Ivan  Cankar : atentat

Srbohrvatiziranje Vendovščine na začetku 20. stoletja ima poleg politčnega izsiljevanja in groženj tudi tragične posledice. V letih pred I.svetovno vojno so se slovenski politiki in literati , ki so se zavzemali za program ZEDINJENE SLOVENIJE( to je združenje vseh slovenskih pokrajin v samostojno slovensko državo), morali sredi Ljubljane paziti, da niso kje na samem padli ilirjancem(velesrbsko in hrvaško prostozidarsko gibanje) v roke. Ilirjanci so L.1870 ustanovili v Ljubljani južnoslovanski krožek, ki je imel nalogo preprečiti program ZEDINJENE SLOVENIJE v slučaju razpada Habsburške monarhije, ter del slovenskega ozemlja pripeljati pod srbsko nadoblast  kot strateško ozemeljsko pridobitev za Srbe. Srbska masonerija se je že ob razpadu Habsburške monarhije zahrbtno dogovarjala in sklepala posle glede slovenskega ozemlja z Italijani in novonastalo avstrijsko državo. Srbi so se potom svojih hrvaških zaupnikov v narodnem vijeću v Zagrebu dogovorili za razdelitev slovenskega ozemlja med Italjane, Avstrijce in Karađorđeviće, kot je bil že prej sklenjen dogovor med srbskimi, italjanskimi in avstrijskimi framasoni. Točno to so Srbi s pomočjo Hrvatov tudi realizirali, saj jim je to omogočilo narodno vijeće v Zagrebu, ko je priznalo srbsko nadoblast, kateri je pritrdil tudi srbski framason slovenskega porekla, dr. Anton Korošec, katerega je prav Beograd postavil na oblast za izvajanje protislovenskih, velesrbskih interesov. Beograd je s prevzemom oblasti slovencem preprečil izvajanje samoodločbe, slovensko ozemlje pa razdelil Italjanom, Avstrijcem in Srbom. Srbi so z ustanovitvijo dravske divizijske oblasti in kasneje dravske banovine, razglasili slovensko ozemlje kot Srbsko enklavo. To je Srbom služilo za širjenje srbske hegemonije na sever, ter priti na meje svojih zaveznic, Italije in Avstrije. Zato je Srbom za izvajanje svojih bolanih apetitov ustrezala čim manjša in demoralizirana Slovenija, ki bi tako v čimkrajšem času postala del Velike Srbije.

Tudi Cankar je v svojih zbranih delih navedel citat: »imenuj se danes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen ne od nemških , temveč od ilirjanskih(srbohrvaških) šovinistov.«

Tik  pred prvo svetovno vojno se je ilirjansko gibanje v Ljubljani že tako razpaslo, da so slovenski  ilirjanci s Krekom in Korošcem na čelu na zasedanju v Zagrebu uradno pristali na poenotenje slovenščine s hrvaščino in srbščino, takorekoč v srbohrvaščino. Janez Evangelist Krek je za ceno kariere, ki so mu jo ponudili Hrvatje in Srbi v bodoči SHS širil v javnost celo primitivne laži, da smo Slovenci samo alpski Hrvatje.   To je pomenilo formalno ukinjanjanje slovenstva, slovenskega jezika, ter srbohrvatiziranje Slovenščine in utapljanje slovencev v primitivno jugoslovenarstvo po želji »bogvekoga«. Po vrsti slovenskih taborov so staroslovenci in večina Slovencev imeli program ZEDINJENE SLOVENIJE(združenje vseh slovenskih pokrajin v samostojno Slovenijo) za realnega in edinega, toda kolikor bliže je bila I.sv. vojna, toliko bolj agresivni so postajali ilirjanci in vse manj so bile vredne naše slovenske narodne pravice pri paktiranju s Hrvati in Srbi.

Cankar je bil prekaljen socialdemokrat s stažem že z Dunaja. Tudi on je sicer nekaj časa pritrjeval ilirjancem in tudi svoja dela pisal v ilirjanskem slogu, toda podreditvi slovenskih narodnih pravic Hrvatom in Srbom se je odločno uprl. Kolikor več so ilirjanci ponujali Srbom in Hrvatom, toliko bolj odločno je oporekal paktiranje. Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili. Cankar je kot izvrsten tribun z lahkoto potegnil za seboj večino naroda. Prav zato je bil Srbom in Hrvatom zelo nevaren, saj je kot bivši ilirjanec dobro spoznal velesrbske in hrvaške bolane apetite do Slovencev ter kot viden bivši ilirjanec začel javno nasprotovati ilirjanskim lobijem. S koncem vojne 1918 je v slovenskem parlamentu v Trstu imela posvet za pogajanje s Hrvati in Srbi tudi cankarjeva socialdemokratska stranka. Cankar je navzoče slovensko ljudstvo pozval meddrugim tudi, da Beograd že kuje z Italjani veliko zaroto glede zahodnega slovenskega ozemlja da bi preprečil izvajanje slovenske avtonomije v Trstu in Gorici ter širši okolici. Londonski sporazum iz 1915 tu sploh ni igral več nobene vloge, saj je Slovenija z izstopom iz Habsburške monarhije pristopila na stran antante. Ameriški predsednik Wilson se je osebno zavzemal, da se Slovencem glede revizije stare slovenske meje, ki je bila še pred prvo vojno na reki Piavi, pusti slovencem vsaj Trst in Gorico. Temu pa je najbolj odločno nasprotoval Beograd, ki je imel z Italjani že zarisane denarne (framasonske) posle na račun slovenskega ozemlja.  Cankar , ki je bil seznanjen s to protislovensko zaroto, se je vidno spreobrnil iz ilirjanca v Slovenca ter imel v Trstu ognjevit in odmeven govor, v katerem je razkril veliko resnice ter Slovence opozoril na grozečo katastrofo. Žal se je potem izkazalo, da je s tem imel svoj zadnji govor v življenju. Takoj po govoru so ga v veži za odrom napadli srbski »neznanci«, ga pretepli ter vrgli nezavestnega po stopnicah. Zdravniška intervencija je uradnim političnim organom podala izjavo, da se Cankar kljub zdravniškemu posredovanju ni več popolnoma ozavedel. Ter za posledicami napada umrl.

Slovenska oblast, ki je pripadala narodnoizdajalskim privržencem prosrbskega, ilirjanskega korošcovega kroga, preiskave o atentatu ni dovolila, kar je očiten dokaz hudodelnega umora. V javnost pa je razglasila nesrečo. Kasneje so atentatorjevi privrženci lansirali v javnost celo posmehljive razlage o  »Cankarju pijančku«, ki je doma zgrešil stopnico in padel. Tudi pozneje oblastem ni bilo za resnico, ki je šla s Cankarjem v prezgodni grob.

S tipično prekvalifikacijo atentata v nesrečo pa je izdajalska korošcova oblast imela za norca vse slovenske narodnjake.