† Alojzij Šuštar, lublanski nadškof

V petek 28. junija 2007 je umrl Alojzij Šuštar, nekdanji lublanski nadškof. Kot sodi k protokolu, so se ga ob smrti spomnili na Tv najprej nekdanji PR Milan Kučan, pa sedanji PR Janez Drnovšek in sedanji PV Janez Janša,.... Oglasil se je iz Rima tudi kard. Franc Rode z izjavo, ki je še posebej značilna:

Ko se je po padcu komunizma ponudila zgodovinska priložnost, da se slovenski narod osamosvoji, je dr. Šuštar to priložnost vzel kot svoj življenjski izziv in kot edini Slovenec s trdnimi mednarodnimi zvezami omogočil našim politikom dostop do širših evropskih forumov, kar je privedlo do naše samostojnosti....

Žal, nadškof Šuštar v resnici ni bil za samostojno Slovenijo. Šele ko je bila razglašena, se je menda trudil, da bi preko svojih zvez prispeval k njenemu mednarodnemu priznanju. Tako so ponavljali in še ponavljajo, česa konkretnega pa ne znajo navesti. Povsem mogoče je, da gre za čisto vsakdanjo »diplomatsko« laž. Zakaj nadškof Šuštar glede priznanja Slovenije niti na Vatikan ni mogel vplivati. Vatikan je namreč s priznanjem čakal, da so Slovenijo poprej priznali drugi.

Da bi spomin na nadškofa Šuštarja ne bil zasenčen, se ja v marsičem lagalo. Vodenja nadškofije dejansko ni bil sposoben. Pomislimo na propad nove katoliške tiskarne v Domžalah (»samo« 30 mio švic. frankov), kjer je za ravnatelja imenoval glasbenika Cudermana. Spomnimo se, nadalje, njegove ponesrečene politične taktike, ko sta tik pred volitvami hodila k njemu na obisk Kučan in Drnovšek. Njuna slika v njegovi družbi je šla v tisk in na tv. Zavajala je verne ljudi, češ da je nadškof z njima in da ju lahko mirne vesti volijo.

Pravi škandal pa je bil, da je Vatikan (nedvomo samo z njegovim soglasjem) podelil papeško odlikovanje PR Milanu Kučanu (1993), prej dolgoletnemu predsedniku zveze komunistov. Zavajanje vernih je s tem doseglo svoj višek. Takšno sramoto smo na vsem svetu lahko doživeli samo Slovenci.

Šuštarjeva ohlapnost pri cerkveni disciplini se je kazala še zlasti v tem, da je duhovnikom, ki se niso držali celibata, dovolil še naprej maševati. To je povsem nasprotovalo cerkvenim navodilom, na katera se je večkrat požvižgal. Po drugi strani pa so, potem ko je bil nastavljen za nadškofa, od cerkvene strani začeli teroriziali katoliške ljudi, ki so želeli krstiti otroke. Oba starša sta morala, ne glede na obremenjenost, za krst svojega otroka po petkrat ali šestkrat skupaj k »nauku«. In to je še vedno v veljavi. Ljudem so v ta namen lagali, da krst nič ne velja, če ni tudi krščanske vzgoje.

Šlo je za novo »razlago« o krstvu, očitno brez milosti božje. Če pa otroci niso krščeni, tudi k nauku za obhajilo in potem za birmo ne hodijo in dejansko prav zato nimajo nikake verske vzgoje. Tako ima nekrščevanje v resnici prav nasprotne posledice. No, večina krščenih mladih hodi danes, kljub krstu in vzgoji, v cerkev le še do birme. 

Tako je v času Šuštarjevega škofovanja in v razmerah, ki jih je uvajal, začela vernost slovenskih ljudi upadati. To pa ga, kot se zdi, nikakor ni motilo. Na zadnjem popisu prebivalstva leta 2001 se je le še polovica prebivalstva Slovenije izjavila za verne. Stara jugoslovanska (prosrbska) stran je seveda triumfirala. Glede na takšna dejanja ni povsem izključeno, da ne bi bil Šuštar prostozidar. Prav prostozidarstvo je namreč še posebej nasprotno krščanskim zakramentom. V Lublani so pred kakim letom ustanovili celo društvo proti krstu. Šuštar je lublansko nadškofijo pustil v razsulu, ki ga je potem nadaljeval tudi njegov naslednik Rode.

Razumljivo je, da ga sedaj, ko je za vedno odšel, tako hvali komunistična in prosrbska stran. Mi ga ne moremo, pa čeprav nam je zato ob njegovi smrti dokaj mučno. Ne moremo, zaradi resnice. Naj mu bo Bog usmiljen!