Bavarska in njen izvor

 

Med mitom in resnico

Zgodovinska vez med Bavarsko in Karantanijo

 

  

Nad bavarskim ščitom je napis Freistaat Bayern (Republika Bavarska). Grbi na ščitu predstavljajo: Bavarsko kot celoto (srčni ščit) in njene dežele: 1. Zg. Bavarska, 2. Frankovska, 3. Sp. Bavarska, 4. Švabska. Na grbu Sp. Bavarske je plavi panter, ki je v zvezi s Karantansko dinastijo (12. stol.)

Poreklo Bavarcev vse do danes ni bilo pojasnjeno tako, kot bi to ustrezalo resnici. Kako in kdaj je ta narod nastal, je v uradnem zgodovinopisju še vedno skrivnost. Pan-germansko ideološko gibanje v 19.stol. se je vprašanja sicer dotaknilo, ampak v smislu zavajanja. V skladu z njihovo germansko-keltsko teorijo in njej sledeči keltomaniji naj bi se ime Bavarska nanašalo sprva na Bohemio (Češko) in s tem na tamkajšnje Boje, dokaj znano keltsko ljudstvo. Boji so se sprva naselili v Padski nižini (sev. Italija ). Po njih se je imenovalo mesto Bononia, zdaj Bologna. Toda v 3.stol. pr. Kr. so jih porazili Rimljani. Poraženi Boji so se potem umaknili proti severo-vzhodu, v Srednjo Evropo, in se naselili na današnjem Češkem. Po njih je dežela dobila ime Bohemia, ki je prešlo v zahodne evropske jezike. Okoli leta 60 pr. Kr. naj bi germansko pleme Markomanov izgnalo Boje iz njihove dežele. Našli naj bi zatočišče v Panoniji in Galiji. Vendar pa naj bi se ime Bohemia, ali podobna imenska oblika, ohranila tudi pri Markomanih.

Ti naj bi na začetku 6.stol. po Kr. začeli prodirati proti jugu. Naselili naj bi nižavo južno od Donave, vse do visokih grebenov v Alpah. Njihovo novo ime »Baioari«, v nemščini Bajawarjo (prebivalci dežele Bojev) naj bi izpričevalo ustanovitelje bavarske dežele.

To pa je samo izmišljena zgodba. Metoda, s katero je bila skonstrujirana, je znana kot »ex-silentio« (molče priča), brez ustreznih virov. To se pripeti takrat, ko zgodovinarji, zaradi pomanjkanja virov, priredijo neke okoliščine kot dokaz zgodovinskega dogajanja, kot ustreza določeni družbeni kliki. Če ta klika prikaže potem svoje trditve še na akademski ravni, jim prida potreben »znanstveni« značaj ter jih vnese v uradno zgodovinopisje in v šolski aparat, postanejo uradna in obvezna resnica. Na ta način se je med postavke pan-germanske ideologije uvrstila tudi razlaga o germanskem poreklu Bavarcev.

Pagus Ivarus

V zvezi z imenom Bavarska je prof. Kronsteiner z Univerze v Solnogradu iznesel drugačno razlago. Ime naj bi nastalo najprej na Solnograškem, odkoder se je potem razširilo na vse ljudstvo bivajoče na (današnjem) Bavarskem. Do tega naj bi prišlo še v času Rimskega cesarstva, ko se je Solnograd (Salzburg) imenoval Ivavum. V materinem jeziku latiniziranih domačinov, Ladinov, je ime zvenelo Ivavo ali Ivaro in tudi Ivao. Vsled tega so prebivalce solnograškega okrožja (latinsko: pagus) nazivali pago ivari. Zaradi betatizma p > b, ki se pogosto pojavlja, se je ime izgovarjalo Bagoivari in njihova dežela Bagoivaria, kar se je sčasoma skrčilo v Bagoaria, Bavaria in Bayern.

Spis o pokristjanjevanju bavarskega in karantanskega ljudstva nosi ime Conversio Bagoariorum et Carentanorum (okoli 873). Po mnenju prof. Kronsteinerja naj bi bili Bavarci ob koncu rimske dobe latinizirani. Toda švabski (germanski) jezik naj bi bil med njimi že dokaj razširjen in naj bi postopoma prevladal. Takšna domneva pa ni potrjena in tudi ne verodostojna.

