Nadporočnik Albin Mlakar z viteškim križcem Leopoldovdga reda, ki ga mu je bil podeljen 1916 kot priznanje ob zavzetju trdnjave Cassa Ratti
ALBIN MLAKAR
1890 – 1946
Naš zamolčani heroj
Aktivni oficir, v začetku prve svetovne vojne 1914 poročnik in leta 1918 stotnik, Albin Mlakar, je bil najbolj znamenit slovenski oficir v avstro-ogrski armadi v I. svetovni vojni. Odlikovan je bil z obema najvišjima odlikovanjema, ki so ju lahko dobili nižji oficirji v I. svet. vojni, z Leopoldovim redom in z zlato oficirsko medaljo za hrabrost. Bil je najbolj znan in popularen nižji oficir v vsej armadi. Takoj po vojni se je pridružil Maistrovim borcem in bil novembra 1918 eden izmed prvih oficirjev Slovenske narodne vojske in to celo v prvih dneh, ko so si slovenske kokarde pripeli zares samo narodno najbolj zavedni oficirji. Ne nazadnje pa je Albin Mlakar oktobra 1944 kljub svojim 54 letom starosti stopil še v slovensko partizansko vojsko.
Albin Mlakar se je rodil 25. februarja 1890 v Planini pri Rakeku na Kranjskem. Oče Štefan Mlakar, rojen na Vrhlogi pri Črešnjevcu, je bil v tamkajšnjih krajih v službi, ter tam spoznal Marjeto Beg, doma iz gornje Sušice pri Novem mestu, ki je tam prav tako službovala. Stregla je v gostilni in lepo pela. Zaljubila sta se in vzela. V zakonu se jima je rodilo 13 otrok, 9 je ostalo živih. Albin je bil tretji. Leta 1899 sta se zakonca Mlakar preselila na Ptuj. Vse svoje otroke sta dala v šole; dvema sta namenila poklic oficirjev. Tako sta Albin in Aleksander šla v kadetnico.
Albin Mlakar je končal kadetnico v Kremsu ob Donavi, v Sp. Avstriji. Praporščak je postal 1. septembra 1909. Leto zatem je bil praporščak v pionirskem bataljonu št. 5. Ta je imel štab in nadomestno stotnijo v Kremsu, dopolnjevali pa so ga z območja 2. korpusa na Dunaju.
Albin je 1.maja 1912 napredoval v poročnika. Takrat je bil pri saperskem bataljonu št.14. Ta bataljon je imel štab v Tridentu in nadomestno stotnijo v Linzu, dopolnjevan je bil z območja 14. korpusa v Innsbrucku. Verjetno je bil Albin ob začetku vojne 1914 prav s tem bataljonom poslan na rusko bojišče.
Iz časa vojskovanja z Rusi je ohranjen spomin na dogodek, ki ga je že potem, ko je Albin Mlakar postal znamenit zaradi svojih drugih dejanj, Slovencem predstavil koledar celovške Mohorjeve družbe. Po tem opisu se je Albin odlikoval že na ruskem bojišču. Napadli so ga trije kozaki, branil se je z revolverjem in jih premagal, pri čemer je bil tudi sam ranjen. Zaradi rane je bil šest mesecev nesposoben za vojaško službo, toda ko je izbruhnila vojna z Italijo, se je prostovoljno prijavil in odšel na bojišče, čeprav še ni popolnoma okreval.
Trdnjava Cassa Ratti
V veliki avstro-ogrski ofenzivi so bili Italijani do 25.maja 1916 pregnani s položajev zahodno od Barcarole na južnem Tirolskem. Avstrijci so zasedli vrh Monte Cimone (1230 m). Na poti skozi italjanske položaje pa je bila zdaj pred njimi močno utrjena italjanska trdnjava Cassa Ratti. Avstrijsko poveljstvo ni vedelo, kaj se tam dogaja. Ves dan ni iz trdnjave padel noben strel, vendar je bilo na položajih za pehoto videti obrise glav in postav.
Da bi ugotovil ali je trdnjava zasedena, se je 26. maja 1916 proti njej odpravil poročnik Mlakar z enim saperskim podoficirjem in sedmimi možmi iz izvidniškega oddelka nekega lovskega bataljona. Začeli so se vzpenjati proti levemu boku trdnjave. Italjani so jih kmalu opazili in začeli obstreljevati s šrapneli z vrha Monte Cengio (1351 m), ki leži vzhodno od kraja Arsiero, severno od mesta Schio. Zdaj so morali pohiteti, saj so lahko pričakovali, da bo sovražnik vsak trenutek sprožil mine in kamnite fugase.
