Univ. prof. dr. Franz Nikolasch

Češčenje sv. Domicijana

Povzetek iz predavanja ob jubileju jezuitov na Koroškem, Milštat, dne 16. septembra 2006

Slike s podpisi smo dodali mi. Ob koncu povzetka je tudi naš komentar.

 

Vita s. Domiciani (življenjepis svetnika ), ki ga je okoli 1170 na podlag pisnih in ustnih virov sestavil nek menih v Milštatu, poroča, da je Domicijan živel v času cesarja Karla Velikega. V Solnogradu je bil poučen v krščanski veri in krščen. Nato se je vrnil v Karantanijo, na današnje Koroško, zato da bi ljudstvo spreobračal k verni.

V Milštatu je neko pogansko svetišče preuredil v krščansko cerkev. Pri tem je dal uničiti kipe poganskih malikov. Bilo naj bi jih kar tisoč (»mille statuae«). Od tega naj bi izhajalo tudi ime tega kraja, kot navaja njegova Vita. Po smrti so ga pokopali v kapeli, ki jo je bil dal zgraditi, in ljudstvo že kmalu začelo častiti njegov spomin.

Domicijan je bil verjetno eden izmed mladih slovenskih plemičev, o katerih spis Conversio Baguariorum et Carantanorum poroča, da so jih odpeljali v Solnograd. Tam so bili krščansko vzgojeni in krščeni, zato da bi potem doma spreobračali ljudstvo v krščansko vero.

Številni kamni s pleteninastim okrasjem, ki so se ohranili v cerkvi in v stari opatiji v Milštatu, pričajo še danes o tem, da je tam okoli leta 800 že obstajala v cerkev. Pri urejanju muzeja v nekdanji opatiji, je prišel na dan tudi odlomek Domicijanovega nagrobnika. Na njem je ohranjen del nagrobnega napisa. Iz podatkov, ki jih navaja svetnikova Vita., je bilo mogoče rekonstruirati tudi sam napis.

Milštat, kos nagrobnika sv. Domicijana in († okoli 802) in rekonstrukcija napisa (arh. Franz Glaser), v prevodu: Tukaj počiva vojvoda Domicijan, ki je pod cesarjem Karlom /Velikim/ premagal pogane in jih spreobrnil k veri.

Okoli 1070/80 je dal opat Martin odpreti svetnikov grob in njegove relikvije pokopati pri oltarju trakratne opatijske cerkve.

Okoli 1140 so gradili novo cerkev, današnjo, in opat Oton je dal relivije svetnika prenesti v romansko skrinjo, ki se še danes nahaja v opatijskem miuzeju.

Okoli 1170/80 ima koledar milštatskega zakramentarija za 5. februar vnesenno svetniško ime »Domiciani ducis«. To je je najbolj zgodnje pričevanje o liturgičnem češčenju Domicijana.

Okoli 1170/80, navaja milštatski nekrolog za 5. februar "Domitianus dux, fundator huius ecclesiae" (Vojvoda domicijan, ustanovitelj te cerkve).

V 13. – 14. stol. navaja 2. in 3. del Domicijanove Vitae o njegovem češčenju in o čudežih, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo.

Keltomani, ki jih spodbuja velenemštvo in prostozidarstvo, vidijo povsod samo Kelte. Tudi ta luna in obraz iz Mištata naj bi bila »keltska«, in celo ime kraja, naj bi izhajalo od Mul, ki naj bi bil keltski bog stvarnik. Torej Milštat kot »Mulovo mesto«. Vsa zadeva je že bolestno smešna, manjka samo še »keltska« noč čarovnic!

Iz srede 14. stol. je ohranjena najstarejša listina Vitae s. Domiciani.

Okoli 1400 je bila ustanovljena Bratovščina sv. Domicijana.

Leta 1492, 16. januarja, da veliki mojster Viteškega reda sv. Jurija, Johann Siebenhirt, prenesti relikvije svetnika v vzvišen grob v koru stranske ladje opatijske cerkve. Izdelan je krilni oltar svetnika (mojster Tomaž iz Beljaka). Naslovna slika se nahaja v mestnem muzeju v Beljaku.

Od 1469 – 1598 je stara opatija v Milštatu sedež omenjenega viteškega reda. V tem času pričajo o češčenje sv. Domicijana slike in kipi kot tudi vpisi v liturgičnem koledarju.

Milštat, žarko sonce (11. stol.) naj bi bilo prav tako dediščina Keltov, ki naj bi tam živeli dva tisoč let poprej. S tem se strnjajo tudi keltomani na Koroškem, kjer vse, kar ni rimsko, ali pa tudi to, razglašajo za »keltsko«.

 

Od 1598 – 1773 pripada stara opatija jezuitom, v tem času doseže češčenje sv. Domicijana svoj vrhunec.

