Ne odneha, slovenska duhovna in ustvarjalna sila je neuničljiva. Hvala Boris!

Njegov zadnji nastop je bil v Turinu

Boris Pahor, pričevalec naših dni

Velesrbska in prostozidarska klika njegovega prodora v Evropo ni uspela blokirati

 

V soboto 10. maja 2008 je Boris Pahor nastopil pred občinstvom v Turinu. Ugledni turinske dnevnik La Stampa mu je posvetil dolg in pronicljivo napisan članek »Boris Pahor, il rovescio delle foibe« (Boris Pahor, brezna imajo še drugo plat).

Na turinskem knjižnem sejmu se je v Rumeni dvorani (s petsto sedeži) pogovarjal s Paolom Maurijem in Marinom Sinibaldijem. »Mauri mi je postavljal bolj filozofska vprašanja, zanimala ga je psihologija taboriščnika, če me je po povratku preganjal občutek krivde. Sinibaldi, ki me je že gostil v svoji oddaji Fahrenheit, pa je želel, da obnovim svojo življenjsko zgodbo. In tako sem ponovno spregovoril o požigu Narodnega doma, o fašizmu, za katerega je sedaj zgodovinsko dokazano, da se je rodil v Trstu, o italijanskih taboriščih za Slovence ...«

Italijanska izdaja Nekropole

Pahor je pred turinskim občinstvom citiral tudi pesnika Iga Grudna, iz Nabrežine, ki je v svojih poezijah opisal nečloveške razmere taborišča na Rabu. »V Turinu mi je bilo najbolj všeč prav Sinibaldijevo poudarjanje te dobe: da mi je dal priložnost, da spregovorim o zadevah, ki jih italijansko javno mnenje ne pozna. Sicer pa že dolgo vedno in povsod, tudi na primer v Franciji ali Nemčiji, ponavljam isto zgodbo.«

V Turinu jo je Pahor ponovil še isto popoldne in v neštetih intervjujih, ki jih je opravil v hotelu: na novinarska vprašanja je nepretrgoma odgovarjal dve uri. V tako natrpanem dnevu mu je za las ušlo tudi zanimivo srečanje: sporočili so mu, da bi ga nekdanji ameriški predsednik Al Gore, ki se je prav tako mudil na knjižnem sejmu, rad spoznal, ker ima po materini strani slovenske korenine ...

V naslednjih tednih ga čakajo Idrija, Celovec, Otočec (a ne Ljubljana). V petek bo v okviru festivala Vicino/Lontano v Vidmu (svojo knjižno uspešnico Il confine degli altri bo tu v soboto predstavila tudi Marta Verginella) spregovoril množici dijakov. »Mladi se baje med mojo pripovedjo ne dolgočasijo: v Piemontu me je na primer devetsto dijakov poslušalo dve uri v popolni tišini. Podobno je bilo v Trevisu, v Reggiu Emilii.« Tudi v šoli je lahko včasih zanimivo ...

V javnih občilih pa se tržaški pisatelj ne pojavlja samo zaradi svoje Nekropole in zanimive življenjske zgodbe: izjava, da bi odklonil morebitno odlikovanje predsednika Napolitana, je vzbudila veliko zanimanje. »Te zgodbe ne bi rad pogreval, ostajam pa pri tistem, kar sem že rekel in tudi zapisal za dnevnik Il Sole 24 ore: tako jaz kot naša skupnost ne moreva sprejeti, da se govori o povojnem jugoslovanskem nasilju, fašistična grozodejstva pa zamolči. Če me predsednik Napolitano želi odlikovati, naj vsaj omeni, da sem v svojih delih pisal tudi o fašističnih zločincih. Če tega ne more storiti, se rad vnaprej odrečem odlikovanju.« Dosleden, kot vsakič doslej. Morda mu tudi zaradi tega mladi tako radi in pozorno prisluhnejo ...

Pisatelj na obali v Trstu

Podeljen mu je bil pred kratkim francoski Red častne legije

Pogled nazaj

V Trstu je pred nekaj desetletij izšla knjižica z naslovom »Edvard Kocbek, pričevalec našega časa« (1975). Izdala sta jo Boris Pahor in Alojz Rebula. V knjižici je Edvard Kocbek, ki je bil med drugo vojno član vodstva OF, odgovoril tudi na vprašanje: Kdaj si izvedel za pomor domobrancev? Vprašanje je bilo v pogovoru z njim ključno, saj je slovenska Partija oziroma srbska Kos v njenem ozadju vse do tedaj prikrivala pomor 12.000 domobranskih mož in fantov, ki so jih Angleži vrnili s Koroške v roke Titu in jih je jugoslovanska armada pomorila v kočevskem Rogu.