Nisem romanist, toda v mojih raziskavah o poimenovanju današnje Bavarske nisem naletel ne na rimske ne na keltske nazive. Slednjih tudi v Noriku ni. V bistvu pa sem na Bavarskem odkril številna slovenska (vendska) imena. Ta nazorno pričajo o tem, da je nekoč ljudstvo, ki je živelo v tej deželi, govorilo slovenski (vendski) jezik. Zaradi tega ne morem soglašati z mnenjem prof. Kronsteinerja, ki glede Noričanov v južnem Noriku, južno od grebena Ture - Noricum mediterraneum, navaja: Sprva so govorili keltsko, nato so bili romanizirani, nato pa so privzeli slovanski jezik... Po vsej tej mešanici je nastal slovenski jezik... In še: Ne, venetska teorija me ne zanima...(glej Delo, 11. oktobra 2004, Lublana). - V pogledu Venetov, ki so bili prvoten narod v Srednji Evropi, je prof. Kronsteiner s tem nekako razkril svojo slabo vest. Ker Vendov (Venetov) ne pozna, ali pa jih noče poznati, ga pač »ne zanimajo«.

Vindelicija

 

V rimskem času se je ozemlje današnje Bavarske imenovalo Vindelicija. V tem imenu se jasno odražajo Vindi (Vendi, Veneti). Ljudstvo, ki se je izoblikovalo v Lužiški kulturi, na območju današnje vzhodne Nemčije. Po 1200 pr. Kr. so se Veneti v več selitvenih tokovih napotili na vse strani Evrope. V času njihovih selitev so očitno posedli tudi Vindelicijo. Prinašali so novo kulturo, Kulturo žarnih grobišč, in so bili nosilci poznejše kulture Hallstatt (starejša železna doba), ki se začenja po letu 800 pr. Kr. V pohodih po Evropi so Venetom sledili Kelti, ki so bili po letu 400 pr. Kr. nosilci Latenske kulture (mlajša železna doba). Kelti so prišli tudi v Vindelicijo, vendar ne moremo dognati, kakšen je bil v tej deželi obseg njihove naselitve.

Ko so Rimljani leta 15. pr. Kr osvojili deželo, je niso poimenovali po nikakršnih Keltih. Klicali so jo Vindelicija, po Vindih (Vendih). To nam jasno pove, da so večino prebivalstva na Bavarskem tvorili Vendi in ne Kelti. Toda »uradni« nemški (bavarski) in avstrijski zgodovinarji govorijo načrtno samo o Keltih, ki naj bi se ob koncu rimske dobe romanizirali (latinizirali). Postali naj bi Ladini, kot jih je v svoji razlagi navajal prof. Kronsteiner. Uradno nemško in avstrijsko zgodovinopisje vidi v Ladinih samo romanizirane Kelte. V Vindelicijo se je lahko res priteplo nekaj Keltov, ni pa bila vsled tega nikoli keltska dežela.

Domnevna naselitev ljudstva Baiovarii s Češke (Bohemia), 5./6. stol., je na zemljevidu “prepričljivo” prikazana.

Pa še to! Nemški jezikoslovci so odkrili tudi zgodovinsko prisotnost keltskega jezika na evropski celini. Pri tem odkritju pa jih je zelo osupnilo in so morali ta del svoje keltomanije kar bojkotirati oziroma blokirati. Jasno je bilo namreč, da so Kelti na celini govorili slovanski jezik, ki je bil zelo soroden vendskemu. Toda pangermanski oziroma velenemški režim, ki je financiral univerze, je bil strogo protislovansko usmerjen in ni mogel dopustiti, da bi na ozemlju današnje Nemčije, čeprav samo v predzgodovini, obstajali kakšni »Slovani« (Vendi). Pa četudi bi bili to le po jeziku in ne v etničnem smislu.

