Boris Pahor, 96.

končno v Cankarjevem domu (Lublana)

Slavje ob častitljivem prazniku Borisa Pahorja

 

Pisatelj je iz spopada z ideologijami: fažizmom, jugokomunmizmom, italijanskim nacionalizmom, izšel kot zmagovalec.

 

Dne 26. avgusta 2009 je tržaški pisatelj Boris Pahor, ki praznuje 96 člet življenja, nastopil v Cankarjevem domu v Lublani pred navdušeno množico, ki je njegov nastop večkrat prekinila s ploskanjem. S slavljencem sta se pogovarjala njegov prijatelj Evgen Bavčar in urednik Zdravko Duša. Večer je povezovala Eva Longyka, zbrane pa nagovorila ministrica za kulturo Majda Širca.

 

Primorski panterji Borisu za visok življenjski jubilej iskreno častitamo. Nadejamo pa se, da bo še vsaj za njegovega življenja izšel ponatis njegovih esejev Odisej ob jamboru, vkaterih se je tam v 60. letih odločno soočil s stališči Edvarda Kardelja, ki je narodu (Slovencem) napovedoval smrt v smislu marksistične teorije o brezrazredni družbi in citiral Karla Marxa: Kakor je narod s kapitaizmom nastal, tako bo v socializmu prešel... V ozadju je bila nedvomno belgrajska Titova prostozidarska loža, ki je svojega slovenskega lakaja, Kardelja, pošiljala nad lasten narod. Borisov Odisej je tudi danes še vedno aktualen.

 

Pononatis petih knjige - Ob tej priložnosti je Mladinska knjiga izdala ponatis petih knjig, ki predstavljajo temeljne kamne njegovega bogatega literarnega opusa: Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo. Pet knjig za trideset let tržaške, slovenske in evropske zgodovine: od zbirke novel, ki zarisujejo najhujši fašistični pritisk na primorske Slovence, do romana o povojnem »vračanju v življenje« v francoskem sanatoriju. Med njima pa tržaška ljubezenska zgodba med Emo in Danilom ter Radkom in Mijo, a tudi grozljivo pričevanje o nacističnih uničevalnih taboriščih.

 

''Redke življenjske in ustvarjalne zgodbe slovenskih – in ne le slovenskih – pisateljev so tako osupljive, kot je usoda tržaškega pisatelja Borisa Pahorja," je ob izdaji Izbranih del zapisal urednik Duša. Zgodba pisatelja, ki sodi danes gotovo med najbolj poznane slovenske pisatelje v tujini, njegova dela pa so prevedena v številne evropske in svetovne jezike, se je začela 26. avgusta leta 1913 v Trstu. Komaj sedem let pozneje je kot deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu, in to je bil le začetek dolgoletnega preziranja in preganjanja, ki sta kasneje zaznamovala njegovo življenje.

 

Pet knjig, ki si jih je mogoče v prednaročilu zagotoviti na spletni strani www.mladinska.com, medtem ko je bibliofilska izdaja v omejeni nakladi 299 izvodov že pošla. Tržaški pisatelj je nad ponatisom seveda zadovoljen.

 

»Izid Zbranega dela je bilo zame presenečenje, tako kot je presenečenje dejstvo, da mi letošnja Vilenica posveča posebno pozornost. V sklopu literarnega festivala bo izšel tudi angleški prevod mojega romana Spopad s pomladjo. Predvsem pa me veseli, če vsa ta pozornost omogoči, da iztržemo pozabi del naše zgodovine.«

 

Pahorjevo značilno pripovedništvo, ki ga ob tematiki iz življenja primorskih Slovencev zaznamujejo uporaba zmernih modernističnih pristopov, je, kot so zapisali v Mladinski knjigi, doživelo novo pomlad po osamosvojitvi Slovenije. Z najvišjim slovenskim priznanjem za dosežke v kulturi, Prešernovo nagrado, je bil nagrajen leta 1992. Odlikovali so ga s častnim znakom svobode Republike Slovenije, Univerza v Ljubljani pa ga je na pobudo filozofske fakultete nominirala za najvišje priznanje literarnega sveta - Nobelovo nagrado.