Edvard Kocbek je priznal, da so mu takoj po vojni na CK KPs lagali, češ da so vrnjeni domobranci na »prevzgoji«. Toda čez čas je bil gotov, da so jih pomorili in se je zaradi tega iz protesta povsem umaknil iz politike. Zaradi te izjave sta se nanj v javnih občilih v takratni Sloveniji (Jugoslaviji), ker režim pomora ni mogel več skrivati, vsula grom in strela. Borisu Pahorju pa so »za kazen« celih osem let blokirali vstop v Jugoslavijo. Alojz Rebula (njihov zaupnik) pa, zanimivo, ni imel pri tem nikakih omejitev.

Knjižica »Odisej ob jamboru« (Trst 1969), beseda o samobitnosti Slovencev

Če pogledamo še za kako desetletje nazaj, odkrijemo, da je Boris Pahor v povojnih letih, v takrat po Angležih in Amerikancih zasedenem Trstu, zelo vneto deloval v slovenski kulturi in bil tudi priznan. Njegova drama »Pekel je razprodan« je bila še v 50. letih na sporedu tržaškega Slovenskega gledališča. Potem, ko je Trst leta 1954 prišel znova pod Italijo, ga je slovenska levičarska stran, s Primorskim dnevnikom na čelu, začela ignorirati. Očitno po navodilu iz Jugoslavije, ki jo je financirala. Boris Pahor se je namreč zoperstavljal vključevanju slovenskih ljudi v italijanske stranke, v komunistično in socialitično, kot je po tihem dogovoru z Italijani naročal Beograd.

Vsi tisti, ki so v Trstu imeli kake stike z Jugoslavijo, predvsem trgovske, so se od Borisa Pahorja oddaljili. On pa se ni dal, izdajal je revijo Zaliv, v kateri je objavljal eseje, potopise in še toliko drugega. Najbolj pa je odjeknila njegova knjižica Odisej ob jamboru (1969). V njej sicer ni postavil zahtev po samostojni Sloveniji, kar je bilo politično vprašanje, temveč po samobitnosti Slovencev, z vidika zgodovinskega in kulturnega naroda.

Naslovnica knjige »Od Anice do Ane Antonove

To je partijo v Sloveniji, za katero je stal velikosrbski režim v Beogradu, še posebej razdražilo, saj mu ni mogla očitati kake politične zarote. Razdražilo še toliko bolj, ker je Boris Pahor pozival Edvarda Kardelja, naj pojasni, kako lahko on kot eden izmed voditeljev partizanskega boja napoveduje postopen zaton naroda, potem ko so slovenski ljudje šli v partizane prav zato, da bi slovenski narod preživel. Takšno napoved je namreč Edvard Karedelj objavil v uvodu k ponovni izdaji »njegove« knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (1957, prva izdaja 1939). Knjigo je v resnici napisal Dragotin Gustinčič, ki jo je, ko se je preselil v Sovjetsko zvezo (1932), predal Kominterni. Ta jo je izročila Kardelju, ki jo je potem izdal kot svojo pod psevdonimom Sperans. Vso zadevo je razkrila Anica Lokar, soproga Dragotina Gustinčiča, v svoji knjigi »Od Anice do Ane Antonovne« (2002).

V začetku je bila beseda

Jugoslavanski režim, v čigar vrh je spadal Edvard Kardelj, je bil nad Borisom Pahorjem zaradi razkrinkanja razjarjen. Za velesrbski režim v Beogradu je bilo Pahorjevo slovenstvo še posebej moteče. Tiste slovenske ljudi, za katere so izvedeli, da so prinesli čez mejo »Odiseja«, so zato, da bi širili ustrahovanje, vabili na policijo na zaslišanje. Knjige same niso mogli prepovedati, ker v njej ni bilo ničesar protijugoslovanskega.

Tako je »Odisej« pod površjem krožil po Sloveniji, brali ga zavedni Slovenci, ne le med ljudstvom, temveč tudi v političnih vrhovih. Njegova idejna teža je pridobila še zlasti potem, ko je srbski Beograd odstavil zavednega Staneta Kavčiča (1971), ki je bil do takrat na čelu partije. Po njegovem padcu je srbska Kos prevzela nadzorstvo nad Slovenijo, kamor se je začela invazija z juga. Nekje pa je še naprej obstajal »Odisej« in njegova slovenska misel. Postajalo je vedno bolj je postajalo jasno, da je kakršna koli Jugoslavija za Slovence grob. Izreči je bilo treba samo še besedo »samostojna Slovenija«.