Odkritje bi ponižalo nemško nacionalni ponos. Vsled tega še vedno prikrivajo obstoj Vendov na sedanjem nemškem območju in še naprej norijo z njihovo kelto-germansko ideologijo. Slednja bi se jim ob vprašanju (slovanskega) jezika Keltov do kraja zapletla. Tako vejo o Keltih »vse«, samo poglavje o njihovem jeziku izpustijo.

Ob takšnem kameleonskem sprenevedanju človek res ne ve , ali bi se smejal ali jokal. Kelti so torej bili, jezika pa niso imeli? A so se sporazumevali z lajanjem? Rekonstrukcijo njihovega porekla naj bi že otrokom odražal znani stripovski junak Asterix. Ker je figura Kelta povsem navaden, vendar pa akademski kontrukt, ima takšno »znanstveno« prikazovanje v javnosti na ta način nekakšno jamstvo. Ta vsa akademska procedura ustreza zgolj ideologiji, ki jo financira politični režim.

Takšna je »keltska« in »germanska« ideološka zapuščina popolnoma prevladuje v akademskih krogih na nemškogovorečem območju. In to se dogaja danes, v demokratični Nemčiji. Toda povedano resnici na ljubo, po Frankovskem, Bavarskem in tudi po drugih nemških deželah kar mrgoli »slovanskih«(v resnici slovenskih, vendskih) imen. Toda nihče si jih ne drzne odkrivati. Nemški nacionalni polnos bi bil s tem prizadet in akademik, ki bi stvar razkril, bi postal outsider v uradno »znanstvenem« načinu univerzitetnega razlaganja. 

 

Vendska imena na Bavarskem

 

Wendelstein (1838 m), razgledni vrh jugovzhodno od Münchena, je prav očitno poimenovan po Vendih.

Naj v nadaljevanju tega članka prikažem nekaj primerov iz  množice vendskih (slovenskih) imen, na katera sem naletel na Bavarskem. Njihov pomen sem lahko razložil samo na podlagi slovenskega (sodobnega vendskega jezika). Izbral sem samo besede, kjer je pomen prepoznaven že na prvi pogled. Zavzeti jezikoslovec bo lahko še za mnoga druga imena, zapisana v nemških oblikah, odkril na osnovi slovenščine njihov pravi pomen. Imena so nam lahko zapustili samo Vendi – Veneti.

Veliko imen se nanaša na drevesa in gozdove, ki so nekoč obstajali na ozemlju današnje Bavarske. Jelkini gozdovi so bili očitno dokaj razširjeni. Tako naletimo v imenih na mnoge izvedenke besede jelka, oziroma še njene starejše oblike jedla (nem. Tanne). Danes ima ta vendska beseda v sloveščini obliko »jelka« (jedla > jedelka > jelka). V nemškem pisanju se njene oblike pogosto pojavljajo z začetnim samoglasnikom »e«, ki so ga izgovarjali in potem tudi pisali kot »je« (kot je danes v ruščini). Soglasnik »d« se pogosto pojavlja kot »t«, kakor so ga kasneje na germanski strani tudi izgovarjali. Tukaj je nekaj primerov: Etzenhausen, Jetzendorf, Jedenhofen, Jettenhausen, Jedelstetten, Eiting, Ettenstadt...

Naslednje drevo, od katerega izhajajo mnoga imena na Bavarskem, je jelša (nem. Erle). To drevo sicer ne tvori celega gozda, je pa zelo pogosto  po določenih predelih. Našel sem sledeče primere od tega imena: Eschach, Eschenberg, Eschetshuß, ...

Veliko imen se nanaša na polje (nem. Feld), oziroma še starejšo obliko pole. Narečno izgovorjavo (o > u) lahko vidimo pri glasoslovnem razvoju oziroma preobrazbi: pole > puole > pu'le. Imena se nanašajo največkrat na tretjo osebo množine, to je »na polah« (na poljah), s čimer dobi nemška oblika imena končnico –ach. Pojavlja se tudi pomanjševalnica polce (manjše polje) in polca (mn.), kot v današnji slovenščini(c kot ts). Nekaj primerov: Pullach, Pulling, Pullenhofen, Palzing, (o > a), Polzhausen, ...