Potrebovali so nekaj minut, da so prišli do sovražnikovih ovir in skozi nje, potem pa je bil pred njimi obrambni jarek okoli trdnjave. Globok je bil štiri in širok pet metrov. Takrat je začelo po trdnjavi streljati tudi avstrijsko topništvo. Tako je bil poročmik Mlakar izpostavljen dvojnemu ognju. Mlakar in saperski podoficir sta skočila v jarek in se na drugi strani povzpela na trdnjavo, za njima so to storili tudi lovci. Mlakar je s svojimi naglo pohitel po hodnikih utrdbe, se spopadel stremi italjanskimi saperji, ter jim preprečil, da niso sprožili že pripravljenih min in nato mine sam onesposobil. Pri tem je tvegal življenje, saj bi trdnjava lahko vsak trenutek zletela v zrak. Tako je po njegovi zaslugi avstrijska armada varno in nemoteno zasedla trdnjavo Cassa Ratti.
To dejanje je odmevalo po vsej Avstro-Ogrski in so o njem pisali vsi najpomembnejši časopisi, tudi slovenski. Za zavzetje trdnjave Cassa Ratti je bil Mlakar kot prvi nižji oficir v celotni avstro-ogrski armadi odlikovan, prejel je visoki Leopolodov red. Pri tem je napredoval v nadporočnika.
Nadporočnik Albin Mlakar vstopa v minirano in obstreljevano utrdbo Cassa Ratti - avstrijska propagandna razglednica, ki so jo Avstrijci prodajali v javnosti po Mlakarjevem hrabrem dejanju.
Leopoldov red
Monte Cimone
Naslednji velik uspeh nadporočnika Mlakarja je bilo miniranje vrha gore Monte Cimone (1226 m) nad Arsienom. Med majsko ofenzivo leta 1916 so vrh zavzeli Avstrijci, Italjani pa so se nanj vrnili 23. julija 1916 po deveturnem topniškem obstreljevanju. S tem so dobili prevladujočo točko nad nižje ležečimi avstrijskimi jarki. Zato sta 31. julija dve stotniji avstrijskega pehotnega polka št. 59 skušali vrh znova zavzeti, vendar nista uspeli. Poveljstvo je spoznalo, da s pehoto ne bo šlo in se je zato odločilo, da pokusi utrjeni vrh razstreliti. Težko nalogo so znova zaupali nadporočniku Albinu Mlakarju.
Preveč prostora bi terjal natančen opis vsega, česar Mlakar se je lotil v zvezi s tem. Spomnil se je na skoraj neverjetne podrobnosti pri zavajanju Italjanov. Njegovi ukrepi kažejo na veliko domišljijo, preudarnost in na to, da je dobesedno živel za svojo akcijo.
Odločil se je, da bo dal izkopati rov pod vrh hriba iz kaverne, ki je bila samo 25 m oddaljena od italjanskih rovov. Pot do kaverne je bila Italjanom na očeh, zato je Mlakar najprej onemogočil italjanske opazovalce. Kakšnih sto metrov od kaverne je dal postaviti ostrostrelsko mesto, od koder so ostrostrelci streljali na vsako gibanje v italjanskih opazovalnicah. Mlakarjevi saperji so naredili zavarovan rov do kaverne, ob vhodu v kaverno pa je Mlakar postavil zavarovalni stolp, ki se je tudi obnesel, ko so skušali Italjani ob neki priložnosti vhod v kaverno zavzeti. Mlakar je opravil vse potrebne meritve, določil smer rova in mesto za podzemno komoro z eksplozivom. Njegovi vojaki so v kaverno po delih prenesli bencinski agregat z električnim vrtalnim strojem. V skale so rov kopali tako, da so na čelu rova najprej izvrtali 60 do 70cm globoko luknjo.
Napolnili so jo s štirimi dinamitnimi palicami in aktivirani eksploziv je rov poglobil.
