Žegen v Gorenjem Cerovem (Goriška Brda): nagrobnik Mirku Brezavščku (* 1916), pripadniku Črnih bratov, ki je v ječi podlegel mučenju fašistov

Črni bratje

žrtve fašizma in prosrbskega komunizma

Ali poznate povest Franceta Bevka z naslovom Črni bratje? Večina jo verjetno pozna, saj jo je osnovnošolska mladina nekoč na veliko prebirala, medtem ko je današnji osnovnošolci skoraj ne poznajo, kar bolj ali manj velja tudi za vso ostalo Bevkovo literaturo. V tej povesti beremo ganljivo zgodbo o dečkih, ki so se uprli fašističnemu nasilju, delovali ilegalno ter v svoji domišljiji načrtovali dejanja, ki bi okupatorju primorske zemlje in nasilnežem nad narodno bitjo dokazala, da smo Slovenci še tu, in ljudi spodbujala k narodnemu ponosu in odporu proti potujčenju. Povest je bila napisana po resničnih dogodkih, s tem da se imena, število članov organizacije ter nekatere manjše podrobnosti ne ujemajo z dejanskimi dogodki.

Prav tako pa je zamolčana tudi njihova nadaljnja usoda (dogajanje v povesti se zaključi s smrtjo najmlajšega Črnega brata, ki se je v njegovi povesti imenoval Jerko, dejansko pa mu je bilo ime Mirko Brezavšček) ter odnos povojne komunistične Jugoslavije do Črnih bratov, vodene iz strani prosrbske klike. To je navsezadnje popolnoma razumljivo, saj je bil Bevk, tako kot vsi slovenski kulturniki v tistem času, najverjetneje pod nadvlado srbske klike in je posledično moral delati po njenih navodilih. O pomembnih podrobnostih, ki jih Bevk v povesti ne navaja oz. spremeni, ter kasnejši usodi mladih primorskih rodoljubov bomo zato v nadaljevanju tega članka podrobneje spregovorili Goriški panterji.

          Zorko Rejec                     Mirko Brezavšček

Organizicija je bila kmalu odkrita, fantje v starosti od 15 do 18 let, večinoma dijaki goriških šol, so bili aretirani, zaslišani, strahotno mučeni in zaprti, tako da je najmlajši med njimi mučenju podlegel. Zgodba o mladih junakih in mladem mučencu, enkratna zgodba uporništva in smrti otroka sredi vzpona fašističnega nasilja, ko se Evropa še ni prav zavedala, kaj ji grozi, je skoraj pozabljena. Prekriva jo čas več kot sedem desetletij. Najmlajši fašistični mučenik leži v daljni osami skrivnostnega groba Goriških Brd, povest pa na zaprašenih knjižnih policah. Spomin nanje čaka, da ga oživimo v zavesti našega narodnega ponosa in pokončne drže.

Druščina mladostnikov Črni bratje je bila samostojna organizacija, ki je nastala po usmrtitvi bazoviških žrtev. Začetnika in organizatorja sta bila Zorko Rejec in Mirko Brezavšček. Črni bratje gotovo zaslužijo, da bi zanje vedeli bodoči rodovi, še posebno si to zasluži takrat najmlajša zavestna in načrtna žrtev fašističnega terorja. Pridružimo se tistim, ki predlagajo, naj se Bevkova povest Črni bratje vrne v slovenske šole in naj se Mirku Brezavščku postavi v Brdih spomenik, ki bo oznanjal svetu grenko resnico o Primorcih.

Če hočemo dobiti odgovor na vprašanje, kaj je vodilo te mlade fante, da so se organizirali v »prevratno slovensko teroristično organizacijo«, kot so jo označili fašisti in nato po vojni in prevzemu oblasti tudi jugoslovanska oz. prosrbska UDBA ali KOS, moramo najprej spoznati takratne razmere.