Konec polja je izražen z nazivom konec, kon'c. Pri nemškem pisanju so vidne narečne oblike (k > g) in (o > u). Nekaj primerov: Gunzhofen, Gunzenhofen, Gunzenried, Gunzing, ... Danes precen razširjen nemški priimek Kunz ali Kunze izhaja od nekdanje kmetije »konec polja ali doline«.

Piz Gallina (3061 m), v švicarskih Alpah, od »golina« (golo pečevje). V nemških nazivih je neredko preveden s Henne, Hennenkopf, misleč, da so ga »Ladini« nekoč nazivali »gallina« (kokoš).

V povezavi s površjem naletimo tudi na besedo golina, ki ponazarja površino brez dreves in grmovja, kot na primer Gallenberg. Včasih se beseda golina (gola površina), v dialektični izgovorjavi galina (o > a), lahko napačno razume kot romanska beseda gallina (kokoš), (nem. Hen, Henne) in napačno razlaga in prevaja, kot v primeru Hennenkopf (1766 m), dobesedno in nesmiselno »kokošja glava«, vzhodno od mesta Füssen.

Obrobje nekega polja, oziroma površja, se v slovenščini izraža z besedo rob. Najdemo ga v imenih, kot so: Rabbenreuth, Rebendorf, Rapperszell... Upoštevaje tudi tukaj glasovne menjave (o > a) in (b > p). Nemška stran dosledno povezuje ta imena z vrannom ali krokarjem (nem. Rabe), ki naj bi se spreletavali tam okoli.

V povezavi z obliko površja naletimo neredko na imena, ki jim je podlaga naziv guga (gubanje površja, nem. Faltung), največkrat v množini, v obliki guge. Nekaj primerov: Gogging, Guggenberg, Goggenhofen...

Beseda dol in njej podobna dolina, se prepoznava v imenih, kot so Dolling, Dolinstein, Dollnwang. Pomanjševalnici imena v nazivu dolec, dol'c, sta razvidni iz imen, kot so Bad Tölz, Tolzkirchen(d > t)...

Drugače je golo površje, z nekaj grmičevja in drevesi, ki se pogosto nahaja ob rekah, z grmičjem in redkim drevjem, v slovenščini log, razvidno še iz bavarskih imen kot so: Lochen, Lochschwab, Lengenwang, Lohkirchen... Ta narečna oblika je očiten dokaz o spremembi soglasnika (g > ch, h). V primeru Lengenwang se je tudi starodaven nosnik en, on še ohranil.

Iz logje, množinske oblike od log, izhaja narečna oblika uogje (l > u), skrajšana v voje (kot Voje v Bohinju). Za nemško uho je beseda zvenela kot »volje« (voli, in bila tako tudi prevedan, nem. Ochsen). Nanjo naletimo v več imenih: Ochsenfeld, Ochsenkopf...

Oblika besede brdo (moderno nem. Anöhe) se odraža v imenih kot so Wörth, Wertach (v slovenščini »v brdah«, po starem »v berdah«), Wetterstein in podobno.

Beseda straža se pojavlja v imenih, kot so Straßlach, Strasskirchen, Straßham, Strassmeier... V nekaterih primerih naletimo tudi na zelo značilno ime, na primer Stollnkirchen, ki je očitno stolna cerkev, kot v slovenščini.

Naziv slatna, ki pomeni travnike s sočno travo, je razviden iz imena Sulz, to je okrajšava njene izvedenke slatnica. Tudi Gosposvetsko polje na Koroškem ima izvirno ime Svatne, od Slatne, kar pomeni travnike in ne obdelanega polja.  

Beseda grad se pojavlja v imenu Gars. Izhaja še iz starih oblik, ki so se prav do danes ohranile na Pomorjanskem: Gard, Stargard, pa v ruščini kot Gorod. Najprej je bila to utrdba, okoli katere se je potem razvilo mesto. Prvotno ime pa je ostalo.

