>
>
Nenehen boj med temo in svetlobo
Božič in naš čas
Pekel je razprodan, a nekje je luč
Nekoč je slovenske otroke obdaroval sv. Milavž. Nastavili so mu zvečer skledo na vidnem mestu in zjutraj, ko so vstali, je bila skleda polna. Nekateri otroci so zatrjevali, da Miklavž prinese še več, če mu namesto sklede nastaviš pehar. Veselje ob darovih pa se je že po nekaj dneh umaknilo pričakovanju Božiča. Za ta praznik otroci niso pričakovali posebnih darov, veselili so se sicer, da bodo lahko jedli gubanco, kot so je znale pripraviti vse mame.Še bolj pa so se otroci veselili, ko so pripravljali jaslice. In potem je prišel skrivnosten božični večer, ko so lahko odšli k polnočnici.
Maša opolnoči, v spomin na Jezusovo rojstvo! To je bil trenutek posebnega doživetja. Mogočno petje je spremljalo s cerkvenega kora sveto daritev. Napolnilo je ves prostor in vso dušo, ustvarjalo občutje nepopisnega veselja. Takšnega božičnega doživetja, kot je bila na Slovenskem polnočnica, nisi srečal nikjer na svetu. Poglejmo, kaj je o tem v eni od svojih pesmi izpovedal slovenski mladec (Lojze Grozde, 19 let, zbirka “Božični soneti” 1942).
Rad betlehemski hlevček bi postal,
da dal bi ti zavetja sred noči,
ves mrzel sredi zime, vendar Ti
toploto moje duše bi spoznal…
Tako je slovenski Božič doživljal mlad in nadarjen pesnik, še dijak, ki je kmalu zatem postal žrtev revolucionarnega nasilja († januarja 1943). V nekaj stihih je izpovedal občutje, ki ni bilo samo njegovo. Bilo je tisto, kar so Slovenci ob tem prazniku že od nekdaj doživljali in čemur pravimo, ker tega z besedami ne moremo izraziti, božična skrivnost.
Nastopi “Dedek Mraz”
Pod komunizmom, ki je zavladal po drugi vojni, so pripravili, četudi šele po kakem tednu, sv. Miklavžu konkurenco. Takoj po Božiču je dal režim, kot protiutež božičnemu drevesu, postaviti na najbolj vidnih mestih uradno “novoletno jelko”. Kak dan zatem, na predvečer k Novemu letu, pa je otroke obiskal še Dedek Mraz in jih obdaril. Navadno so otroke zbrali v kaki dvorani. Dedek je bil zares “mraz”, to je, režimski, komunističen, sovjetski. To so otroci, četudi so njegove darove sprejeli, prav dobro čutili. Nič skrivnostnega, pravljičnega in božjega ni bilo na njem. Največkrat so pred njegovih prihodom nabirali prispevke za njegove darove po hišah. Verne mame so se potem pritoževale: “Miklavž ne, toda Mraz poprej fehta!” Govorile so sicer med sabo, a nalašč vpričo otrok, tako da so jih lahko slišali. Otroci so takšno posredno sporočilo prav dobro razumeli: Z Dedkom Mrazom nam hočejo izničiti naše lepe božične navade in vero! Zato so do jugoslovanskega in sovjetskega Mraza čutili samo odpor.
Jugoslovanski komunistični režim si je seveda prizadeval, da bi svojega “Dedka” otrokom čimbolj približal. Krasili so dvorane, kjer je Dedek Mraz pomopozno podeljeval “svoje” darove. Dedek je prihajal v šole, kjer je nagovarjal otroke ipd. Vendar ga ves njegov scenarij ni približal otroški duši. Ostajal je otrokom in ljudem tuj, kakor je bil tudi sam komunistični režim. Nazadnje so mu nadeli celo kitaro, tako da je nastal nekakšen pop-Mraz. Nič! Na drugi strani pa je po cerkvah od Božiča preko Novega leta pa tja do Sv. Treh Kraljev še naprej donela mogočna božična pesem in osrečevala srca mladih in odraslih. Slava in božično veselje ob spominu na rojstvo Deteta je bila za vso družino praznik in upanje, ki ga ni mogel ohladiti noben mraz.