Družbene in politične razmere na Primorskem

Leto 1930 je bilo za primorske Slovence čas najhujšega preganjanja in najizrazitejšega odpora proti načrtovanemu narodnem genocidu. To je bil čas, ko je bil fašizem v Italiji trdno na oblasti, ko je bilo prepovedano vse, kar je bilo slovenskega. Po zakonu so bila ukinjena vsa slovenska društva, preganjano je bilo slovensko petje, prepovedan je bil slovenski periodični tisk, plenjene in sežgane so bile slovenske knjige. Slovenski jezik v uradih je že davno izginil, prepovedana je bila vsakršna uporaba slovenskega jezika v javnosti. Poitalijančena ali spremenjena je bila večina osebnih in krajevnih imen. Šola ni bila le italijanska, temveč prežeta s fašistično ideologijo in sovraštvom do tujerodcev. Italijanski učitelji, ki niso razumeli govorice svojih učencev, so skrbno pazili, da bi jo zatrli tudi v pogovorih med učenci. Slovenski učitelji so bili po letu 1923 postopoma odstranjeni iz šol. Nekateri starejši so bili prisilno upokojeni, nekaj časa celo brez pokojnine, okrog 1000 jih je prekoračilo državno mejo in iskalo delo v Jugoslaviji, mlajši pa so bili premeščeni globoko v Italijo, kjer so živeli večinoma brez družin, v izjemno težkih okoliščinah.

Železničarji, državni uradniki in drugi javni delavci so izgubili službe. Kmetije so gospodarsko propadale zaradi davkov in namernega, načrtnega uničevanja, kar je vodilo Primorce v materialno bedo. Zaradi brezposelnosti, političnih pritiskov in gospodarskega propadanja slovenskih domačij je bilo za Primorce značilno izseljevanje v Ameriko in pobegi v Jugoslaviji. Ko smo že pri Jugoslaviji, velja pri tem omeniti, da primorski emigranti večinoma niti tam niso bili dobro sprejeti, nekatere je Jugoslavija celo vrnila fašistom v kremplje. To je seveda popolnoma razumljivo, saj je bila tudi predvojna kraljeva Jugoslavija popolnoma centralizirana in vodena s strani srbskega režima, ki je že v tistih časih nasprotoval Slovencem oz. si jih hotel popolnoma podrediti. Iz Julijske krajine se je tako izselilo preko sto tisoč domačinov, večinoma mladih. Močan policijski nadzor in preganjanja ljudi, ki so bili že zaradi »narodnih čustev« politično sumljivi, je imel za posledico mučenje, konfinacije in zapore.

TIGR, znak primorske osvobodilne organizacije pod fašizmom

V teh izredno hudih razmerah so narodnjaki (kulturni delavci, pevovodje, organisti, vodje ukinjenih športnih društev in čitalnic, zlasti pa primorski duhovniki, bodrili slovensko narodno zavest, skrbeli za ohranitev lepe slovenske besede in širili slovensko pisano besedo po družinah in med mladino. V tem obupnem položaju slovenske narodne skupnosti pod Italijo, ko se javno, po pravni poti ni dalo ničesar več storiti, so se domoljubi povezovali in organizirali v podtalnih organizacijah, da bi se zaščitili in se kot narod ohranili. Najbolj množični in trdni sta bili narodna revolucionarna organizacija TIGR in organizacija primorskih duhovnikov, Zbor svečeniki sv. Pavla. Ti organizaciji sta imeli številne zaupnike po vsej Primorski.

Mnogi kulturniki, med njimi vsa primorska duhovščina, so vztrajno negovali narodno samobitnost. Knjige Goriške Mohorjeve družbe in Goriške matice so prihajale v skoraj sleherno primorsko družino in so bile varovane kot biser. Za učenje branja v materinščini so družine z otroci prejemale začetne učbenike. Po družinah so brali slovenske knjige in jih skrivali pred budnim očesom oblasti. Ta skrb za slovensko knjigo se je rodila iz bolečine ob potujčevanju. Tako so mladi črpali svojo pripadnost slovenstvu v domači govorjeni in pisani besedi.