V imenu Kraiburg je jasno vidna beseda kraj, ki ima pomen obrobja. Večkrat pomeni tudi konec, kar pa bi bil le pomenski odtenek. Videli smo, da je »konec« posebna beseda z jasnim pomenom.

Razdelitev polja, tudi manjša fevdalna enota, ki se v slovenščini kliče imenje (nem. Gült), je razvidna v bavarskih imehnih Immendorf, Immenstadt, ... kar priča o stari razdelitvi polja pri Vendih (Venetih) in ne o skupnem polju, kot ga je imela »staroslovanska« oziroma južnoslovanska zadruga.

Ime slapa Rinka izhaja od naziva renka, renkina, za srednje veliko reko.

Ime reke Regen, ki se izliva v Donavo pri Regensburgu), izvira iz slovenske besede rekina, ki ima tudi starejšo obliko z nosnikom »en« in sicer renkina (srednje velika reka), ki se je potem slovnično zmehčala v rečina. Od rekine izhaja tudi ime slapa Rinka v Savinjskih Alpah. Od rečine pa reka Rienz na J. Tirolskem. Ta beseda se ne uporablja več na Slovenskem, je pa še zmeraj prisotna kot rječina na Hrvaškem.

V imenu reke Vils je prepoznaven naziv bela (vodotok s čisto vodo). Ime je tudi na Slovenskem dokaj pogosto. Reka Isar pa je očitno Izara, kar pomeni reko s tolmuni. Itd....

Pomen zgoraj navedenih imen je mogoče razložiti na na podlagi slovenskega jezika, ki je nadaljevanja starega vendskega. Če so podoben jezik govorili tudi celinski Kelti, je lahko nekaj imen tudi »njihovih«. Vsekakor pa bi njihovo večjo prisotnost v Vindeliciji potrdile le arheološke najdbe in druge keltske značilnosti, kot je bilo npr. čaščenje hrasta. Hrast je keltsko in tudi germansko drevo življenja. Toda v bavarskem ljudskem izročilu naletimo samo na lipo, ki je tipično drevo življenja Slovencev (Vendov). O keltsko -germanskem hrastu ni ne duha, ne sluha.

Po mojem je prepričanje prof. Kronsteinerja, da se je švabski (nemški) jezik po razpadu rimskega cesarstva postopoma razširil na današnjo Bavarsko, dokaj pravilno. Prej ga niso poznali ne Kelti ne »romanizirano ljudstvo Ladini«, sploh pa ne Vendi, starodavni prebivalci te dežele. Tudi ladinskih (latinskih) imen na Bavarskem nimamo.

Bavarci so po izvoru Vendi

 

Če bi uradni zgodovinarji hoteli odkriti pravo poreklo današnjih Bavarcev, bi moral kdo pogledati nazaj, še v rimsko obdobje. Izhodišče pri tem je rimska provinca Norik, ki je obsegala današnjo Avstrijo (razen Tirolske), nekoč slovensko Karantanijo. Norik je bil dežela Vendov, kraljestvo, ki se je leta 16 pr. Kr. vključilo v Rimsko cesarstvo. Znotraj cesarstva mu je Rim priznaval položaj samoupravnega kraljestva. Šele kasneje je postal rimska provinca. Tako je ohranil svoj družbeno organizacijo in samoupravo, kar je rimski pravni red nazival ius gentium (domače pravo). V svojem zahodnem delu je Norik vključeval tudi ozemlje zahodno od Solnograda (Salzburg), in sicer območje ob jezeru Chiem in srednjem toku reke Inn, kar je postalo kasneje del Bavarske.

Pod cesarjem Domicijanom, po letu 300 po Kr., so Norik razdelili na dve provinci: Notranji Norik (lat. Noricum mediterraneum), ki je vključeval ozemlje južno od Tur, in Obrežni Norik (lat. Noricum ripense). Slednji se je razprostiral ob Donavi, severno od grebena Ture. Kot je bilo dokazano, ljudstvo v Noriku kot tisto v Vindeliciji (današnja Bavarska), ni pripadalo Keltom (kar »uradno« zgodovinopisje nenehno ponavlja), ampak starodavnim Vendom. Tudi množice vendskih (slovenskih) imen med prebivalstvo tega območja niso prinesli Kelti, temveč Vendi.

