Nagrobnik Jerneja Kopitarja na dunajskem žegnu. Na njem si je k imenu pridal pridevek Carantanus (Karantanec). Zakaj?

 

Pričujoči članek je bil najprej objavljen na spletni strani Carantha (3. maja 2009). Z dovoljenjem njenega uredništva ga zaradi vsebinske teže objavljamo tudi mi. Naši bralci se bodo gotovo spomnili, kako so jih o Kopitarju učili v šoli in kakšne vice so jim “zaupno” pripovedovali na račun Prešerna. Kdo je bil in je še vedno v ozadju, naj presodijo sami. Op. ur.

 

 

Bartholomaeus Kopitar - Carantanus

 

Panonska in makedonska teorija o cerkvenoslovenskem jeziku

Se je naš veliki učenjak res motil, ali gre zgolj za akademsko prevaro

v ideološke namene?

 

Dr. Jožko Šavli

 

Jernej Kopitar (* 1780 – † 1844) je v slovenskem jezikoslovje slavno ime. Toda v slovenski šoli so o njem slišali le nekaj, v zvezi s Prešernom. Ker je bil Kopitar kritičen do njegove poezije, ga je Prešeren v eni pesmi zavrnil s krilatico: Le čevlje sodi naj kopitar… Prešeren se je tukaj ponorčeval, kot že v več primerih. Toda jugoslovanska šola je že po prvi vojni naredila svoje. Slavni Kopitar je v spominu šolarjev, ki so šli kasneje v življenje in niso študirali jezikoslovja ali književnosti, ostal nekakšna šema, ki “sodi čevlje”.

 

Ne po naključju! Zakaj njegovo odkrivanje Karantanije, v kateri je izvor državnosti Slovencev, se nikakor ni skladalo z ideologijo o Južnih Slovanih, pa čeprav še ni odkril avtohtonosti Slovencev. Vsaj znanega ni nič o tem. Toda na osnovi njegovih in študij njegovega naslednika Frana Miklošiča le pridemo do tega spoznanja.

 

Domnevamo lahko, da Miklošič slovenščini prav zaradi tega ni posvetil potrebne pozornosti, saj bi bila Dunaju, kjer je sredi 19. stol. že prevladalo nemškonacionalna smer, s tem gotovo blokirana njegova znanstvena kariera. Avstronemštvo je namreč Slovence in njihov jezik še posebej mrzilo, kot jih še zmeraj.

 

Na to je mogoče sklepati po tem, da je Miklošič napisal študije o slovanskih prvinah v madžarščini, romunščini, albanščini, grščini, a ne v nemščini, kjer jih je vse polno. V nacionalno nemškem vzdušju je morala nemščina ostati nasproti “manjvrednim” slovanskim jezikom nedotaknjena. Tako je ostalo vse do danes.

 

Jernej Kopitar, portret, naslikal Savo Sovre (Kopitarjev zbornik)

 

Jernej Kopitar se je rodil leta 1780 v Repnjah pod Šmarno goro, umrl pa je leta 1844 na Dunaju. Gimnazijo in dveletni študij filozofije na liceju v Lublani je končal leta 1800, bil za tem nekaj časa domači učitelj, med leti 1803 in 1808 pa tajnik, knjižničar in varuh mineraloške zbirke v hiši barona Žige Zoisa. Ta čas je izrabil tudi za izpopolnjevanje znanja tujih jezikov (francoščine, italijanščine, angleščine), pa za študij klasične literature, in postal je slavist.

 

Svoja dela je pisal v nemščini in latinščini. V njih se je posvečal jezikoslovju in slovnici. Velja za enega izmed utemeljiteljev slavistike. Leta 1808 je napisal in naslednje leto izdal slovensko slovnico z nemškim naslovom Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steiermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem). Ta slovnica je prvo slovensko znanstveno delo te vrste. V njej obširno obravnava razvoj slovenskega pisnega jezika in pravopisa od Trubarja dalje. Dobro je obdelano oblikoslovje, glagoli so prvič razdeljeni na dovršne in nedovršne itd.

 

V svetu pa mu je še večji ugled prinesla knjiga Glagolita Clozianus iz leta 1836. V njej je objavil cerkvenoslovanski glagolski rokopis, v lasti tirolskega grofa Cloza, zraven pa še Brižinske spomenike z razlago in več latinsko pisanih obravnav. V njih je razložil panonsko teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine, po kateri je le-ta nastala na podlagi jezika panonskih Slovencev.