Ko je bila organizacija TIGR na višku delovanja in je izrazito izpričevala narodnoobrambni odpor, je prišlo do delnega odkritja organizacije in prvih slovenskih mučencev. Po večmesečnem mučenju in zasliševanju so bili v hrbet ustreljeni na Bazovski gmajni štirje vodilni člani tržaške veje TIGR-a. To skrajno dejanje fašizma je zbudilo ogorčenje in zgražanje svetovne javnosti in spodbudilo še večje kljubovanje in  odpor Primorcev ter sočutje in občudovanje bazoviških junakov. Slovenski časopisi v Jugoslaviji in časopisi izven njenih meja so prinašali sporočila o genocidnem ravnanju okupatorjev primorske zemlje, ki so prihajala v javnost prav preko organiziranega delovanja članov TIGR-a.

Albert Rejec, politični vodja organizacije TIGR. Po vojni, leta 1948,  je UDBA – KOS pripravila načrt za njegov umor, vendar se je rešil (dokument v Arhivu Slovenije).

V letu 1930, zlasti od aprila do septembra, so posebne enote tajne policije OVRA iskale iredentiste, slavofile in teroriste ter preganjale, pretepale, silile piti ricinus in zapirale slovenske fante. Veliko jih je ilegalno prestopilo mejo in iskalo zatočišča v Jugoslaviji. Tukaj so se Primorci povezovali v emigrantska društva, da so si v hudih težavah pomagali. Kot smo že povedali, jim je vlada kraljevine Jugoslavije zaradi prej omenjenih vzrokov pri tem povzročala kar precej preglavic. (Op. ur. V resnici »preglavic« ni bilo toliko. Na vsak način, takratna Jugoslavija je bila primorskim ljudem edino zatočišče, zato so nanjo tudi gledali kot na »svojo« državo in si Slovenije niso znali predstavljati, do danes).

Gorico, ki je bila pred priključitvijo k italijanski državi večinoma slovenska in pomembno kulturno in šolsko središče goriških Slovencev, je doživljala posebne pritiske. Dijaki iz bližnjih in oddaljenih slovenskih vasi, se v tem na silo italijaniziranem mestu niso dobro počutili. Učitelji so bili tujci, nenaklonjeni in človeško nedostopni slovenskim dijakom. Protislovenska propaganda, zaničevanje slovenske kulture in slovenskega človeka je vzbujal sovraštvo in upor.

V teh strašnih letih je zrasel rod otrok brez mladosti, nekateri med njimi so postali pravi bojevniki za svoj narod. Takšni so bili takrat tudi mladi fantje v Gorici.

Zamisel organizacije Črnih bratov

Črni bratje naj bi kot tajno narodnoobrambno društvo delovali z jasnimi cilji, izdelano organizacijo in načrtnimi nalogami. Njihov namen je bil, delovati složno, po načelu vsi za enega – eden za vse, kot odgovor na teror in raznarodovalno politiko, ki jo je Italija vodila do italijanskih državljanov slovenske narodnosti. Organizacija Črni bratje se je oblikovala septembra in delovala do decembra 1930. Cilj organizacije je bil ohranjati narodno zavest, dvigniti revolucionarnega duha, dokazovati nezadovoljstvo Slovencev pod fašistično vlado in vlivati upanje na spremembo in naznanjati ljudem, da narod, ki se ni sprijaznil z genocidno usodo,  še živi in hoče živeti. Ti mladi uporniki so se organiizrali po zgledi TIGR-a in se poimenovali po oglarjih – karbonarjih, druščini aktivnih italijanskih in liberalnih nacionalistov. (Op. ur. To ne drži, takrat je beseda »črn« še pomenila obramno, npr. črna vojska kot deželna bramba še do prve vojske).

