Neuničljivi Boris!

Predstavili nov italijanski prevod njegovega romana

Borisu Pahorju za nov podvig PP iskreno čestitamo!

 

 

Italijanski prevod romana Parnik trobi nji, italijanski naslov Qui è proibito parlare (Prepovedano govoriti) so predstavili v kavarni knjigarni Minerva v Trstu ob številnem občinstvu. Predstavitev je organizirala Skupina 85, predstavljala pa je delo Patrizia Vascotto. Občinstvu je predstavilia obsežno Pahorjevo knjižno ustvarjanje, ki ne obsega samo taboriščnih zgodb, kot bi bilo sklepati po Nekropoli. Pogoste teme v njegovih delih so tudi razmere pod fašizmom in njegovim zatiranjem Slovencev v trstu in na Primorskem.

 

V novem prevodu bo italijanski bralec spoznal Trst v tridesetih letih preteklega stoletja, ko je slovenska manjšina okusila najostrejše fašistično preganjanje. Pahor se v njem posveča ljubezenski zgodbi med Emo in Danilom, vzporedno pa razkriva njuno ideološko, politično in narodno zavestno rast. »V romanu zaživi Trst, tak kot sem ga doživel v mladih letih. Borzni trg, staro mesto, tipične betole, iz katerih diši po ribah, vojaki po ulicah. Po štiridesetih letih sem ga sedaj znova vzel v roke in veste kaj, všeč mi je kot takrat, ko sem ga pisal,« je na srečanju povedal Pahor.

 

Roman Parnik trobi nji je pisateljeva ljubezenskega izpoved rojstnemu mestu, od katerega se je oddaljil samo, kadar je bil primoran ali za predstavitve svojih del, in pa morju, ki ga obkroža. V njem izstopa ljubezen do lastne identitete in jezika, ki je bil prepovedan, kar po avtorjevem mnenju ne gre enačiti z nacionalizmom. Glavna oseba romana Ema mora namreč v zapor, ker s tigrovci raznaša abecednike in knjige po slovenskih domovih, da bi vsak od njih postal tudi šola v ilegali.

 

Patrizio Vascotto, ki je knjigo predstavila, so pretresle zlasti strani, ki govorijo o požigu Narodnega doma (1920). Pahor je poveri v romanu Danilu oris dogajanja, ki na straneh njegovega dela zaživi trezno, v izredno umirjenih tonih, brez sle po maščevanju, brez zvračanja krivd. »Vesel sem, da bodo italijanski bralci spoznali tudi ta zamolčani del naše zgodovine,« je opozoril avtor. Italijanska javnost namreč ne pozna t.i. obmejnega fašizma, ki je prihajal do izraza v Julijski krajini in s katerim je soglašala večina italijanskega prebivalstva. Od lanskega februarja je k spoznavanju naše preteklosti pripomogel Pahor osebno v okviru izredno številnih srečanj po Italiji.

 

Vsakič je spregovoril o taboriščih, o fašizmu, o pomenu Narodnega doma: tega poglavja namreč italijanski učbeniki ne obravnavajo, »tako da mi mladi poslušalci vsakič z zanimanjem in vneto sledijo.« - Med pogovorom v knjigarni Minerva, v katerega se je vključilo tudi občinstvo, je prišla na dan vloga dobrega prevoda, pomen poznavanja preteklosti, Pahorjeva doslednost pri zahtevi po obravnavanju vseh zgodovinskih plati in še marsikaj drugega.

 

PP: Trajalo je več kot pol stoletja,da je lahko širša italijanska javnost, tudi v samem Trstu, izvedela za vse tisto, kar so slovenski ljudje doživljali pod fašizmom, pa o njihovem junaškem odporu proti terorju. Ne da ne bi bili o tem obveščeni, toda ob neverjetni manipulaciji javnega mnenja, za kar so skrbeli plačani novinarji v dnevnih listih, ljudem vse to ni prišlo v zavest. O manipulaciji smo bili ponovno priča ob nedavni “spominski” poklonitvijo italijanskih Istranov ob breznu pri Lokvi, kamor jih je pripeljal vodja njihovega društva Lacota z nameni ponovnega ščuvanja. In kako je reagirala prostozidarska italijanska desnica (v sodelovanju s srbskim podtaljem), je znano.

 

Boris Pahor je sicer prodrl v italijansko javnost, a ne pozabimo, da je bil dolga desetletja povsem prezrt, še najbolj v samem Trstu. In tudi v (jugoslovanski) Sloveniji, kjer je deloma še danes. V Jankovićevo Lublano ga namreč še niso povabili. Še manj v Cankarjev dom, ki je danes rezerviran le še za Balkan. Tja pa Boris Pahor le ne spada. Tako je za srbsko Slovenijo ostal v “čošaku”, to je v obrobnem Trstu. No, videli bomo, kdo bo v tem prikritem konfliktu potegnil ta kratko.