Tudi slovenska Cerkev je bila v kleščah Udbe, vendar:
Z obsodbo preteklosti bi hoteli prikrivati sedanjost!
»Cerkev« se še kako boji resnice!
Tragično propadanje cerkvenega dostojanstva
Novica, ki so jo kot senzacijo prinesli svetovni listi, in sicer, da je bil Stanislaw Wielgus, nov varšvski nadškof, sodelavec komunistične tajne policije, je tudi v Sloveniji pretresla cerkveno strukturo. Verski tednik Družina je pohitel s komentarji in v enem izmed številk lista (2007/3) nam pisec Rafko Valenčič v komentarju pod naslovom »Kam vodijo sledi?« zelo prepričljivo razlaga, kakšne so bile razmere pod komunistično Jugoslavijo: Kaj vse so morali prenašati katoličani, predvsem pa duhovniki in bogoslovci, omenja nadalje režimu naklonjeno Ciril – Metodijsko društvo duhovnikov (1949), pa spomine škofa Vovka (2003)... Kolko duhovnikov so po zaporih in na zasliševanjih zlomili in jih prisilili, da so ovajali celo svoje sobrate... Rafko Valenčič nam predoča seveda le pretekle čase, ne dotika pa se sedanjih.
Naj ga na tem mestu zaradi tega nekoliko dopolnimo. Na našem spletu smo že omenili, kako nekdanja Udba oziroma današnja Kos še vedno deluje na cerkvenem področju. Opozorili smo, kako je lani 2006 upokojeni belgrajski nadškof Franc Perko na žalni slovesnosti za pomorjenimi domobranci v Rogu napadel partizansko OF, medtem ko so bili domobranci v resnici pomorjeni mimo nje, na ukaz Titovega štaba, kar je seveda zamolčal. Tudi Franc Perko je bil kot bogoslovec ali duhovnik na začetku petdesetih zaprt tri leta in tedaj so ga nedvomno zlomili. Toda, ali bi si lahko predstavljali, da mora še danes, v samostojni Sloveniji, izkrivljati dejstva in namesto Titove vojske napasti partizansko OF? Obsojamo, nadalje, tudi njegov nastop na tv oddaji Hri Bar, kjer je že s tem, da se je pojavil, osramotil slovenske škofe kot nekakšne pajace.
Opozorili smo, nadalje, na koperskega škofa Metoda Piriha, ki je pred volitvami leta 2004 imel mašo za koperskega župana Popovića, kandidata na volilni listi Za Slovenijo. Kratek posnetek o maši je prinesla tudi tv, ki je seveda povsem pod srbskim nadzorstvom. Torej maša kot volilna propaganda?! Isti škof je preprečil tudi ustanovitev škofije v Novi Gorici.... Lani 2006 smo opozorili tudi na to, da je moral lublanski nadškof Alojz Uran, očitno na ukaz srbske Kos, sprejeti srbskega princa Aleksandra Karadjordjevića, zato da bi ga kot »svojega« sprejeli še verni slovenski ljudje. Opozorili smo tudi na objavljenje »pisem« bralcev v Družini, v katerih pisci po nalogu Kos-a sramotijo verne. V enem od njih smo prebrali celo odurno trditev, kako so »domobranci morili z rožnim vencem v žepu« (pisal neki Hvala). Takšno ostudno pismo je moral objaviti urednik Janez Gril, očitno zaupnik Kos-a.... Vse to tudi Rafko Valenčič, pisec omenjenega komentarja, prav dobro ve, vendar se mora sprenevedati.
prof. Anton Trstenjak
regristrinan sodelavec Ozne (Sdv., Udba, Kos) Grozljivo zavajanje ubogih na duhu
V isti številki nam Družina takoj na nasledni strani prinaša bolj nadroben članek o dogajanju v zvezi z varšavskim nadškofom. Kar pri tem moti, je naslov nad člankom, ki se glasi »Cerkev se ne boji resnice«. Trditev je podana kot splošna in je seveda, dasi se pisec članka tega verjetno ni zavedel, zelo nerodna laž. Naj kot protidokaz takšnemu naslovu navedemo najprej enega izmed slovenskih primerov. Navajamo:
... Zgleden primer se je zgodil jeseni, na simpoziju o pokojnem Antonu Trstenjaku. Mož o sebi ni izpričal temnejših plati zgodbe (ali se vsaj še ni našla), zato pa je njegov portretist France Bernik omenil, dokaj skopo, sredi mnogih izrazov občudovanja, da je bil Trstenjak takoj po vojni član komisije za kadrovske čistke na univerzi, da je agitiral za Cirilmetodijsko društvo duhovnikov in da je sodil med registrirane sodelavce Službe državne varnosti (Alenka Puhar, Sobotna priloga , Delo 13. jan. 2007). Nekdanja Služba državne varnosti (SDV) je Udba, današnja Kos. Duhovnik Trstenjak je bil profesor na teološki fakulteti, razvpili so ga za psihologa z »mednarodnim« slovesom. Še pred smrtjo so ustanovili celo neko fundacijo z njegovim imenom itd. O vseh ozadjih v zvezi z njim pa vse dosedaj ni bilo mogoče izvedeti ničesar.