 

Glagolski list iz Glagolita Clozianus

 

Kasneje je Kopitar napisal še dve knjigi filoloških razprav in polemik z nasprotniki. Veliko je pisal v dunajske in druge nemške revije, ter se dopisoval z okoli 500 znanstveniki iz številnih držav. Zavzel se je za duhovno in kulturno združitev Slovanov, da bi tako združeni lahko v skupnem delu razvili znanost in umetnost. – Takšen je v skopem podan oris njegove ustvarjalnosti. Namen tega članka pa je nekaj drugega.

Panonska teorija

Jernej Kopitar je izvor cerkvene slovanščine, v kateri so bila v glagolski pisavi napisana dela sv. Cirila in Metoda, izvajal od slovanskega oz. slovenskega jezika v Karantaniji in Panoniji. Zanj je bila slovenščina v jezikoslovnem smislu najtesneje povezana s staro cerkvenim slovanskim jezikom. Pri nastajanju te Kopitarjeve teorije sta vidni dve stopnji in dve predpostavki.

Najprej je zastopal povsem neodvisno karantansko predpostavko, ki jo je izdelal na podlagi njemu znanih zgodovinsko - političnih dejstev. Zatem pa še neodvisno panonsko predpostavko, zasnovano na jezikovno strukturnih dejstvih. Kasneje je obe predpostavki povezal in združil v eno samo zaokroženo karantansko – panonsko teorijo. Bila je vodilna nit njegovega znanstvenega dela. Njeno zadnjo predstavitev je podal v uvodu z naslovom Prolegomena historica v faksimilni izdaji rokopisne knjige Evangelia Slavice iz Reimsa (1848).

List iz Evangelia Slavice iz Reimsa

 

Knjiga je v glagolici (deloma tudi cirilici), njen polni naslov je: Evangelia Slavice, quibus olim in regum Francorum oleo sacro inungendorum solemnibus uti solebat ecclesia remensis vulgo Texte du sacre, ad exemplaris similitudinem descripsit et edidit J. B. Silvestre,...

 

Cesar Karel IV., kot češki kralj Karel I., je dal v Pragi leta 1347 zgraditi glagolitski klošter Emaus (na Slovaneh). Ena izmed glagolitskih knjig iz tega kloštra je leta 1574 prišla v Reims. V naslednjih stoletjih so s pologom roke nanjo zaprisegali francoski kralji: Karel IX., Henrik II., Ludvik XIII., Ludvik XIV. Knjiga je vezana skupaj s cirilski besedilom ukrajnskega (rutenskega) izvora, napisanim v Kievu v 12. stol. Njen cirilski del ima 16, glagoslki pa 31 listov. Ob prisegi so francoski kralji izrekli nasledni stavek: »Ainsi le jourons, vouons et promettons sur la sainte et vraie Croix et le saint Évangile touché.«

 

Omenjeno karantansko – panonsko teorijo o ozvoru stare cerkvene slovanščine je prevzel tudi Fran Miklošič (1813 – 1891), ki je od od 1849 zasedal stolico za slovansko jezikoslovje na dunajski univerzi. Na tem mestu pa že zadenemo na vprašanje ideologije in sicer južnoslovanske (jugoslovanske), ki je od sedaj naprej krojila iskanje temeljev stare cerkvene slovanščine.

 

Makedonska teorija

 

Naslednik Miklošiča na Dunaju je bil Vatroslav Jagić (1838 – 1923), ki naj bi panonsko (karantansko – panonsko) teorijo Kopitarja in Miklošiča »zavrnil«. Poglejmo, kako! Bodisi Kopitar kot Miklošič sta navajala, da je osnova cerkvene slovanščine panonsko slovenska govorica, ki je vsebovala praslovanska glasova *t’ in *d’. Od teh izhajata tudi glasova št in žd v madžarskih besedah, ki so ju Madžari prevzeli lahko samo od panonskih Slovencev. Glasova pa sta menda značilna tudi za besede v makedonskem jeziku.

 

No, Jagić je »pojasnil«, da gre za besede izposojenke, ki naj bi jih Madžari prevzeli v času selitve, ko so se Makedonci in Bolgari selili proti svoji današnji domovini. Tako je nastala makedonska teorija. Očitno pa je, da ni bila najbolj prepričljiva.

 

Vsled tega naj bi jo utrdil še Vatroslav Oblak (1864 – 1896). Ta je organiziral »dialektološko ekspedicijo« v okolico Soluna in 1896 v svojih Mazedonische Studien (1896) »dokazal« povezanost makedonskega jezika s staroslovenskim. Tako je nastala danes »priznana« makedonska teorija.