Vaška in plesna lipa v kraju Effeltrich, na Frankovskem (Bavarska). Lipa se je ohranila po mnogih bavarskih krajih, še zlasti na območju nad Donavo. Pod njo so tudi plesali, podobno kot v Karantaniji. Lipa je drevo starih Vendov.

Po letu 476 po Kr. je rimsko cesarstvo propadlo. Provinco Norik so zasedla tuja ljudstva: Heruli, Goti, Franki... Dalj časa je Norik pripadal kraljestvu Ostrogotov v Italiji. Toda tuja zasedba je bila bolj formalna in Noričanom (Slovencem) ni uničila njihove družbene organizacije. Noričani so tujo oblast uspešno držali v primerni razdalji. Po nekaj manj kot sto letih pa so razglasili svojo samostojnost.

Nekdanja provinca Notranji Norik se leta 595 po Kr. omenja kot »provincia Sclaborum« (Pavel Diakon). Kasneje je največkrat imenovana Karantanija, po noriškem in vendskem ljudstvu Karnov, (danes v glavnem Korošci in Kranjci). Ob tem imenu pa se pojavlja tudi naziv Sclauinia (Slovenija). To je bila samostojna srednjeveška država Slovencev(Vendov - Karnov).

Kakšna usoda pa je doletela Obrežni Norik? Natančnejših zapisov o tem žal ni. Zato lahko avtorji »uradnega« zgodovinopisja, plačani od pangermanske klike, mirno izrabljajo vpade germanskih plemen v Norik, po razpadu Rima, v svoje ideološke namene.

Obrežni Norik

 

Nekateri avtorji ugotavljajo, da je imela Bavarska, na ravni kraljestva (kneževine), svoje prvotno središče Obrežnem Noriku, in sicer v mestu Laureacum, današnji Lorch blizu Linza (Zg. Avstrija). Ozemlje bavarskega kraljestva se je raztezalo ob Donavi, od reke Travne proti zahodu do reke Lech v Vindeliciji (današnja Bavarska). Okoli leta 700 po Kr., ko so Obri povsem pregnali Bavarce iz te province in jih potisnili do reke Inn, so morali le-ti premestiti tudi svojo prestolnico, in sicer iz Lorcha v Regensburg (Vindelicija). Obri bi jih tudi uničili, če jim ne bi pomagali Franki. V zameno za frankovsko pomoč so morali Bavarci pristati na sprejem krščanstva (Zibermayer, 1944).

Treba je upoštevati, da bavarska kneževina po svojem izvoru ni bila germanska. Nastala je, enako kot Karantanija, iz nekdanje noriške province, v kateri se je noriška (vendska) družbena struktura, kot lahko predvidevamo, ohranila. Kar zadeva ime Bavaria se, kot omenjeno, strinjam s prof. Kronsteinerjem, da izhaja od Bagoivari (Pagus Ivari). Vsekakor pa same bavarske kneževine niso ustanovili namišljeni Ladini (romanizirani prebivalci), ki jih navaja prof. Kronsteiner, temveč Vendi. Da to ljudstvo ni bilo keltskega izvora (kot se nam vsiljuje), nam pove množica vendskih imen(ki sovpadajo s slovenskimi) in drugih vendskih značilnosti.

Še več, prav dobro je znano, da izvirna družbena struktura Keltov in prav tako kot Germanov, nista poznali vaške organizacije, kot jo je vendsko podeželje, oziroma vendske vasi. Vendske vasi so imele ugledno politično in družbeno organizacijo, vaško srenjo. Germani in Kelti pa so na podeželju živeli v hordah, ki so temeljile na pravem in namišljenem sorodstvu (nem. Sippe). Podlaga jim ni bila vaška skupnost, kot pri Vendih, ki je temeljila na razdeljenem polju, od katerega je vsaka hiša oziroma družina imela svoj kos.