Konec avgusta so spoznali, da tudi Italjani delajo rov proti njim. Zato so naredili še poseben protirov, na katerega naj bi naleteli Italijani. Vanj so položili 150 kg dinamita, toda Italijani do tega protirova niso uspeli priti. Da bi Italijane zavedli, je Mlakar ob glavnem rovu začel vrtati še pomožni rov. Da bi bilo zavajanje še bolj temeljito, je dal Mlakar utrjevati stolp ob vhodu v kaverno, kot da ga pripravlja za dolgotrajne boje. Pod italjanske položaje so uspeli priti 7.septembra, štiri dni kasneje pa so s prisluškovalnimi napravami odkrili, da niso daleč od Italijanov, ki kopljejo rov proti njim. Mlakar je dal v smeri italjanskega kopanja zvrtati še šest metrov rova. Tudi Italijani so spoznali, da je sovražni rov že zelo blizu, zato so 17.septembra aktivirali eksploziv, vendar je eksplozija zasula samo tri metre avstrijskega rova. Mlakarjevim načrtom ni škodila. 23.septembra je Mlakar imel vse pripravljeno za miniranje italjanskih položajev. V komori pod Italijani je bilo 4500 kg dinamita, 870 kg diamonala, 1000 kg črnega smodnika in razstrelilne želatine.
Spomenik padlim itallijanskim vojakom na Monte Cimone
Ob 5.45 je nadporočnik Mlakar eksploziv aktiviral. Dve silni eksploziji sta dvignili vrh gore v zrak, in zavili položaje v dim. Več sto kilogramov težke skale so letele naokoli. Kjer so bili poprej italijanski položaji, je nastal 22 metrov globok krater, njegov premer je bil okoli 50 metrov. Eksplozija je ubila okoli sto Italjanov, kakšnih sto so jih Avstrijci izpod razsutega skalovja izkopali in rešili, vsega skupaj pa ujeli 12 italjanskih oficirjev in okoli 400 mož. Italijanski bataljon je tega dne izgubil 14 oficirjev in 542 mož. Od italijanskega bataljona sta ostala samo 2 oficirja in 22 vojakov.
Italjani so vrh Monte Cimone skušali povrniti takoj s protinapadi, ter ga začeli obstreljevati s topovi, toda ti neuspeli napadi so jih stali spet okoli 200 mrtvih in ranjenih. Avstrijci so jim po dveh dneh neuspešnega obstreljevanja predlagali ustavitev ognja, da bi izkopali preostale zasute Italijane izpod skal in zemlje. Toda Italijani so njihov predlog ocenili kot zvijačo. Predlog so zavrnili, a bili vseeno poraženi. Avstrijci pa so strateško osvojeni vrh Monte Cimone posedovali vse do konca vojne.
Signum laudis, red za vojaške zasluge, ki ga je Albin Mlakar prejel septembra 1916, in Karlov križec
Mlakar je bil deležen slave in ugleda po vsem avstrijskem bojišču in javnosti. Zato je poveljujoči avstrijski general na Vršiču v Krnskem pogorju posebej zahteval, da podobno akcijo opravi tudi pri njih. Namreč Italjani so strateški vrh Vršič(ne znani prelaz, temveč Vršič v Krnskem pogorju!) držali v svojih rokah.
Tudi tu se je Mlakar lotil dela temeljito in z domišljijo. Italijani so na Vršiču prav tako ugotovili, da jih skušajo Avstrijci spodkopati in so začeli tudi sami kopati protirov. Dne 10. oktobra 1917 so Mlakarjevi saperji pri miniranju čela rova prišli do italijanskega rova. V spopadu z Italijani so trije Mlakarjevi možje padli., zatem je Mlakarjeva strojnica Italjanom preprečila napredovanje v rov. Zaradi bojev je bilo kopanje rova za nekaj časa prekinjeno, do načrtovane eksplozije pa je prišlo 24.oktobra 1917 ob devetih zjutraj. Slednja je avstrijski pehoti omogočila, da je Vršič zavzela. - Za osebno hrabrost na Vršiču je bil nadporočnik Mlakar odlikovan z zlato medaljo za hrabrost za oficirje, izjemno redkim odlikovanjem.
Zlata medalja za hrabrost s podobo cesarja Karla, ki jo je Albin Mlakar prejel za svojo akcijo na Vršiču
Med Mlakarjevimi junaškimi akcijami je bila tudi akcija na Seconda Posta, severno od vrha Monte Costone (2836 m), severno od Bergama. Mlakar je s svojo sapersko patruljo uspel med desetminutnim premorom avstrijskega topništva naglo odstraniti 300 do 400 korakov oddaljene sovražnikove žične ovire in tako omogočil napad avstrijske pehote. Pri tem časovno omejenem dejanju je Mlakar kaskadersko izpostavil svoje življenje, saj bi se lahko poleg omejenega časa za podvig vsak trenutek znašel pod točo Italjanskih in Avstrijskih granat.
