Spomenik v Mariboru (1987): gen. Rudolf Maister pod snegom. Kot bi nam hotel povedati, da ura osvoboditve Slovencev izpod tujega jarma, kot si jo je predstavljal, še ni prišla.

90 LET TRAGEDIJE

 

Od usodnega 1.decembra 1918 mineva natanko 90 let. S koncem I. svetovne vojne je namreč prišlo tudi do razpada habsburške monarhije. Slovenci bi lahko uresničili program Zedinjene Slovenije (združitev vseh slovenskih dežel v samostojno slovensko državo) in po svoji starodavni državni tradiciji in kulturi imeli zopet svojo ugledno in napredno samostojno državo ali kraljestvo... To je večina političnih taborov tudi zagovarjala.

Temu je nasprotoval samo izdajalski južnoslovanski klub poslancev v Lublani, pod vodstvom Antona Korošca, prostozidarja in srbskega zaupnika. Omenjeni južnoslovanski klub je bil, žal, prav po zaslugi prostozidarjev (slovenskih sovražnikov) najvišje slovensko politično krilo. S tem so bile vse slovenske politične zadeve v Trstu, Gorici, Celovcu in na Reki nevede podrejene Lublani, kjer je srbska klika kovala svoje protislovenske načrte. Tako se je Slovenija, po krivdi omenjenega južnoslovanskega kluba, združila s Hrvaško in Srbijo v državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vendar pa je najhujše šele sledilo.

Meljska vojašnica, v kateri je Rudolf Maister 1. novembra 1918 prevzel vojaško oblast v Mariboru

Na Koroškem in Spodnjem Štajerskem se je takoj ob koncu vojne vnel krvav boj med slovensko narodno vojsko pod vodstvom generala Rudolfa Maistra in nemškimi (avstrijskimi) brambovci. Dne 1. novembra 1918 je v mariborski Meljski vojašnici potekal sestanek vseh bivših habsburških oficirjev. Mestni poveljnik je govoril, kot da je mesto avstrijsko, nakar ga je Maister prekinil in razglasil Maribor za slovensko posest. Nato je v udarnem govoru povedal, da on prevzema poveljstvo nad mestom in nad Spodnjo Štajersko. Oficirjem pa je zagrozil, da bo prišel pred vojaško sodišče vsak, ki se mu bo upiral. Narodni svet ga je takoj imenoval za generala. S to avtoriteto je uspešno nastopil proti avstrijskim oficirjem. Z dobro načrtovano akcijo je Maister 23. novembra 1918 razorožil in izgnal nemško varnostno stražo. Nato pa s svojo vojsko osvobodil zajeten del Štajerske in vzhodno Koroško. Slovenska narodna vojska se je znašla v krvavem boju za slovensko narodno zibelko, Koroško.

Suverena država Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) je bila ustanovljena 29. oktobra 1918 na seji hrvaškega sabora, ki je najprej pretrgal vse državnopravne vezi Hrvaške z Ogrsko in z Avstrijskim cesarstvom, potem pa je izjavil: »Dalmacija, Hrvatska i Slavonija proglasuju se posve nezavisnom državom te prema modernom načelu narodnsoti i na temelju narodnog jedinstva Slovenaca, Hrvata i Srba na cijelom etnografsko području toga naroda«.

Lublana, zborovanje na Kongresnem trgu dne 29. oktobra 1918. Tega dne so predstavniki SLS in JDS ustanovili Slovencem “narodno vlado” in po telefonu zaprosili za potrditev Narodno vjeće v Zagrebu.

Tako je bila država SHS, ki so ji bli Slovenci sonositelj, ne pa samosvoj nosilec suverenosti, ustanovljena s sklepom hrvaškega sabora v Zagrebu. Slovenskih državnopravnih vezi s habsburško hišo in avstrijskimi deželami pa sploh ni pretrgal noben državno pravni subjekt... (Fr. Dolinar, 1971, 28)

Slovenci so računali na pomoč novih sodržavljanov z juga. Narodna vlada v Lublani je zaprosila tudi Srbe za pomoč, a Srbija svoje pomoči Slovencem ni hotela dati. Nato pa je srbsko vrhovno poveljstvo kot pogoj za pomoč postavljalo pristanek Slovenije, da se združi s Srbijo in prizna srbsko nadoblast. Korošcov jugoslovenarski krog je na to zvijačo pristal brez vednosti slovenskega ljudstva. Tako je narodna vlada v Lublani 1.decembra 1918 podpisala omenjeni sporazum. Srbi pa, kljub dogovoru, svojih obljub niso držali (saj se jih tudi niso nameravali) in pomoči slovenski vojski na Koroško niso poslali. Prav obratno, 22.decembra 1918 je srbski regent Karadjordjević slovensko narodno vojsko ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Namesto vojaške pomoči Slovencem pa so Srbi pričeli prazniti slovenska vojaška skladišča, ter odvažati slovensko orožje v Srbijo. S tem so Slovencem ukradli kvalitetno orožje in Slovensko narodno vojsko zahrbtno onesposobili. - Več o tem si lahko preberete na Goriških panterjih pod rubriko Slovenci po I. svetovni vojni v članku Vojaški upori 1919.

Ko so Srbi prevzeli oblast nad slovenskim ozemljem, so ukinili slovenski narodni svet v Gorici, ki je imel tedaj posest nad mestom in okrožjem. Ukinili so tudi slovenske politične institucije v Trstu in na Reki. Nato pa hinavsko poskrbeli, da smo izgubili slovensko zibelko Koroško. Zatem pa v Rapallu še prodali vse primorsko slovensko ozemlje Italiji, z vsem morjem vred in tako potegnili slovensko zahodno mejo daleč na vzhod. S tem so Srbi slovensko ozemlje razkosali in ga razdelili med tri okupatorje: Italijo, Avstrijo in Veliko Srbijo (Jugoslavijo). Tvorba SHS (država Slovencev, Hrvatov in Srbov) pa se je preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pod žezlom srbskih Karadjordjevićev, pod katerim je ostal le najmanjši del slovenskega ozemlja, saj sta večja dva, po zaslugi Srbije, ostala pod Italijo in Avstrijo.

Bistvo vsega pa je, da se je slovenstvo pred 90. leti usodno spečalo z balkanskim, nam popolnoma tujim in drugačnim narodom, česar tragične posledice so se vse do danes samo še stopnjevale. Slovenija je 1.decembra pod vodstvom izdajalskih političnih nesposobnežev vstopila pod srbski (balkanski) jarem, pod katerim je ostala vse do danes. Zaradi tega smo tudi na mednarodni ravni označeni kot del Balkana, oziroma kot »balkanski« narod, kar v naši zgodovini nikoli nismo bili in tudi po vseh karakteristikah nismo! Toda je prišel žal 1.december 1918 in vse, kar mu potem sledilo. - (Od našega sodelavca)