Balkanski Mraz je tudi kot Dedek-pop ostajal Slovencem vsiljen in ni mogel ogreti nikogar, čeprav so se morali ljudje pretvarjati, kako jim ugaja in kako ga imajo radi
Predsednik vlade Janez Janša in njegov otroški idol Dedek Mraz. Janez Janša, svoj čas pripadnik JNA, se v slovenski božični praznik ni znal nikoli vživeti.
Minevala so leta
Slovenska vas je pod terorjem komunističnega režima postopoma zamirala. Ljudje so morali, če so hoteli preživeti, v službo, kjer so bili zaradi njihove vere bolj ali manj očitno pod nenehno grožnjo, da izgubijo delovno mesto in se znajdejo na cesti. Zaradi tega so se številni držali proč od cerkve. Otrok niso pošiljali več k maši in h krščanskemu nauku. Mnogi med njimi so se, zato da bi si zagotovili obstoj, pa tudi napredovanje, vpisali v partijo. Nekateri so pristali v udbi, sprejeli vlogo vohljačev do svojih bližnjih in daljnih, skrbeli za raznašanje režimskih govoric, pa alarmantnih novic itd. Vse to počenjajo še danes.
Začela je odraščati tudi nova slovenska generacija in po njej spet nova in še nova, ki niso poznale ne cerkve ne jaslic ne Božiča. Poznale pa so, še iz šole, Dedka Mraza in ga sprejemale kot nekaj normalnega, četudi brez kakega navdušenja. V njihovih družinah ni bilo božičnega doživetja in tudi ne prazničnega veselja. Toda starejši so bili v veliki večini še vedno verni. Če si za praznik niso upali k maši čez dan, so potem mnogi prišli v temi k polnočnici.
V Ljubljani so bile cerkve tedaj nabito polne. Tisti, ki so prišli nekoliko kasneje, se niti niso mogli preriniti v notranjost. Vztrajali zunaj, samo da so ujeli vsaj nekaj božičnega petja in veselja, ki je polnilo božji prostor in odmevalo na ulico. Med polnočnico si lahko videl tudi nekatere mlade, ki so se pravočasno prerinili v nabito cerkev. Očitno brez vere, prišli so le iz radovednosti, potem pa so skorajda odprtih ust od presenečenja sledili božični gloriji.
Če si se po končani polnočnici v stolnici napotil še k frančiškanskanom in potem k nunski cerkvi, si naletel na množico, ki je po končani maši še naprej vztrajala pred cerkvijo in se nikakor ni mogla raziti. Naletel si tudi na nekatere kolege, komuniste. Vse se je sproščeno in veselo pogovarjalo. Nihče se ni več bal nikogar in ničesar. Kot da bi vsi hoteli še naprej, do samega jutra, doživljati čar božičnega veselja.
Slovenska partija je vse to nekako molče prenašala. Na takšno manifestacijo slovenskega božičnega veselja pa je postala pozorna srbska udba. Začela je pošiljati mlade razgrajače, ki so pred začetkom polnočne maše delali izgrede. Izgledali naj bi kot “nemirni mladostniki”, bili pa so seveda mladi plačanci. V Ljubljani so motili božično vzdušje še zlasti pri frančiškanih. Tako se je dogajalo in nadaljevalo prav do konca t.i. Jugoslavije.