To se je tudi zgodilo, ko »Odisej« Borisa Pahorja v Sloveniji že ni bil več senzacija. Po kuloarih Ljubljane je začela krožiti govorica: »Samostojna Slovenija bi bila kot Švica!« Ujela jo je tudi srbska Kos, vendar je bila proti njej nemočna. Vsled tega se je spravila na verne ovce. Nagnala je nadškofa Pogačnika, da je za tednik Družina izjavil (1978): »Tudi najslabša Jugoslavija je še vedno najboljša rešitev za Slovence!«. Srbska Kos si je predstavljala, da bodo slovenske ovce v njihovem mišljenju sledile avtoriteti nadškofa, a mu niso, ker so se zavedale, da je bil k izjavi prisiljen. Tako je govorica o »slovenski Švici« je tlela naprej.

Z njo so sodelavci za bogat honorar varali Slovence, njihov čut in zavest, češ da gre za nekakšna “nova obzorja”.

Normalen Slovenec v smisel obstoja Jugoslavije ni več verjel. Idejo o njej so širili le še navadni plačanci. Tisti na položajih, ki so od tega imeli osebne koristi. Zaradi tega je srbska Kos iznesla nov načrt, s katerim naj bi uklonila Slovenijo. To je bila »Nova revija« (od 1982 dalje), ki ni oznanjala več jugoslovanstva, temveč »svobodo« mišljenja, neke vrste liberalno demokracijo (kot še danes), pa »človekove pravice« in kaj »mednarodnega«, kar naj bi potešilo domnevni manvrednostni kompleks. V revijo je ljubljansko razumništvo prispevalo lepoumniške članke in šemaste pesmi. S tem si je nabiralo krepke honorarje, medtem ko je Slovenija v objemu Beograda vedno bolj crkavala.

Namen poteze z »Novo revijo« je bil prozoren. Vnesti v mišljenje slovenskih ljudi namesto narodne zavesti neke vrste svetovljanstvo, pregaziti z njim slovenstvo in še posebej katoliško izročilo. Pri tem se je Beograd opiral tudi na evropsko prostozidarstvo. Z njegovo podporo je v Evropi in v svetu po nekaj letih zaslovel filozof Slavoj Žižek (leta 1990 ne »po naključju« predsedniški kandidat liberalnih demokratov).

Krmarjenje slovenskega mišljenja se je Beogradu tokrat v veliki meri posrečilo. Srbi so v Ljubljani preko usužnjenih slovenskih lakajev postopoma  prevzeli komando. Za nastope uglednih slovenskih ljudi tukaj ni bilo več mesta. Tudi za Borisa Pahorja ne.Po osamosvojitvi se je to nadaljevalo. Tako je na primer v Hali Tivoli leta 2005  z velikim pompom nastopila srbska srbska »pjevačica« Ceca (Svetlana Ražnatović). Kasneje tudi drugod po Sloveniji. Treba je bilo »Bečkim konjušarima« pokazati, kdo je v resnici gospodar v Ljubljani in Sloveniji.

Zdelo se je, da je pojem Slovenije tudi v mišljenju javnosti, zlasti še mlajših, izgubljen. Srbska Kos je namreč v slovenske šole vnesla protislovensko vzgojo. Javna občila pod njenim nadzorstvom niso objavljala ničesar, kar bi bilo lahko v Slovencem ponos, še zlasti ne o uspehih slovenskih ljudi v svetu. Plačanci so širili geslo »Sram me je, da sem Slovenec!« in »Slovenci smo si drug drugemu fovš« (kar poglejte Srbe!)...Sramotenje slovenstva se je pojavljalo na vsakem koraku in se, po desetletju vlade prosrbske LDS, pojavlja še danes. Tako je mora lds-ovska in kos-ovska Ljubljana še vedno ignorirati tudi Borisa Pahorja. Kos mu namreč njegovega »Odiseja« nikoli ni pozabila in ne odpustila.

Da je ta »Odisej« prispeval k samostojni Sloveniji kljub temu, da je ni izrecno oznanjal, je gotovo. To je mogoče sklepati iz dejstva, da mora Ljubljana po navodilu srbske Kos njegovega avtorja Borisa Pahorja še vedno ignorirati. Ob vsem tem pa sporočilo slovenskega pisatelja iz Trsta toliko bolj prepričljivo prodira v svet. Preveden je bil že v 12 jezikov, prodrl je najprej v kulturni svet Francije, zatem Nemčije in sedaj Italije. Prodrl je s svojim človekoljubnim in slovenskim poslanstvom, brez podpore in kljub oviri prostozidarskih krogov.

Pričevalec našega časa vsled tega nedvomno ni Edvard Kocbek, pričevalec je Boris Pahor, brezkompromisen v pravičnosti in poštenju, nepodkupljiv in tako zelo slovenski. Kot da bi usoda (Bog) čakala - Boris jih ma 96 - da pride nekoč samostojna Slovenija in da pojde v svet njegovo sporočilo o človeškem dostojanstvu in medsebojnem sožitju, kar ni zgolj prevara (kot je bila Jugoslavija),.