršnihkoli oznak zaupno. Sedaj bo namreč šlo za bitko za interpretacijo, podobno kot je šlo leta 1991 v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Če takrat Slovenija ne bi uspešno predstavila celotni svetovni javnosti dejanskega stanja, bi bila nevarnost, da se stvari obrnejo v negativno smer, za Slovenijo velika. Danes je evropska in svetovna javnost izredno slabo obveščena o dejstvih. To ni le organizacijski in logistični problem, ampak predvsem vsebinski. Dejstvo je, da niti v preteklosti niti danes ni mogoče našteti pet ključnih slovenskih politikov, ki bi zmogli jasno povedati domači, hrvaški in svetovni javnosti, da je Slovenija ob osamosvojitvi nesporno imela in ima neomejen dostop na odprto morje ter da je med drugim nadzirala celoten Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi. Ni torej čudno, da se tuji državniki čudijo, za kakšen problem in čudno obnašanje Slovenije gre, če jim Hrvati predstavljajo okupirano ozemlje kot svoje, slovenski predstavniki pa ne povedo jasno, da gre za povsem neevropsko in nezakonito zasedanje našega ozemlja in morja. Šele jasne besede in dokumenti na mizi vseh evropskih predstavnikov in ključnih medijev bodo spremenili vtis, da sta pravzaprav Slovenija in Hrvaška enako krivi za zaplet glede meje. Del teh jasnih besed se mora nanašati tudi na podporo Slovenije vključevanju Hrvaške v EU in NATO, saj je to tako v hrvaškem kot v slovenskem interesu. Pogoj za to podporo pa mora biti umik Hrvaške s slovenskega ozemlja in morja, ki ga je zasedla po letu 1991.

 

 

Dr. Peter Pavel Klasinc: V kolikor bi imeli na razpolago tako eni in drugi vpogled v vse dokumente, ne bi mogli trditi, da gre na eni strani za samovoljo, na drugi strani pa za nepriznavanje te samovolje. V devetnajstih letih se je nabralo ogromno dokumentacije, ki priča o tem, da je Hrvaška okupirala del slovenskega ozemlja in morja in ga sedaj neupravičeno pripisuje sebi. Slovenske zahteve po pravični meji pa označuje za »trgovanje z ozemlji« glede vstopa Hrvaške v EU. Udeleženci okrogle mize »Otvoreno« so dajali vtis o enostranskem prikazovanju stanja in proglašanju odločitev slovenskega političnega vrha za nerazumljive. Tudi poročilo novinarja hrvaške televizije iz Ljubljane je bilo »naročeno« in ni prikazovalo dejanskega stanja v Sloveniji. Slovenska stran in tudi Zavod 25. junij že nekaj let trdita in tudi z dokumenti dokazujeta, tudi z dokumenti, da okupirana slovenska ozemlja in morje Hrvaška proglaša za svojo lastnino. Hrvaška bo morala sama analizirati svoje dokumente, svoje odločitve, predvsem pa pregledati svojo dokumentacijo Ministrstva za zunanje zadeve, ki hrani veliko število slovenskih not, protestov, na katere načeloma nikoli ni odgovorila. Postavljanje Slovenije pred izvršena dejstva pač nima ničesar skupnega s solidarnostjo in dobrososedskimi odnosi, ki jih pogosto citira Hrvaška.

 

Evropski poročevalec Jochanes Swoboda je po včerajšnji odločitvi slovenskega političnega vrha nemudoma zahteval srečanje slovenskega in hrvaškega predsednika vlade in zahtevo dopolnil s trditvijo, da je skrajni čas za dogovor o vključitvi tretjega za rešitev mejnih vprašanj. Vajin komentar?

 

Marjan Podobnik: Taka izjava se lahko uradnemu poročevalcu Evropskega parlamenta za pogajanja s Hrvaško zgodi samo v dveh primerih: ali je pristranski in zavestno ustvarja vtis, o katerem sem prej govoril, namreč da sta obe državi enako krivi za zaplet glede meje, ali pa je neustrezno obveščen o dejstvih in zato sicer dobronamerno, toda povsem neustrezno reagira. Ni namreč stvar evropskega poročevalca, da Sloveniji kot članici Evropske unije, ki jo gospod Swoboda prav tako zastopa v odnosih do Hrvaške, deli nauke, kako naj problem reši in pri tem kot svoj edini predlog navede stališče, ki ga zastopa Hrvaška. Če bi si vzel le nekaj minut in pogledal zemljevid, ki smo mu ga poslali lani, kjer so obrazložitve tudi v angleškem jeziku, in če ni pristranski, bi take izjave ne mogel dati. Vsaj od uradnih evropskih predstavnikov, ki so zadolženi za to problematiko, bi pričakovali, da se celovito seznanijo s stanjem in zgodovino in skladno s tem tudi zastopajo EU. Ne le v korist Slovenije, ampak tudi Hrvaške, bi bilo, če bi gospod Swoboda opozoril Hrvaško, da mora umakniti vse sporne dokumente, saj pomenijo ozemeljske težnje in zasedba tujega ozemlja in morja negiranje temeljev evropske politike.