 

Ali bolje, ideologija! Zakaj povzetka njene utemeljitve, ki naj bi jo izvedel Vatroslav Oblak, ne najdemo nikjer. Pri navedbah kot: Jagić je zavrnil panonsko, Oblak je dokazal makedonsko teorijo o izvoru starega cerkveno slovanskega jezika, bi pričakovali vsaj povzetek bistvenih argumentov. Naletimo pa samo na nakladanje in ponavljanje. Tudi kake »organizirane ekspedicije« Vatroslava Oblaka na Balkan dejansko ni bilo. Tja doli je šel sam in Turki so ga celo za nekaj časa zaprli pod sumnjo vohuna.

 

Makedonska teorija je bila dokončno zacementirana po prvi svetovni vojni kot ena osnovnih sestavin južnoslovanske ideologije. Njen glavni argument pa je tabu in ustrahovanje. Ni ga slavista, ki bi se jo upal kritično preverjati, pa čeprav predhodne študije Kopitarja in Miklošiča kar kličjo po tem.

 

Jezikoslovec Fran Miklošič (1813 – 1891), zastopnik panonske teorije,

ki jo je nadaljeval po Jerneju Kopitarju.

 

Ali sta Kopitar in Miklošičv preučevanju izvora cerkvene slovanščine motila in v čem naj bi se? S tem bi morala biti javnost bolje seznanjena. In sicer z ustreznimi članki v revijah in strokovnem tisku, v katerih bi bilo prikazano bistvu njunih argumentov in bistvo protiargumentov. Toda tega slovenska, jugoslovanska in slovanska slavistika vse do danes ni naredila. Dovolj je bilo nakladanje z besedami »zavrnil« pa »dokazal«, ki se še vedno ponavlja po učbenikih, s sklicevajem na akademsko avtoriteto. Makedonsko teorijo je po prvi vojni očitno zacementiral jugoslovanski unitaritični režim. Postala je sestavni del jugoslovanske ideologije.

 

Jernej Kopitar je pisal še v času akademske svobode. V njegovem času je prevladovalo med jezikoslovci prepričanje o avtohtonosti Slovanov. Zastopali so ga tkm. avtohtonisti kot Šafarik, Dobrovsky, Kollar, Čelakovsky in še kateri. Temeljno delo iz tistega časa so Šafarikove »Slovanske starožitnosti« (1837), zatem izdane še v nemščini kot »Slavische Alterümer« (1843). Nadalje, Kollarjeva »Staroitalia slavjanska«(1853) in še kako delo. Vse te študije niso prav nič naivne. Za izhodišče so jim bila slovanska imena po vsej Evropi in naziv Vendi ali Veneti, še v rimskem času. Danes so njihove študije skoraj nedosegljive, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.

 

Jezikoslovec Vatroslav Jagić (1838 – 1923), naslednik Miklošiča na Dunaju,

ki naj bi panonsko teorijo ovrgel.

 

Že v času Miklošiča se je začel ideološki spopad. Velikonemško gibanje je uveljavilo svojo pangermansko ideologijo. Njej nasproti se je postavljala kot rešitev panslovanska ideologija s svojo južnoslovansko (jugoslovansko) vejo. Privržence posameznih ideologij je porival naprej politični aparat v ozadju, seveda v »imenu znanosti«. Kot se dogaja še danes, ko je izvor vseh Slovanov »za Karpati« obvezna razlaga od univerze in akadenmije navzdol, vse do osnovne šole.

 

Kar zadeva jezikoslovca Vatroslava Oblaka, preseneti naslednje: Malo pred smrtjo je bil predlagan za izrednega profesorja na filozofski fakulteti Univerze v Gradcu. To je okoli 1896. Toda kakšna je bila takrat ta univerza?

 

Prevaval jo je šovinizem in še posebej mržnja do Slovencev in Slovanov. Kdor le nekoliko pozna spise, ki so jih zapustili njeni profesorji, zlasti še Jan Peiser, Ludwig Gumplowicz ali Richard Hildebrand (1893, 1984, rektor univerze) in še kdo, se zgrozi nad tem, kakšne ponaredbe so na račun Slovanov objavljali v znanstvenem imenu in pod akademsko masko. Vsled tega se mi zdi dokaj sumljivo, da je bil Vatroslav Oblak v tistem času predlagan na tej univerzi za izrednega profesorja. Sumljivo zato, ker je univerzitetna struktura gojila do Slovencev neverjetno šovinistično mržnjo in jim je še posebej odrekala avtohtonsot. V tej nameri so ji povsem ustrezale Mazedonische Studien, ki jih je spisal Vatroslav Oblak, ker so slovenščini odrekale starosvetnost.