Danilo Pirec iz Bovca, član Črnih bratov

Druščina Črni bratje naj bi bila mreža članov s centralnim vodenjem in določenimi funkcijami vodilnega članstva, ki bi delovalo strogo podtalno na sestankih in se povezovalo z dopisovanjem v tajni pisavi. Tajnost delovanja je bila zajeta tudi v njihovi prisegi, ki je obvezovala člane, da ne bo nihče od članov izdal drugega in da bodo po svojih močeh prispevali materialna sredstva. Zaupni člani naj bi pridobivali nove člane in ustanavljali trojke, tako da bi se čimmanj članov med seboj poznalo. Vodilni odbor naj bi na sestankih načrtoval svoje narodnoobrambno delo. Preko »obmejnega komisarja« - člana te druščine, ki je živel ob jugoslovanski meji, naj bi vzpostavili zvezo s slovenskimi somišljeniki v Jugoslaviji in od njih dobivali finančno in drugo materialno podporo.

Naloge organizacije naj bi bile naslednje: povzročati fašizmu škodo, zmedo, izzivati fašistične veljake, izvajati tihe proteste zoper brezpravnost, nasilje vračati z nasiljem. Te naloge naj bi se udejanjale z naslednjim:

- posredovanje slovenskega tiska in narodnih simbolov zaupnim ljudem, predvsem mladini
- izdelovanje in širjenje letakov s protiitalijanskimi in narodnoobrambnimi gesli
- demonstrativne razstreljevalne akcije na italijanske fašistične spomenike in simbole oblasti
- pridobivanje in skladiščenje orožja

Odkritje organizacije

To iskreno tovarišijo, ki jo je povezovalo sovraštvo okrutnega fašizma, upornost proti asimilaciji, so po nekaj mesecih izsledili policijski organi in decembra začeli z aretacijami.
Začelo se je 11.12.1930, ko so policijski agenti v civilu aretirali Zorka Rejca v bližini severne železniške postaje v Gorici (današnja novogoriška železniška postaja), ko se je nameraval odpeljati domov na Grahovo ob Bači. Peljali so ga v pisarno s pretvezo, da iščejo nekoga, ki je prerezal fotelje v čakalnici na postaji in ga morajo zato osebno pregledati. Hitro so ga pregledali po telesu in našli v žepu beležko. Ko so prišli na vrsto škornji, se je Zorko delal, kot da jih ne more sezuti. Skrčil je prste tako, da tudi prvi poizkusi policije niso uspeli. Zorko se je vdal, ko je presodil, da so njegova prizadevanja zaman. Iz škornjev so se usuli letaki. Po Zorku pa so se usuli udarci, ki so padali dolgo, dolgo. Odpeljali so ga v policijski zapor.

Temu je prav kmalu sledila aretacija trinajstletnega Mirka Brezavščka in hišna preiskava, kjer je Mirko stanoval. Pri preiskavi stanovanja so našli škatlo z gumijstimi črkami in vse potrebno za tiskanje takih napisov, kot so jih našli pri Rejcu. Našli pa so tudi načrt šolske stavbe v Gornjem Cerovem in beležko s seznamom imen in pripisi, v nerazumljivi pisavi.

Zaradi hudega pritiska na mlade aretirance je policija lahko razvozlala pisavo in ugotovila, da predstavlja seznam članov organizacije. Nadaljevala je z aretacijami. Tako so se do 17.12.1930 znašli v policijskem zaporu vsi tisti člani druščine, ki so bili navedeni v Brezavščkovi in Rejčevi beležki v šifrirani pisavi. To so bili naslednji fantje (stari med 13 in 18 let):