 

Dr. Peter Pavel Klasinc: Gospod Swoboda suvereno nastopa pred mediji, vendar bi si moral po mojem pred tako izjavo pridobiti zadostne informacije, ki jih je po mojem mnenju imel na razpolago. Temeljni problem njegovih izjav vidim v prikazovanju resnice samo ene strani in izpuščanju načela »audemur altera pars«. S tem bi bile njegove izjave bolj ustvarjalne in kooperativne. Po mojem bi moral podpreti prizadevanja Slovenije kot samostojne in enakovredne države EU, ki si že vrsto let želi urediti vprašanje meje po načelu pravičnosti ob upoštevanju vseh zgodovinskih in drugih dokumentov.

 

Pred dnevi je bil po hitrem postopku v hrvaškem Saboru sprejet zakon o golf igriščih. Po mnenju dela slovenske politike ta zakon, ki bo omogočal razlastitve fizičnih oseb tudi na ozemlju katastrske občine Savudrija, pomeni spreminjanje lastniškega stanja na območju, ki bo predmet morebitne arbitraže. Zdi pa se, da slovensko zunanje ministrstvo ocenjuje ta problem zgolj v luči spornega poseganja po zasebni lastnini. Kakšno je vaše mnenje?

 

Marjan Podobnik : Gre za eno in drugo. Brez dvoma je neskladno z evropsko zakonodajo, če izvajaš razlastitve zaradi gradnje golf igrišč. Toda za Slovenijo je enako ali še bolj pomembno dejstvo, da se bodo razlastitve lahko dogajale tudi na območju katastrske občine Savudrija, ki je bila v nasprotju z Londonskim memorandumom skupaj s katastrsko občino Kaštel odvzeta občini Piran in prenesena na občino Buje. In prav na osnovi tako sporno pridobljenega kopnega, torej katastrskih občin Kaštel in Savudrija med drugim Hrvaška sedaj zahteva svoj del Piranskega zaliva, saj naj bi po mednarodnem pravu oziroma praksi vsako kopno imelo tudi vsaj manjši del morja. Priča smo situaciji, ko Hrvaška zahteva polovico Piranskega zaliva, čeprav ga nikoli v zgodovini ni nadzirala niti manjši del, slovenska politika pa si ne upa povedati, da bo slovensko izhodišče v primeru arbitraže tudi celovita občina Piran s Kaštelom in Savudrijo, ki sta bili od 13. stoletja del občine Piran.

 

Dr. Peter Pavel Klasinc: V tej najnovejši akciji hrvaške strani vidim nadaljevanje vrste podobnih odločitev v času od leta 1945 naprej, recimo meja ob Štrigovi, po letu 1991 pa izgradnja kontrolne točke na slovenskem ozemlju, izgradnja mostu na Muri brez dovoljenja Slovenije, nerealiziran geodetski sporazum in tako dalje. Če bi želela Hrvaška kooperativno sodelovati pri reševanju mejnih vprašanj, si takšnih samovoljnih odločitev in sprejetja takih zakonov ne bi smela privoščiti.

 

Zakaj Zavod 25. junij zahteva zamenjavo dr. Mihe Pogačnika,  predsednika slovenskega dela Komisije za meje?

 

Marjan Podobnik : Ker je njegovo delovanje milo rečeno sporno, dejansko pa škodljivo za Slovenijo. Namesto da bi si kot predsednik Komisije prizadeval za postavitev pravih temeljev kot izhodišč za morebitno arbitražo, je med drugim odgovoren za neupoštevanje najpomembnejše ugotovitve podskupine zgodovinarjev in drugih strokovnjakov v okviru njegove komisije, in sicer, da je Slovenija ob osamosvojitvi na dan 25.6.1991 nesporno imela neomejen dostop na odprto morje ter med drugim nadzirala celoten Piranski zaliv, zaselke na levem bregu Dragonje in ozemlje na levem bregu Mure pri Hotizi. Ali je bilo neupoštevanje teh ugotovitev njegova odločitev ali pa je pristal na pritiske od zgoraj, je pravzaprav vseeno. Rezultat je enak, in to je, da so slovenska izhodišča, ki jih je sprejel pristojni organ Državnega zbora RS in posredoval Hrvaški, taka, da bi v primeru morebitne arbitraže ali razsojanja mednarodnega sodišča le-to razsojalo o izključno slovenskem ozemlju in morju in odločalo o tem, kolikšnemu delu svojega ozemlja in morja se mora Slovenija odreči v korist Hrvaške.