Nazadnje še “Božiček”
Naskok srbskega podzemlja na slovenski Božič, bodisi z Dedkom Mrazom kot z raznimi izgredi, dolgo ni imel pravega uspeha. Treba je bilo torej najti kaj nekaj drugega in tudi za to je prišel čas. Na začetku 80. let je bila komunistična ideologija že mrtva. Partijski podmladek je bil tedaj, mimo stare partije, že povsem v rokah srbske udbe, ki je zatohli jugoslovanski ideologiji hotela nadeti nekaj “svežine”. Mlada komunistična generacija naj bi bila odprta do sveta, moderna in liberalna (danes LDS).
Jugoslovanska ideja, ki je še vedno prinašala balkanski in vzhodni mraz, naj bi dobila nov videz, “svoboden” in zahodnjaški. Ljudem naj bi s tem, kljub temu da so bili še vedno v Jugoslaviji, pričarala zahodni standard in porabništvo. Kot nekakšen idol takšne težnje se je ob božičnih in novoletnih praznikih začel povsod pojavljati “Božiček”, rdeči pajac, kot ga je na zahodu nasproti krščanskemu Božiču že dolgo poprej lansiralo prostozidarstvo.
Rdeči pajac Božiček, ali bolje Božičkar, naj bi slovenske ljudi končno le odrešil balkanskega mraza. Ostala pa naj bi z njim, v novi obleki, še naprej jugoslovanska ideja.
Kučan, Drnovšek, Janša - tri hladne postave iz nekdanje jugoslovanske ideološke ropotarnice. Slovensko izročilo in božično sporočilo jih ni moglo nikoli ogreti.
Zdelo se je kot nekaj povsem spontanega, ko se je pajac začel pojavljati po ulicah, v samopostrežbah, pa upodobljen na številnih božičnih in novoletnih razglednicah itd. V resnici je njegovo pojavljanje dirigiralo jugoslovansko oziroma srbsko podzemlje. Božičkar naj bi izpodrinil, tudi s svojim imenom, slovenski Božič in njegovo štalco z božjim Detetom. Za velesrbski režim je obstajala namreč nevarnost, da bi se mladina, razočarana nad jugoslovanstvom in balkanstvom, začela v večjem številu vračati k mističnim jaslicam in njihovi ganljivi poetičnosti: “Kaj se vam zdi, pastirci vi…”
Poteza z božičarskim pajacem, ki je imela vso podporo liberalno komunističnega in srbskega podzemlja, je v veliki meri uspela. Vendar nikakor ne v celoti. Za pretežen del Slovencev so ostale jaslice pa božično drevo še vedno bistvo Božiča, tega velikega družinskega in slovenskega praznovanja. Njegovo mistično sporočilo še naprej ostaja klic veselja in miru, ki napolni dušo z upanjem na prihodnost. Napolni človeka z močmi, ki jih potrebuje za vsakdanji življenjski boj in ga varuje pred žalostjo, obupom, potrtostjo, samomorom…
Naši fantje in možje so se borili…
Božično sporočilo je navdihovalo slovenske fante in može, kljub temu da so bili na dveh bregovih, v partizanih in pri domobrancih. Številni od njih so padli in še številnejši so bili pomorjeni. Slovenec bi obupal in se razjokal ob dejstvu, da danes na vseh koncih naše domovine nenehno odkrivajo množična grobišča pomorjenih med drugo vojno in takoj po njej. Ugotovljeno število pomorjenih presega sto tisoč.
To so bili slovenski ljudje, ne samo domobranci in nekomunisti, temveč tudi številni likvidirani partizani, ki so verjeli v slovenstvo in v njegovo izročilo, tudi božično. Nadarjeni France Balantič, 22 let († novembra 1943) nam je zapustil naslednjo pesem, ki vzbuja sicer bolečino, ima pa tudi svoje veliko sporočilo. Njen naslov je “Zasuta usta” in je objavljena je bila v zbirki “V ognju groze plapolam” (Ljubljana 1944).
Nekje pokopališče je na hribu, Ležim v globini tiho, tiho.
brez križev, rož, grobovi sami v dolini mrzel je večer in pust.
in prek razpadlega zidu rumena trta, Pri meni noč je in mi sveti.
ki išče luč z ugaslimi rokami. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!