- Zorko Rejec z Grahovega ob Bači
- Mirko Brezavšček z Gornjega Cerovega
- Just Brezigar iz Podgore
- Rudolf Torkar s Podbrda
- Stanislav Gorkič iz Vrtojbe
- Danilo Pirec iz Bovca
- Kamilo Rijavec iz Bovca
- Ivan Verdikon iz Solkana
- Rafael Brešan iz Podgore
- Radislav Sviščuk (Swyszczuk), poljski državljan
- Ivan Gašperčič iz Solkana
- Avguštin Škerjanc z Bazovice
- Viktor Grohar z Bleda
- Rudolf Munih s Podbrda
- Franc Lapajne iz Cerknega
 -Karlo Žbogar z Mosta na Soči

Zasliševanje Črnih bratov, smrt Mirka Brezavščka in ukrepi zoper njih

Po aretacijah se je za Črne brate začelo mučno zasliševanje, ki je trajalo kaka dva tedna. Posebno Rejca in Brezavščka so med zasliševanjem tudi brutalno mučili. Oblasti so bile prepričane, da si fantje tega niso sami izmislili, temveč da so bili le podaljšana roka kake večje organizacije, ki je imela svoje pripadnike tudi med Slovenci v Jugoslaviji in katera naj bi Črnim bratom nudila idejno, finančno in drugo materialno podporo. Temu v resnici seveda ni bilo tako. Po dveh tednih mučenja in zasliševanja so fante iz policijskega premestili v sodni zapor, kjer se je zgodilo nekaj, kar je odločilno preusmerilo tok dogajanja.

Brezavšček, ki je bil med njimi telesno najšibkejši, je v sodnijskem zaporu za posledicami mučenja v policijskem zaporu obnemogel in obležal. Odpeljali so ga v bolnišnico, od koder ga je po nekaj dneh mati v brezupnem stanju odpeljala domov na Cerovo, kjer je nekaj tednov pozneje v velikih mukah umrl. Fašistične oblasti so se zbale mednarodnih odmevov in so se zato odločile za ublažitev ukrepov. Fante so izpustili iz zapora, bili pa so izključeni iz vseh italijanskih šol in za dve leti postavljeni pod strog policijski nadzor. Ti dve leti sta se nato sicer podaljšali vse do razsula italijanske vojske: Policijsko nadzorstvo pa je dobivalo vedno nove, hujše oblike. Policijski nadzor oz. konfinacija na domu se je zamenjala s konfinacijo na jugu Italije, zaporom in pošiljanjem v specialne bataljone, tako da so skupaj s služenjem vojaščine prestajali kazen oz. služili okupatorski državi vso svojo mladost, do pozne moške zrelosti.

Žalosten konec večine Črnih bratov

Sedaj pa pridemo do žalostnega konca nekaterih Črnih bratov, o čemer Bevk (najverjetneje zaradi pritiskov srbske KOS, ki je nedvomno imela velik vpliv na delovanje tega, sicer narodno zavednega pisatelja) v svoji povesti ne govori. Njihove poti so se po Brezavščkovi smrti in izpustitvi iz zapora razšle. Kot smo že omenili, jim je fašistična Italija vse do razpada fašizma povzročala velike preglavice. Nekateri so že pred razpadom fašizma odšli v partizane in kot partizani dočakali konec vojne, drugi so pred razpadom fašizma emigrirali v Jugoslavijo, nekateri so bili v konfinaciji, iz ketere so jih osvobodile anglo-ameriške enote in so konec vojne nato dočakali med zavezniki, trije pa so bili med vojno ubiti (dva sta padla v partizanih, eden pa je umrl v taborišču).