Glede Vindelicije, kamor je bila iz Obrežnega Norika prestavljena bavarska prestolnica, je še rečeno, da so se v tej deželi že v imskem času naseljevala germanska ljudstva (to je, med prvotne Vende, v smislu naših dognanj). Vsled tega moramo predpostavljati, da se je tudi germanski (nemški) jezik postopoma širil. Prebivalstvo Vindelicije (Bavarske) je postajalo bolj in bolj nemško govoreče. To pa ne pomeni, da je bilo tudi germanskega izvora.

Pokristjanjenje

Upoštevajoč zgoraj navedene zgodovinske okoliščine, bi moral nekdo priti do zaključka, da so Bavarci, kljub keltskim in germanskim vpadom, ostajali vendsko ljudstvo. To zgodovinsko dejstvo pa bodo nemški in avstrijski zgodovinarji verjetno še dolgo bojkotirali. Prepričan sem, da bodo tako nadaljevali pod pritiskom obvezujoče ideologije, ki jo narekujejo ustanove, ki financirajo univerze in akademije in seveda šolske programe.

Vsled tega se bo razlaganje zgodovine, ki je izmišljeno in zastarelo in ustreza predvsem pangermanski ideologiji, nadaljevalo. Nihče od nemških in avstrijskih zgodovinarjev nima poguma zoperstaviti se ideološkemu načinu »razmišljanja«, ki je pod pretvezo znanstvenih odkritji razširjeno po vsem današnjem nemško govorečem prostoru. V bistvu gre za nenapisan ukaz v smislu nemškega nacionalnega ponosa, in tako tudi Bavarci morajo biti obvezno prikazani kot germansko pleme! Dokaz, da ideologija ni samo vprašanje bivših komunističnih režimov.

V tem oziru se poraja vprašanje, kako dolgo se je slovenski (vendski) jezik ohranil na Bavarskem? O tem nimamo nobenih pisanih virov, in tudi ne dokazov, kdaj naj bi germanski jezik dokončno prevladal v deželi. Zgodnji dokumenti so namreč napisani v latinščini.

Otok Awa (danes Herreninsel) na jezeru Chiem na Bavarskem. Po letu 745 sta tukaj karantanska princa Gorazd in Hotimir obiskovala samostansko šolo. Njun vzgojitelj je bil menih Lupus. Takrat so v tem okrožju, ki je prej spadalo k Noriku, govorili še vendsko (slovensko).

Na Bavarskem, odkoder je pokristjanjevanje prihajalo med Karantance (Slovence), bi moral biti, po mojem gledanju, slovenski jezik v obdobju po 750 še vedno prisoten. Misijonari, poslani iz Ivava (Solnograd, nem. Salzburg), so vsekakor še znali slovensko. Samo tako je lahko njihovo krščansko poslanstvo imelo v Karantaniji uspeh. Po mojem se je vendski oziroma slovenski jezik ohranil na Bavarskem vsaj do 11.stol. Tudi med bavarskim plemstvom naletimo namreč na kako slovensko ime, ki ni prevzeto od zunaj, temveč je lahko samo podedovano iz starejšega vendskega obdobja. Tukaj navajam slovensko ime Ratbod (sv. Rasso), ime bavarskega veljaka in svetnika, ki je živel v 10 stol. V zgodovinskih listinah je takih imen nedvomno vsaj še nekaj, vendar jih (namerno) nihče ni izpisal.

Sveti Rasso - Njegovo polno ime je bilo grof Ratbot II., sin grofa Ratbota I. iz  rodbine Andechsov. Z domačim imenom je znan kot sveti Rasso. Rodil se je okoli leta 900. Ko je odrasel, je postal izvrsten bojevnik in je požel v bojih s Huni, kot so nazivali takrat Ogre (948), kar nekaj uspehov. Odšel je potem na romanje v Rim, odkoder se je vrnil z dragocenimi relikvijami svetnikov. Našel jim je nov dom v benediktinski opatiji Werde ob reki Amper, zahodno Münchena.