 

V strokovno kompetentnost dr. Pogačnika se ne spuščam in verjamem, da ni sporna, žal pa je za državo izjemno nevarno, če ima na tako pomembnem mestu človeka, ki vse gleda skozi denarnico in pač dela toliko, tako in za tistega, ki ga bolj plača. Tovrsten podjetniški pristop na taki funkciji pač ni sprejemljiv.

 

Dr. Peter Pavel Klasinc: Vlada RS me je v začetku leta 2007 imenovala v podkomisijo zgodovinarjev in drugih strokovnjakov pri krovni slovensko-hrvaški Komisiji za meje, ki jo vodi prof. dr. Miha Pogačnik. Podkomisijo je vodil prof. dr. Janko Prunk. Ta je dal članom podkomisije kmalu vedeti, da so naša raziskovanja omejena na določeno obdobje.

 

Z dr. Dušo Krnel-Umek sva pripravila stališče, ki ga je podkomisija sprejela na seji 28. februarja 2008, in o teh stališčih smo obvestili ves politični vrh, kakor tudi predsednika dr. Pogačnika. Ta na naše stališče nikoli ni odgovoril niti ni organiziral sestanka članov podkomisije s člani krovne komisije. Člani podkomisije prav tako nismo bili seznanjeni

 

Katere bodo prihodnje aktivnosti Zavoda 25. junij sedaj, ko ste gotovo zadovoljni zaradi poenotenja slovenske politike glede osnovnih usmeritev?

 

Marjan Podobnik : Seveda smo zadovoljni, hkrati pa glede na izkušnje tudi previdni. Dokler poslanci vseh strank, ki so včeraj podprli predsednika vlade gospoda Pahorja, ne bodo v parlamentu podprli zavezujoče resolucije oz. slovenske strategije glede urejanja mejnih vprašanj s Hrvaško, gre še vedno le za besede in le prvo začasno dejanje, torej začasno zaustavitev pogajanj do hrvaškega sprejetja slovenskih zahtev. Parlamentarna resolucija oziroma strategija mora imeti jasno opredelitev, da se o ozemlju in morju, ki je bilo ob osamosvojitvi pod slovensko suverenostjo – med drugim o neomejenem dostopu Slovenije na odprto morje, ohranitvi celovitosti Piranskega zaliva, zaselkov na levem bregu Dragonje in ozemelj na levem bregu Mure pri Hotizi, nihče v imenu Slovenije nima pravice pogajati niti to ne more biti predmet mednarodne arbitraže ali razsojanja mednarodnega sodišča.

 

Strokovnjaki Zavoda 25. junij, dr. Peter Pavel Klasinc in dr. Duša Krnel-Umek, ki sta tudi člana podskupine zgodovinarjev in drugih strokovnjakov v okviru Komisije za meje, mag. Pavel Zupančič, dr. Janez Rojc, gospa Ana Kalc Hafner in drugi, se bodo z veseljem odzvali na povabila za soočenja v Sloveniji in tujini, tako na strokovnih srečanjih kot na omizjih, ki jih bodo organizirali mediji. To je hkrati tudi vabilo slovenskim, hrvaškim in drugim medijem, tako državnim kot regionalnim in lokalnim, naj s ciljem razjasnitve problematike organizirajo pogovore in omizja, saj bo tudi za dokončno oblikovanje stališč pred morebitnim referendumom, če bomo v njega prisiljeni, pomembno, da je javnost čim bolj celovito seznanjena.

 

Dr. Peter Pavel Klasinc: V Zavodu 25. junij bom nadaljeval z raziskavami arhivskega gradiva v slovenskih in tudi hrvaških ustanovah ter pripravljal gradivo o slovensko-hrvaških odnosih od 1988 do 2008. Zavod in njegov strokovni svet pa se bosta z veseljem odzvala na morebitno povabilo s Hrvaške, da pride do strokovnega soočenja argumentov, ki smo ga Hrvatom tudi že večkrat a neuspešno predlagali. Prav tako bomo kreativno sodelovali pri vseh postopkih v zvezi z določanjem slovensko-hrvaške meje in varovanju slovenske narodne identitete na vseh področjih, za katere smatramo, da je potrebno, da se nanje odzovemo.

 

(F. Fortuna)