Nato se je vojna končala. Črni bratje, ki so tako težko pričakovali svobodo, za katero so žrtvovali mladost, pa so dobili nov nož v hrbet. Komunističnim oblastem, očitno vodenim iz strani srbske KOS, ki je že med vojno začela prevzemati oblast nad osvodilnim bojem (in je zmago nad fašizmom in nacizmom izkoristila za podreditev in nato dolgoletno izkoriščanje Slovenije), po vojni pa ji je to tudi dokončno uspelo, so bili mladi slovenski rodoljubi trn v peti. Označeni so bili na tihem kot nacionalisti in izdajalci. Precej jih je bilo po vojni preganjanih, nekaj celo fizično napadenih, nekateri so se morali pred komunističnim oz. prosrbskim preganjanjem celo zateči v tujino (ker bi bili v nasprotnem primeru verjetno pobiti), nekaj jih je moralo tudi v Italijo.

Kako absurdno, da so morali iz lastne države, za katero se borili, zbežati v državo, proti kateri so se borili. Zgolj zaradi tega, ker so bili fantje slovenski domoljubi, katere je srbska KOS pričela že med vojno preganjati in iztrebljati, zato da bi si tako lažje podredila Slovenijo. Po vojni pa se je preganjanje in načrtno uničevanje slovenskih rodoljubov še stopnjevalo. Prav tako se o njih ni smelo učiti v šolah (in se ne sme niti danes, kajti srbska KOS ima na žalost še vedno svoj vpliv). Črni bratje in Mirko Brezavšček so, tako kot tudi organizacija TIGR, ostali pozabljeni, večina jih je v desetletjih po vojni zaradi vsega prestanega trpljenja razmeroma mlada in polna grenkobe umrla. Mirko Brezavšček je verjetno prva mladoletna žrtev fašizma v evropskem merilu, ki je onemogla pod bikovko, zaradi zvestobe domovini. Slovenija mu je dolžna postaviti obeležje, ki bi ga obiskovala šolska mladina. Obeležje, ki bi sporočalo mlajšim generacijam zgodovinsko resnico in jim dajalo zgled domoljubja. O njem in ostalih Črnih bratih bi morali učiti tudi v šolah.

Vse to pa je, kot smo že omenili, zaradi nadzorstva srbske KOS nemogoče. Za mlade upornike je bilo razočaranje dvojno: zaradi upora proti fašizmu so si zapravili mladost, izgubili svoj socialni status, nato pa dobili nož v hrbet še od države, za katero so se borili s tolikšnim zanosom. Račune pa jim je prekrižala KOS, kateri so bili mladi patrioti seveda trn v peti. Toda, Goriški panterji verjamemo, da bo nekoč vsa resnica prišla na dan in bo kosovska srbska klika uničena. Takrat se bomo lahko vsi Slovenci s ponosom spominjali fantov, ki so generaciji naših starih staršev dajali zgled slovenske zavesti in domoljubja, čeprav so bili še skoraj otroci.

(Op. ur. Pri ponovni izdaji knjige Črni bratje (France Bevk), ki je izšla leta 2006, je dr. Mira Cencič napisala kot dragocen dodatek tudi študijo o njih in s tem primorski in slovenski javnosti razkrila njihov resnični obstoj, ki je bil v vseh drugih izdajah Bevkove povesti zamolčan. Očitno prav po direktivi srbske KOS. Če ima kdo o tem kako drugo razlago, naj pride z njo na dan!)

 

Doživetja enega izmed Črnih bratov

Usoda Ivana Gašperčiča

Pričevanja njegove hčere Tatjane Malec

Ivan Gašperčič (* 1913) je bil med drugo svetovno vojno poslan v Dachau, kjer so delali na njem zdravniške poskuse. Domov v Solkan se je vrnil izčrpan in bolan. Toda Titov režim je dal tajna navodila: Povratnike iz taborišč je treba imeti za izdajalce in sodelavce taboriščne uprave, ker drugače ne bi mogli preživeti. Takrat je Solkan pripadal coni A, pod anglo-ameriško upravo in titovci niso mogli aretirati povratnika Gašperčiča. Zato so ga poskušali ubiti. Utekel jim je in našel zatočišče v Italiji. Tam pa je njegova bolezen napredovala. Toda povojna Italija mu je le odobrila vojaško pokojnino. Leta 1969 je Ivan Gašperčič umrl v Rimu, star komaj 57 let. Bil je žrtev fašizma, nacizma in jugoslovanskega komunizma.