Leta 1615 objavi p. Jacobus Crusius v nemščini knjižico z naslovom »220 nadnaravnih uslišanj«, ki so se zgodila na priprošnjo sv. Domicijana. V njej je tudi izčrpno podan življenjepis svetnika, čeprav z nekaterimi okrasi iz njegove domišlije, zato ker zgodovinsko zanesljivo poročilo iz 12. stol. vsebuje samo najbolj nujne navedbe. Pater Crusius posveča svoj spis nadvojvodoma Karlu in Leopoldu, ki sta leta 1602 preživljala počitnice v Milštatu. S spisom naj bi pospešili češčenje svetnika kot krajevnega zavetnika.

Leta 1632 so prenesli relikvije svetnika iz visokega groba v koru severne cerkvene ladje, ki ga je dal leta 1492 zgraditi prvi veliki mojster Johann Siebenhirt, v novo kapelo ob tej ladij. To je današnja kapela sv. Ane. O tem poroča v Domicijanovem življenjepisu iz leta 1690 p. Jung, kjer pravi: Leta 1632 je dal častiti pater Johannes Legatus, predstojnik Družbe Jezusove v Milštatu, zgraditi posebno kapelo za svete relikvije.

Leta 1633 je 2. februarja so dvignili leseno krsto z reklivijami svetnika iz groba, ki ga je dal leta 1492 izdelati Johannes Siebenhirt, prvi veliki mojster Viteškega reda sv. Jurija. Vse so ob prisotnosti ljudstva prenesli v novo kapelo in v častitljiv grob na povzdignjenem mestu.

Milštat, menda ljubimca, ki da povsem lahko predstavljata Tristana in Izoldo, po vsej Evropi znan in priljubljen »keltski« par. Skratka, keltomanskih blodenj ni ne konca ne kraja.

V naslednjih letih so kapelo okrasili s slikami in tapiserijami. Postala je središče Domicijanovega češčenja in je predvsem na njegov spominski dan, 5. februar, privabljala v Milštat romarje od blizu in daleč. Po maši so delili posvečene kruhke, ki so jih nazivali Domicijanovi hlebci. Neko poročilo navaja, da je prišlo navadno od 2 do 4 tisoč romarjev in da je leta 1648 prejelo sv. obhajilo kar 6.400 vernikov. Kakor koli si te številke že razlagamo, šlo je nedvomno predvsem za romarje, ki so prihajali v Milštat leto za letom. Poleti so imeli procesije, v katerih so svetnika prosili za priprošnjo in za varstvo pred točo in drugimi ujmani.

Leta 1643 so posmrtne ostanke svetnika položili v nov sakrofag, ki je imel steklene stranice, tako da so bile sv. relikvije vidne tudi množici vernikov, ki je spoštljivo prisostvovala prenosu. Ta navedba se nahaja v obsežnem življenjepisu svetnika, ki ga je leta 1690 sestavil p. Ignaz Jung. Če je že p. Jacobus Crusius leta 1615 domišlijsko olepšal skromne navedbe iz prvotne Vitae s. Domciani iz leta 1170, je s tem nadaljeval tudi p. Jung.

Baldramsdorf onstran Milštatskega jezera, slika na  postnem prtu: Jezusov krst v Jordanu, v ozadju Gora sv. Danijela ob vstopu v dolino Mele. – Zraven še njena  naravna slika.

Mnoge nezgodovinske nadrobnosti v Domicijanovem življenjepisu so končno privedle do tega, da je bil svetnik označen za nezgodovinsko in izmišljeno osebnost. Navedbe grejo na račun jezuitskih življenjepiscev in nimajo ničesar s provotno svetnikovo Vito.

Leto 1713 prosi cesar Karel VI. zavetnike v dednih deželah za odvirnitev kuge, za Koroško je naveden sv. Domicijan.

Leta 1717 so na praznik sv. Ignacija (31. julija) prenesli stekleni sarkofag z relikvijami v kapelo, do tedaj posvečeno Materi božji, na južni strani opatijske cerkve, ki se od tedaj naziva Domicijanova kapela. Notranjost kapele je bila barokizirana. V njej so namestili čudovit oltar, na katerega so položili sarkofag z posmrtninim ostanki Domicijana, negove soproge Marije in njunega sina.

Baročna steklena skrinja v kapeli sv. Domicijana v Milštatu (1643) z njegovimi posmrtnimi ostanki.

Za leto 1644 je v letnem poročilu jezuitskega kolegija v Celovcu zabeleženo, da so imeli igro o sv. Domicijanu, deželnem zavetniku Koroške. Igro so vprizorili v počastitev koroških deželnih stanov. Odslej je svetnik uradno veljal za njihovega zavetnika.

Leta 1725 , so pri Koroških vratih (Kärntner Tor) na Dunaju postavili steber s svetnikovo soho.

Leta 1734 izdela slikar Fromiller oltarno sliko v kapeli mestnega Gradu v Celovcu. Slika prikazuje sv. Domicijana kot glavnega zavetnika dežele, ki ga obdajajo še štirje koroški svetniki. V cerkvi sv.Petra na Dunaju pa so v nedeljo po 2. februarju vsako leto imeli mašo v njegov spomin.

.

Poveličanje sv. Domicijana, slika v kapeli Gradu v Celovcu, naslikal J. F. Fromiller 1734

 

V letakih so pozivali, naj »pripadniki koroškega naroda« počastijo njegov praznik z udeležbo pri slavnostni maši, pri kateri je bila zahvalna pridiga, ki so jo tudi ponatisnili. Slovesno mašo so imeli še več let po razpustitvi jezuitskega reda.