 

Pahor prejema priznanja in izraze spoštovanja tudi v tujini. Francija mu je pred dvema letoma med drugim podelila naziv vitez legije časti, Legion d'honneur...

Italija pa mu je za roman Nekropola podelila prestižno nagrado Premio Napoli. (2008). Francija mu je podelila prestižno odlikovanje

 

Italijanska javnost navdušena - Po nastopih v Parizu je sledil nastop v Berlinu in potem na Rai (italijanska tv). Od takrat ga vabijo po vsej Italiji, od Milana do Turina, Napolja... V italijanskem svetu je kot slovenski pisatelj iz Trsta postal prava književna zvezda. Njegove knjige se prevajajo. Znana založba Rizzoli bo kmalu izdala delo o njegovem živeljenju, ki ga pripravlja Mila Orlic.

 

Tržaški dnevnik Il Piccolo je dva dni pred njegovim jubilejem objavil o njem skoraj celo stran. Po kakih 30. letih molka ga je morala tržaška prostozidarska klika, ki usmerja mišljenje tržaških ljudi, vendarle priznati. Še pred kakim letom si ni bilo mogoče tega predstavljati. Boris Pahor je tako zmagal tudi v Trstu, ki so mu za pol stoletja po drugi vojni ubili dušo. Italijansko javnost so prepojili zgolj s tragedijo Istranov in »fojbami«. O trpljenju slovenskih rojakov pod fašizmom tržaški človek ni imel pojma, in si ga še danes komaj predstavlja.

 

Posebno pozornost zasluži navedba v tržaškem dnevniku o Pahorjevi soprogi, Radoslavi Premrl († pred kratkim). Pisec navaja, da je bil njen brat junak slovenskega odpora med drugo vojno in njeno delo o njem »Moj brat Janko Vojko«, objavljeno v reviji »Zaliv« tam v 60.letih in kasneje tudi pri Slovenski matici v Lublani.

 

Oktobra bo izšla o Pahorju tudi trilogija, njegova »trilogia triestina«. Lomi se s tem zarota proti pisatelju, ne le na italijanski, pač pa tudi na slovenski (jugoslovanski) strani. Boris Pahor iznaša v javnost primorsko dušo, hotenje po svobodi, svoje slovensko kulturno bogastvo. Iznaša tisto, kar so čutili že tigrovci, ki so se zoperstavili fašističnemu režimu in se borili za priključitev k Jugoslaviji.

 

Razmere po zadnji vojni so prinesle politično stanje med Italijo in Slovenijo (Jugoslavijo), ki obstaja še danes. Jugoslovanski režim je po drugi vojni tiho, a vztrajno spodkopaval slovenstvo, tudi v Trstu. Njegovo podzemlje ga še danes. Predvsem s financiranjem »manjšine« in na ta način pogojevanjem njene dejavnosti. Na njegovi črni listi so zavedni Slovenci in predvsem katoliški krog. Kljub samostojni Sloveniji ostaja še naprej protiverska naravnanost nekdanjega režima ali bolje udbe, ki deluje iz podtalja.

 

Boris Pahor je šele po pol stoletja prebil vse te ideološke zarote in postavil v javnost dejstvo, da tržaška literatura ni le italijanska (Italo Svevo), temveč tudi slovenska. Na priznanje na italijanski tržaški strani pa še vedno čakajo nekateri slovenski ustvarjalci, zlasti Vladimir Bartol, od Sv.Ivana (predmestje Trsta), čigar delo Alamut je pred leti doživelo svetovni odmev.

 

Trst ne bo prodrl v zavest Evrope z ganljivimi deli tipa »Trieste mia«, ko je do danes zanikal slovensko prisotnost v mestu, temveč z modernim kulturnim sporočilom. Boris je na tem polju prebil led. Sedaj smo na tem, da gremo po tej poti naprej, ali pa ostanemo pri »potem pa vse tiho je bilo«. Na tržaških kulturnih krogih je, da se odločijo, ali naprej ali nazaj, z istrsko bolečino, v sive čase tržaške zatohlosti.