Mlakar je med vojno pisal tudi vojaške strokovne članke. Tako je med drugim napisal članek o konstrukciji modernega metalca težkih min, študijo o sodobnih utrdbah in študijo o bojni psihi glede na taktiko obrambe in napada. Napisal je še več manjših člankov. Poleg vsega je imel tudi smisel za glasbo. Sam je igral violino in čelo. Violino je imel tudi na fronti in je igral, ko mu je bilo do tega.
Mlakar je v prvi vojni sodeloval vse od njenega začetka 1914 do njenega konca 1918. Bil je trikrat huje ranjen. V vsej vojni je imel samo trikrat 14-dnevni dopust. Maja 1916 je bil povišan v nadporočnika, leta 1918 pa v stotnika. Maja 1916 je bil odlikovan z viteškim križcem Leopoldovega reda. Septembra 1916 je bil odlikovan z bronasto medaljo Signum laudis (red za vojaške zasluge), oktobra 1916 z oficirskim Zaslužnim križcem 3. stopnje z vojnim okrasjem in meči, oktobra 1917 z Zlato hrabrostno medaljo za oficirje, julija 1918 s Srebrno hrabrostno medaljo za oficirje, bil je tudi nosilec Karlovega križca in Ranjenske medalje na traku za tri rane. Tik pred koncem vojne je bil odlikovan z Redom železne krone III.stopnje, katerega ni prevzel, saj se je bil takrat že pridružil mladi slovenski vojski v boj za slovensko državo in osvoboditev Koroške.
Red železne krone III. stopnje
Zaradi svojih junaških dejanj je bil Mlakar predlagan in tudi upravičen do Reda Marije Terezije. Če bi po vojni ostal v avstrijski državi, bi to najvišje vojaško odlikovanje tudi dobil. Mlakar je med drugim v vojni izgubil tudi priljubljenega brata Ernesta, ki je padel v bojih za Gorico 16. avg. 1916.
Po prvi vojni
Veliko manj pa je znanega o življenju Albina Mlakarja po I.svetovni vojni. Novembra 1918 je bil eden prvih oficirjev Slovenske narodne vojske in to celo v prvih dneh, ko so si slovenske kokarde drznili pripeti samo slovensko najbolj zavedni oficirji. Znano je tudi, da ga je zelo pretresel zahrbten manever Velike Srbije 1.decembra 1918, ter srbsko - avstrijsko zavezništvo v skupnem boju proti Slovencem.
Zaradi njegovega uporniškega odnosa do srbskih in avstrijskih protislovenskih teženj, je tedanja velesrbska oblast Mlakarja začela hudo šikanirati, ter ga v javnosti lažno označila za nevarnega vzkipljivca in psihopata. Med drugim so oblasti Mlakarju februarja 1919 odredile bolezenski dopust. V vojsko se je znova vrnil maja 1919 in sodeloval v veliki koroški majski ofenzivi. Po uporu slovenskih vojakov 22.julija 1919(upor je bil poskus osvoboditve Slovenije izpod velesrbskega in avstrijskega jarma in razglasitev samostojne slovenske države.) pa je javno izjavil, da mu je žal, da upor ni uspel. Že naslednje leto so Mlakarja v komaj 30.letu starosti, velesrbske oblasti prisilno upokojile. Že pred tem so mu v Ptuju odvzeli imetje, odkoder je bil prisilno premeščen v Maribor. Tu se je poročil z Mariborčanko Greto Modrinjak. Leta 1920 se jima je rodil sin Aleks-Nikolaj, leta 1921 pa še sin Ernest, katerega je poimenoval po svojem padlem bratu in ga imel izjemno rad.
Tudi v Mariboru je prišlo do podtikanj in šikan zoper Mlakarja, oblast mu je celo hotela vzeti stanovanje. A ko so prišli jugoslovanski žandarji, da izvedejo zaplembo, jih je Mlakar pričakal s puško in jih uspel celo nagnati. Oblast pa je s tem dosegla, da sta se zakonca Mlakar razšla in razvezala. Mlakar je potem živel v Mariboru in nato na Ptuju in kljub pokojnini tudi delal. Izdeloval je celo radijske aparate in jih prodajal. Napredoval je tudi v čin rezervnega majorja. Sinova sta živela pri materi v Mariboru in deloma z njim.
Druga vojna
Albin Mlakar leta 1941 okupacije ni pozdravil. Po besedah njegove sestre Erne je o Hitlerju vedno govoril samo slabo. Ob napadu na Sovjetsko zvezo je dejal, da so Nemci nori, ker so to storili, in da so s tem vojno izgubili.