Na sliki je moj oče Ivan Gašperčič na razpotju, ko mu je bratovščina Črni bratje

usodno zaprla pot v prihodnost

Ni dolgo tega odkar sem bolj povezala zgodbo o črnih bratih, ki se je dogajala davnega leta 1930, ko me še ni bilo na svetu. Bolj sem se poglobila v usodo svojega očeta Ivana Gašperčiča (21. 03.1913 – 06. 09.1969) in si skušala odgovoriti na nekatera vprašanja. Po detajlih sem si sestavljala celoto, ki bi mi dala odgovore na nekatera vprašanja, ki so mi bila poprej morda nekoliko zastrta. Povedati moram, da sem celo življenje nosila v sebi nekakšen občutek krivde. Prevzemala sem krivdo svojega očeta na sebe.

Spominjam se, da so mi nekateri, še kot otroku očitali, da je bil moj oče terorist in vse mogoče etikete so lepili nanj, kar me je prizadelo. Imela sem občutek, da je moj oče storil v življenju nekaj slabega, česar bi se morala sramovati. Celo med sorodstvom so »padale« pripombe in besede, ki so me prizadele. In sedaj to bolj razumem. Moj oče je bil črni brat v skupini mladeničev, ki so v protifašistični organizaciji tvorili teroristično skupino. Teroristične akcije so bile od raznašanja letakov s protifašističnimi gesli vse do načrtovanja, da bi pognali nek železniški most v zrak, kar opisuje Milan Pahor v svoji knjigi »Fašizem in zatiranje manjšin«. Delali so zares velike načrte, ki jih premore otroška domišljija.

Iz zapisov v beležki Mirka Brezavščka so bile razvidne tudi vloge članov črnih bratov: predsednik: Zorko Rejc, podpredsednik: Danilo Pirec; za tisk in literaturo (knjižničar) Miroslav Brezavšček; tajnik in blagajnik: Avguštin Škerjanec; obmejni komisar: Rudolf (Franc) Torkar; vodja akcijskega delovanja: Rafael Brešan; organizator akcije; Just Brezigar, Ivan Gašperčič, Stanislav Gorkič, Kamilo Rijavec, Ivan Verdikon, Karlo Žbogar in drugi (Vir: pod zap. št. 44 v Resnični zgodbi o Črnih bratih dr. Mire Cenčič).

Skupina naj bi delovala po sistemu trojk. Brezavšček naj bi načeloval skupini mladeničev v Brdih, Torkar v Podbrdu, Brezigar skupini iz Podgore in sošolcem s trgovske šole, Pirec bovški skupini, itd. Edini še živeči črni brat Just Brezigar, ki živi v Mariboru in moj oče sta bila sošolca na trgovski šoli in skupaj izključena iz šole. Ob pogovoru z mano v Novi Gorici 23. 2. 2006 se je Just Brezigar spomnil celo, da je moj oče nosil belo kapo s šiltom. Pripovedoval je tudi, kako so jih dijake fašisti vklenili v lisice, noge pa so jim povezali in vklenili v dolgo verigo in tako so morali hoditi po Gorici.

Posamezni člani skupine so se večkrat sestajali z Zorkom Rejcem večinoma v gostilni pri Maksu. Večinoma pa so se sestajali v neki kaverni ob Soči, ki mi jo je oče tudi pokazal. Vsi člani druščine črni bratje so dobili nalogo, naj širijo propagando in pridobivajo nove člane.