 

Omalovaževalno gledanje na Slovane se je v nemškutarski Avstriji ohranilo do danes. Ne samo v javnosti, temveč tudi na akademski ravni. Neka pritajena mržnja do Slovencev se kaže še zlasti v tem, da jih, ko gre za zgodovino, vztrajno in trdovratno nazivajo »Slovani« (Slawen) in jim s tem odrekajo identiteto naroda. Istočasno pa najvajajo Nemce, ki se kot narodnost začnejo oblikovati šele v 16. stol. Tako so Bavarci, Švabi, Franko že od vsega začetka kar »Nemci«, Slovenci v Karantaniji, ki imajo državo, lasten jezik, pravo in svojo socialno organizacijo, pa samo »Alpski Slovani«, itd.

 

Jernej Kopitar - Karantanec

 

Lahko smo gotovi, da si Jernej Kopitar na svoj nagrobnik ni dal k osebnemu imenu samo slučajno pripisati še pridevek Carantanus (Karantanec). Bil je prevelik učenjak, da bi si takšen pridevek pripisal zgolj iz simpatije do Karantanije, zgodovnske države Slovencev. Njegov pridevek je nedvomno znanstveno utemeljen, pa čeprav si je Karantance – Slovence še vedno predstavljal v sklopu nekega enotnega pranaroda Slovanov.

 

Potrebno bi bilo, da bi kdo, ki je primerno usposobljen v latinščini in nemščini, začel znova preučevati njegovo izvirno študijsko zapuščino. Zakaj prav mogoče je, da nam je doslej njegovi preučevalci niso verno predstavili. Lahko so kot »neznanstveno« prav tisto, kar opravičuje njegov prevzeti pridevek Carantanus. S tem pa tudi bistvo njegove panonske oziroma karantanske teorije. Torej tisto, kar spodnaša ideologijo o nekoč enotnem ljudstvu Južnih Slovanov.

 

Rojstna hiša Jerneja Kopitarja, Repnje pri Vodicah, ki zaenkrat še stoji.

 

Potemtakem delo Jerneja Kopitarja še čaka na nepristranske preučevalce, ki jih ne bo dušil in ustrahoval politični režim, z njegovo uradno in obvezno ideologijo. Veliko je že to, da ga doslej še niso razglasili za »mitologa« in ga slovenski javnosti predstavljajo le preko Prešernovega stiha:.. Le čevlje sodi naj kopitar!

 

Ob tem pa naj pridamo, da tudi sam Prešeren nima miru pred balkansko kliko. Ta namreč poskrbi, da vsa slovenska najstniška mladež izve, kako imajo nekje »zaklenjene« Prešernove pesmi, ki da so tako perverzne, da jih nikomur ne pokažejo...

 

Nekateri učitelji se še spomnijo, kako so »preverzne« Prešernove verze, menda nad sto, širili svoj čas na raznih izletih in srečanjih med učiteljiščniki. In kako so ob tej seksualni »poeziji« kot kot najstniki uživali. Šlo je očitno tudi v tem primeru za akcijo belgrajske tajne službe, z namenom perverzirati slovensko psiho. Ena izmed potez tkm. specialne vojne. To delajo po šolah še danes.

 

Glede na vse te okoliščine, ki naj bi bile znanstvene, nam zamolčavanje prave podobe Jerneja Kopitarja v slovenski javnosti, evropsko uglednega znanstvenika, postane več kot dvomljivo. Osebno verjamem še naprej v njegovo in Miklošičevo karantansko in panonsko teorijo o izvoru cerkvene slovanščine, ki sta jo utemeljila sv. Ciril in Metod. Porivanje »makedonske« teorije brez navedbe, v čem jo je Vatroslav Oblak utemeljil, je očitno ena izmed tolikih akademskih prevar v prikazovanju zgodovine in kulture Slovencev, ki nam jih še danes ponavljajo na akademski ravni in v šolskih programih predstavniki avstronemške in jugoslovanske ideologije.

 

Vsled tega ponavljam! Če si je dal Jernej Kopitar izpisati na svoj nagrobnik naziv »Karantanec«, je imel za to očitno dobre razloge. Za tako velikega učenjaka taki razlogi niso bili samo ljubiteljskega značaja, temveč tudi primerno znanstveno utemeljeni. Režimski ideologi prenašajo lahko okrog v akademskem imenu mnoge, vseh pa le ne.