K sodelovanju ga je pritegnila organizacija Todt in je sodeloval pri njenih delih v ormoškem okraju. Organizacija je nosile ime po ministru Fritzu Todt, gradila je ceste in prometne naprave, potrebne za nemško armado. Ob raznih priložnostih si je Mlakar pripenjal svoja visoka odlikovanja, izzival nemške vojake in terjal, da ga pozdravljajo. Njegova sinova sta leta 1941 postala pripadnika nemške vojske. Za Aleksandra je dosegel, da je bil poslan v Ptuj, mlajši sin in očetov ljubljenec Ernest pa je bil poslan na vzhodno bojišče. Na fronti pri Mogilevu, leta 1941 mu je odtrgalo obe nogi in je mimoidoče prosil naj ga ustrelijo. Sinova smrt je Mlakarja zelo prizadela.
Albin Mlakar je iznenada, ne da bi komu povedal, kljub svojemu 54 letu starosti odšel septembra 1944 v partizane. Iz Ptuja se je odpeljal k svoji setri dr. Mariji Klemenc v Dol pri Ljubljani, ki je imela zvezo s partizani. Od tu je potem odšel k partizanom na Dolenjsko. Pri partizanih je ohranil majorski čin in opravljal inženirske naloge v VII. Korpusu. Po njegovih načrtih je bil postavljen most na Brodu na Kolpi. V tistem času je Albin Mlakar izdelal »Mlakarjeve tabele za mostove«, kot so jih imenovali in so bile v splošni uporabi.
Brod na Kolpi po prvi vojni. Na njegovem mestu je Albin Mlakar v drugi vojni postavil nov most.
Novembra 1944 se v dokumentih prometno-tehnične službe za Mlakarjem izgubi vsakršna sled. Za zdaj ostaja povsem nepojasnjeno, kje je major Mlakar hodil potem, kaj je počel in kako je dočakal konec vojne. Uradno je v listinah zapisano le, da je umrl 21.julija 1946 v vojaški bolnišnici v Mariboru in da je bil pogreb dva dni kasneje na Ptuju. Vpis v mariborsko mrliško knjigo pa je bil opravljen šele naknadno. Po besedah sestre Erne je bil Albin v družini slovensko najbolj narodno zaveden in vedno usmerjen v samostojno slovensko državo. Kaj se je z njim dogajalo v partizanih in kakšno mišljenje je delil z raznimi ljudmi v NOB, ni znano. Njegova smrt pa ostaja vse do danes zavita v tančico skrivnosti.
Padli za slovenstvo
Tisti, ki v takšnih primerih napišejo kaj o osebah, ki so pod Jugoslavijo, kljub njihovemu delu in uspehu, ostale povsem prezrte, se ne spustijo v opisovanje okoliščin, v katerih so izginile. Manjka jim bodisi podlage v gradivu o njih, bodisi da so v strahu, da bi objavili tisto, kar so dognali. Tako je bilo tudi v primeru izginotja tega velikega in zavednega slovenskega moža, ki bi bil nedvomno v ponos poznejšim rodovom. Da ne govorimo o njegovi ožji domovini Štajerski.
Da so ga pripadniki jugoslovanskega režima, takrat oznovci ali knojevci, usmrtili, lahko sklepamo iz naslednjih okoliščin. Albin Mlakar je bil nosilec številnih odlikovanj avstrijske vojske, do katere goji srbska stran še vedno nepomirljivo sovraštvo. Podobno tudi do ideje samostojne Slovenije, ki je Albin Mlakar najbrž ni posebej skrival. Bil je namreč vajen nekega demokratičnega vzdušja še iz stare Avstrije in potem iz prve Jugoslavije. Toda ljudje s to idejo so pri jugoslovanskih (tudi slovenskih) komunistih takoj prišli na njihov seznam. Leta 1942 npr. so komunistični zarotniki izvedli atentat na prof. Ehrlicha, pobudnika samostojne Slovenije. Da omenimo ta najbolj viden primer. Tudi številne likvidacije slovensko preveč zavednih partizanov so potekale v istem cilju. To je, izničiti vsakršno misel na slovensko državo.
Žrtev te ideje je bil nedvomno tudi Albin Mlakar, pa čeprav je bil v partizanih in je partizanstvo preživel. Koliko somišljenikov te-iste ideje je bilo po vojni pomorjenih, ne vemo. Toda, bili so! – Klanjamo se njihovem spominu!