Ko sem bila v Rimu pri očetu na obisku, mi je oče rekel, da je bil član organizacije, s katero se je ukvarjal Benitto Mussolini in da si je z delovanjem v tej organizaciji uničil svoje življenje. Sama pri sebi sem si mislila, da verjetno moj oče malo pretirava, ko govori, da se je s črnimi brati ukvarjal sam Mussolini. Vendar ko sem brala navedeno knjigo Milana Pahorja, sem videla, da so bile očetove besede še kako resnične. Pisal je: Mladim zločincem bi moralo soditi in jih obsoditi Posebno sodišče za zaščito države. To bi bil res pravi triumf fašistične diktature: petnajst dečkov od 10. do 16. leta starosti, ki so vsi srkali mleko v fašističnih šolah, obsojeni na dvajset let zapora, ker so nič manj kot »ogrožali ustavni red države«. Mussolini je o tem razmišljal dva meseca in nato odredil, da so jih izpustili.

V Rimu mi je oče že po letu 1960 zelo natančno opisal razmere v fašističnih zaporih v Gorici in v Kopru in tedaj sem po njegovem pripovedovanju natančno in dosledno zapisala, vse kar mi je povedal. Tudi kaj se je dogajalo v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau. Za vsak najmanjši prekršek so bili interniranci pretepeni z žilavko in vrženi v temnico. Tudi mojemu očetu se je to dogodilo. Jaz sem te svoje zapise ponujala za objavo, vendar tedaj niso bili razpoloženi, da bi objavljali spomine o osebah, ki so živele v Italiji in zapisi so ostali tudi v predalih urednikov.

Če se vrnem k življenju mojega očeta po izključitvi iz italijanske trgovske šole, lahko povem, da mi je veliko krat potožil, da mu je članstvo pri črnih bratih uničilo mladost in tudi njegovo prihodnost. Imel je veliko željo, da bi študiral, saj je bil nadarjen. Vendar vstopa v italijanske šole ni imel nihče več od črnih bratov. To je mojo nono Marjuto Grosar zelo strlo, saj je imela kot vsaka mati načrte, da bo sin študiral po vzoru dedovega bratranca Klementa Juga. Umrla je kmalu za tem, leta 1932 zadeta od kapi, saj ni mogla prenesti kar se je s sinom dogajalo.

Mojega očeta je v tistem obdobju mladostnega odraščanja zajelo malodušje, saj so mu bila vsa vrata zaprta. Hodil je k Soči, treniral dvigovanje uteži, plaval je, fantje so vmes vrgli tudi kakšno »partito« na karte in tudi kakšno mladeniško vragolijo so sem pa tja zagodli. Oče je živel od prihrankov svojih staršev. Po smrti none Marjute je bila trgovina s kolonialnim blagom zaprta. Oče je bil še premlad, da bi nadaljeval s trgovino. Ded je imel od prve svetovne vojne "šrapnel" (kos granate) v nogi in je hodil s palico. Ni bil sposoben za delo. In dnevi so očetu minevali v malodušju. Nadzorovan je bil od fašistov tako, kot so bili nadzorovani vsi ostali črni bratje. V vsakršnem delovanju je bil oče omejen. Postal je mrtva duša. Organizacija črnih bratov je bila razbita. Moj oče je tako zaznamovan živel vse do tistega usodnega trenutka, ko so našli kolesa na našem hodniku v Solkanu, od fantov, ki so onečastili neko fašistično obeležje in moj oče je moral 22. junija 1940 zbežati v staro Jugoslavijo (Maribor), ker so ga fašisti zopet preganjali. Zgodbo naprej pa sem že opisala v prejšnjih prispevkih.

(Op. ur. Napis v podnaslovu k sliki je nedvomno zavajajoč. Očetu Tatjane Malec »bratovščina Črni bratje ni usodno zaprla poti v prihodnost«. Avtorica očitno zamenja posledico z vzrokom in za nesrečno usodo svojega očeta okrivi Črne brate. Po življenju pa mu je očitno stregla KOS in ona to nedvomno ve!. Če ne more povedati po resnici, naj raje molči.)