Spomin na fante in može, ki so se borili in padli za resnično svobodo Slovencev, je bil pod komunističnim in jugoslovanskim režimom povsem zatrt, a ne izbrisan. Njihovo vidnje, tudi videnje božičnega miru in veselja, je pod površjem režimskega vsakdana tlelo naprej. Iz njega so številni slovenski ljudje zajemali moči za preživetje. In še več, bilo jim je upanje, tista svetloba, kot jo je videl pesnik, ko je zapisal: …pri meni noč je in mi sveti. In res, minevala so desetletja, ko je za Slovence vendarle prišel trenutek odločitve, ki so se ga jasno zavedeli: Zdaj ali nikoli! Rodila se je samostojna Slovenija!
Navdušenje slovenski ljudi zanjo je prekipevalo, podobno kot v 20. stol. že dvakrat, bodisi ob koncu prve kot ob koncu druge svetovne vojne. Slovenski ljudje so slavili, a se niso zavedali, da se je treba za svobodo boriti vsak dan. Tako je lahko stari jugoslovanski aparat, tudi v samostojni Sloveniji, že po kakem letu vzel spet vajeti v svoje roke. Na njegovem vrhu so se vrstili Kučani, Drnovški, Janše… ki so s svojimi slovenskimi imeni prikrivali srbsko podzemlje. Pošteni slovenski ljudje pa so bili iz dneva v dan bolj diskriminirani in celo preganjani. Iz podzemlja so začeli vladati balkanski klani.
Njihov simbol je prav oduren božičarski pajac, ki se danes pojavlja po vsej “postkomunistični” Sloveniji. Njegov pojav seveda ni spontan, temveč je bolj ali manj očitno še vedno dirigiran iz balkanskega podzemlja. Bo to podzemlje dokočno zmagalo nad slovenskim Božičem, nad mirno in pošteno Slovenijo?
Trenutek odločitve
Obstajajo še vedno mnoge slovenske družine in starši, ki svoje otroke vzgajajo v vrednotah in poštenju. Iz teh družin prihajajo mnogi mladi, ki presenečajo s svojimi uspehi. Uveljavljajo se v javnosti, doma in v svetu. Še zlasti v športu! Njihovi uspehi so zaslužen sad vztrajnosti in naporov. Ves svet je presenečen nad fanti in dekleti iz te “male” Slovenije, katerih imena so obšla vse celine. Ne, podtalni velesrbski režim, ki danes Slovenijo tlači in mozga, nikakor ni zmagal.
Vendar tudi bitka z njim še zdaleč ni dobljena. Bije se predvsem na idejno političnem polju, za prevlado nad mišljenjem slovenskih ljudi. Vsa javna občila, še zlasti tv, z njihovimi novinarji in “novinarji”, nadalje šolski aparat in cela mreža plačancev, si nenehno prizadeva preusmeriti mišljenje Slovencev, preusmeriti ga izven slovenskega kulturnega okolja in izročila. Četudi je Slovenija je že dolga leta samostojna, se stari jugoslovanski režim in njegovo podzemlje ne mislita vdati. Slovenci sicer nočejo misliti po balkansko, dovolj pa je, če mislijo neslovensko, zato da ne bi bili “nacionalisti”. Številni plačanci takšno gledanje tudi danes vneto širijo. Taktika te vrste pa izhaja še iz nekdanje Jugoslavije.
Odurni božičarski pajac, ki danes zavaja lahkoverne Slovence, bo prej ali slej preživel. Prišel bo čas – mogoče niti ni tako daleč – ko bo izgubil bitko s slovenskim Božičem. Res je, da so tuje sile Slovence že nekajkrat preparale in uspavale. Potem pa so bile presenečene ob spoznanju, da znajo Slovenci tudi misliti!