Vedno znova poročajo o uslišanjih na priprošnjo jezuitskih svetnikov Ignacija in Franca Ksaverja kot tudi domačega patrona Domicijana. Leta 1670 je bil trg Milštat na njegovo priprošnjo obvarovan katastrofalne poplave. Prav tako je Domicijan pomagal lega 1708, da požar ni zajel vsega kraja. Tudi Špital je nekoč ogrožal požar, vendar so bili plameni na priprošnjo sv. Domicijana pogašeni. Še do pred nekaj let so o Sv. Jerneju romali iz Špitala na Domicijanov grob.

Leta 1761 je češčenje sv. Domicijana kot deželnega patrona privedlo do tega, da je p. Mathias Rieberer sklenil zaprosi Rim za uradno češčenje svetnika v vsej Cerkvi. Pri tem pa ni podatkov, da bi sodeloval tudi rektor jezuitskega kolegija v Gradcu ali general tega reda. Kot kaže je p. Rieberer ta korak naredil sam, na podlagi konsistorija nadškofa v Solnogradu in njegovih zaupnikov v Rimu.

Milštat, iz Valvasorja (1680)

 Pri razpravah so poleg nadškofa v Solnogradu sodelovali tudi škofje v Notranji Avstriji, in sicer škofje s Krke, Sekove, Lavanta, Ljubljane in Gorice z ustrezno peticijo. Podpisal jo je tudi cesarski dvor, in to sama Marija Terezija, vendar ne uradni predstavniki jezuitskga reda.

Čeprav vsa prizadevanja niso privedla do zaključka, so vendarle vplivala na upravčenost postopka, tudi v smislu cerkvenih določil, čeprav posebna papeška potrditev ni bila potrebna, saj je bil Domicijan razglašen že v času pred papežem Aleksandrom III. (1159 – 1181), ki je razglaševanje svetnikov prenesel v izključno pristojnost Rima. Do tedaj so svetnike razglašali domači škofje.

Leta 1762 je bila predložena prošnja rimski kongregaciji za obrede, naj sv. Domicijana vnese v rimski martiriologij in odobri njegov mašni obrazec.

Leta 1773 je bil ukinjen jezuitski red. To je pomenilo tudi konec prizadevanj za rimsko priznanje Domicijanovega češčenja. Upravičenost le-tega ni v dvomu, saj je izpričano že od 9. stol. dalje.

Izničenje spomina

(Naš dodatek)

Češčenje karantanskega svetnika se po ukinitvi jezuitskega reda omejuje le še na Milštat in okolico. Toda proti koncu 19. stol. je svetniški knez Domicijan kljub temu postal moteč za nemško nacionalno gibanje, ki je Slovencem izkrivljalo zgodovino. Zaradi tega so najeli judovskega umetnostnega zgodovinarja, Richarda Eislerja, da je o svetniku sestavil temeljito študijo, v kateri ga je razglasil za izmišljenega (1907).

Eislerjevo dognanje so potem ponavljali vse do 90. let prejšnjega stoletja, ko je prof. Nikolasch (Solnograd) v svoji študiji njegove navedbe ovrgel. Omenjeni profesor je napisal še nekaj študij o Domicijanu, ki so bile objavljene v letniku celovškega muzeja, Carinthia I. Požel je seveda nasprotovanje nemško nacionalnih in prostozidarskih krogov.

Srečanje treh dežel (Slovenija, Koroška, Furlanija) v Milštatu, na njem se niso spomnili na sv. Domicijana, ki je tam pokopan.

Značilno je, da o odkritjih prof. Nikolascha sploh ni poročal verski tednik Družina (Ljubljana), ki je očitno pod nadzorstvom starega – novega jugoslovanskega oziroma velesrbskega režima. Temu očitno ne gre v račun, da je že v Karantaniji obstajal slovenski svetnik, potem ko je pol stoletja naganjal slovenske cerkvene zgodovinarje, da so vernikom vsiljevali sv. Cirila in Metoda kot apostola »Slovanov«. Kot da ne bi bilo prostora še za karantanske svetnike!

Na tradicionalnem Srečanju treh dežel (Slovenije, Furlanije, Koroške), to je škofov in vernikov, ki je leta 2007 potekalo v Milštatu, so v nagovorih in v pridigah popolnoma prezrli sv. Domicijana in njegov zgled in tudi niso opozorili, da je tam pokopan. Ob tem prezrtju se zavednemu slovenskemu človeku njuno postavlja vprašanje, ali lahko, vsaj v nekaterih zadevah, našim škofom sploh še verjamemo? Zakaj tudi zanje velja: Po njihovih delih jih boste spoznali (Mt 7, 16, 20). Ob takšnih primerih, kot je zamolčavanje sv. Domicijana, slovenskega kneza in svetnika, je res odveč pozivati vernike: Molite za nove poklice! (Raje pustijo, da Cerkev crkuje, kot da bi priznali resnico!)