Kasneje je kot redovni brat tudi sam vstopil v isto opatijo, kjer je umrl 19. junija 954. Danes se opatija imenuje po njem in sicer Grafrath (grof Rath, okrajšano od Ratbod). v opatijski cerkvi hranijo njegove posmrtne ostanke v stekleni skrinji. Njegov spominski dan je 19.junij. Njegovo ime je slovenskega izvora, izvirno Ratbod (bojevnik), čigar imenska oblika je tudi Rapoto.

Stekleni sarkofag, v katerem počiva sv Rasso. Nahaja se v romarski cerkvi v Grafrathu (Bavarska).

Ozemlje stare Karantanije, sosede Bavarske, je v 19. stol. postalo nekakšen bojni poligon, na katerem sta se spopadali pangermanska in panslovanska ideologija, ki sta si bili medsebojno nasprotni in Slovencem obe sovražni. Spopad je prihajal iz akademskih ustanov, predvsem z univerz, ki jih je financiral političen režim. Od tukaj se je prenašal v šolstvo in v javno poročanje. Tako je še danes.

V tem ideološkem spopadu sta obe ideologiji pripisali Bavarski glavno vlogo v domnevnem »tisočletnem« germanskem osvajanju v smeri Karantanije in Slovencev. Žal se je takšna ideološka naravnanost ohranila vse do danes. Vendar pa nam ob upoštevanju, da oboji, tako Bavarci in Slovenci (Karantanci) izviramo iz starodavnih Vendov, in da je bil slovenski jezik nekoč razširjen tudi na Bavarskem, zgodovinski odnosti med sosednjima narodoma odkrivajo povsem drugačno podobo. Povsem različno od tiste, kakršno so nam vsiljevali do zdaj.

Germanski oz. nemški jezik se je v srednjem veku razširil dejansko po vsej Srednji Evropi, tudi v Karantanijo. Vsekakor pa to vse do 19. stol. ni pomenilo nemške identitete. Ponekod je še danes ni tako, npr. v Švici in v Alzaciji.

Odnosi med Karantanijo(današnja Slovenija in Avstrija) in Bavarsko so bili dolga stoletja prijateljski. Pri Bavarcih in Slovencih naletimo še danes na podobne in enake prvine v kulturi, izročilu, doživetju, mišljenju in čustvovanju. Kot je rekel slovenski izseljenec: Potem, ko sem dolga leta živel v Ameriki in zahodni Evropi, sem prišel na Bavarsko in tam sem se spet počutil doma, oni so bili moji ljudje. Vsekakor ga čut ni varal. Navkljub temu, da govorita danes oba naroda vsak svoj jezik, se ljudje ob srečanjih  počutijo drug drugemu blizu.

Kljub ideološki izkrivljenosti in odporu do zgodovinskih Vendov, ki jih gojita tako velenemški ideološki aparat kot tudi velesrbski, ki ima Slovenijo popolnoma v rokah, se je treba zavedati, da vendsko ljudstvo še obstaja, tako s svojim (slovenskim) jezikom, kot tudi z izročilom, kulturo, vaško srenjo, mitologijo ipd., kar se po starem vendskem ozemlju odraža tudi v drugih jezikih. Pomembne pa so še nekatere druge značilnosti, npr. rasne, predvsem dolihokefalna (podolgovata) oblika lobanje in njen značilen alpski špik na zadnem delu. Najbolj značilna je prav pri  Slovencih. - Ne, nikakor še  nismo izumrli, čeprav nam nasprotniki vztrajno pletejo pogrebne vence!

Nekaj slovstva:

- Otto Kronsteiner: Nichts als Namen. Kulturwissenschlaftliche Wahrenmungen aus Österreich und Umgebung, Lublana 2003, str.76

- Davorin Trstenjak: Slovenske besede v tirolski nemščini, glej Kres, Celovec 1883 str.112, in Kres, Celovec 1884, str. 265, 329

-Henrik Tuma: Slovenska imena v ladinskem in bavarskem narečju, Planinski vestnik, Lublana 1926, str. 157

- Ignaz Zibermayer: Noricum, Bayern und Österreich, München - Berlin 1944. str. 67 – 78

Opomba: Povzeto s spletne strani Carantha (avtor J. Šavli), prevedel in deloma dopolnil Janez Sušnik.