Drugo kar »Cerkev« (beri hierarhija) skrbno zamolčuje, so seveda škandali na njenem vrhu. Naj navedemo kot primer njeno postopanje za časa fašizma. Leta 1930 je papež Pij XI. na pritisk fašističnega režima odstavil nadškofa Sedeja v Gorici, ker je bil Slovenec. Leta 1936 pa še škofa Fogarja v Trstu, ker je bil pravičen tudi do Slovencev. Leta 1933 je italijanska policija, za kar je dal pubudo Giuseppe Nogara, nadškof v Vidmu, v Beneški Sloveniji prepovedala slovenske pridige, molitve in bogoslužje. Papež Pij XI. je bil s tem seznanjen (pismo Ivana Trinka), a je molčal. Tedaj je na Primorskem zaupanje v Cerkev zelo upadlo in odprlo prostor brezverstvu. Omenjeni papežev kriminal nasproti proti Slovencem, pred Bogom in pred svetom, cerkvena hierarhija in njena glasila še danes zamolčujejo.
Ko je bil blagi papež Janez Pavel II. leta 1996 na obisku v Sloveniji, so prireditelji iz njegovega obiska prav zaradi tega nalašč izpustili Novo Gorico. Nad njo se namreč dviga Sveta gora, kjer je pokopan odstavljeni nadškof Sedej. Če bi papež obiskal Novo Gorico, bi ga gotovo morali prepeljati tudi na Sveto goro in tedaj ne bi bilo mogoče spregledati tamkajšnjega Sedejevega groba. Papež Janez Pavel II., ki ga je zaradi njegove pravičnosti občudoval ves svet, pa bi se Slovencem gotovo opravičil za zlo, ki jim ga je storil cerkveni vrh. To pa bi lahko motilo še zlasti italijansko stran. Papežev obisk Nove Gorice je tako odpadel, breme kriminala njegovega prednika pa je ostalo.
Navedli bi lahko še toliko drugega, prav na račun tkm. »slovenske« Cerkve danes. Na primer, neverjeten režim nasproti krstom in zakramentom, ki traja po »odloku« že kakih 20 let. Ogromno število mladih ni krščenih, zato tudi ne morejo k verouku za obhajilo in potem naprej k drugim zakramentom. To je bil resničen namen »strogosti« pri krstih. Ne pa trditev, da krst nič ne pomeni, če ni »zagotovljena« tudi vzgoja. Toda prav zato, ker ni krsta, ni mogoče hoditi k verouku! Da je do tega prišlo – samo v Sloveniji! – je bil eden največjih uspehov srbske Kos v njenem stalnem sovraštvu in delovanju priti katoliški slovenski tradiciji.
Omenjena »strogost« je bila namreč podtaknjena od zaupnikov srbske Kos med vami (kar priznajte!). Posledice dobro poznate, nenehno se namreč veča število nekrščenih Slovencev, ki ostajajo zunaj Cerkve. Kako je ob popisu 2001, ob padcu števila vernih, triumfirala prosrbska LDS! Ob takšnih žalostnih dejstvih se sklicevaje na razmere v preteklosti seveda sprenevedate! Kolikor so slovenski ljudje še verni, zaradi tega nikakor niso bebci, da bi jih lahko v imenu vere prenašali okrog! - Verski list Družina, to lahko rečemo, je sicer čudovit in lepo urejevan list. Toda berite ga s pridržkom, zakaj v njem najdete kar precej udbovskih laži in ponaredb. Ne navadnih, temveč zahrbtne, take, ki so za vašo vero ključnega pomena.
